UPRS Sodba I U 1512/2020-9

Jedro

Minister je pri izbiri kandidata za notarja vezan na strokovno oceno komisije, kar pomeni, da z izbiro ne sme spregledati predloženega mnenja strokovne komisije takrat, ko le ta kandidate razvrsti po obeh ocenjevanih kriterijih (strokovna usposobljenost in ustni razgovor).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za povračilo stroškov postopka tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje je z izpodbijano odločbo št. 704-12/2020 z dne 22. 9. 2020 odločilo, da se za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem na C. imenuje A.A. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je Ministrstvo za pravosodje na podlagi drugega odstavka 10. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in skladno z Odredbo o številu in sedežih notarskih mest (Uradni list RS, št. 69 z dne 15. 5. 2020) objavilo razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem na C. Na razpis so se prijavili trije kandidati, ki so izpolnjevali razpisne pogoje, zato je bilo pridobljeno tudi mnenje Notarske zbornice Slovenije, ki je kot najprimernejšo kandidatko predlagalo A.A., in mnenje Odvetniške zbornice Slovenije.

2. Ministrica za pravosodje je s sklepom z dne 20. 8. 2020 imenovala člane komisije za izvedbo izbirnega postopka, ki je ustni razgovor s prijavljenimi kandidati opravila 15. 9. 2020. Pred povabilom na ustni razgovor je komisija izoblikovala metodologijo ocenjevanja za izbiro notarjev, s katero so bili kandidati seznanjeni hkrati z vabilom na ustni razgovor, uspeh kandidatov na ustnem razgovoru pa se je ugotovil tako, da je vsak član komisije ocenil odgovore kandidatov s najmanj 1 in največ 10 točkami. Od skupno možnih 30 točk so prijavljeni kandidati zbrali od 23 do 28 točk, pri čemer je najvišje število točk zbrala kandidatka A.A., kar je razvidno iz mnenja komisije, ki se nahaja v tem spisu. Komisija je po vpogledu v listinsko dokumentacijo ter po izvedenem ustnem razgovoru ugotovila, da so prijavljeni kandidati ustrezno strokovno usposobljeni za imenovanje za notarja.

3. Komisija je preverjala tudi morebitno neizpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in pri tem ugotovila, da na podlagi pridobljene listinske dokumentacije in dosedanjega dela prijavljenih kandidatov, njihovega ravnanja in obnašanja, ni mogoče utemeljeno sklepati, da kandidati notarskega poklica ne bi opravljali strokovno, pošteno ali da kot notarji ne bi varovali ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti, prav tako nobenemu od kandidatov ni bila izrečena kazenska sankcija, kar pomeni, da vsi izpolnjujejo pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

4. Na podlagi izbirnega postopka je komisija ministrici posredovala mnenje, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN za imenovanje za notarja, iz mnenja pa je bilo razvidno tudi doseženo število točk, ki so jih kandidati dosegli na ustnem razgovoru.

5. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe za izbrano kandidatko izhaja presoja pogojev iz 8. člena ZN, v nadaljevanju pa je tožena stranka pojasnila, da je ministrica za pravosodje opravila izbiro po izvedenem izbirnem postopku, v katerem se preveri strokovna usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Komisija je po zaključenem izbirnem postopku ministrici podala mnenje, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN za imenovanje za notarja, kar pomeni, da so ustrezno strokovno usposobljeni za imenovanje za notarja ter izpolnjujejo pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

6. Ministrica za pravosodje je v skladu z izbirno pravico iz prvega odstavka 10.a člena ZN, po seznanitvi z mnenjem komisije in mnenjem Notarske zbornice Slovenije z dne 24. 8. 2020, po vpogledu v upravni spis ter skladno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, vse kandidate ocenila kot primerne, pri čemer je upoštevaje oceno strokovne usposobljenosti prijavljenih kandidatov, kot ta izhaja iz mnenja komisije, kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto s sedežem na C.izbrala kandidatko A.A.

7. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker mu je bilo onemogočeno kandidirati v zakonito izpeljanem izbirnem postopku. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, v kateri je sodišče pojasnilo naravo službe javnega notariata in na kratko povzema njeno vsebino.

