UPRS Sodba IV U 146/2018-35

Jedro

Rudarsko pravico za izkoriščanje mineralne surovine je mogoče podeliti bodisi pravni bodisi fizični osebi, torej je lahko nosilec rudarske pravice zgolj pravna ali fizična oseba. Nosilec rudarske pravice je lahko poleg pravne osebe tudi fizična oseba (brez nadaljnjega pogoja, vezanega na opravljanje pridobitne dejavnosti). Rudarska dela pa lahko izvajata gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, če sta v Republiki Sloveniji registrirana za ustrezno dejavnost, ki izpolnjuje tudi druge predpisane pogoje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-20/2016-13 (00931294) z dne 10. 8. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 0141-20/2016-13 (00931294) z dne 10. 8. 2018, zavrnilo vlogo samostojne podjetnice A.A. s.p., v tem upravnem sporu tožnice, za izdajo odločbe o prenosu rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru C. v Občini Šentjur pri Celju, iz B.B. (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovilo, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov (točka 2 izreka).

2. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je tožnica 17. 5. 2017 na podlagi 51. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) podala vlogo za prenos rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen – dolomit na navedenem pridobivalnem prostoru, iz B.B. O tej vlogi je tožena stranka enkrat že odločila, vendar je bila odločba tožene stranke v upravnem sporu odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je bila izdana v tem upravnem sporu izpodbijana odločba.

3. Da je Zakon o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZRud/99) sposobnost fizične osebe biti nosilec rudarske pravice vezal na pravni status samostojnega podjetnika posameznika, izhaja iz prvega odstavka 17. člena ZRud/99, ki je določal, da če gospodarska družba ali samostojni podjetnik, ki je v Republiki Sloveniji registriran za opravljanje dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin z vlogo, naslovljeno na vlado, izrazi zainteresiranost za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine, opredeljene v državnem programu iz 5. člena tega zakona, mora vlada pričeti postopek za izdajo koncesijskega akta, razen v taksativno naštetih primerih. Navedena določba je sledila določbi 5. člena pred ZRud/99 veljavnega Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/75). Zgoraj navedena določba 17. člena ZRud/99 je bila spremenjena šele v letu 2004, ko je bila uvedena možnost podeljevanja rudarske pravice fizičnim osebam, ki niso samostojni podjetniki posamezniki. Takšnemu razlikovanju nosilca rudarske pravice, ki je fizična oseba, na fizično osebo, ki je samostojni podjetnik posameznik in ki to ni, je sledil tudi ZRud-1, ki med drugim v 3. in 4. točki prvega odstavka 60. člena postavlja različne pogoje za ugasnitev rudarske pravice za navedena primera.

4. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da se dovoljenje za izkoriščanje v izreku res glasi na B.B., vendar iz obrazložitve izhaja, da je bila volja organa, da dovoljenje izda B.B. s.p. Tega se je zavedal tudi vlagatelj, saj je v vseh vlogah nastopal kot B.B. s.p. in ne kot B.B.. Vlada Republike Slovenije je rudarsko pravico z Uredbo o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (v nadaljevanju Uredba) podelila B.B. s.p. Dejstvu, da je nosilec rudarske pravice v Uredbi in koncesijski pogodbi naveden kot samostojni podjetnik posameznik, pritrjuje tudi DSJU v svojem mnenju, zato to dejstvo med tožnico in toženo stranko ni sporno.

5. Tako je tožena stranka glede na zahtevek tožnice, da se rudarska pravica prenese iz prenosnika rudarske pravice B.B. in glede na dejstvo, da B.B. ni nosilec rudarske pravice, tožničin zahtevek zavrnila že iz tega razloga, pri čemer ni preverjala izpolnjevanja pogojev iz 51. člena ZRud-1. Poleg tega pa tožena stranka navaja, da je bila rudarska pravica z odločbo Upravne enote Šentjur (v nadaljevanju UE Šentjur) z dne 26. 9. 1997 B.B. s.p. podeljena do 7. 3. 2002. Ugotavlja, da je tožena stranka to dejstvo spregledala tako pri sklepanju koncesijske pogodbe z dne 10. 12. 2001 in aneksa k tej pogodbi z dne 8. 12. 2006, s katerim je bila koncesija podaljšana do 10. 12. 2021, kar pa ne spremeni dejstva, da je rudarska pravica ugasnila 8. 3. 2002. Ugasnitev rudarske pravice pa je skladno s 23. členom ZRud/99, ki je veljal na dan ugasnitve rudarske pravice, pomenila prenehanje koncesijske pogodbe in tako aneks nima pravnega učinka, saj spreminja koncesijsko pogodbo po njenem prenehanju.

