UPRS Sodba IV U 130/2018-17

Jedro

Prvostopenjski upravni organ ni dolžan sam pridobivati podatkov, ki jih mora v skladu z zahtevami iz javnega razpisa organu v predpisanem roku sporočati prejemnik sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 33110-2019/2011/31 z dne 27. 2. 2018, ugotovila, da je A.A., v tem upravnem sporu tožnik, kršil obveznosti, prevzete iz naslova ukrepa 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev (točka 1 izreka) ter odločila, da je tožnik dolžan vrniti sredstva v višini 19.883,44 EUR, pri čemer je tožnik 20. 12. 2017 že vrnil sredstva v navedeni višini, zato mu ni treba vračati sredstev (točka 2 izreka). V nadaljevanju izreka je še določeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3 izreka) in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 4 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitev svoje odločitve navedel, da so bila z odločbo o pravici do sredstev, št. 33110-2019/2011/5 z dne 23. 4. 2012, tožniku odobrena sredstva v višini do 409.615,63 EUR, tožniku pa so bila 4. 3. 2014 izplačana sredstva v višini 397.668,89 EUR. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku odločanja, pri čemer je prvostopenjski upravni organ svojo odločitev oprl na četrti odstavek 41.a člena Zakona o kmetijstvu (ZKmet-1), 9. točko prvega odstavka 24. člena, četrti odstavek 121. člena in tretji odstavek 127.a člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba) ter točko 1 poglavja IV/5 Javnega razpisa za ukrep 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, namen C (v nadaljevanju Javni razpis).

3. Prvostopenjski upravni organ v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da je bilo že v prvi fazi ugotavljanja obveznosti petletnega poročanja o doseganju ciljev naložbe ugotovljeno, da tožnik ni oddal ne standardno obdelanih podatkov knjigovodstva po FADN metodologiji ne poročila na predpisanem obrazcu, ki se oddaja preko spletne aplikacije. V skladu z napotilom drugostopenjskega organa je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je tožnik vlogi, ki jo je vložil na ukrep M04.1, priložil dokument Obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2016, vendar tožnik nikjer ni navedel ali opozoril na to, da je ta dokument treba upoštevati za letno poročilo o doseganju ciljev za leto 2016 pri Ukrepu št. 121. Tako prvostopenjski upravni organ ni mogel vedeti, da je tožnik k vlogi za ukrep M04.1 priložil kakršnokoli dokazilo, s katerim naj bi izpolnil obveznost poročanja za leto 2016 za Ukrep št. 121.

4. Poleg tega je prvostopenjski upravni organ preveril ustreznost priloženega dokazila in ugotovil, da Obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2016 ni dovolj. Tožnik bi moral oddati poročilo na način, ki je bil določen in s katerim je bil seznanjen z odločbo o pravici do sredstev. Tako je bilo v odločbi določeno, da mora začeti končni prejemnik sredstev po izplačilu sredstev iz naslova Javnega razpisa spremljati rezultate gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu za primarno kmetijsko pridelavo po metodologiji FADN in zagotoviti obdelavo teh podatkov. Rezultate gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu po tej metodologiji mora spremljati pet obračunskih let po izplačilu sredstev. Standardne rezultate obdelave podatkov po metodologiji FADN mora v elektronski obliki in v formatu, določenem na spletni strani prvostopenjskega upravnega organa, poslati na MKO do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Če se na kmetijskem gospodarstvu rezultate gospodarjenja za primarno kmetijsko pridelavo že spremlja na podlagi knjigovodstva po dejanskih prihodkih in odhodkih, spremljanje rezultatov gospodarjenja po metodologiji FADN ni potrebno. V tem primeru mora končni prejemnik sredstev poslati poročilo na prvostopenjski upravni organ do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, in sicer za pet obračunskih let po izplačilu sredstev. Poročilo mora končni prejemnik sredstev poslati na predpisanem obrazcu, objavljenem na spletni strani prvostopenjskega upravnega organa, priložiti pa mora tudi izkaz poslovnega izida ter bilanco stanja (9. točka prvega odstavka 24. člena Uredbe).

5. V skladu z zgoraj navedenim je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da tožnik do 31. 3. 2017 oziroma do roka, določenega v pozivu, ni oddal ustreznega poročila o doseganju ciljev za leto 2016. Tako iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dolžan vrniti sredstva v višini 19.883,44 EUR, vendar iz nadaljnje obrazložitve odločbe izhaja, da tožniku ni treba vračati sredstev, ker je ta sredstva že vrnil.