8. Ustava RS sicer ne ureja posebnega postopka za imenovanje na mesto notarja, kljub temu pa je določbe ZN treba razlagati ob upoštevanju pomena notariata ter navedenih ustavnih določb. Tako je za zagotovitev enakopravne dostopnosti delovnih mest notarjev s ciljem doseganja največje strokovnosti izbranega kandidata pomembno ne le to, da imenovani kandidat izpolnjuje pogoje za imenovanje za notarja iz 8. člena ZN, torej tiste, ki kandidatu omogočijo vstop v izbirni postopek, ampak tudi, da je v tem postopku izbira opravljena na podlagi kriterijev, ki so namenjeni ugotovitvi, kateri izmed kandidatov je za opravljanje navedenega poklica strokovno najprimernejši.

9. Navaja, da je temeljni cilj postopka pred komisijo strokovna presoja, ali kandidati poleg izpolnjevanja pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN izpolnjujejo zahteve strokovne usposobljenosti, ki se opravi s preverjanjem strokovne usposobljenosti na podlagi predložene dokumentacije in s pisnim preizkusom usposobljenosti ali z ustnim razgovorom. V obravnavanem primeru metodologija ocenjevanja komisije ni bila skladna z ZN, zaradi česar je bila ocena strokovne usposobljenosti kandidatov izdelana le na podlagi ocen odgovorov na vprašanja s strani treh članov izpitne komisije, kompetence, ki izhajajo iz priložene dokumentacije, pa niso bile ovrednotene.

10. Iz besedila določbe četrtega odstavka 10.a člena ZN jasno izhaja, da komisija v izbirnem postopku strokovno usposobljenost preveri iz predložene dokumentacije kandidata in pisnim preizkusom ali ustnim razgovorom. Preverjanje strokovne usposobljenosti na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil kandidat, ne pomeni, da komisija na podlagi te dokumentacije zgolj formalno preveri, ali kandidat izpolnjuje pogoje iz 8. člena ZN, ampak mora ocena komisije o strokovni usposobljenosti temeljiti tudi na podlagi dejstev, ki izhajajo iz priložene dokumentacije. Preverjanje formalnih pogojev in morebitna izločitev prijav, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, je namreč stvar predhodne faze postopka, ko tožena stranka zavrne prijave na podlagi petega odstavka 10. člena ZN in se v izbirni postopek nepopolne prijave sploh ne uvrstijo.

11. V obravnavanem primeru se strokovno usposobljenost kandidatov, na podlagi dejstev, ki izhajajo iz priložene dokumentacije, ni preverjala, kar po mnenju tožnika pomeni napačno uporabo materialnega prava. Posledično ocena strokovne usposobljenosti temelji zgolj na podlagi ocen odgovorov na vprašanja s strani treh članov komisije, brez upoštevanja strokovnih izkušenj in znanj, ki izhajajo iz predložene dokumentacije, kar pomeni, da so znanje in izkušnje v postopku izbire povsem nepomembne in nerelevantne, s čimer so bile kršene določbe ZN. Takšna, po presoji tožnika napačna razlaga materialnega prava, pa povzroči, da notarstva ne opravljajo pravniki z največ znanja in izkušnjami, ki so se s svojim dosedanjim delom že izkazali, ampak osebe, ki so se najbolje izkazale na pisnem preizkusu ali ustnem razgovoru, kjer pa bi bil obseg vprašanj seveda omejen na zgolj nekaj vprašanj s strani vsakega od treh članov komisije, kar je v nasprotju z namenom ZN, ki je, da se s predpisanim postopkom omogoči izbiro strokovno najboljšega kandidata za opravljanje notarskih nalog državljankam in državljanom ter drugim osebam, ki storitve notariata kot javne službe potrebujejo.

12. Poleg tega je bilo s sporno izbiro poseženo tudi v tožnikovo pravico do enake dostopnosti delovnih mest vsem pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave). Navedena ustavna pravica do svobode dela skozi zahteve 137. člena Ustave dobi tudi objektivni pomen, saj se prav preko zagotavljanja poštenega in enakopravnega dostopa do mesta notarja zagotavlja tudi izbira strokovno najboljšega kandidata za opravljanje navedenih nalog državljankam in državljanom ter drugim osebam, ki storitve notariata kot javne službe potrebujejo.

