<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 153/2018-10

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:IV.U.153.2018.10
Evidenčna številka:UP00050231
Datum odločbe:10.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Melita Ambrož (preds.), Edvard Ermenc (poroč.), Mojca Medved Ladinek
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - OKOLJSKO PRAVO
Institut:inšpekcijski ukrep - okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega - meritve hrupa - merilno mesto

Jedro

Pri meritvah vplivov naprav na okolje je treba izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve naprave.

Tožeča stranka po presoji sodišča ne more uspešno uveljavljati zatrjevanega ničnostnega razloga (objektivne) neizvršljivosti odločbe, saj so bila merilna mesta določena na podlagi 11. člena Pravilnika o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje, pri tem pa iz obeh poročil o monitoringu hrupa izhaja, da je merilna mesta določil naročnik, to je tožeča stranka, inšpekcijski organ pa je takšnim merilnim mestom, določenih s strani tožeče stranke, v izpodbijani odločbi zgolj sledil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 06182-115/2018/10 z dne 13. 4. 2018, gospodarski družbi A. d.d., v tem upravnem sporu tožeči stranki, kot upravljavcu naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, za obratovanje katere ima pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, št. 35407-41/2010-5 z dne 22. 12. 2010 in 35407-71/2011-8 z dne 10. 6. 2013 (v nadaljevanju OVD), naložil, da zagotovi ocenjevanje hrupa v okolju zaradi obratovanja naprav iz 1. točke izreka OVD na merilnem mestu MM1 – A. cesta 12, MM2 – B. cesta 2, MM3 – C. cesta 1 in MM4 – D. cesta 8, v skladu s predpisom, ki ureja prvo ocenjevanje in obratovalni monitoring za vire hrupa ter pogoje za njegovo izvajanje, pri tem pa je za izpolnitev tega ukrepa določil rok 15. 7. 2018 (točka 1 izreka). V nadaljevanju izreka je določil, da mora tožeča stranka kot upravljavec naprave v zgoraj navedenem roku zagotoviti izvajanje obratovalnega monitoringa hrupa zaradi obratovanja vira hrupa oziroma naprav iz 1. točke izreka OVD v stanju njihove največje zmogljivosti obratovanja (točka 2 izreka) in da mora prvostopenjskemu upravnemu organu in Agenciji Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) najkasneje v 30 dneh po opravljenem ocenjevanju hrupa predložiti poročilo o ocenjevanju hrupa zaradi obratovanja naprav iz 1. točke izreka OVD (točka 3 izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4 izreka). V točki 5 izreka je ugotovil, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je bilo v okviru inšpekcijskega nadzora, ki je bil opravljen pri tožeči stranki v zvezi z emisijami hrupa v okolje, ki ga povzroča obratovanje naprave, za katero ima tožeča stranka kot upravljavec naprave pridobljeno OVD, ugotovljeno, da naprava na podlagi predloženih rezultatov ocenjevanja hrupa v okolje zaradi obratovanja ne povzroča čezmernega obremenjevanja okolja s hrupom in da izmerjene vrednosti kazalcev hrupa v okolje in konične ravni hrupa na mestih ocenjevanja ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti za IV. območje stopnje varstva pred hrupom. Izvajalec ocenjevanja hrupa je določil štiri mesta ocenjevanja hrupa, ocenjevanje hrupa pa se je izvedlo na v izreku navedenih treh mestih ocenjevanja, razen na merilnem mestu MM1 (A. cesta 12, A.), kjer se meritve niso izvedle, ker se lastnik nepremičnine in stanovalci na tem naslovu niso strinjali z izvedbo meritev hrupa in le-teh na njihovi parceli niso dopustili izvesti. Nadalje je bilo ugotovljeno, da v času obratovalnega monitoringa naprava ni obratovala z največjo proizvodno zmogljivostjo, kar je v nasprotju s 5.3.1. točko izreka OVD. Ker je bilo tako v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da tožeča stranka kot zavezanec ni zagotovila obratovalnega monitoringa v stanju največje zmogljivosti obratovanja naprave, je inšpektor na podlagi 1. točke prvega odstavka 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) odredil, kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Rok za izvršitev obveznosti je določen upoštevajoč tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), 3. točka izreka pa temelji na določbi drugega odstavka 29. člena ZIN.

