UPRS Sodba IV U 3/2019-14

Jedro

Izločitveni razlog obstaja le ob določenem izkazanem, navzven zaznavnem ravnanju uradne osebe oziroma načelnika do stranke ali stranskega udeleženca ali do upravne stvari, ki poteka, mora pa biti takšno, da poraja dvom v nepristranost oziroma objektivnost. Sama reklama investitorja v prostorih, kjer deluje prvostopenjski upravni organ, ob izostanku ostalih okoliščin, ki bi utemeljevale dvom v nepristranost načelnice prvostopenjskega upravnega organa, narekuje odločitev, da se zahteva za izločitev slednje zavrne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Mozirje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, št. 351-85/2017-2018-45 z dne 9. 5. 2018, odločila, da se investitorju gospodarski družbi A. d.o.o., v tem upravnem sporu stranki z interesom, dovoljuje gradnja parkirišč za tovorna vozila na zemljišču parc. št...., vse k. o. ... (točka I/1 izreka). V nadaljnjih točkah izreka je določena obveznost izvajanja del po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) z opredeljenimi sestavnimi deli (točka I/2 izreka), pogoji gradnje, ki morajo biti upoštevani poleg ostalih pogojev, ki izhajajo iz PGD (točka I/3 izreka), pogoji, ki so jih k projektu dali soglasodajalci (točka I/4 izreka), obveznost izvajalca del, ki mora poskrbeti za zakoličenje objekta pred začetkom gradnje in obveznost investitorja, ki mora poskrbeti za gradbeni nadzor (točka I/5 izreka) ter obveznost pridobitve uporabnega dovoljenja po končani gradnji (točka I/6 izreka). V točki II izreka izpodbijanega akta je navedeno, da je bilo o stroških postopka odločeno s sklepom.

2. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel, da je bila 13. 4. 2017 vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo parkirišč za tovorna vozila na zemljišču z navedenimi parc. št., kateri je bil priložen projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ta zahteva pa je bila dopolnjena 10. 5. 2017. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja je bilo preverjeno, če so za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V zvezi s tem je v izpodbijanem aktu pojasnjeno, da so parkirišča locirana na območju, ki ga ureja Odlok o zazidalnem načrtu industrijsko-obrtne cone Prihova – Nazarje (v nadaljevanju OPPN), iz katerega je razvidno, da gre za poseg v območje, ki je po namenski rabi območje prometno-logističnih, servisnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti. Obravnavana gradnja, kot je predvidena v projektni dokumentaciji, je skladna z veljavnim prostorskim aktom. Pojasnjeno je, da bodo parkirišča od sosednjih parcel odmaknjena minimalno 4 m in bodo izvedena do meje zazidljivega zemljišča, pri čemer bodo izvedena skladno z grafično prilogo Odloka o spremembah in dopolnitvah OPPN, v skladu s katero bo na severni parcelni meji izveden zeleni pas. Nadalje je bilo ugotovljeno, da odgovorni vodja projekta, odgovorni projektanti in odgovorni geodet izpolnjujejo pogoje za odgovornega projektanta. K obravnavani gradnji so pridobljena vsa predpisana soglasja, in sicer soglasja Občine Nazarje za poseg v prostor z namenom gradnje parkirišč za tovorna vozila, Elektra Celje d.d., Javnega podjetja Komunala d.o.o. Mozirje, Telekoma Slovenije d.d. in Direkcije Republike Slovenije za vode (vodno soglasje). Prvostopenjski upravni organ tudi ugotavlja, da je izkazana pravica graditi v smislu določb ZGO-1, investitor pa je poravnal tudi obveznosti iz naslova dajatev in prispevkov, in sicer prvi obrok komunalnega prispevka, upravno takso in nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora za nedovoljeno gradnjo parkirišča.