6. Tožnik je zoper navedeno odločbo prvostopenjskega upravnega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). Tožena stranka je s sklepom še zavrgla predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem v obrazložitvi odločbe potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega upravnega organa in se sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. Opredeljuje se do pritožbenih navedb tožnika, ki jih zavrača kot neutemeljene, pri čemer glede tožnikovih pritožbenih navedb, da je vse zahtevane podatke posredoval na AJPES, pojasnjuje, da poročanje na AJPES zajema le poročanje o knjigovodskih podatkih, obveznost poročanja, kot ga predvideva Uredba, pa zajema precej širše področje. Tožena stranka tudi poudarja, da je tožnik svojo obveznost v preteklih letih (2015 in 2017) izpolnil brez kakršnihkoli problemov, torej je bil seznanjen s pogoji in načinom posredovanja podatkov. V zvezi s pritožbeno zatrjevano višjo silo oziroma izrednimi okoliščinami zaradi dolgotrajne nezmožnosti za delo dveh družinskih članov, tožena stranka pojasnjuje, da mora upravičenec ali njegova pooblaščena oseba o višji sili ali izrednih okoliščinah pisno obvestiti prvostopenjski upravni organ in predložiti ustrezna obvestila v desetih delovnih dneh od dneva, ko je upravičenec oziroma njegova pooblaščena oseba to zmožna storiti, kar ni bilo izpolnjeno. Tudi sicer pa daljša nezmožnost družinskih članov za delo ni razlog za višjo silo oziroma izredne okoliščine, tožnik pa bi moral sam poskrbeti, da bo izpolnil obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Tožena stranka obrazlaga sklep, s katerim je zavrgla predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s tem, da je rok za vložitev poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti materialni rok, za kar ni mogoče uporabiti instituta vrnitve v prejšnje stanje, ki je možen le v primeru zamude procesnega roka.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo ter sklep tožene stranke vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da je tožena stranka razpolagala z vsemi podatki, na podlagi katerih bi do zahtevanih podatkov lahko prišla. Do teh podatkov bi lahko prišla tožena stranka preko tožnikove MID številke. Da bi tožena stranka lahko ugotovila podatke, ki so podlaga za oddajo predmetnega poročila, izhaja tudi iz načela materialne resnice, ki zavezuje toženo stranko in jo slednja ni spoštovala. Tožena stranka bi morala tožnika v okviru načela materialne resnice ponovno pozvati na dopolnitev vloge glede na to, da je tožena stranka zavzela stališče, da vloga tožnika ni popolna. Tožnik se ne more strinjati z zaključki tožene stranke, da iz MID številke ni mogoče pridobiti zahtevanih podatkov. MID številka je namreč številka vsakega posameznega kmeta, ki izkazuje njegovo celotno poslovanje. Poleg tega pa metoda FADN ni edina metodologija, temveč lahko kmetje takšna poročila oddajajo tudi na podlagi enostavnega računovodstva.

8. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe ni upoštevala dejstva, da je treba vloge strank presojati po sami vsebini in ne zgolj po njenem naslovu. V konkretnem primeru gre za delo na kmetiji celotne družine in tožnik, upoštevajoč osebne in zdravstvene okoliščine na strani njegove hčere in sina, objektivno ni mogel pravočasno podati svoje popolne vloge, zato je njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljen. Tožena stranka tako navedenega predloga sploh ni obravnavala po vsebini, kar bi morala storiti, saj je treba vloge strank presojati po sami vsebini. Tožnik še zatrjuje, da gre za rok, glede katerega je dopustno vlagati predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