3. Tožeča stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), prav tako je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbe (točka 2 izreka). Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve ponavlja ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa in potrjuje pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, da mora tožeča stranka zagotoviti izvajanje obratovalnega monitoringa hrupa zaradi obratovanja naprav iz 1. točke izreka OVD v stanju njihove največje zmogljivosti obratovanja, čemur v predhodnih meritvah hrupa naprave ni bilo zadoščeno. Opredeljuje se tudi do navedb tožeče stranke v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ki jih obrazloženo zavrača. V okviru le-tega se opredeljuje tudi do pritožbenega očitka, ki se nanaša na izvedbo meritev hrupa na merilnem mestu MM1, kar je locirano na nepremičninah, ki niso v lasti tožeče stranke in zato to predstavlja poseg v tujo lastnino. V zvezi s tem pojasnjuje, da je tožeča stranka inšpekcijska zavezanka, ki mora izvršiti odrejeno v izpodbijani odločbi ne glede na nahajanje mesta ocenjevanja hrupa na nepremičnini v lasti tretje osebe. Nezakonitost tožeče stranke je izključena, saj ima za to ravnanje ustrezen pravni naslov, t. j. obravnavano inšpekcijsko odločbo. Izpodbijana točka izreka prvostopenjske odločbe zato po stališču tožene stranke ne predstavlja dejanja, ki bi lahko s svojo izvršitvijo povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu oziroma jo je mogoče izvršiti in zato ni podan razlog za izrek njene ničnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka sklepno ugotavlja, da je prvostopenjski upravni organ nedvoumno ugotovil, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbami ZVO-1 in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ter OVD, zato ocenjuje izpodbijano odločitev kot pravilno in zakonito.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov.

5. Tožeča stranka v tožbi najprej opozarja, da bi morala tožena stranka kot pritožbeni organ na ničnost izpodbijane odločbe paziti po uradni dolžnosti, na ničnost izpodbijanega upravnega akta pa po uradni dolžnosti pazi tudi sodišče. Nadalje navaja, da je bilo z izpodbijano odločbo tožeči stranki naloženo, da poseže v lastninsko pravico na nepremičninah več tretjih oseb, med drugim tudi lastnika nepremičnine, na kateri je merilno mesto MM1, ki je ob poskusu izvedbe meritev izvajalcu prepovedal izvesti meritve. Za tak poseg v tujo lastninsko pravico ni zakonske podlage, čeprav je lastninsko pravico v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) mogoče omejiti le z zakonom. Tega pa zakonodajalec ni storil, saj noben predpis ne določa, da se lahko z inšpekcijsko odločbo poseže v pravice in pravne koristi tretjih oseb, zato tožeča stranka nima zakonske podlage za poseg v lastninsko pravico in posest tretjih na spornih nepremičninah. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (v nadaljevanju Uredba), ki je odločilna za presojo predmetne tožbe, je v 7. členu opredeljevala mesta ocenjevanja hrupa in za njihovo podrobno določitev odkazovala na Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (v nadaljevanju Pravilnik), vendar nobeden od teh predpisov ne določa omejitve lastninske pravice in posesti tretjih za potrebe ocenjevanja hrupa oziroma monitoringa. Tudi ZVO-1 ne daje tožeči stranki pravice, da poseže v lastninsko pravico in posest tretjih, ampak v prvem odstavku 100. člena določa zgolj omejitev lastninske pravice in posesti tretjih zaradi izvajanja monitoringa naravnih pojavov ali stanja okolja, kar ne vključuje monitoringa hrupa od naprave iz točke 1 OVD. Emisije hrupa od navedene naprave se skladno s četrtim odstavkom 96. člena in 1. točko drugega odstavka 101. člena ZVO-1 ugotavljajo v okviru monitoringa onesnaževanja, glede katerega pa 100. člen ZVO-1 ne omejuje lastninske pravice in posesti tretjih. Za monitoring naravnih pojavov in zlasti stanja okolja, ki vključuje tudi monitoring emisij (hrupa) za razpršene vire onesnaževanja, pa ZVO-1 izrecno predvideva omejitev lastninske pravice in posesti tretjih za potrebe postavitve in obratovanja merilnih naprav. Ker bi v konkretnem primeru merilna naprava na merilnem mestu MM1 morala stati vsaj 24 ur, tega ni mogoče obravnavati kot nebistvene omejitve lastninske pravice ali posesti tretjega.