13. Tako je bilo pri izpodbijani izbiri notarja povsem nepomembno, da je tožnik v dokumentaciji, ki jo je priložil vlogi, pojasnil svoje delovne izkušnje, ki jih v tožbi povzema. Tožnikova strokovna usposobljenost za delo notarja se po stališču toženke meri samo še s številom točk, ki so mu jih trije člani komisije podelili na ustnem razgovoru. Takšna razlaga ni skladna z določbo 10.a člena ZN, kar je predhodno pojasnjeno, niti z bistvom notarskega poklica, ki naj bi ga kot javno službo opravljale osebe, ki imajo največ praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu, na kar je mogoče sklepati iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Tožnik pripominja, da način kakršnega prakticira toženka, to je preverjanje usposobljenosti kandidata z ustnim razgovorom in ocenjevanjem, ki ni snemano, neizbranemu kandidatu ne omogoča njegovega preizkusa. Tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katera vprašanja so bila postavljena kandidatom, ter koliko točk je prejel posamezni kandidat pri posameznem vprašanju in podobno. S tem načinom preverjanja tudi ni možno preveriti, ali je kandidat, ki je za odgovor na posamezno vprašanje prejel več točk, dejansko pokazal tudi več znanja, s čimer je onemogočena vsebinska presoja pravilnosti izbire. Toženka bi se zato morala odločiti za pisni preizkus usposobljenosti, ali pa ustni razgovor snemati, kar bi omogočilo neizbranemu kandidatu preveritev, ali je na ustnem razgovoru resnično pokazal manj znanja kot kandidat, ki je prejel več točk. V nasprotnem primeru sodno varstvo ostane zgolj v okviru preverjanja izpolnjevanja formalnih pogojev, kar pa ni v skladu z novejšo prakso Vrhovnega sodišča. Poleg tega je iz vabila na ustni razgovor (priložene metodologije ocenjevanja za izbiro notarjev), ki ga je tožnik prejel 24. 8. 2020, razvidno, da se bodo vprašanja, ki jih bo vsak član komisije na predmetnem razgovoru postavil kandidatu, nanašala na področje notarskega poslovanja in organizacijo ter delovanje pravosodnega sistema v Republiki Sloveniji. Kljub temu pa je tožniku članica komisije postavila najmanj eno vprašanje, ki se na navedeno ni nanašalo. Skratka, stališče, da je strokovna usposobljenost odvisna samo od prejetih točk na ustnem razgovoru, je napačno in v nasprotju z ZN. Znanje in izkušnje, pridobljene v dosedanji strokovni karieri, imajo tudi po praksi tujih sodišč in ESČP pomembno težo pri izbiri kandidata in bi morale biti ustrezno ovrednotene in ocenjene, predvsem pa v odločbi obrazložene. Tudi sicer je bil postopek ocenjevanja na ustnem razgovoru izveden netransparentno in posledično nezakonito, ker ne omogoča preizkusa.

14. Izpodbijana odločba pa je tudi sama po sebi obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, saj je ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Vsebuje zgolj opis poteka postopka, iz katerega med drugim izhaja, da je komisija po zaključenem izbirnem postopku ministrici podala mnenje, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN, iz mnenja pa je razvidno tudi doseženo število točk, ki so jih kandidati dosegli na ustnem razgovoru. Iz obrazložitve odločbe je mogoče ugotoviti še, da je iz mnenja razvidno, da so prijavljeni kandidati zbrali od 23 do 28 točk, pri čemer je najvišje število točk dosegla prizadeta stranka. Ministrica je nato upoštevaje oceno komisije skladno s sodbo VS RS, opr. št. I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, izbrala prizadeto stranko. Iz navedene obrazložitve tožnik ne more ugotoviti niti, koliko točk mu je namenila komisija pri ocenjevanju njegove strokovne usposobljenosti, niti po katerih kriterijih. Zato mu je preizkus razumnosti sprejete odločitve onemogočen.

15. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora strokovna komisija prijavljene kandidate izbrati na podlagi podatkov o dosedanjih izkušnjah, ki izhajajo iz priložene dokumentacije in pisnega preizkusa ali ustnega razgovora, ki pa mora potekati na način, da kandidatom omogoča njihovo preveritev. Svojo odločitev mora utemeljiti na način, ki kandidatu omogoča njen preizkus. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe in navaja, da je komisija mnenje o izpolnjevanju pogojev iz drugega odstavka 10.a člena ZN ministrici podala 15. 9. 2020. Iz njega izhaja, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN, tudi pogoj strokovne usposobljenosti. Mnenje komisije je ministrici pomenilo strokovno in tehnično pomoč pri preverjanju strokovne usposobljenosti ter izpolnjevanja pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. V izbirnem postopku, ki ga je opravila izbirna komisija, je stranka z interesom dosegla 28 točk, tožnik pa 24 točk. Da je tožnik dosegel nižje število točk kot stranka z interesom, izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločbe, število točk, ki sta jih tožnik in stranka z interesom prejeli v okviru ustnega razgovora pred izbirno komisijo, pa izhaja tudi iz mnenja, ki se nahaja v spisu. Sklicuje se na sodbo VS RS, št. I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, iz katere izhaja tudi stališče VS RS, da je v pristojnosti ministra za pravosodje izbira, da med enako strokovno usposobljenimi izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje nekega poklica. Po prepričanju tožene stranke je izpodbijana odločba v skladu s procesnimi standardi, ki jih zahteva Ustava RS in na tej podlagi oblikovana sodna praksa, zato z vidika obrazložitve izpodbijane odločbe in poteka izbirnega postopka ni prišlo do kršitve tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, kot to zmotno navaja tožeča stranka.

17. V obravnavanem primeru so bili v izbirnem postopku s strani izbirne komisije vsi trije prijavljeni kandidati ocenjeni s strani vseh članov komisije in so dosegli med 23 in 28 točk med 30 možnimi, na podlagi metodologije ocenjevanja, s katero so bili kandidati seznanjeni z vabilom na razgovor. Komisija je v izbirnem postopku opravila strokovno presojo o tem, ali kandidati izpolnjujejo tudi zahteve strokovne usposobljenosti, tako, da je preverjala predloženo dokumentacijo in s kandidati opravila ustni razgovor. Poudarja pa, da vseh v postopku presojanih kriterijev ni mogoče vrednotiti na enak način, kot se vrednoti ustni razgovor, izveden pred izbirno komisijo. Prijavljeni kandidati namreč v prijavi na prosto notarsko mesto v zvezi z izpolnjevanjem pogoja strokovne usposobljenosti lahko predložijo različna dokazila, ki jih je objektivno težko ovrednotiti s točkami, zato komisija v izbirnem postopku številčno ovrednoti zgolj znanje, ki ga prijavljeni kandidati izkažejo v okviru ustnega razgovora, kar pa ne pomeni, da tožena stranka strokovne usposobljenosti, ki izhaja iz predložene dokumentacije k prijavi, v postopku imenovanja ne upošteva. Komisija v mnenju rangira kandidate, a le glede na število točk, ki so jih prijavljeni kandidati dosegli na ustnem razgovoru. Upoštevaje tudi strokovno usposobljenost kandidatov, ki izhaja iz dokumentacije, pa nato komisija ministru poda mnenje, ali prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN za imenovanje na prosto notarsko mesto. Po mnenju tožene stranke je bil zato postopek imenovanja notarja v tem delu pravilen in zakonit (sodba VS RS, št. I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019).

18. Glede tožbenega ugovora, da je bilo pri izpodbijani izbiri notarja povsem nepomembno, da je tožnik v dokumentaciji navedel svoje predhodne delovne izkušnje, pa je tožena stranka opozorila na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 337/2019-16 z dne 7. 8. 2019, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je ocena strokovne usposobljenosti kandidatov enotna in sestavljena tako iz listinske dokumentacije kot opravljenih ustnih razgovorov.