9. Po tožbenih navedbah tožena stranka v ponovljenem postopku ni preučila pravne narave predhodno posredovanih podatkov s strani tožnika in je napačno odločila, da naj predhodno predložene listine ne bi ustrezale zahtevanemu poročilu. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da na kmetiji vsa leta vodijo davčno knjigovodstvo po dejanskih prihodkih in odhodkih ter da so vsako leto tudi oddali davčni obračun. Gre za javno dostopne podatke, katere bi tožena stranka upoštevajoč načelo materialne resnice lahko pridobila sama. Če pa je bila tožena stranka mnenja, da predložena dokazila tožnika ne zadoščajo, pa bi morala tožnika pozvati na dopolnitev vloge. Poleg tega tožnik zahtevanih podatkov po metodologiji FADN ni mogel oddati, ker po navedbah B.B. aplikacija za oddajo poročil ne deluje brezhibno in da se dogaja, da je zaradi tehničnih okvar ob določenih trenutkih nemogoče oddati zahtevane vloge po elektronski poti. Po tožbenem stališču bi tožena stranka vse zahtevane podatke lahko pridobila sama oziroma so izpolnjeni pogoji, da tožnik zahtevanega poročila po metodologiji FADN niti ni bil dolžan posredovati, ker tožnik toženi stranki vseskozi sporoča svoje davčne/računovodske podatke po dejanskih prihodkih in odhodkih in se zato spremljajo rezultati gospodarjenja za primarno kmetijsko pridelavo na podlagi knjigovodstva po dejanskih prihodkih in odhodkih, zato spremljanje rezultatov gospodarjenja po metodologiji FADN ni potrebno.

10. Tožnik sodišču predlaga, da odpravi tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo in sklep, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki so že navedeni v prvostopenjski in pritožbeni odločbi. Dodatno pojasnjuje, da je pravilno izvajanje kmetijske politike v javnem interesu, ker lahko ugotovljeno neupravičeno izplačilo s strani pristojnih organov privede ne samo do vračila neupravičeno izplačanih sredstev, ampak tudi do bodočih omejitev možnosti črpanja evropskih sredstev s strani Republike Slovenije in posledično celo do morebitnega sankcioniranja Republike Slovenije. Tožena stranka nadalje poudarja, da je bila tožniku izdana odločba o pravici do sredstev v okviru javnega razpisa, na katerem je kandidiral in katere pogoje je moral izpolnjevati. Pred oddajo vloge na Javni razpis je bil tožnik seznanjen z razpisnimi pogoji. Tožnik ni z ničemer izkazal, da je bilo poročilo dejansko posredovano skladno z zahtevami iz odločbe o odobritvi sredstev oziroma predpisov, ki urejajo pogoje in obveznosti prejemnikov sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Tožena stranka pa ponovno opozarja na to, da bi moral sam tožnik poskrbeti, da bo izpolnil obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Po stališču tožene stranke pa tožnik ne more uspeti z zatrjevanjem višje sile ali izrednih okoliščin, saj jih tožnik ni pravočasno sporočil pristojnemu organu. Razlogi za upravičen odstop od izpolnjevanja zahtev odločbe o pravici do sredstev so jasno taksativno našteti v četrtem odstavku 122. člena Uredbe, ostali razlogi nosilcev kmetijskih gospodarstev za odstop pa niso dovoljeni. Tako tudi odstop od obveznosti zaradi težav z informacijskim sistemom v skladu z Uredbo ni predviden in ni dovoljen. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

12. Tožnik je podal dve pripravljalni vlogi, v katerih prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in v spis vlaga obrazec, ki izkazuje način oddaje podatkov pod tožnikovo MID številko in tabelo, ki izkazuje tožnikovo poslovanje. Po stališču tožnika tako iz navedenih listin jasno izhaja, da je imela tožena stranka na voljo vse potrebne podatke kot tudi dostop do njih, na podlagi katerih bi morala ugoditi tožnikovemu zahtevku. Da bi morala tožena stranka tožniku dodeliti denarna sredstva, je moč razbrati tudi iz odgovora prvostopenjskega upravnega organa z dne 18. 6. 2019 na dopis tožnikove hčere. Tožnik je torej storil vse na enak način kot pretekla leta, pri čemer je tožena stranka neupravičeno odločila drugače in to v škodo tožnika, kar je nedopustno. Tožnik priglaša tudi stroške za sestavo obeh pripravljalnih vlog.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil obveznosti, prevzete iz naslova ukrepa 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, in je zaradi tega dolžan vrniti sredstva v višini 19.883,44 EUR. Prvostopenjski upravni organ je takšno odločitev sprejel po predhodni ugotovitvi, da tožnik do določenega roka ni oddal ustreznega poročila o doseganju ciljev za leto 2016. Tožnik takšni ugotovitvi kot kršitvi, na podlagi katere je dolžan vrniti navedena sredstva, tožbeno oporeka. Prav tako se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ki je zavrgla njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