6. Glede na navedeno izpodbijana odločba objektivno ni izvršljiva in je nična po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker tožeči stranki nalaga, da poseže v tujo lastninsko pravico. Po tožbenih navedbah je takšno tudi stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in naslovnega sodišča, konkretni primer pa je povsem identičen tistemu, v okviru katerega je v sodni praksi že bil prepoznan kot razlog za ničnost. Tožeča stranka bi s posegom v tujo nepremičnino zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, t. j. izvršitve naloženih meritev na merilnem mestu MM1, tudi izvršila kaznivo dejanje samovoljnosti po 310. členu KZ-1 v zvezi s 13. točko 25. člena ZOPOKD, ker bi si samovoljno vzela pravico, da lahko izvede meritve na merilnem mestu MM1. Zato je izpodbijana odločba nična tudi po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

7. Nadalje tožeča stranka zatrjuje, da je upravni organ postopal v nasprotju s pravili upravnega postopka, ko je ugotavljal le dejansko stanje, ki je tožeči stranki v škodo, ni pa ugotavljal in upošteval okoliščin, zaradi katerih ni bilo mogoče izvesti monitoringa hrupa v stanju največje zmogljivosti naprave. Skladno z 8. členom Pravilnika se merjenje hrupa izvede, ko je vir hrupa v stanju največje zmogljivosti obratovanja, vendar taka obveznost ni določena absolutno. Upravni organ ni upošteval določbe prvega odstavka 6. člena Pravilnika in je zato nepopolno in zmotno ugotovil dejansko stanje, izpodbijana odločba pa zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Upravni organ bi moral v primeru ugotovitve, da naprava ni obratovala z največjo zmogljivostjo, ugotavljati razloge oziroma dejstva in okoliščine, zakaj je do tega prišlo, kar ni ugotavljal. Tožeči stranki tudi ni predočil svojih ugotovitev, da naj bi naprava v času meritev hrupa delovala z manj kot največjo zmogljivostjo obratovanja in ji tako ni dal možnosti, da se o tem izjavi (kršitev prvega odstavka 9. člena ZUP). Pritožbeni organ je s svojim postopanjem to kršitev še dodatno utrdil, izpodbijana odločba pa zato tudi po pritožbeni obravnavi še vedno nima odločilnih razlogov. Do pojasnil glede obratovanja pod največjo zmogljivostjo v Poročilih o monitoringu hrupa se upravni in pritožbeni organ sploh nista opredelila, čeprav so bila taka pojasnila na voljo že tekom inšpekcijskega postopka in nista zavzela stališča v smislu druge povedi prvega odstavka 6. člena Pravilnika. Pritožbeni organ se nadalje ni opredelil do dodatnih pojasnil, ki so bila navedena v pritožbi, ker je napačno menil, da so prepozna. Upravna organa se prav tako nista opredelila do Poročila o monitoringu hrupa z dne 27. 2. 2018. Nadalje pa je kršitev pravice tožeče stranke do izjave podana tudi zato, ker ji nikoli ni bilo posredovano Analizno poročilo ARSO o izvajanju obratovalnega monitoringa z dne 10. 4. 2018. Tožeča stranka se zato ni mogla seznaniti z navedbami v tem poročilu, na katere se opirata upravni in pritožbeni organ in se o njih ni mogla izjaviti. Zgoraj opisane kršitve v zvezi z izjavljanjem tožeče stranke pomenijo, da tožeča stranka ni bila deležna poštenega postopka, kar predstavlja kršitev njene konvencijske pravice iz 6. člena EKČP.

8. Tožeča stranka sodišču predlaga, da ne uporabi določb Uredbe in Pravilnika, v kolikor od tožeče stranke zahtevajo, da monitoring hrupa izvede pri največji zmogljivosti obratovanja naprave. Tožeča stranka meni, da določbe Pravilnika, kolikor (brez izjem) določajo, da je treba meritve hrupa izvesti pri največji zmogljivosti obratovanja naprave, niso skladne z določbami ZVO-1 in strožje od ZVO-1 določajo izvajanje obratovalnega monitoringa. Glede na to, da je s Pravilnikom in Uredbo določen strožji režim, ki od tožeče stranke po navedbah upravnih organov vselej zahteva izvajanje meritev hrupa pri največji zmogljivosti obratovanja naprave, je po mnenju tožeče stranke izkazana nezakonitost Uredbe in Pravilnika.

9. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v točkah 1, 2 in 3 izreka v delu naložene obveznosti izvedbe meritev na merilnem mestu MM1 – A. cesta 12, A., izreče za nično in izpodbijano odločbo v točki 2 izreka odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka tožeče stranke, ki naj jih sodišče v plačilo naloži toženi stranki.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopenjski upravni organ obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. V zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

13. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da v določenem roku (do 15. 7. 2018) kot upravljavec naprave, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, na štirih merilnih mestih zagotovi ocenjevanje hrupa v okolju zaradi obratovanja naprav iz 1. točke izreka OVD v stanju njihove največje zmogljivosti obratovanja. Tožeča stranka takšni odločitvi nasprotuje, pri čemer navaja razloge, ki se nanašajo na obveznost izvesti monitoring hrupa v stanju največje zmogljivosti obratovanja naprav, uveljavlja dva ničnostna razloga izpodbijane odločbe (po 2. in 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP), ter kršitev načela zaslišanja stranke in ustrezne obrazloženosti izpodbijane odločbe.

14. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bilo predhodno izvedeno ocenjevanje hrupa v okolje zaradi obratovanja predmetnih naprav pri tožeči stranki, pri čemer so rezultati meritev na treh od štirih merilnih mest pokazali, da ne gre za čezmerno obremenjevanje okolja s hrupom. Prav tako je nesporno, da meritve hrupa niso bile izvedene na enem od merilnih mest, t. j. na merilnem mestu MM1 na naslovu A. cesta 12, A., pri čemer razlogi, da do teh meritev na tem naslovu ni prišlo, izhajajo iz zapisnika o neizvedbi meritev z dne 4. 12. 2017.

15. Sodišče ugotavlja, da je nosilni razlog za izdajo izpodbijane odločbe v zahtevi po zagotovitvi izvajanja obratovalnega monitoringa hrupa zaradi obratovanja predmetnih naprav v stanju njihove največje zmogljivosti obratovanja. Takšna obveznost tožeče stranke izhaja že iz OVD (5.3.1 točka izreka in v zvezi s tem obrazložitve), ki je dokončno in pravnomočno. Glede na navedeno in upoštevajoč vsebino 6. člena Pravilnika kot podlage za določitev te obveznosti, je inšpekcijski organ zgolj sledil tej obveznosti in določil, da morajo naprave iz 1. točke izreka OVD ob izvedbi meritev hrupa delovati v stanju njihove največje zmogljivosti obratovanja. O tem, da je pri meritvah vplivov naprav na okolje treba izhajati iz maksimalne možne proizvodne obremenitve naprave, se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa, na katero se v drugostopenjski odločbi sklicuje tudi tožena stranka. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, da je prvostopenjski upravni organ v tem delu nepopolno in zmotno ugotovil dejansko stanje in da izpodbijane odločitve ni ustrezno obrazložil. Iz obeh upravnih odločb namreč izhaja, na kakšni podlagi in iz katerih razlogov mora naprava ob izvedbi monitoringa hrupa delovati s polno zmogljivostjo, s čimer je zadoščeno standardu obrazloženosti odločbe, kot to predpisuje 214. člen ZUP.

16. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, povezane z določitvijo enega od merilnih mest, na katerem niso bile izvedene meritve hrupa (merilnega mesta na naslovu A. cesta 12, A.). Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, so bila merilna mesta določena na podlagi 11. člena Pravilnika, pri tem pa iz obeh poročil o monitoringu hrupa družbe Z. d.o.o., ki je izvedla meritve hrupa, izhaja, da je merilna mesta določil naročnik, to je tožeča stranka, inšpekcijski organ pa je takšnim merilnim mestom, določenih s strani tožeče stranke, v izpodbijani odločbi zgolj sledil. Glede na to, tožeča stranka po presoji sodišča ne more uspešno uveljavljati zatrjevanega ničnostnega razloga (objektivne) neizvršljivosti odločbe. Takšen sklep velja po presoji sodišča tudi za ničnosti razlog storitve kaznivega dejanja kot posledico izvršitve izpodbijane odločbe, pri čemer sodišče izpostavlja, da gre za izvršitev inšpekcijske odločbe, ki inšpekcijskemu zavezancu nalaga izvršitev inšpekcijskega ukrepa, kar izključuje naklep pri storitvi kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1, katerega storitev tožeča stranka v primeru izvršitve izpodbijane odločbe zatrjuje v tožbi.