19. Poleg tega tožena stranka dodaja tudi, da že iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je komisija preverjala strokovno usposobljenost kandidatov na podlagi listinske dokumentacije, kot tudi z ustnim razgovorom, namen pa je bil rangiranje kandidatov na podlagi doseženega števila točk ter na podlagi predhodne seznanitve kandidatov z metodologijo ocenjevanja, kateri nobeden izmed kandidatov pred pričetkom dela izbirne komisije oziroma v času njenega odločanja ni oporekal oziroma izrecno ugovarjal. O domnevnem neupoštevanju listinske dokumentacije v postopku imenovanja notarja se je v sodbi, opr. št. I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS.

20. Glede tožbenega ugovora, da je bilo pri izbiri notarja povsem nepomembno, da je tožeča stranka v dokumentaciji navedla svoje predhodne delovne izkušnje, tožena stranka opozarja na sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 337/2019-16 z dne 7. 8. 2019 in poudarja, da že iz listin spisa izhaja, da se je v zadevi presojala strokovna usposobljenost tako na podlagi listinske dokumentacije kot z ustnim razgovorom in se sklicuje na sodbo VS RS I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. Tožena stranka navaja tudi, da je že v razpisu prostega notarskega mesta zapisala, da mora prijava vsebovati tudi opis praktičnih delovnih izkušenj in dokazila, iz katerih je razvidno izpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Kot je razvidno iz tožnikove vloge, je bilo kot dokazilo priložena zgolj kopija potrdila Odvetniške zbornice Slovenije o vpisu v imenik odvetnikov. Tožnik je s tem izkazal najmanj pet let praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu kot odvetnik, ni pa izkazal drugih dejstev, ki jih je zatrjeval v svoji vlogi ter podrobneje navedel v življenjepisu ter opisu dosedanjih praktičnih izkušenj. V nasprotju s tožnikom je stranka z interesom svoji vlogi priložila več dokazil, ki so izkazovala njene dosedanje delovne izkušnje in ki jih je tožena stranka posamično navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. S predloženimi dokazili je stranka z interesom izkazala vrsto in trajanje svojih celotnih delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu v letu 1998.

21. Tožena stranka je odgovorila tudi na tožnikov ugovor, da je sporen način preverjanja strokovne usposobljenosti z izvedbo ustnega razgovora, ki ni sneman in ki neizbranemu kandidatu ne omogoča presoje vsebinske pravilnosti izbire ter da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katera vprašanja so bila postavljena kandidatom, ter koliko točk je posamezni kandidat pri posameznem vprašanju prejel. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da v izpodbijani odločbi posamezna vprašanja niso navedena, tovrstna vprašanja pa po mnenju tožene stranke niti ne sodijo v obrazložitev odločbe. Sklicuje se na določbo 214. člena ZUP in določbo 82. člena ZUP, ki je tožeča stranka ni izkoristila.

22. Tožena stranka je nasprotovala tudi tožnikovi navedbi, da bi ustni razgovori s prijavljenimi kandidati morali biti snemani. ZN tega ne določa, se je pa o ustnem razgovoru pisal zapisnik, v katerem je zajet potek razgovora in vprašanja, ki so bila postavljena posameznemu kandidatu. Tako je že iz tega razloga mogoča (tudi kasnejša) objektivna primerjava med vsemi kandidati, ki so pred izbirno komisijo opravili razgovor. Iz zapisnikov je razvidno, da so bila vsem kandidatom postavljena vsebinsko enaka vprašanja, pri čemer so bila glede na vsebino odgovorov posameznih kandidatov s strani članov komisije morda postavljena dodatna podvprašanja, v vsakem primeru pa so se nanašala na isto glavno vprašanje. Ocene posameznega dela komisije in skupna ocena za vsakega kandidata so se vpisovale v poseben zapisnik. Ustni razgovor je samo del preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov, drugi del pa je preverjanje strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo predložijo kandidati, zato tožena stranka meni, da je bil postopek izbire notarja v tem delu zakonit in pravilen, pri čemer tožena stranka ponovno poudarja, da ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije po ustaljeni sodni praksi ni in ne more biti predmet spora v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju notarja.

23. Tožena stranka zavrača tudi tožbene trditve, da je članica komisije postavila tožniku najmanj eno vprašanje, ki se ni nanašalo na področje notarskega poslovanja in organizacije ter delovanje pravosodnega sistema RS. Vsebina vprašanj, ki so bila v okviru ustnega razgovora postavljena tožeči stranki, izhaja iz zapisnika z dne 15. 9. 2020, ki je del upravnega spisa in je iz pregleda teh vprašanj razvidno, da so se vsa tako ali drugače nanašala na področje notarskega poslovanja, zaradi česar tožena stranka meni, da okvir, ki je bil določen v metodologiji ocenjevanja za izbiro notarja ni bil prekoračen. Poleg tega so bila, kot je to mogoče preveriti s primerjavo zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih z ostalima dvema kandidatkama, vsem kandidatom postavljena enaka vprašanja, zaradi česar v nobenem primeru ni mogoče pritrditi namigovanjem tožnika o morebitni neenaki obravnavi s strani katerega koli člana izbirne komisije. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

24. Sodišču je odgovor na tožbo posredovala tudi stranka z interesom v upravnem sporu, A.A., ki prereka tožbene navedbe in nasprotuje vsem dokazom tožeče stranke, s katerimi se izrecno ne strinja, in opozarja, da v primeru, da na kakšne navedbe tožeče stranke ne bo odgovorila, to ne pomeni, da jih priznava, ampak ji niso poznane in se zato do njih ne more opredeliti. Sodišču predlaga, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

K I. točki izreka:

25. Tožba ni utemeljena.

26. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

27. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je z izpodbijano odločbo za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem na C. imenovala A.A., prizadeto stranko v tem upravnem sporu.

28. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je strankam upravnega spora znana sodna praksa v zvezi z imenovanjem notarjev, ki temelji na določbah 8., 10. in 10.a člena ZN in se nanjo v svojih vlogah tudi sklicujejo. Tako stranke upravnega spora opozarjajo, da je vlogo notariata in način imenovanja notarjev (ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera) Vrhovno sodišče RS obrazložilo v sodbi I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, v kateri je med drugim pojasnilo, da je temelj samostojnega opravljanja zaupanih pooblastil in nalog notarja strokovnost, ki zagotavlja varstvo temeljnih načel poštenosti, vestnosti in zakonitosti pri opravljanju tega poklica (6. člen ZN) in se v tej povezavi opredelilo tudi do pogojev za imenovanje notarjev in postopek njihovega imenovanja, ki ga ZN ureja v določbah II. poglavja. VS RS je v prej navedeni sodbi pojasnilo, da so te določbe namenjene zagotovitvi strokovnosti izvajanja notariata kot javne službe in zagotovitvi enake dostopnosti navedenih mest vsem pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave in 137. člena Ustave RS), kar pomeni, da je določbe ZN treba razlagati ob upoštevanju pomena notariata ter navedenih ustavnih določb (razloženih v citirani sodbi, ki jih sodišče zato, ker so strankam znane in se nanje tudi sklicujejo, v tej sodbi ne povzema ponovno).

29. V obravnavani zadevi je Ministrstvo za pravosodje, tožena stranka, na podlagi drugega odstavka 10. člena ZN in skladno z Odredbo o številu in sedežih notarskih mest, objavilo razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem na C., na katerega so se prijavili trije kandidati. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločitev, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje za imenovanje notarja, oprla na določbo prvega odstavka 8. člena ZN in s tem (sodba I Up 179/2018) že v osnovi prijavljenim kandidatom zagotovila enakopravno dostopnost do delovnega mesta notarja.

