UPRS Sodba IV U 132/2018-13

Jedro

Pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po ZVDAGA okrajnemu sodišču je izpolnjen, saj je okrajno sodišče državni organ (pristojen za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb) in zato tudi javnopravna oseba po ZVDAGA.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) odločil, da je dolžan inšpekcijski zavezanec Okrajno sodišče v Ž. (v tem postopku tožeča stranka), ki ga zastopa višja sodnica A.A., predsednica sodišča, izvršiti ukrepe: (1.) poskrbeti za ohranjanje in materialno varstvo dokumentarnega gradiva, ki ga prejema ali nastaja pri delu zavezanca, dokler ni iz tega gradiva odbrano arhivsko gradivo, za kar je določil rok izvršitve tri mesece od dneva vročitve odločbe; (2.) določiti osebo, odgovorno za izvajanje obveznosti zavezanca v zvezi z dokumentarnim in arhivskim gradivom, z rokom izvršitve osem dni od dneva vročitve odločbe; (3.) v treh mesecih od dneva vročitve odločbe zagotoviti uslužbencem zavezanca, ki upravljajo z dokumentarnim gradivom, da opravijo preizkus strokovne usposobljenosti pri pristojnem Zgodovinskem arhivu Celje; (4.) o izvršitvi prejšnjih točk takoj pisno obvestiti prvostopenjski organ; (5.) da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter (6.) da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti v letu 2017 uvedel postopek inšpekcijskega nadzora zoper zavezanca Okrajno sodišče v Ž.. Po izdanem pisnem opozorilu dne 18. 12. 2017 v okviru preventivne dejavnosti je tožeča stranka 12. 1. 2018 podala vlogo oz. prijavo v zvezi z neustreznim varstvom dokumentarnega in arhivskega gradiva sodišča. Na podlagi tega je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti zaradi domnevne kršitve 39. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZVDAGA) uvedel postopek inšpekcijskega nadzora zoper Okrajno sodišče v Ž., ki ga zastopa predsednica tega sodišča. Inšpekcijski pregled stanja varstva dokumentarnega in arhivskega gradiva je inšpektorica izvedla 24. 1. 2018, o čemer je bil sestavljen zapisnik. V okviru ogleda so se pri zavezancu ugotavljale kršitve določb ZVDAGA in Uredbe o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (v nadaljevanju: UVDAGA). Posebna pozornost je bila namenjena hrambi in materialnemu varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva v fizični obliki v arhivskem depoju (skladišču) zavezanca. Inšpektorica je ugotovila, da zavezanec krši 39. člen ZVDAGA in večino določb UVDAGA, ki se nanašajo na materialno varstvo gradiva ter da skladišče (depo) oz. prostor v kleti, v kateri zavezanec hrani stalno zbirko dokumentarnega in arhivskega gradiva sodišča, ni ustrezno za hrambo gradiva. S tem zavezanec ogroža arhivsko gradivo oz. izpostavlja gradivo neposredni nevarnosti poškodovanja. Obstaja verjetnost, da je škoda kot posledica neustrezne hrambe oz. mikroklime na gradivu že nastala. Ugotovljeno je bilo tudi, da arhivar sodišča 25. 1. 2018 odhaja v pokoj in z njegovim odhodom zavezanec nima uslužbenca, ki bi upravljal z dokumentarnim gradivom in bi imel opravljen preizkus strokovne usposobljenosti pri pristojnem arhivu.