17. Sodišče je nadalje presojalo, če je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za sprejem odločitve, čemur tožeča stranka tožbeno oporeka. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je namreč stranki, preden se izda odločba, treba dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi neutemeljeno zatrjuje kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ker je bila tožeča stranka pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z vsemi bistvenimi dejstvi in okoliščinami, na katere je inšpekcijski organ oprl svojo odločitev, s čimer ji je bila dana možnost izjasnitve. Tako je tožeča stranka sodelovala tekom inšpekcijskega postopka in je bila vanj vključena, najprej ob inšpekcijskem pregledu, ko je bilo govora tudi o maksimalni zmogljivosti naprav, tožeči stranki pa naloženo, da posreduje določene podatke, ki se nanašajo na obratovanje naprav v stanju največje zmogljivosti obratovanja, zahtevane podatke pa je tožeča stranka z dopisom z dne 28. 2. 2018 prvostopenjskemu upravnemu organu tudi posredovala. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena z dejstvom, ki je nosilni argument za izdajo izpodbijane odločbe in se nanaša na zahtevo po obratovanju naprav v stanju njihove polne zmogljivosti, s čimer ji je bila dana možnost, da se opredeli do tega dejstva pred izdajo izpodbijane odločbe. Analiza poročila o izvajanju obratovalnega monitoringa hrupa, ki jo je prvostopenjskemu upravnemu organu posredoval ARSO, na kar se v tožbi sklicuje tožeča stranka, pa ne vsebuje nikakršnih bistvenih dejstev in okoliščin, s katerimi tožeča stranka sicer ne bi bila seznanjena in bi vplivale na izdajo izpodbijane odločbe. Iz navedenih razlogov tožeča stranka ne more biti uspešna z uveljavljanjem kršitve načela zaslišanja stranke, ker ji je bilo v postopku pred izdajo odločbe omogočeno, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku.

18. Sodišče še pripominja, da je sicer pri odločanju vezano izključno na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise (125. člen Ustave). Če sodišče meni, da podzakonski akt, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Vendar sodišče v nasprotju s tožečo stranko ugotavlja, da določbe Uredbe in Pravilnika, za katere tožeča stranka v tožbi zatrjuje nezakonitost, niso neskladne z določbami ZVO-1 (in tudi ne Ustave), ker le podrobneje določajo obveznost izvedbe monitoringa in s tem povezano obveznost zagotovitve vira hrupa v stanju največje zmogljivosti obratovanja. Takšna obveznost ni absolutna, kar ugotavlja tudi tožeča stranka v tožbi, ko se sklicuje na drugi stavek prvega odstavka 6. člena Pravilnika, in je takšna obveznost po presoji sodišča sorazmerna in skladna z določbami ZVO-1, ki v določbah točke 8.4. člena 3 in člena 101 predstavljajo podlago za podrobnejšo opredelitev obveznosti zagotavljanja izvajanja meritev vplivov na hrup v okolju v stanju največje zmogljivosti obratovanja naprav. Iz navedenih razlogov sodišče ne sledi predlogu tožeče stranke za uporabo t. i. instituta exceptio illegalis določb Uredbe in Pravilnika.

19. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

20. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijane odločbe, ampak zgolj ocena teh dokazov v povezavi z uporabo relevantnih materialnih predpisov in tožbeno zatrjevanih kršitev določb postopka, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri čemer sodišče izpostavlja, da tudi nobena od strank ni predlagala oprave glavne obravnave.

K točki II izreka:

21. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato je sodišče zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 157, 157/1, 157/1-1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o prvem ocenjevanju in obratovalnem monitoringu za vire hrupa ter o pogojih za njegovo izvajanje (2008) - člen 6, 11
Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) - člen 7

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyMjUz