UPRS Sodba IV U 156/2018-11

Jedro

Ker drugotožnica kot družinski pomočnik ni zmožna v celoti izvrševati nalog in dolžnosti družinskega pomočnika prvotožniku, je prvotožniku kot invalidni osebi prenehala pravica do izbire drugotožnice za družinskega pomočnika, hkrati pa drugotožnica preneha opravljati naloge družinskega pomočnika in ji preneha pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Slovenske Konjice (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim aktom odločil, da invalidni osebi A.A., v tem upravnem sporu prvotožniku, z dnem 1. 3. 2016 preneha pravica do izbire B.A., v tem upravnem sporu drugotožnice, za družinskega pomočnika (točka 1 izreka), da s tem dnem drugotožnica preneha opravljati naloge družinskega pomočnika in ji preneha pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek (točka 2 izreka) ter da s to odločbo prenehajo veljati vse predhodne odločbe, katere se nanašajo na pravico do izbire družinskega pomočnika za prvotožnika in pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek za drugotožnico (točka 3 izreka). V nadaljevanju izreka izpodbijane odločbe je določeno, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka (točka 4 izreka) in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka 5 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je bilo z odločbo, št. 571-9/04 z dne 20. 10. 2004, odločeno, da bo invalidni osebi A.A. pomoč nudila B.A. kot izbrani družinski pomočnik, hkrati pa je bila določena pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek družinskega pomočnika. Prvostopenjski upravni organ je na podlagi pritožbe prvotožnika z dne 12. 6. 2015, da družinski pomočnik ne more uveljavljati pravice do nadomestila za čas bolezni, podvomil v ustreznost pomoči družinskega pomočnika. Na podlagi 18.k člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) je bila celotna dokumentacija odstopljena invalidski komisiji pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Slednja je izdala mnenje za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, v katerem je ugotovila, da drugotožnica ne more biti družinski pomočnik prvotožniku oziroma mu ne more nuditi potrebne pomoči, ker ni zdravstveno zmožna, saj je pri osebi utemeljena trajna razbremenitev od pogostega prepogibanja, rokovanja s težjimi bremeni od 8 kg ter prisotnih prisilnih drž trupa. Na podlagi mnenja invalidske komisije in na podlagi 18.l člena ZVS je bil sprejet sklep, da drugotožnica preneha opravljati naloge družinskega pomočnika.

3. Tožnika sta zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnilo (razen v delu točke 5 izreka prvostopenjske odločbe, ki jo je odpravilo). Povzema potek postopka in izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja invalidske komisije izhaja, da drugotožnica ni zdravstveno zmožna, da bi nudila prvotožniku potrebno pomoč kot družinski pomočnik, s čimer je izpolnjen pogoj iz četrte alineje prvega odstavka 18.l člena ZSV.

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in zoper odločbo tožene stranke vlagata tožbo, v kateri se strinjata z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da je drugotožnica zbolela, po tožbenih navedbah pa ne drži ugotovitev, da nalog družinskega pomočnika ne opravlja. Tudi ne drži, da je bil prvotožnik tisti, ki je sprožil postopek presoje ustreznosti pomoči drugotožnice, saj je v eni od pritožb tudi navedel, da je drugotožnica zbolela in začasno ne more opravljati najtežjih del v okviru nudenja pomoči. V posledici navedenega je bil sprožen postopek presoje zdravstvene zmožnosti drugotožnice. Tako prvostopenjski upravni organ kot tožena stranka sta popolnoma prezrla dejstvo, da zdravljenje pri drugotožnici še ni zaključeno in torej ne more biti sprejeta dokončna odločitev, da za opravljanje nalog družinskega pomočnika ni sposobna. Dodatno pa je upravni organ povsem spregledal dejstvo, da prvotožnik pomoč potrebuje, saj je invalid in da mu to pomoč nudi drugotožnica, sedaj brezplačno. V obravnavani zadevi so izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v 18.a in 18.b členu ZSV, povsem nerazumljiva pa je odločitev tožene stranke, da drugotožnica ni zdravstveno zmožna nuditi prvotožniku pomoči kot družinska pomočnica. Tožnika sta na prvi in drugi stopnji ves čas zatrjevala, da je drugotožnica res zbolela, vendar prvotožniku še vedno nudi potrebno pomoč, za težja dela pa si pridobi pomoč drugih oseb (zlasti sina C.). Ob takšnem dejanskem stanju torej ne more biti sporno, da drugotožnica svoje naloge še vedno izvaja, saj prvotožniku nudi potrebno pomoč oziroma organizira delo tako, da je za prvotožnika primerno poskrbljeno. V čem je torej podan razlog, da se dolžnosti in naloge izvajajo v nasprotju z določbami ZSV, tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pojasni in je v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Po prepričanju tožnikov je odločitev tožene stranke že iz tega razloga nezakonita in jo je treba odpraviti.