15. Tožena stranka je objavila Javni razpis (t. j. Javni razpis za ukrep 121-Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za leto 2011, za naložbe na področju živinoreje), v zvezi s katerim je bila na tožnikovo vlogo izdana odločba o pravici do sredstev. Ker je med strankama sporno izpolnjevanje tožnikove obveznosti, ki jo je prvostopenjski upravni organ uporabil kot podlago za sprejem izpodbijane odločitve, sodišče navaja za to relevantna določila navedenega javnega razpisa. V poglavju IV/5, ki opredeljuje obveznosti, ki jih mora upravičenec izpolnjevati po zadnjem izplačilu odobrenih sredstev, je določeno, da mora upravičenec skladno s 24. in 121. členom Uredbe prvostopenjskemu upravnemu organu (t. j. Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja) poročati o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti še pet let od zadnjega izplačila sredstev. Poročilo mora upravičenec poslati na prvostopenjski upravni organ do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, na predpisanem obrazcu, objavljenem na spletni strani tega organa (9. točka prvega odstavka 24. člena in četrti odstavek 121. člena Uredbe). V nadaljevanju je določeno, da poročanje iz prejšnjega odstavka ni potrebno, kadar je končni prejemnik kmetija, ki skladno z 9. točko prvega odstavka 24. člena Uredbe spremlja rezultate gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu za primarno kmetijsko pridelavo po metodologiji FADN.

16. V Uredbi (t. j. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013) je 9. točki prvega odstavka 24. člena med drugim določeno, da mora končni prejemnik sredstev spremljati rezultate gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu po metodologiji FADN pet obračunskih let po izplačilu sredstev. Standardne rezultate obdelave podatkov po metodologiji FADN mora v elektronski obliki in v formatu, določenem na spletni strani prvostopenjskega upravnega organa, poslati na ministrstvo za kmetijstvo (in okolje) do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. Če se na kmetijskem gospodarstvu rezultate gospodarjenja za primarno kmetijsko pridelavo že spremlja na podlagi knjigovodstva po dejanskih prihodkih in odhodkih, spremljanje rezultatov gospodarjenja po metodologiji FADN ni potrebno. V tem primeru mora končni prejemnik sredstev poslati poročilo na prvostopenjski upravni organ do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, in sicer za pet obračunskih let po izplačilu sredstev. Poročilo mora končni prejemnik sredstev poslati na predpisanem obrazcu, objavljenem na spletni strani prvostopenjskega upravnega organa, priložiti pa mora tudi izkaz poslovnega izida ter bilanco stanja. Četrti odstavek 121. člena Uredbe določa, da mora končni prejemnik sredstev poročati o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti pet obračunskih let od zadnjega izplačila sredstev. Poročati mora v skladu z določbami, opredeljenimi pri posameznem ukrepu. Obrazci za pripravo poročila se objavijo na spletni strani prvostopenjskega upravnega organa. Posledice neizpolnjevanja obveznosti so določene v 127.a členu Uredbe, ki v tretjem odstavku določa, da prvostopenjski upravni organ končnemu prejemniku sredstev, ki v roku, določenem pri posameznem ukrepu iz te uredbe, ne poroča o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti iz četrtega odstavka 121. člena te uredbe, izda poziv, v katerem mu določi dodatni rok za predložitev poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti. Če končni prejemnik sredstev v roku iz poziva ne predloži poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti, mora v proračun Republike Slovenije vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev.

17. Iz zgoraj navedenih določb izhaja obveznost končnega prejemnika sredstev, ki se nanaša na poročanje o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti določeno časovno obdobje po pridobitvi sredstev. Tako je možno spremljanje rezultatov gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu na dva načina. Prvi način je spremljanje rezultatov gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu po metodologiji FADN in v tem primeru je treba podatke poslati toženi stranki do 31. marca tekočega leta za preteklo leto. V drugem primeru, ki se nanaša na spremljanje rezultatov gospodarjenja na podlagi knjigovodstva po dejanskih prihodkih in odhodkih, ko spremljanje rezultatov gospodarjenja po metodologiji FADN ni potrebno, pa mora končni prejemnik sredstev prav tako do 31. marca tekočega leta za preteklo leto poslati poročilo na predpisanem obrazcu na prvostopenjski upravni organ, k poročilu pa mora priložiti izkaz poslovnega izida ter bilanco stanja. V obeh zgoraj navedenih primerih se obveznost poročanja nanaša na pet obračunskih let po izplačilu sredstev.

18. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da tožnik pri spremljanju rezultatov gospodarjenja na predmetnem kmetijskem gospodarstvu ni uporabil metodologije FADN in toženi stranki ni poslal podatkov do 31. 3. 2017 za leto 2016. Tožnik tega dejstva tožbeno ne zatrjuje, ampak nasprotno navaja, da spremljanje rezultatov po tej metodologiji v njegovem primeru ni potrebno, ker se vodi davčno knjigovodstvo po dejanskih prihodkih in odhodkih. Sodišče ugotavlja, da tožnik ne zatrjuje, da je v ustreznem roku, t. j. do 31. 3. 2017, prvostopenjskemu upravnemu organu poročal o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti, ampak navaja, da je oddal davčni obračun in bi si moral prvostopenjski upravni organ, tudi na podlagi načela materialne resnice, sam pridobiti te podatke, do katerih bi lahko prišel tudi preko tožnikove MID številke. Po presoji sodišča prvostopenjski upravni organ ni dolžan sam pridobivati podatkov, ki jih mora v skladu z zgoraj navedenimi zahtevami iz Javnega razpisa in Uredbe organu v predpisanem roku sporočati prejemnik sredstev. S takšno zahtevo je bil tožnik seznanjen in te svoje obveznosti nedvomno ni izpolnil. Tako poleg tega, da ni v roku poročal pristojnemu organu, posledično tudi ni poslal poročila na predpisanem obrazcu skupaj z izkazom poslovnega izida in bilance stanja. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore, da bi moral prvostopenjski upravni organ (ali tožena stranka) sam pridobivati podatke, ki jih je bil dolžan organu sporočati tožnik. Prav tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene očitke, da vloge zaradi tehničnih okvar ob določenih trenutkih ni mogoče oddati po elektronski poti, ker gre za pavšalne tožbene ugovore, ki jih tožnik ne konkretizira s trditvijo, da je dejansko ob določenem času v okviru predpisanega roka poskušal pristojnemu organu po elektronski poti posredovati zahtevane podatke, in s predložitvijo ustreznih dokazov.

19. Ker tožnik do 31. 3. 2017 ni oddal poročila o doseganju ciljev za leto 2016, ga je prvostopenjski upravni organ pozval, da v roku 8 dni od vročitve poziva odda letno poročilo za leto 2016, vendar tožnik v tem roku te svoje obveznosti ni izpolnil, zato je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da mora vrniti prejeta sredstva v višini pet odstotkov od prejetih sredstev (od 397.668,89 EUR), kar znaša 19.883,44 EUR. Temu dejstvu tožnik tožbeno niti ne oporeka, je pa takšno postopanje prvostopenjskega upravnega organa v skladu s tretjim odstavkom 127.a člena Uredbe.

20. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na utemeljitev te odločitve sodišče ugotavlja, da je pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa sporno vprašanje, ali je rok za posredovanje podatkov o rezultatih gospodarjenja na kmetijskem gospodarstvu, določen v 9. točki prvega odstavka 24. člena Uredbe, materialni ali procesni rok. Tožena stranka je namreč predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla iz razloga, ker je štela, da gre za materialni prekluzivni rok, zato v takih primerih ne pride v poštev institut vrnitve v prejšnje stanje. V primeru, da bi šlo za procesni rok, je institut vrnitve v prejšnje stanje uporabljiv, v primeru da gre za materialni rok, pa tega instituta ni mogoče uporabiti.

21. Sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke, da gre pri predmetnem roku za rok, ki je določen z materialnim predpisom zaradi pridobitve oziroma izgube določene pravice (pravice do že dodeljenih sredstev) in gre zato za materialni rok, pri zamudi katerega instituta vrnitve v prejšnje stanje ni mogoče uporabiti. Ker s potekom materialnega prekluzivnega roka preneha pravica, je logično, da vrnitev v prejšnje stanje ne more imeti nobenega učinka. Kot je bilo razloženo že zgoraj, je predlog za vrnitev v prejšnjo stanje možen le v primeru zamude procesnega roka, ne pride pa v poštev pri zamudi materialnopravnega roka. Iz teh razlogov sodišče tudi zavrača tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje obravnavati po vsebini, ker morajo biti za vsebinsko obravnavo posamezne vloge stranke izpolnjeni vsi zakonski pogoji in procesne predpostavke.

22. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (da tožnik zahtevanih podatkov v roku ni posredoval pristojnemu organu), sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

24. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 150/2022-15
• UPRS Sodba IV U 32/2017-22
• sodba II U 325/2012