6. Tožena stranka še pojasnjuje, da svoje odločitve ne opira na razlikovanje fizične osebe in njenega s.p. po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ampak je takšno razlikovanje predvideval ZRud/99, ki je veljal na dan podelitve rudarske pravice in ga je treba upoštevati kot lex specialis v razmerju do ZGD-1.

7. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Tožnica v tožbi pojasnjuje, da je nosilec pravic in obveznosti v pravu lahko le fizična ali pravna oseba, pri čemer tretja možnost ne obstaja. Trditve tožene stranke, da naj bi ZRud/99 kot lex specialis uvedel neko novo kategorijo nosilcev rudarske pravice, so po tožbenem stališču popolnoma absurdne in materialnopravno zmotne. Od pojma nosilec rudarske pravice je namreč treba ločiti pogoje, ki jih je moral po zakonu izpolnjevati nosilec rudarske pravice za pridobitev te pravice. Izpolnjevanje pogoja, da je nosilec rudarske pravice – fizična oseba – registriran za opravljanje rudarske dejavnosti kot s.p., pa ni bilo predvideno ne v ZRud/99 ne v podzakonskem aktu, ki je bil podlaga za podelitev rudarske pravice na podlagi 105. člena ZRud/99 in tudi ne v ZRud/75, na podlagi katerega je bila z dovoljenjem UE Šentjur B.B. podeljena pravica do izkoriščanja v kamnolomu C., prav tako pa to ni predvideno v sedanjem ZRud-1. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sicer sklicuje na 17. člen ZRud/99, vendar gre po tožbenem stališču za napačno razumevanje te določbe. Slednja namreč določa zgolj aktivno legitimacijo za vložitev vloge o zainteresiranosti za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralnih surovin, nikakor pa se s to določbo ne dopolnjujejo določbe tega zakona, ki opredeljujejo nosilca rudarske pravice. Iz ostalih določb zakona (37. točka 2. člena, prvi odstavek 13. člena in 105. člen ZRud/99) jasno izhaja, da je nosilec rudarske pravice lahko bodisi pravna bodisi fizična oseba. Tudi sprememba zakona iz leta 2004 potrjuje zgolj to, da zakonska ureditev aktivne legitimacije v 17. členu ZRud/99 ni bila jezikovno enako natančna, nikakor pa ni to argument za to, da je bilo šele od takrat naprej omogočeno podeljevanje rudarske pravice fizičnim osebam. To dokazuje tudi seznam pravnih in fizičnih oseb kot priloga Uredbi, v katerem so navedene tudi fizične osebe – posamezniki, rudarska pravica pa jim je bila podeljena na podlagi dovoljenj, izdanih v obdobju pred letom 2014 (pred novelo predmetnega zakona), kar ovrže stališče tožene stranke, da je bilo podeljevanje rudarske pravice tudi fizičnim osebam omogočeno šele od leta 2014 naprej.

9. Nadalje tožnica v tožbi pojasnjuje, da je stališče tožene stranke, da podelitev rudarske pravice B.B. ni bila vezana na izpolnjevanje pogoja, da ima nosilec rudarske pravice status samostojnega podjetnika posameznika, poleg tega, da je materialnopravno zmotno, tudi v nasprotju z vsebino pravnomočnega dovoljenja UE Šentjur, iz katerega izhaja, da se nanaša na B.B. – posameznika in ne na B.B. s.p. Pri tem je le izrek pravnomočne odločbe tisti, ki postane pravno zavezujoč, ne pa razlogi oziroma morebitna volja, ki jo je imel organ morebiti v mislih pri odločanju.

10. Tožnica izpostavlja, da je od vprašanja nosilca rudarske pravice nujno ločiti izvajanje rudarske pravice. ZRud/99 je namreč le za izvajalca rudarske pravice predvideval, da je bil subjekt, ki je dejansko izvajal rudarska dela, za to dejavnost ustrezno registriran. Nikakor pa ni mogoče enačiti nosilca in izvajalca rudarske pravice. Če bi zakonodajalec sposobnost fizične osebe biti nosilec rudarske pravice vezal na status samostojnega podjetnika, bi to v 37. točki 2. člena in 13. členu ZRud/99 tudi izrecno zapisal, kot je to storil v določbi 39. člena ZRud/99.

