UPRS Sodba IV U 116/2020-10

Jedro

V izpodbijani odločbi o odreditvi karantene bi morala biti jasno navedena država, iz katere je tožnica vstopila v Slovenijo, datum in ura vstopa, kakor tudi razlogi, zakaj je bila tožnici odrejena karantena oziroma zakaj morebiti ne sodi med izjeme, če je izjemo uveljavljala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-151/2020/7118 z dne 30. 8. 2020, nezakonita.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje, št. 1812-57/2020-2 (13) z dne 4. 3. 2020, na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), 8. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE), 9. člena Odloka o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (v nadaljevanju Odlok) in Sklepa o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri epidemiji COVID-19, z namenom izvajanja ukrepov za preprečitev oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom SARS-Cov-2 (COVID-19) med prebivalstvom, tožnici odredila karanteno na naslovu A. ulica 23, C. (1. točka izreka), ki traja od ustne seznanitve z ukrepom od 30. 8. 2020 do 12. 9. 2020 (2. točka izreka) ter ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka, vključno s kršitvijo tožničinih človekovih pravic do osebne svobode in svobode gibanja. V tožbi med drugim navaja, da ne iz izreka, ne iz obrazložitve, ni mogoče ugotoviti, iz katere države je sploh prišla in iz katerega razloga ji je bila odrejena 10 dnevna karantena, zgolj navedba predpisov, na katerih temelji odločba, in navedba, da je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pojav novega koronavirusa, je preveč posplošena, ne vsebuje konkretnih dejstev, zakaj se je posamezniku odredila karantena. Izpodbijana odločba tako temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju oz. sploh nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti, kar posledično pomeni tudi kršitev pravice do enakega sodnega varstva. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno zadevo vrne toženki v ponoven postopek, ali ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži, naj ji povrne stroške postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče je glede na vsebino predmetnega spora in ob upoštevanju dejstev, da gre pri izdani karantenski odločbi za omejevanje ustavnih pravic posameznika iz 19. in 32. člena Ustave RS zadevo, v skladu z določili 213. člena Sodnega reda, obravnavalo prednostno.

6. Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora sodišče po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe in ali se da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora biti v skladu z določili 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravna odločba obrazložena na način, da je v obrazložitvi navedena ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za pravilno in zakonito odločitev, da so navedeni dokazi, ki utemeljujejo obstoj odločitve in dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.

8. V konkretnem primeru izpodbijana odločba ne vsebuje nobene navedbe glede ugotovljenega dejanskega stanja in posledično ne vsebuje tudi nobene presoje dokazov, niti ne vsebuje razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, saj izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz navedenega razloga sodišče ugotavlja, da so tožničini ugovori, da iz odločbe ne izhaja, iz katere države je vstopila v Slovenijo (pojasnjuje, da je v Slovenijo potovala iz Srbije, katere državljanka je, in ki je bila v času prestopa slovenske meje dne 30. 8. 2020 uvrščena na rumeni seznam držav glede na epidemiološko sliko držav izven schengenskega območja), niti, da je zaposlena v Sloveniji, utemeljeni.

9. Sodišče se po ugotovitvi, da gre v obravnavani zadevi in zadevi II U 261/2020-18 z dne 2. 9. 2020 za pravno in dejansko primerljive okoliščine zadeve, zato ugotavlja, da je sodišče v zadevi II U 261/2020-18 z dne 2. 9. 2020 že odločilo, da odsotnost navedbe bistvenih dokazov in dejstev v odločbi, ki so organ vodili k odločitvi, tožeči stranki krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, iz katerega med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku. Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do izjave je ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in tudi izhaja iz določil ZUP. Določba 9. člen ZUP jasno določa, da je potrebno pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke temelji tako na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU. Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.

10. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti torej okoliščine in podlaga za odločitev konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli, razlogi pa morajo biti navedeni na način, da jih ob morebitni vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru morala biti v odločbi jasno navedena država, iz katere je tožnica vstopila v Slovenijo, datum in ura vstopa, kakor tudi razlogi, zakaj je bila tožnici odrejena karantena oziroma zakaj morebiti ne sodi med izjeme, če je izjemo uveljavljala.

11. V sodbi II U 261/2020-18 z dne 2. 9. 2020 je sodišče izrecno navedlo tudi, da je „zgolj navedba predpisov, ki določajo uvedbo karantene za posameznike in navedba, da je Svetovna zdravstvena organizacija 30. 1. 2020 razglasila pojav novega koronavirusa kot globalno grožnjo, in da je nalezljiva bolezen COVID-19 v LR Kitajski dosegla epidemične razsežnosti, ki se pojavlja na vseh celinah in postopno v vseh državah“ presplošna, saj ne vsebuje obrazložitve glede konkretnega posameznika, ki je obravnavan in brez upoštevanja določil ZUP-a, torej brez bistvenih sestavin, ki bi stranki omogočile pravico do obrambe, sodišču pa kontrolo ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali je bil glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. V primeru odsotnosti obrazložitve in navedbe dejstev in dokazov, ki utemeljujejo izdajo odločbe, stranka tako v postopku nima možnosti podati izjave o upoštevanih dejstvih in tudi ni seznanjena z razlogi, zaradi katerih se je pristojni organ odločil, da karantensko odločbo izda. Navedba podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Zgolj prepis zakonskih besedil ne zadošča standardu obrazloženosti in konkretiziranosti odločbe ter razlogom odločitve orana, torej razlogom, zakaj je organ ocenil in kateri pogoji so bili izpolnjeni, da je tožniku bil izrečen ukrep karantene.“

12. Ker izpodbijana odločba v obravnavani zadevi ni bila ustrezno obrazložena, je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se odločbe ne da preizkusiti. Po ZUS-1 (tretji odstavek 27. člena) je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jih določa ZUP, ali drug zakon, ki ureja postopke izdaje upravnega akt.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in glede na postavljen ugotovitveni tožbeni zahtevek (po ugotovitvi, da je ukrep določen v izpodbijani odločbi že potekel) ugotovilo, da je izpodbijana odločba nezakonita (prvi odstavek 64.a člena ZUS-1).

14. Sodišče je, v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločalo na seji, saj je bilo zaradi napak v postopku izpodbijanega akta očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.

K II. točki izreka:

15. Sodišče je tožnici priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Datum zadnje spremembe:

30.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1299/2020-9
• UPRS Sodba II U 330/2021-17
• UPRS Sodba II U 328/2021-18