30. Prvi odstavek 8. člena ZN tako določa, da je za notarja lahko imenovan (1.) državljan Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora ali državljan Švicarske konfederacije ali države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj; (2.) da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost;(3.) da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik ali strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava oziroma je v tujini končal primerljivo izobraževanje s področja prava, ki se dokazuje s tujo listino o izobraževanju in priloženim mnenjem o izobraževanju ali z odločbo o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja ali z odločbo o nostrifikaciji; (4.) da je opravil pravniški državni izpit; (5.) da ima pet let praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu, od tega najmanj eno leto pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu; (6.) da je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata; (7.) da aktivno obvlada slovenski jezik; (8.) da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje notariata in da (9.) še ni dopolnil 64 let. Gre za pogoje, ki se presojajo v t. i. prvi fazi izbirnega postopka, ki v tem upravnem sporu ni sporna in v katerem bi ugotovitev, da ti pogoji niso bili izpolnjeni, pomenila, da je treba prijavo, ki ne izpolnjuje razpisnih pogojev, zavrniti po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (peti odstavek 10. člena ZN). Obenem so ti pogoji oziroma dokazila o izpolnjevanju teh pogojev del listinske dokumentacije, ki se z namenom ocenitve strokovne usposobljenosti kandidatov upošteval v postopku izbire.

31. V obravnavani zadevi je sporna naslednja faza izbirnega postopka, ki prav tako zasleduje cilj enakopravne dostopnosti do delovnega mesta notarja in v kateri (tako VS RS I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018) se izpolnjevanje pogojev, razen pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN, več ne ugotavlja in ki je oprta na določbo 10.a člena ZN.

32. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da se je do vprašanja imenovanja notarja in med drugim tudi razlage določbe 10.a člena ZN sodna praksa opredelila v sodbah VSRS I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, UPRS 155/2013 z dne 29. 5. 2013 in III U 333/2018, na katero se sklicujejo tudi stranke tega upravnega spora in ki jo bo sodišče upoštevalo pri odločitvi v obravnavani zadevi.

33. Določba 10.a člena ZN ureja torej postopek izbire kandidatov med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje. Začne se z izbirnim postopkom, ki ga opravijo strokovno kvalificirani člani komisije, ki v postopku preverijo strokovno usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Člani komisije, ki jo imenuje minister, pristojen za pravosodje, morajo imeti opravljen pravniški državni izpit in najmanj pet let izkušenj na pravniških delih (tretji odstavek 10.a člena ZN). Izbirni postopek iz drugega odstavka tega člena se opravi s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo priloži kandidat, in s pisnim preizkusom usposobljenosti ali z ustnim razgovorom (četrti odstavek 10.a člena ZN).

34. Kot je sodišče že navedlo, v obravnavani zadevi ni sporno izpolnjevanje (vstopnih) pogojev iz 8. člena ZN, sporna pa je presoja strokovne usposobljenosti kandidatov za razpisano notarsko mesto.

35. Sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi komisija imenovana s sklepom št. 704-12/2020 z dne 20. 8. 2020, ki je po opravljenem izbirnem postopku ministrici dne 15. 9. 2010 posredovala mnenje št. 704-12/2020, s katerim jo je seznanila o zaključku izbirnega postopka. Iz spisu predloženega mnenja izhaja, da je komisija po vpogledu v listine spisa ugotovila, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in da so ustrezno strokovno usposobljeni. Navedla je tudi podatek o doseženem številu točk pri opravljanju ustnega razgovora za vsakega kandidata.

36. Sodišče na podlagi vpogleda v prej citirano mnenje ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru kandidati ocenjeni na podlagi metodologije ocenjevanja, ki je bila sestavni del vabila na ustni razgovor. Navedeni metodologiji ni nasprotoval nobeden od prijavljenih kandidatov. Tožnik je na njeni podlagi dosegel 24 točk, izbrana kandidatka pa 28 točk, od skupaj možnih 30 točk. Prav tako iz mnenja komisije, ki ga je v obrazložitev izpodbijane odločbe povzela tožena stranka, izhaja, da je komisija opravila izbirni postopek s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki so jo predložili kandidati in ki so po mnenju komisije ustrezno strokovno usposobljeni za imenovanje za notarja.

37. V skladu s četrtim odstavkom 10.a člena ZN se torej strokovna usposobljenost kandidatov preverja tako na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil kandidat in s pisnim preizkusom usposobljenosti ali z ustnim razgovorom, kar je bilo po presoji sodišča v spornem izbirnem postopku upoštevano, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru metodologija ocenjevanja ni bila skladna z ZN in da je bila ocena strokovne usposobljenosti kandidatov izdelana le na podlagi ocen odgovorov na vprašanja s strani treh članov izpitne komisije.

38. Sodišče (ponovno) pojasnjuje, da tako iz mnenja komisije z dne 15. 9. 2010 kot obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je ocena strokovne usposobljenosti sestavljena iz dveh delov in sicer opisne ocene, v kateri je komisija vse kandidate ocenila kot ustrezno strokovno usposobljene, ter ocene opravljenega ustnega razgovora, katerega namen je razviden iz metodologije ocenjevanja (rangiranje kandidatov na podlagi doseženega števila točk). Ker je v obravnavanem primeru preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom in ovrednotenje listinske dokumentacije del strokovne ocene izbirne komisije, tožnik s tožbenim ugovorom, da komisija ni preverjala strokovne usposobljenosti kandidatov, po vsebini izpodbija strokovno oceno komisije. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije, pa po ustaljeni sodni praksi ni in ne more biti predmet spora v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju notarja, saj je ocena izbirne komisije strokovne narave ( sodba VSRS I Up 168/2019 z dne 09. 10. 2019).

39. V skladu z določbo 10.a člena ZN, člani komisije po opravljenem izbirnem postopku, izvedenem na podlagi določbe četrtega odstavka 10.a člena ZN, ministru, pristojnemu za pravosodje, posredujejo svoje mnenje o izpolnjevanju pogojev. Na tej podlagi minister skladno s prvim odstavkom 10.a člena ZN opravi izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje. Ta določba ministru sicer daje pristojnost, da izbere določenega kandidata, vendar sme imenovati le tistega kandidata, ki izpolnjuje zakonske pogoje za imenovanje. V navedeni določbi pa ni določena niti pristojnost ministra, da izbiro opravi na podlagi diskrecijske presoje, niti niso določeni zakonski kriteriji, na podlagi katerih bi minister oblikoval svojo odločitev. Minister je po svojem položaju politični in ne strokovni organ, zato je tudi razumno, da je zakonodajalec strokovno oceno usposobljenosti kandidatov prepustil za to ustanovljeni strokovni komisiji (sodba VSRS I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018). Navedeno že oblikovano stališče sodne prakse torej pomeni, da je minister vezan na strokovno oceno komisije, kar pomeni, da z izbiro ne sme spregledati predloženega mnenja strokovne komisije takrat, ko le ta kandidate razvrsti po obeh ocenjevanih kriterijih (strokovna usposobljenost in ustni razgovor).

40. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker je ni mogoče preizkusiti. Tožbeni ugovor temelji na ugotovitvi, da tožnik iz obrazložitve ne more ugotoviti, koliko točk mu je namenila komisija pri ocenjevanju strokovne usposobljenosti. Sodišče ponovno pojasnjuje, da minister med enako strokovno usposobljenimi kandidati oziroma enako ocenjenimi kandidati izbiro izvede tako, da izbere tistega, ki ga prepriča, da bo najboljše opravljal poklic. To je izbirna pravica ministra, ki je sicer oprta na strokovno mnenje komisije, ki ga ne more spreminjati in ni vezana ne na mnenje notarske zbornice ne na mnenje komisije. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019 pojasnilo, da v takem primeru ne gre za odločanje po prostem poudarku v smislu drugega odstavka 6. člena ZUP in minister take izbire ni dolžan posebej obrazložiti. Toliko bolj po presoji sodišča velja to v obravnavanem primeru, ko je komisija ugotovila, da so vsi kandidati ustrezno strokovno usposobljeni (torej enako strokovno usposobljeni) in ugotovila, da so pri opravljanju ustnega razgovoru prijavljeni kandidati od skupaj 30 točk dosegli 28 (A.A.), 24 (B.B.) in 23 (C.C.) točk.

41. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

42. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, ki je tožeča stranka v svoji tožbi niti ni predlagala.

K II. točki izreka:

43. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 617/2008
• Sodba I Up 51/2003
• Sodba I Up 763/99