11. Glede na navedeno tožnica zaključuje, da tudi v primeru, če B.B. ni več samostojni podjetnik posameznik, zgolj zaradi te okoliščine ni izgubil pravic in obveznosti, ki jih je z dovoljenjem UE Šentjur iz leta 1997 nesporno pridobil kot fizična oseba. Skladno z ZRud-1 ne sme več opravljati rudarskih del, še vedno pa je nosilec rudarske pravice in koncesionar, saj koncesijsko razmerje med državo in B.B. še vedno velja, rudarska pravica ni ugasnila, ima „obstoječega nosilca“, kot to terja 51. člen ZRud-1, in jo je dopustno prenesti na tožnico kot prevzemnico. Poleg tega je iz same koncesijske pogodbe razvidno, da obstoj rudarske pravice oziroma njenega nosilca za toženo stranko do tedaj ni bil sporen.

12. Tožnica v nadaljevanju tožbe izpodbija zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je rudarska pravica 8. 3. 2002 ugasnila. Najprej navaja, da je takšno stališče tožene stranke po toliko letih izvajanja koncesije nesprejemljivo, še zlasti, ker je tožena stranka sama prispevala k podaljšanju rudarske pravice najprej s koncesijsko pogodbo, nato pa še z aneksom do 10. 12. 2021. V zvezi s tem tožnica poudarja, da dovoljenje UE Šentjur za izkoriščanje mineralnih surovin ni bilo pravna podlaga za pridobitev rudarske pravice, temveč akt, ki je nadomeščal odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice, ki mu je Republika Slovenija podelila koncesijo v skladu z določbami 105. člena ZRud/99. B.B. in tožena stranka sta na tej podlagi medsebojna razmerja v zvezi z rudarsko pravico uredila s koncesijsko pogodbo in njenim aneksom, s katerim je bila rudarska pravica podaljšana do leta 2021. Ker rudarska pravica obstaja vse do izteka koncesijske pogodbe oziroma aneksa, ne drži stališče tožene stranke, da je do ugasnitve te pravice prišlo 8. 3. 2002. Navedeno po stališču tožnice izhaja tudi iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. III U 14/2010 z dne 4. 1. 2011. Poleg tega je bil namen določbe 105. člena ZRud/99 v varstvu pridobljenih pravic dotedanjih imetnikov rudarskih dovoljenj, zato je določbo zakona, da se koncesija podeli v obsegu in pod pogoji, določenimi v dovoljenju, s katerim je bila pravica podeljena, treba razumeti kot prepoved podelitve koncesije pod slabšimi pogoji, nikakor pa ne kot prepoved, da tožena stranka kot pristojni organ razpolaga s pogoji tudi v korist koncesionarja. Tožnica kot pomembno izpostavlja tudi, da je bila koncesijska pogodba z dne 5. 1. 2002 sklenjena pred 7. 3. 2002, kar pomeni, da je bila rudarska pravica podaljšana še v času njene veljavnosti, zato ni mogoče reči, da je ugasnila, posledično tudi ni mogoče govoriti o prenehanju koncesijske pogodbe zaradi ugasnitve rudarske pravice iz dovoljenja UE Šentjur, saj je bila ta B.B. podeljena z Uredbo, ravno zaradi njenega podaljšanja s koncesijo pa dne 8. 3. 2002 še ni ugasnila.

13. Tožnica torej povzema, da rudarska pravica ni ugasnila na podlagi samega zakona že dne 8. 3. 2002. Tudi ob tej sicer zmotni predpostavki pa bi morala biti B.B. v skladu s sedmim odstavkom 105. člena ZRud/99 oziroma v skladu z osmim odstavkom istega člena o tem izdana odločba. Pravni učinki lahko nastanejo le z odločbo oziroma drugim posamičnim aktom. Prenehanje dokončno oziroma pravnomočno priznane pravice, tudi če gre za prenehanje po samem zakonu, je zato treba ugotoviti z ugotovitveno odločbo in o tem obvestiti stranko.