5. Tožnika še izpostavljata, da je upravni organ z izpodbijano odločbo postavil drugotožnico v neenak položaj z vsemi ostalimi zaposlenimi delavci v Republiki Sloveniji. Upoštevaje dejstvo, da se šteje, da je družinski pomočnik zaposlen in ima sklenjeno delovno razmerje, je tudi družinski pomočnik upravičen do nadomestila za čas bolniškega staleža, regresa in drugih pravic iz delovnega razmerja, enako kot vsi ostali delavci. Pri tem pa je nepomembno, ali dela za polni ali krajši delovni čas. V nasprotnem primeru gre namreč za kršitev načela enakosti pred zakonom. Enako kot drugi delavci, lahko uživa tudi pravice iz naslova poslabšanja zdravstvenega stanja, torej tudi opravlja prilagojeno delo.

6. Tožnika sodišču predlagata, da kot nezakoniti odpravi tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožnikov.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče uvodoma ugotavlja, da sta tožnika vložila tožbo zoper drugostopenjski upravni akt, s katerim ni bilo vsebinsko odločeno o njuni materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ker meritorno odločitev vsebuje prvostopenjski upravni akt, t. j. odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo odločeno o prenehanju pravice, ki se nanaša na družinskega pomočnika. Ne glede na to pa sodišče tožbe ni zavrglo iz razloga, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ker sta tožnika vsebinsko izpodbijala prvostopenjski upravni akt, kar izhaja tudi iz tožbenega zahtevka, ko predlagata odpravo tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega upravnega akta. Zato je sodišče smiselno štelo, da tožnika izpodbijata prvostopenjski upravni akt.

10. Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega upravnega organa, da prvotožniku kot invalidni osebi z dnem 1. 3. 2016 preneha pravica do izbire drugotožnice za družinskega pomočnika, s tem dnem pa drugotožnica preneha opravljati naloge družinskega pomočnika in ji preneha pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi četrte alineje prvega odstavka 18.l člena ZSV, ki določa, da družinski pomočnik preneha opravljati svoje naloge, med drugim zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona.

11. Sodišče ugotavlja, da je smisel instituta družinskega pomočnika v določitvi konkretne osebe, ki skrbi za pravice in dolžnosti invalidne osebe. V skladu s prvim odstavkom 18.b člena ZSV je namreč družinski pomočnik oseba, ki invalidni osebi nudi pomoč, ki jo potrebuje. V 18.j členu ZSV je določeno, da družinski pomočnik invalidni osebi nudi pomoč v skladu z njenimi potrebami in interesi, zlasti pa nastanitev, nego, prehrano in gospodinjska opravila, zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika, spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih (kulturne, športne, verske, izobraževalne) in omogoča, da zakonit zastopnik, če ga invalidna oseba ima, opravlja svojo funkcijo.

12. Iz zgoraj navedenih določb ZSV izhajajo dolžnosti, ki jih mora izpolnjevati družinski pomočnik proti invalidni osebi in se odražajo v (celoviti) skrbi in pomoči zanjo. Če družinski pomočnik teh obveznosti in nalog ne izpolnjuje, do česar lahko pride iz različnih vzrokov (bodisi zaradi tega, ker jih ne more, bodisi zaradi zavestne odločitve, da jih ne bo), preneha opravljati svoje naloge, kot določa prvi odstavek 18.l člena ZSV, pristojni center za socialno delo pa v tem primeru izda odločbo.

13. Sodišče ugotavlja, da že iz same listinske dokumentacije upravnega spisa izhaja, da drugotožnica dolžnosti in nalog družinskega pomočnika ne more izpolnjevati. Prvotožnik je namreč v pritožbi z dne 12. 6. 2015 navedel, da je drugotožnica zbolela in pri tem opisuje okoliščine, zaradi katerih ne more nuditi takšne pomoči, kot jo zagotavlja družinski pomočnik. Tudi drugotožnica je v izjavi, ki jo je 21. 10. 2015 pri prvostopenjskem upravnem organu podala na zapisnik, potrdila, da zaradi zdravstvenih težav ne more in ne sme v celoti opravljati nalog družinskega pomočnika prvotožniku. Dejstvo, da drugotožnica ni zdravstveno zmožna prvotožniku nuditi potrebne pomoči, je ugotovila tudi invalidska komisija I. stopnje v mnenju z dne 22. 1. 2016, identična ugotovitev pa izhaja tudi iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 24. 11. 2017. Da drugotožnica ni zmožna v celoti izvrševati nalog in dolžnosti družinskega pomočnika, potrjujeta tudi tožnika v tožbi, ko opisujeta, da drugotožnici pri tem pomaga njen sin.

14. Iz zgoraj navedenih razlogov je prvostopenjski upravni organ tudi po presoji sodišča pravilno zaključil, da prvotožniku preneha pravica do izbire drugotožnice za družinskega pomočnika in da slednja preneha opravljati naloge družinskega pomočnika prvotožniku. Ker drugotožnica ni zmožna v celoti izvrševati nalog in dolžnosti družinskega pomočnika prvotožniku, iz tega posledično izhaja, da dolžnosti in nalog družinskega pomočnika ne more v celoti izvrševati v skladu z zahtevami iz ZSV. Pravice in dolžnosti družinskega pomočnika so vezane na osebo, to je družinskega pomočnika, prav tako mora ta oseba izpolnjevati pogoje za družinskega pomočnika, zato teh nalog ni mogoče prenesti na tretje osebe.

15. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, da drugotožnica prvotožniku še vedno nudi potrebno pomoč, tudi s pomočjo drugih oseb, in da svoje naloge še vedno izvaja. Sodišče tudi ne sledi tožbenim očitkom, da izpodbijana odločba ne obrazloži razloga, da se dolžnosti in naloge družinskega pomočnika izvajajo v nasprotju z določbami ZSV. Tako izpodbijana odločba kot drugostopenjski upravni akt vsebujeta vse sestavine, predpisane v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), vključno z zakonskim razlogom, na podlagi katerega je bila sprejeta izpodbijana odločitev, in sicer v smislu, kot izhaja tudi iz zgoraj navedene obrazložitve te sodbe. V zvezi s tožbenimi navedbami, da zdravljenje pri drugotožnici še ni zaključeno, prvotožnik pa potrebuje pomoč, sodišče pripominja, da ima invalidna oseba, v skladu s prvim odstavkom 18.m člena ZSV, v primeru prenehanja opravljanja nalog družinskega pomočnika pravico do nove izbire družinskega pomočnika ali druge pravice, določene v tem določilu. Sodišče pa se do tožbenih ugovorov, da je drugotožnik v smislu pravic iz delovnega razmerja v neenakem položaju z ostalimi zaposlenimi delavci v Republiki Sloveniji, ne opredeljuje, ker kršitve pravic iz delovnih razmerij ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak pred za to pristojnimi delovnimi sodišči.

16. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da za odločitev relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (zdravstveno stanje drugotožnice, ki ji onemogoča v celoti izvajati dolžnosti in naloge družinskega pomočnika prvotožniku), sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava (v delu zakonske določbe, po kateri je prvostopenjski upravni organ sprejel izpodbijano odločitev), pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

18. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zavrnilo zahtevo tožnikov za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 315/2013
• sodba II U 377/2010
• VDSS Sodba Psp 215/2018