3. Prvostopenjski organ je ugotovil, da prostor in oprema, ki jih uporablja zavezanec za hrambo dokumentarnega in arhivskega sodnega gradiva v stavbi na lokaciji ..., klet, ne ustreza v celoti pogojem materialnega varstva. Prav tako niso v celoti izvedeni ukrepi za zavarovanje gradiva zavezanca pred obrabo, vodo, neustrezno temperaturo in vlago ter drugimi škodljivimi vplivi. S tem je kršena določba prvega odstavka 39. člena ZVDAGA. Arhivski depo, klet, ki ga uporablja zavezanec za hrambo dokumentarnega in arhivskega gradiva, ne ustreza večini določb 32. člena ZVDAGA. Prostor se ne uporablja zgolj za hrambo tovrstnega gradiva, prostor ni varen pred vdorom vode, vlage, požarom, ni ustrezno ločen od nevarnih napeljav in sistemov, ki niso namenjene delovanju depoja. Zaradi zastarele centralne napeljave in nevarnosti izliva vode obstaja neposredna nevarnost poškodovanja dokumentarnega in arhivskega gradiva zavezanca. Napeljava za centralno ogrevanje, elektriko in vodo je za celotno stavbo speljana nad delom skladišča. Cevi za centralno ogrevanje, ki so iz leta 1965, so pod velikim pritiskom. Zastarela so stikala in vtičnice, v prostoru je umivalnik z vodno pipo, čeprav prostor nima naprave za izliv vode. Depo nima povsem funkcionalne in stabilne opreme, ne razpolaga z ustrezno tehnično opremo za vse zvrsti in formate dokumentarnega in arhivskega gradiva sodišča. Večina gradiva je zloženega v mapah, ki zaradi vlage in prahu papirnemu gradivu ne nudijo dovolj zaščite. Oprema v celoti ne omogoča racionalne namestitve gradiva, zavarovanje gradiva pred poškodbami, lahke dostopnosti, kroženja zraka in preprostega čiščenja. Police, omare so zaradi prostorske stiske prislonjene ob stene. Arhivski depo zavezanca ne zagotavlja povsem ustreznih mikroklimatskih pogojev za hrambo, kot jih določata 33. člen UVDAGA in Priloga 1. V okviru zmožnosti zavezanca se izvajajo številni ukrepi za zavarovanje dokumentarnega in arhivskega gradiva (redno pregledovanje prostora, čiščenje, pometanje, beljenje, zračenje). Ne vodi se evidenca o temperaturi in zračni vlagi v depoju. Z upokojitvijo arhivarja sodišče ne razpolaga z uslužbencem, ki bi upravljal z dokumentarnim gradivom, kar pomeni kršitev osmega odstavka 39. člena ZVDAGA. Na podlagi teh ugotovitev je inšpektorica izrekla ukrepe, navedene v izreku odločbe za odpravo nepravilnosti pri hrambi dokumentarnega in arhivskega gradiva Okrajnega sodišča v Ž..

4. Glede ugovora, da je Okrajno sodišče v Ž. le organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju, ki je tudi proračunski uporabnik, je prvostopenjski organ ugotovil, da je Okrajno sodišče v Ž. skladno z določbami ZVDAGA samostojna javnopravna oseba, torej je zavezanec za izvedbo ukrepov v skladu z 11. alinejo prvega odstavka 2. člena ZVDAGA ter na podlagi seznama pravnih oseb, za katerih prevzem in varovanje arhivskega gradiva je pristojen Zgodovinski arhiv v Celju oz. registra javnopravnih oseb po drugem odstavku 54. člena ZVDAGA.

5. Pritožba tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je bila zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa izhaja, da v tej zadevi ni sporno, ali je zavezanec kršil določila glede materialnega varstva stalne zbirke dokumentarnega in arhivskega gradiva na lokaciji ..., sporno je le vprašanje, ali je Okrajno sodišče v Ž., kot organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju, javnopravna oseba v smislu določil ZVDAGA in zato zavezanec v postopku inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZVDAGA. Pri tem se je oprl na 11. alinejo 2. člena ZVDAGA, ki pod javnopravne osebe za potrebe tega zakona šteje državne organe, samoupravne lokalne skupnosti ter pravne osebe javnega prava in zasebnega prava ter fizične osebe, ki so nosilci javnih pooblastil ali izvajalci javnih služb, pri čemer pojma državni organ ne opredeljuje podrobneje. Nadalje pa tudi na člene 37., 98. in 114. Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS), skladno s katerimi so sodišča državni organi, pristojni za izvajanje sodne oblasti in izvrševanje sodnih odločb, določene so vrste sodišč (okrajna, okrožna, višja, vrhovno in specializirana), naveden je seznam okrajnih sodišč ter določeno, da je posamezno okrajno sodišče organizacijska enota okrožnega sodišča z njegovega območja, razen Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je samostojna organizacijska enota. Zato meni, da med državne organe, ki so po definiciji ZVDAGA javnopravne osebe in za katere veljajo dolžnosti v zvezi z varstvom dokumentarnega in arhivskega gradiva, sodijo tudi okrajna sodišča, torej tudi Okrajno sodišče v Ž.. To potrjuje tudi dejstvo, da je Okrajno sodišče v Ž. kot javnopravna oseba v smislu ZVDAGA vpisano v register ustvarjalcev arhivskega gradiva. Na podlagi drugega odstavka 54. člena ZVDAGA ter drugega in tretjega odstavka 3. člena UVDAGA slovenski javni arhivi vodijo register oseb, za katere ugotovijo svojo pristojnost in od katerih bodo prevzemali arhivsko gradivo. Pritožbeni organ se zato strinja, da je, ne glede na organizacijsko strukturo sodišč, Okrajno sodišče v Ž., na podlagi določb ZVDAGA, javnopravna oseba in zato zavezanec za izvedbo ukrepov, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

6. Tožeča stranka se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. V tožbi nasprotuje ugotovitvam, da mora tožeča stranka, kar je dolžna zagotoviti predsednica sodišča, višja sodnica A.A., poskrbeti za ohranjanje in materialno varstvo dokumentarnega gradiva, ki ga prejema ali nastaja pri delu zavezanca, dokler ni iz tega gradiva odbrano arhivsko gradivo, da mora tožeča stranka kot javnopravna oseba zagotavljati ustrezne materialne, kadrovske in finančne pogoje, saj arhiv v stavbi ni ustrezen za hrambo dokumentarnega in arhivskega gradiva in da se svetuje zavezancu, da dokumentarno in arhivsko gradivo sodišča nemudoma preseli iz predmetnega depoja. Kot bistveno tožeča stranka izpostavlja, da je Okrajno sodišče v Ž. le organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju, torej organizacijska enota druge javnopravne osebe v smislu členov 31 - 39 ZVDAGA in določil UVDAGA. Zato tožeča stranka kot le organizacijska enota drugega, samostojnega proračunskega uporabnika nima nobene možnosti zagotoviti izvedbo ukrepov, kot so ji v izpodbijani odločbi naloženi. Tožeča stranka ni samostojni proračunski uporabnik in nima nobene možnosti finančnih ukrepov za bolj ustrezno hrambo arhivskega gradiva ali preselitev arhiva, zato ne more biti odgovorna za izvedbo ukrepov po odločbi. Predsednica tega sodišča tudi ne more biti odgovorna, ker nima nobenega pooblastila za izdajo odredb, ki bi pomenile izvršitev odločbe.

7. V tožbi še navaja, da je že določena oseba (B.B.), odgovorna za izvajanje obveznosti zavezanca v zvezi z dokumentarnim in arhivskim gradivom (točka 2 izpodbijane odločbe). To razporeditev je na predlog predsednice tožeče stranke izvedlo Okrožno sodišče v Celju, ker je tožeča stranka le organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju in samostojno nima pooblastil razporejati sodnega osebja. Izvršena je tudi točka 3 izreka izpodbijane odločbe, in sicer se bo M.M. udeležil strokovnega usposabljanja uslužbencev javnopravnih oseb, ki upravljajo z dokumentarnim gradivom in bo nato opravil preizkus strokovne usposobljenosti pri pristojnem zgodovinskem arhivu. Tudi to izobraževanje je odredilo Okrožno sodišče v Celju in ne predsednica tožeče stranke. Prav tako je plačnik izobraževanja Okrožno sodišče v Celju. To dokazuje, da tožeča stranka in predsednica te organizacijske enota Okrožnega sodišča v Celju ne moreta biti odgovorna in ne zavezana za izvršitev naloženih ukrepov. Čeprav sta točki 2 in 3 izreka odločbe izpolnjeni, je to izvršilo Okrožno sodišče v Celju in ne tožeča stranka.

8. Ker je tožeča stranka kot vsako drugo okrajno sodišče le organizacijska enota drugega, večjega sodišča, predsednik takšne organizacijske enote nima možnosti na sodišču, torej tudi ne v arhivu izvesti ukrepe, ki zahtevajo finančna sredstva. Predsednica tožeče stranke nima nobenih pooblastil, razen tistih, ki jih določa ZS in tistih, ki jih prenese na predsednika okrajnega sodišča predsednik okrožnega sodišča. To v nobenem primeru ni razpolaganje s finančnimi sredstvi, ki bi bila potrebna za fizično preureditev arhiva ali celo preselitev arhiva. Izpodbijane odločbe s strani tožeče stranke in predsednice kot odgovorne osebe ni mogoče izvršiti, kar in kolikor so za izvršitev potrebna finančna sredstva.

9. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe.

10. V okviru predhodnega preizkusa tožbe je bila ugotovljena pomanjkljivost tožbe, ki se nanaša na subjektiviteto tožeče stranke v tem sodnem postopku. Tožbo je namreč samostojno vložila oseba, ki nima sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti, saj Okrajno sodišče v Ž. ni pravna oseba, temveč državni organ oz. organizacijska enota državnega organa, le-te pa na podlagi zakona pred sodišči v Republiki Sloveniji zastopa Državno odvetništvo. Sodišče je zato tožbo posredovalo Državnemu odvetništvu, da se izreče, ali odobri vloženo tožbo in v tem primeru pravilno opredeli tožečo stranko z njenim zastopnikom.

11. Državno odvetništvo, zunanji oddelek v Celju, je na poziv odgovorilo, da je najprej treba rešiti procesne dileme, ali je v upravnem sporu Državno odvetništvo zakoniti zastopnik tožeče stranke ali zastopnik javnega interesa. Sodišču je predlagalo, da upošteva sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da je Državno odvetništvo v upravnem sporu varuh javnega interesa, kar izključuje zastopanje državnega organa (tožeče stranke) oziroma podredno, da skladno s četrtim odstavkom 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odredi prekinitev upravnega spora in predlaga Vrhovnemu sodišču RS izdajo svetovalnega mnenja glede uporabe določb Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju: ZDOdv) in ZUS-1. Glede na poziv sodišča v konkretni zadevi Državno odvetništvo odobrava vloženo tožbo, z označbo tožeče stranke, kot jo je navedla tožena stranka. V odgovoru je še navedlo, da je po gramatikalni razlagi prvega odstavka 12. člena ZDOdv zastopanje Okrajnega sodišča v Ž. kot tožeče stranke v upravnem sporu res obvezno po Državnem odvetništvu, vendar je potrebno upoštevati pristojnost, da je Državno odvetništvo varuh javnega interesa in zastopa javni interes v upravnem sporu (18. člen ZUS-1). Zahteva za obvezno zastopanje tožeče stranke po Državnem odvetništvu v smislu 12. člena ZDOdv odvzema Državnemu odvetništvu možnost varovanja javnega interesa v upravnem sporu v smislu 18. člena ZUS-1 in 11. člena ZDOdv. Zastopanje javnega interesa v upravnem sporu je ena najpomembnejših institucionalnih pristojnosti državnega odvetništva, ki mu ne sme biti odvzeta in onemogočiti učinkovitega varstva javnega interesa. Pri tem opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (X Ips 504/2006 z dne 2. 4. 2009). Sodišče je lahko tožnik v upravnem sporu skladno z drugim odstavkom 76. člena ZPP, ki določa, da se s posebnim predpisom lahko določi, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka. Takšen poseben predpis je ZUS-1, ki v prvem odstavku 17. člena določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Ker je bila stranka oz. zavezanec upravnega postopka Okrajno sodišče v Ž., je to sodišče tožnik v tem postopku. Zakaj je stranka upravnega postopka Okrajno sodišče v Ž., se je opredelil že pritožbeni organ. Tako smiselna uporaba ZPP sodišču ne izključuje sposobnosti biti stranka v upravnem sporu. Procesna težava tudi ne more biti napačno označena stranka. V Sodnem redu je v 25. členu navedena pravilna označba sodišča, in sicer Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ž.. Konkretna tožba je vložena na poslovnem papirju sodišča, na katerem je grb Republike Slovenije in zapis Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ž.. Pravilen naslov in podatek o zastopanju pa je navedla tožena stranka v odgovoru na tožbo.

Stališča sodišča glede aktivne legitimacije v tem upravnem sporu

12. V obravnavani zadevi je tožbo vložila Republika Slovenija, Okrajno sodišče v Ž., ki ga zastopa predsednica tega sodišča.

13. Aktivna stvarna legitimacija v tem upravnem sporu je podana, ker je bila tožeča stranka stranka upravnega postopka. Ker ima torej tožeča stranka v inšpekcijskem postopku zaradi ugotovljenih nepravilnosti v zvezi z izvajanjem določb ZVDAGA lastnost zavezanca (razlogi o tem so v nadaljevanju obrazložitve te sodbe), ji mora biti po presoji sodišča, skladno z enakim varstvom pravic po 22. členu, s pravico do sodnega varstva po 23. členu in s 157. členom Ustave Republike Slovenije (upravni spor), na podlagi določbe prvega odstavka 17. člena ZUS-1 zagotovljeno sodno varstvo.

14. Vendar pa mora sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti tudi na procesno legitimacijo, torej ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, kot to določa ZPP v 80. členu (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj ZUS-1 tega ne ureja). Prvi odstavek 76. člena ZPP določa, da je lahko pravdno sposobna vsaka fizična in pravna oseba, tožeča stranka v obravnavani zadevi pa je skladno z določbo 37. člena ZS državni organ, pristojen za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb, torej ni pravna oseba. Iz tega razloga ga skladno z določbo 12. člena ZDOdv pred sodišči in upravnimi organi v Republiki Sloveniji zastopa Državno odvetništvo. Ker v obravnavanem primeru pravdna sposobnost tožeče stranke ni bila izkazana, niti tožeči stranki ni bila podeljena s posebnim predpisom, je sodišče ob upoštevanju določbe 12. člena ZDOdv državno odvetništvo, kot zakonitega zastopnika tožeče stranke pozvalo (81. člen ZPP) k odpravi ugotovljene pomanjkljivosti tožbe in s pozivom seznanilo tožečo stranko.

15. Državno odvetništvo je z vlogo z dne 15. 9. 2020 sicer odobrilo vloženo tožbo, vendar je sodišče, zaradi vsebine ugovorov navedeni vlogi, s katerimi državno odvetništvo zastopanju nasprotuje, ob upoštevanju prej citiranih ustavnih določb in na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZPP odločilo, da tožeči stranki izjemoma, z učinkom v obravnavani zadevi, prizna lastnost stranke. Gre za izjemo, ki jo je sodišče uporabilo po ugotovitvi, da tožeča stranka, kot državni organ, nima sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku tega člena, izpolnjuje pa vse ostale prej naštete pogoje v zvezi s procesno sposobnostjo v obravnavani zadevi. Navedeno pomeni, da sodišče v obravnavani zadevi državnega pravobranilstva ne bo štelo kot zakonitega zastopnika tožeče stranke.

16. Sodišče državnemu odvetništvu pojasnjuje tudi, da svoje odločitve ni oprlo na določbo 10. člena ZDOdv, ki določa, da če bi državno državno odvetništvo moralo izvrševati svoje zakonsko določene pristojnosti v določeni zadevi za subjekte, katerih koristi in interesi si nasprotujejo, opravlja strokovne naloge za Republiko Slovenijo. Po presoji sodišča namreč v obravnavanem primeru te določbe ni mogoče uporabiti iz dveh razlogov. Prvič, ker status tožene stranke in njena procesna sposobnost temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 in drugič, ker državno odvetništvo nasprotujočih koristi in interesov v obravnavani (določeni) zadevi ni niti (konkretizirano) zatrjevalo. Sodišče pa se v obravnavani zadevi ne strinja niti z ugovorom državnega odvetništva, da zastopanju tožeče stranke v konkretnem primeru nasprotuje določba 11. člena ZDOdv. Določba 11. člena ZDOdv bi po presoji sodišča lahko predstavljala oviro za prevzem zastopanja, vendar ne na načelni ravni, ampak konkretizirano, v točno določeni zadevi. Da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZDOdv, državno odvetništvo ni navajalo, predvsem pa v tej zadevi tožba ni bila vložena na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZUS-1.

Vsebinska presoja tožbe

17. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, k tožbenim navedbam pa še dodaja:

18. Tožeča stranka s tožbo izpodbija pravilnost ugotovitev o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, in sicer meni, da okrajno sodišče, ki je organizacijska enota okrožnega sodišča, ne more zagotoviti izvedbe obravnavanih inšpekcijskih ukrepov. Ob tem niso sporne ugotovitve inšpekcijskega organa stanju, ki predstavlja kršitev pravil glede varstva dokumentarnega in arhivskega gradiva Okrajnega sodišča v Ž. v stavbi Okrajnega sodišča v Ž. z naslovom ... .

19. Pravna podlaga za inšpekcijske ukrepe, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, je določena v ZVDAGA v 39. členu, naslovljenem kot „Dolžnosti javnopravnih oseb“. V istem zakonu je v 11. alineji prvega odstavka 2. člena pojasnjen pomen izraza javnopravne osebe, in sicer so javnopravne osebe za potrebe tega zakona državni organi, samoupravne lokalne skupnosti ter pravne osebe javnega prava in zasebnega prava ter fizične osebe, ki so nosilci javnih pooblastil ali izvajalci javnih služb.

20. Zakon o sodiščih v 37. členu določa, da je sodišče državni organ, pristojen za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb. V 98. členu pa so kot vrsta sodišč splošne pristojnosti v Republiki Sloveniji poleg okrožnih sodišč, višjih sodišč in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izrecno navedena okrajna sodišča. To pomeni, da so tudi okrajna sodišča državni organi.

21. Da so z organizacijskega vidika okrajna sodišča organizacijska enota okrožnega sodišča z njegovega območja, razen Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki je samostojna organizacijska enota, določa 114. člen Zakona o sodiščih. Vendar navedena določba okrajnim sodiščem ne odvzema statusa državnih organov, pristojnih za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb, ki izhaja iz prej navedenih določb Zakona o sodiščih, saj se navedena določba 114. člena Zakona o sodiščih nanaša zgolj na organizacijski vidik, kot izrecno izhaja iz te določbe, ki je umeščena v tretji del zakona, v poglavje „Organizacija okrajnih in okrožnih sodišč“.

22. Zato je tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za izrek inšpekcijskih ukrepov po 39. členu ZVDAGA, pri čemer druga pravnorelevantna dejstva niso sporna, prav okrajnemu sodišču, ki je državni organ in zato tudi javnopravna oseba po ZVDAGA.

23. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da predsednica okrajnega sodišča ne more biti odgovorna, ker nima nobenega pooblastila za izdajo odredb, ki bi pomenile izvršitev odločbe. V izpodbijani odločbi je navedeno (le), da inšpekcijskega zavezanca Okrajno sodišče v Ž. zastopa predsednica tega sodišča, kar pomeni ugotovitev zastopnika državnega organa, ki ga v upravnem postopku upravni organ mora določiti. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v 49. členu namreč določa, da mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Skladno z drugim odstavkom 48. člena ZUP opravlja monokratično voden državni organ dejanja v postopku po predstojniku oziroma po predstavniku, ki ga določi predstojnik, kolegijski državni organ pa opravlja dejanja po predsedniku oziroma po osebi, ki jo določi sam organ. Predstojnik sodišča kot državnega organa v smislu te določbe je predsednik posameznega sodišča. Drugi odstavek 61. člena Zakona o sodiščih določa, da izvaja pristojnosti, ki jih ima po tem zakonu, drugih zakonih in Sodnem redu predsednik sodišča, na okrajnih sodiščih, ki so organizacijska enota okrožnega sodišča, predsednik okrožnega sodišča, ki lahko del pristojnosti prenese na predsednika okrajnega sodišča, ki vodi tako okrajno sodišče. Iz navedene določbe torej izhaja, da predsednik okrajnega sodišča vodi okrajno sodišče, medtem ko pristojnosti, ki jih določa Zakon o sodiščih, drugi zakoni in Sodni red, na okrajnih sodiščih (razen na Okrajnem sodišču v Ljubljani) izvršuje predsednik okrožnega sodišča, katerega organizacijska enota je posamezno okrajno sodišče.

24. Kolikor izvršitev izpodbijane inšpekcijske odločbe spada v okvir sodne uprave, kar pomeni širok nabor pristojnosti, s katerimi se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb, je za to torej pristojen predsednik okrožnega sodišča (ki lahko del pristojnosti prenese na predsednika okrajnega sodišča), kolikor pa izvršitev spada v okvir pravosodne uprave, pa je za to pristojno ministrstvo za pravosodje. Ne glede na določeno izvrševanje ostalih pristojnosti po predsedniku okrožnega sodišča, pa okrajno sodišče vodi, torej zastopa predsednik okrajnega sodišča, kar je edino tudi navedeno v izpodbijani odločbi. Po isti zastopnici okrajnega sodišča je vložena tudi tožba v predmetnem upravnem sporu, ki jo je sodišče tudi obravnavalo.

25. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

26. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

30.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kr 56178/2018
• VDSS Sklep Psp 276/2018
• VSC Sklep I Kr 2673/2019