14. V zaključku tožbe tožnica še navaja, da bi moral inšpektorat, glede na obvestila B.B. z dne 12. 6. 2014 in tožnice z dne 30. 10. 2015, v skladu s svojimi nalogami in pooblastili opozoriti oba na to, kakšni so pogoji, da bo z delom v kamnolomu lahko nadaljevala tožnica in da je za to potrebna vloga za prenos rudarske pravice. V nasprotju s tem je bilo B.B. rečeno le, da mora poskrbeti za izvajalca del, ki mora imeti registrirano gospodarsko dejavnost, tožnici pa izdano mnenje, da izpolnjuje predpisane pogoje za opravljanje dejavnosti na področju rudarstva. Glede na takšno postopanje upravnih organov sta oba utemeljeno verjela, da rudarska pravica B.B. ni prenehala ter da so izpolnjeni vsi pogoji za nemoteno opravljanje rudarskih del še naprej.

15. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

17. Odgovor na tožbo je podal Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, kateremu je bila posredovana tožba kot stranki z interesom. Navaja, da je po njihovih evidencah tožnica že 29. 5. 2014 stranki z interesom podala vlogo za izdajo mnenja o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti izvajanja rudarskih del v skladu z 22. členom ZRud-1, medtem ko dokazila, da je B.B. 12. 6. 2014 inšpektorat obvestil, da bo zaradi upokojitve 30. 12. 2014 prenehal s svojo dejavnostjo kot samostojni podjetnik, poslovno pot v kamnolomu pa bo nadaljevala njegova hči – tožnica, pa pri stranki z interesom niso našli niti v fizični niti v elektronski obliki.

18. Tožnica je podala dve pripravljalni vlogi, od katerih je v prvi predložila predmetno obvestilo B.B., ki je bilo stranki z interesom dostavljeno 12. 6. 2014, in elektronsko korespondenco z inšpektorjem D., iz katere izhaja, da je aktivno sodelovala s stranko z interesom, kateri je tudi jasno izrazila interes za nadaljnje izkoriščanje surovin v kamnolomu C. in namen pridobitve koncesije, pri tem pa tudi ponovila tožbeno zatrjevano dolžnost upravnih organov po zaščiti pravic stranke, tožnica pa je v tej pripravljalni vlogi predlagala poleg branja listin tudi zaslišanje tožnice, B.B. in inšpektorja mag. D.D. Tožnica v drugi pripravljalni vlogi poudarja, da organ ne razpolaga s pravnomočno odločbo ali drugim aktom, ki se izdaja za odvzem ali prenehanje rudarske pravice, čeprav bi bodisi o prenehanju bodisi o ugasnitvi rudarske pravice koncesionarju morala biti izdana odločba. To je razvidno iz odločbe tožene stranke z dne 24. 8. 2018 in sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 18. 1. 2019, s katero je bilo v prekrškovnem postopku odločeno, da se postopek o prekršku zoper tožnico ustavi. Tožnica ponovno opozarja, da bi morala biti tudi v primeru, če bi šlo za prenehanje pravice po samem zakonu, za to nujna ugotovitvena odločba in predhodno obvestilo stranki, kar ni bilo storjeno, pri tem pa se tožnica sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in višjih sodišč.

K točki I izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je bila zavrnjena vloga tožnice za prenos rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na pridobivalnem prostoru C. z B.B. nanjo. Tožena stranka kot nosilni razlog za zavrnilno odločbo navaja dejstvo, da je nosilec rudarske pravice B.B. s.p. in ne B.B., zato prenos rudarske pravice z B.B. na tožnico ni mogoč. Kot dodatni razlog za sprejem izpodbijane odločbe pa tožena stranka navaja, da je bila rudarska pravica B.B. s.p. podeljena do 7. 3. 2002, zato je le-ta 8. 3. 2002 ugasnila in njen prenos na tožnico tudi iz tega razloga ni mogoč. Tožnica takšnemu stališču tožene stranke tožbeno nasprotuje.

21. Pravna podlaga podelitve rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine na območju pridobivalnega prostora kamnoloma C. predstavlja 105. člen ZRud/99, ki v prvem odstavku določa, da vlada podeli pravni ali fizični osebi, ki je s pravnomočnim dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 15. člena zakona o rudarstvu (Uradni list SRS št. 17/75, 29/86 in 24/89) ali veljavnim dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 26. člena zakona o rudarstvu ali z veljavnim dovoljenjem za pridobivanje drugih rudnin iz 54. člena zakona o rudarstvu, pridobila pravico za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine in je za njeno izvajanje potrebno pridobiti koncesijo po določbah tega zakona, koncesijo v skladu z določbami tega zakona ob upoštevanju mnenja lokalne skupnosti, na območju katere se bo izkoriščala rudnina, brez javnega razpisa, v obsegu in pod pogoji, določenimi v dovoljenju, s katerim je bila pravica pridobljena. V skladu s tretjim odstavkom tega člena dovoljenja za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine iz prvega odstavka nadomeščajo odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice, nosilec rudarske pravice in država pa skleneta koncesijsko pogodbo v šestih mesecih po izdaji koncesijskega akta. V četrtem odstavku je določeno, da se v koncesijskem aktu iz prejšnjega odstavka določi primeren čas izvajanja rudarske pravice, ki omogoča dosedanjemu imetniku dovoljenja, glede na vložena sredstva in dosedanje trajanje raziskovanja oziroma izkoriščanja, prilagoditev določbam tega zakona. Šesti odstavek tega člena določa, da pravni ali fizični osebi, ki ne podpiše koncesijske pogodbe v roku iz tretjega odstavka tega člena, pravica za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine preneha, odločbo o prenehanju pravice iz prejšnjega odstavka pa izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo (sedmi odstavek).

22. Sodišče se najprej opredeljuje do vprašanja, kateremu subjektu je bilo možno po takrat veljavni zakonski ureditvi podeliti koncesijo, kajti (tudi) od odgovora na to vprašanje je odvisna presoja zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve, s katero je bilo odločeno o tožničini vlogi za prenos rudarske pravice. Kot to izhaja že iz zgoraj navedene vsebine 105. člena ZRud/99 se koncesija podeli pravni ali fizični osebi, pri čemer morajo biti za podelitev koncesije izpolnjeni tudi pogoji, opredeljeni v tem določilu (prvem odstavku tega člena), prav tako pa šesti odstavek tega člena, ki določa posledice, do katerih pride v primeru nepodpisa koncesijske pogodbe v določenem roku, govori o pravni in fizični osebi. Nadalje sodišče izpostavlja ostala določila ZRud/99, ki dajejo vsebino pojmu nosilca rudarske pravice. V skladu s 37. točko 2. člena tega zakona je nosilec rudarske pravice pravna ali fizična oseba, ki je po določbah tega zakona s koncesijo pridobila rudarsko pravico. Nadalje določa prvi odstavek 13. člena ZRud/99, da je rudarsko pravico mogoče pridobiti s koncesijo, če ta zakon ne določa drugače. Koncesijo lahko pridobi pravna ali fizična oseba (v nadaljnjem besedilu tega zakona: nosilec rudarske pravice). Koncesijo v imenu države podeli vlada, posebej za raziskovanje in posebej za izkoriščanje ali skupaj za raziskovanje in izkoriščanje.

23. Glede na zgoraj navedena določila za konkretni primer relevantnega zakona (ZRud/99) sodišče zaključuje, da je rudarsko pravico za izkoriščanje mineralne surovine mogoče podeliti bodisi pravni bodisi fizični osebi, torej je lahko nosilec rudarske pravice zgolj pravna ali fizična oseba. Tudi sicer je lahko nosilec pravic in obveznosti v pravu samo fizična ali pravna oseba.

24. Sodišče je nadalje presojalo, ali je zakonodajalec obstoj nosilca rudarske pravice v primeru fizične osebe vezal na zahtevo po opravljanju pridobitne dejavnosti v svojstvu samostojnega podjetnika posameznika (tako kot je to storil v primeru izvajalca rudarskih del, kar bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe). V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da iz nobenega določila tega zakona ne izhaja takšno pogojevanje obstoja nosilca rudarske pravice oziroma pridobitve te pravice.

25. Uredba (t. j. Uredba o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin), ki je bila izdana na podlagi 105. člena ZRud/99, v delu opredelitve subjekta, kateremu se podeli rudarska pravica, določa smiselno identično, kot to izhaja iz zakona. Tako v 1. členu določa, da se rudarska pravica za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralnih surovin podeli pravnim in fizičnim osebam (tako kot je to določeno v prvem odstavku 105. člena ZRud/99), v drugem odstavku 2. člena pa je določeno, da so pravne ali fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za podelitev rudarske pravice po tej uredbi, navedene v prilogi, ki je sestavni del te uredbe. Sodišče ugotavlja, da je v prilogi naveden seznam pravnih in fizičnih oseb, med katerimi so navedene tudi fizične osebe, ki niso samostojni podjetniki.

26. Ravno iz razloga, ker so v obravnavanem primeru relevantni predpisi določali, da je lahko nosilec rudarske pravice poleg pravne osebe tudi fizična oseba (brez nadaljnjega pogoja, vezanega na opravljanje pridobitne dejavnosti), je ZRud/99 opredelil drugačne pogoje za izvajalca rudarskih del. V skladu s prvim odstavkom 39. člena ZRud/99 lahko rudarska dela izvajata gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, če sta v Republiki Sloveniji registrirana za ustrezno dejavnost, ki izpolnjuje tudi druge predpisane pogoje. V drugem odstavku tega člena je določeno, da mora nosilec rudarske pravice v primeru, če rudarskih del ne izvaja sam, skleniti ustrezno pogodbo z izvajalcem (t. j. gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom, ki sta v Republiki Sloveniji registrirana za ustrezno dejavnost), ki izpolnjuje pogoje. Iz navedenih določil tako izhaja, da je lahko po zakonski ureditvi nosilec rudarske pravice tudi fizična oseba, ki nima registrirane dejavnosti za izvajanje rudarskih del, izvajanje rudarskih del pa lahko zagotovi z drugimi subjekti, ki so za to ustrezno registrirani.

27. Ne glede na to, da materialnopravna podlaga po presoji sodišča nedvomno dopušča podelitev koncesije tudi fizični osebi, ki ni samostojni podjetnik posameznik, sodišče zgolj omenja tudi odločbo UE Šentjur z dne 26. 9. 1997, s katero je bilo B.B. dovoljeno izkoriščanje rudnin – dolomita in izvajanje del pri izkoriščanju v navedenem kamnolomu (točka I izreka). Čeprav navedena okoliščina v skladu z vsebino prvega odstavka 105. člena ZRud/99 predstavlja zgolj izpolnjevanje obstoja enega od zakonskih pogojev za podelitev koncesije po tem členu (pogoj veljavnega dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin), pri čemer to dovoljenje nadomešča odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice, sodišče pripominja, da se tudi predmetno dovoljenje glasi na B.B. kot fizično osebo, kot je odločeno v izreku te odločbe, pri čemer je izrek odločbe tisti, ki zavezuje stranke postopka.

28. Tako iz zgoraj navedenih razlogov po presoji sodišča izhaja, da je bila predmetna koncesija podeljena B.B. kot fizični osebi, zato je nepravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bila koncesija podeljena samostojnemu podjetniku B.B. in zato koncesije ni mogoče prenesti na tožnico, saj B.B. ni nosilec rudarske pravice, kot se glasi zahtevek tožnice (da se rudarska pravica prenese iz B.B. nanjo).

29. Tožena stranka je svojo odločitev, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, nepravilno oprla na vsebino 17. člena ZRud/99, ki opredeljuje postopanje vlade v primeru prejema vloge z izraženo zainteresiranostjo za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine, pri čemer je določeno, da lahko to vlogo poda gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je v Republiki Sloveniji registriran za opravljanje dejavnosti raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin. Ta določba ZRud/99 namreč opredeljuje zgolj aktivno legitimacijo za podajo vloge o zainteresiranosti za raziskovanje ali izkoriščanje mineralnih surovin, ne opredeljuje pa nosilca rudarske pravice in tudi ne dopolnjuje določb zakona, ki opredeljujejo nosilca rudarske pravice. Kot že navedeno, je nosilec rudarske pravice opredeljen v zgoraj navedenih zakonskih določbah, ki ne določajo pogoja, da mora biti fizična oseba tudi samostojni podjetnik posameznik, ki je registriran za opravljanje dejavnosti, povezane s podelitvijo koncesije. Ta določba je bila sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-A) v letu 2004 spremenjena, tako da je bila možnost vlaganja vlog o zainteresiranosti razširjena na fizične osebe, ki so državljani države članice EU. Vendar takšna sprememba po presoji sodišča ne pomeni tudi spremenjene opredelitve pojma nosilca rudarske pravice, pri čemer pa sodišče dodatno izpostavlja še namen te zakonske spremembe, ki izhaja iz obrazložitve predloga te novele in je v dodatni uskladitvi s pravom EU na področju prostega pretoka storitev, delovne sile in mednarodnih sporazumov, saj pravni red EU zahteva svobodno gospodarsko pobudo znotraj EU.

30. Prav tako sicer nesporno dejstvo, da je kot nosilec rudarske pravice v prilogi Uredbe in koncesijski pogodbi naveden B.B. kot samostojni podjetnik (v prilogi Uredbe sicer brez dopisa, da gre za s.p., vendar z opredeljeno matično številko), ne vpliva na sposobnost biti nosilec rudarske pravice, ker se le-ta glede na zgoraj opisano pravno podlago materialnopravno nanaša na fizično osebo in ne na samostojnega podjetnika. Uredbe kot posamičnega akta tudi ni mogoče razlagati na način, da je nosilec rudarske pravice postal B.B. s.p., ker za takšno sklepanje ni podane zakonske podlage. Iz tega razloga takšnega učinka tudi ni mogoče izpeljati iz določil koncesijske pogodbe, ki kot koncesionarja opredeljuje B.B., s.p., pri čemer je dodatno izpostaviti, da gre za izvedbeni akt že sklenjenega koncesijskega razmerja, katerega podlaga je ZRud/99.

31. Sodišče je nadalje presojalo še pravilnost in zakonitost drugega razloga, ki ga je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila kot argument za zavrnitev tožničine vloge za prenos rudarske pravice z njenega očeta nanjo in se nanaša na časovno veljavnost podeljene koncesije, čemur tožbeno oporeka tožnica. V zvezi s tem sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bilo z odločbo UE Šentjur z dne 26. 9. 1997 B.B. dovoljeno izkoriščanje rudnin in izvajanje del pri izkoriščanju v kamnolomu C. do 7. 3. 2002. Prav tako je nesporno, da je bila koncesija s koncesijsko pogodbo podeljena za dobo 5 let (6. člen pogodbe), z aneksom k tej koncesijski pogodbi pa je bil ta rok podaljšan za 15 let, to je do 10. 12. 2021 (2. člen aneksa). Ker je podlaga za podeljeno koncesijo v 105. členu ZRud/99 in ne v dovoljenju pristojne upravne enote, po presoji sodišča za odgovor na vprašanje, do kdaj traja podeljena koncesija, ni relevantna omejitev koncesije v dovoljenju, ki zgolj nadomešča odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice, ampak v sklenjeni koncesijski pogodbi. Možnost podaljšanja koncesije, ki je lahko dogovorjena s koncesijsko pogodbo, določa tudi 7. točka 19. člena ZRud/99. Upoštevajoč navedene zakonske določbe (četrti odstavek 105. člena in 7. točka 19. člena ZRud/99) in namen določbe 105. člena ZRud/99, ki je v varstvu pridobljenih pravic imetnikov rudarskih dovoljenj, vsebina prvega odstavka tega člena v delu, ko določa, da se koncesija podeli v obsegu in pod pogoji, določenimi v dovoljenju, s katerim je bila pravica pridobljena, po presoji sodišča ne pomeni, da koncesije na tej podlagi ni možno podeliti za daljše obdobje, kot je to določeno v dovoljenju za raziskovanje ali izkoriščanje mineralnih surovin. Ker se s to določbo varujejo pridobljene pravice, je s to določbo zagotovljeno varstvo imetnikov dovoljenj pred podelitvijo koncesije pod slabšimi pogoji, kot je bilo to določeno v dovoljenjih. Tako je stališče tožene stranke, ki ga kot drugi razlog za zavrnitev tožničine vloge navaja v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča napačno.

32. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ki je izdala izpodbijani akt (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ponovno odločiti o predmetni tožničini vlogi, pri tem pa bo morala, ob upoštevanju v tej sodbi izraženega pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), preveriti tudi, ali tožnica izpolnjuje ostale pogoje za prenos rudarske pravice, določene v relevantnih zakonskih določilih.

33. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je le pravna presoja pravilnosti toženkine uporabe materialnega prava, pri tem pa glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v postopku.

K točki II izreka:

34. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 151/2020-35
• UPRS Sodba IV U 74/2016-7
• UPRS Sodba II U 80/2017-16