3. Prvostopenjski upravni organ je v skladu z napotili drugostopenjskega organa (izpodbijani akt je bil izdan v ponovnem postopku, ko je pritožbeni organ po vloženi pritožbi pritožnika zoper izdano gradbeno dovoljenje, slednjega odpravil in zadevo vrnil prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek) preveril tudi, ali predlagana gradnja vpliva na izvajanje služnostne pravice, pri čemer je ugotovil, da se z obravnavano gradnjo v izvajanje služnostne pravice ne bo posegalo. Iz prikaza območja gradbišča je namreč razvidno, da je območje gradbišča izven tožnikovega dovoza na njegovo parcelo in se na zahodni strani, po kateri poteka parcela, na katero ima tožnik služnost, začne tam, kjer se parcela št. ..., k. o. ..., konča.

4. Nadalje je v izpodbijanem aktu pojasnjeno, da je bil tožnik seznanjen z zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo parkirišč za tovorna vozila, opravljena je bila ustna obravnava, na kateri je bil tožnik ponovno seznanjen s projektno dokumentacijo (pred tem je že vpogledal in fotografiral projektno dokumentacijo) in mu je bilo omogočeno, da poda izjavo, ki jo je tudi podal. Nato je bil z ugotovitvami upravnega organa seznanjen z dopisom z dne 20. 12. 2017, ki mu je bil vročen tako, da je bilo pismo po tem, ko je bil obveščen o prispelem pismu in pisma ni dvignil, vloženo v hišni predal.

5. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil do navedb tožnika, ki jih je podal v postopku pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, pri čemer je med drugim pojasnil, da v projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne more posegati. Tožnik v svojih navedbah in izjavah ni zatrjeval, da predložena projektna dokumentacija ne bi imela predpisanih sestavin, ki jih določa Pravilnik o projektni dokumentaciji, popravljanje slovničnih in pravopisnih napak pa sodi v pristojnost tistih, ki so za to ustrezno usposobljeni, pri čemer je projektna dokumentacija kljub nekaterim slovničnim napakam razumljiva. Nadalje pojasnjuje, da glede na dejstvo, da je parkirišče že izvedeno in da trenutna izvedba ni skladna s prostorskim aktom, zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi, saj slednje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov. Vsa zgoraj navedena soglasja (soglasja k projektnim rešitvam) se sklicujejo na isto projektno dokumentacijo (PGD, št. R-160/2013), kot so se sklicevala že soglasja, ki so bila predložena v postopku, ki je bil zaključen z izdajo gradbenega dovoljenja in torej gre zgolj za obnovljena soglasja. Prvostopenjski upravni organ se je opredelil tudi do zahteve za izločitev načelnice in vseh uradnih oseb iz obravnavanega postopka. V zvezi s tem pojasnjuje, da je bila zahteva za izločitev načelnice odstopljena v reševanje Ministrstvu za javno upravo, ki je izdal sklep o zavrnitvi te zahteve za izločitev. V delu tožnikove zahteve za izločitev vseh uradnih oseb prvostopenjskega upravnega organa, pa je bil tožnik pozvan, da zahtevo konkretizira z navedbo uradnih oseb, katerih izločitev zahteva, ter zanje navede razloge za izločitev. Ker tožnik zahteve ni ustrezno dopolnil, je načelnica prvostopenjskega upravnega organa njegovo zahtevo za izločitev vseh uradnih oseb zavrgla. Zoper ta sklep, ki je bil tožniku vročen na način fikcije vročitve, ni bila vložena pritožba in je postal pravnomočen 24. 4. 2018.

6. Tožnik je zoper navedeni akt vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo, pri tem pa ugotovilo, da stroškov postopka ni. V obrazložitvi svoje odločitve se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa in se opredeljuje do pritožbenih navedb, ki jih obrazloženo zavrača.

7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje vlaga tožbo iz razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka.

8. Tožnik uvodoma navaja pravna načela, ki se uporabljajo v upravnem postopku, in sicer načelo enakosti, načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva, načelo enakega varstva pravic, načelo demokratične države, načelo pravne in socialne države, načelo pravne varnosti, načelo nepristranskosti in načelo zakonitosti. Pojasnjuje, da je bil v predmetnem postopku v privilegiran položaj postavljen investitor, tožnik pa evidentno diskriminiran in obravnavan pristransko, kar utemeljuje s tem, da investitor z velikimi reklamami oglašuje svojo zasebno dejavnost v prostorih, kjer deluje prvostopenjski upravni organ. Zato je treba izločiti vse protagoniste protipravnega, pristranskega, arbitrarnega in nezakonitega ravnanja (načelnico prvostopenjskega upravnega organa in vse uradnike).

9. Tožnik nadalje v tožbi zatrjuje, da izpodbijana odločba močno posega v njegove pravice, saj niti v izreku niti v obrazložitvi ni zapisano, da se mora parcela ..., k. o. ..., odstraniti iz gradbene dokumentacije, ker ima tam vknjiženo služnost. Investitor mu onemogoča prost dostop do njegovih nepremičnin, saj mu pred njegov vhod in na navedeno parcelo parkira različna tovorna sredstva.

10. Navaja, da se pritožuje tudi zoper sklep Ministrstva za javno upravo, ker ni bil seznanjen z vsemi dokumenti, saj mu ni bilo omogočeno, da bi se opredelil do dopisov, ki jih je upravna enota pošiljala na ministrstvo, s tem pa mu je bila onemogočena pravica do izjave in kontradiktornosti postopka. Ne strinja se tudi s fikcijo vročitve pisma, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za izločitev zaposlenih na upravni enoti, pri čemer navaja, da ni res, da bi naj bil seznanjen s tem pismom. S tem je bil evidentno kršen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker mu pismo nikoli ni bilo vročeno.

11. Tožnik oporeka roku, ki ga je prvostopenjski upravni organ postavil pri pozivu za dopolnitev vloge investitorju, za katerega zatrjuje, da tako dolg rok (več kot dva meseca) kaže na očitno pristranskost in subjektivnost upravnega organa. Namesto, da bi upravni organ zahtevo zavrgel, je na ustni obravnavi povsem nezakonito in arbitrarno določil nov rok za dopolnitev vloge.

12. Nadalje tožnik navaja, da mu je bil dne 3. 3. 2017 poslan sklep, da se postopek za izdajo gradbenega dovoljena ustavi, pri čemer je bilo v izreku arbitrarno in protipravno odločeno, da stroškov postopka ni. S tem so mu bile kršene njegove pravice, pri tem pa v pravnem pouku ni bil poučen, da lahko uveljavlja pravico do povrnitve stroškov.

13. Po tožbenih navedbah projektna dokumentacija ni zvezana z državno vrvico, kar je v nasprotju s 16. členom Pravilnika o projektni dokumentaciji. Tožnik zato zahteva, da se preverijo vsi vhodni in izhodni dokumenti ter vsa korespondenca med upravnim organom in investitorjem, iz česar bo razvidno, če je investitor v sodelovanju z upravnim organom in načelnico spreminjal dokumentacijo. Projekt tudi ne sledi uporabi slovenskega jezika, saj uporablja besede, ki nič ne pomenijo. Vsi načrti v projektu so v nasprotju z grafičnimi prilogami prostorskih aktov. Pri tem še navaja, da mu OPPN nikoli ni bil pokazan.

14. Tožnik se sklicuje na 28. člen OPPN, v zvezi s čimer zatrjuje, da se bodo s tem poslabšale bivalne in delovne razmere obravnavanega območja, saj tovornjaki s svojimi izpušnimi plini, hrupom in uničevanjem tožnikove nepremičnine že sedaj nezakonito uzurpirajo in degradirajo območje, ki je namenjeno zelenemu pasu. Predmetna črna gradnja tožniku povzroča škodo tudi s tem, ko se ne upoštevajo predpisani odmiki.

15. Tožnik zatrjuje še, da mu ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo.

16. Nadalje navaja, da upravni organ v postopek ni povabil vseh, ki bi jih moral po uradni dolžnosti, kar ni storil niti drugostopenjski organ. Tako v postopek ni bil povabljen lastnik parcel ... in ..., s čimer so mu bile grobo kršene njegove pravice ter pravne in osebne koristi.

17. Po tožbenih navedbah upravni organ šele sedaj navaja dokument „15/11“, ki naj bi bil podlaga za odločitev, čeprav se investitor prej nikoli ni skliceval nanj kot na pravno podlago, na katero opira svoj zahtevek, niti ga ni v nobenem dokumentu omenil upravni organ. Tožnik zato zahteva, da se pridobijo vsa dokazila, kdaj je takšen dokument sploh nastal, po kakšnem postopku in kdo ga je po predpisanem in zakonitem postopku sploh sprejel.

18. Dokumenti, ki bi morali predstavljati soglasje, so dani na povsem drugo projektno dokumentacijo, kot se vlaga v predmetni zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer tožnik pojasnjuje okoliščine, ki se navezujejo na soglasja družb Elektro Celje d.d., Javno komunalno podjetje Komunala d.o.o. in Telekom Slovenije d.d. ter Direkcije Republike Slovenije za vode.

19. Tožnik še tožbeno izpodbija elaborat geodetske izmere, ker ni nikjer vrisana ograja, ki jo tovornjaki tožniku uničujejo, prav tako ni vrisana v nobeni mapi in načrtu te projektne dokumentacije. Nikjer ni vidno, da bi bile plombe na predmetnih zemljiških parcelah vpisane, iz projekta pa tudi ne izhaja, da ima tožnik vpisano služnost. Tožnik sklepno zatrjuje, da mu na podlagi diskriminacije, pristranskosti, arbitrarnosti, nezakonitosti in manipulacije ni bil omogočen dostop do podatkov.

20. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in ugotovi nezakonitost tega upravnega akta, s katerim je bilo grobo poseženo v tožnikove pravice in pravne koristi.

21. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

22. Tožba je bila v odgovor poslana tudi strankama z interesom, družbi A. d.o.o. in B.B. s.p. Slednji odgovora na tožbo ni podal, družba A. d.o.o. pa je v odgovoru na tožbo navedla, da iz tožbe ni razvidno, v čem je zahtevek, zaradi česar se ni mogoče opredeliti. Glede vsebine tožbe pa se strinja z drugostopenjsko odločbo, da mora tožeča stranka konkretno navesti, v čem naj bi bila njena pravica z izdajo gradbenega dovoljenja kršena.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Po presoji sodišča sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilni in zakoniti, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski upravni organ je v obrazložitvi izpodbijanega akta navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

25. Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je 66. člen ZGO-1, ki določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. V skladu s prvim odstavkom tega člena mora pristojni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, preveriti tudi, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom; ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta; ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja; ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so jo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta; ali so dajatve in prispevki, določeni z zakonom, plačani oziroma so na drug zakoniti način izpolnjene investitorjeve obveznosti; ali ima investitor pravico graditi in ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta, če se gradi nov objekt ali če se objekt prizidava, nadzidava ali rekonstruira tako, da se zato spreminjajo osnovni parametri obstoječih priključkov oziroma se povečujejo zahteve v zvezi z njegovo komunalno oskrbo.

26. Glede navedenih pogojev, katerih izpolnjevanje je prvostopenjski upravni organ preveril v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, tožnik tožbeno oporeka skladnosti projekta s prostorskim aktom in soglasjem, ki morajo biti pridobljeni k predvideni gradnji.

27. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da se parkirišča, za katera gradnjo (legalizacijo) se izdaja izpodbijano gradbeno dovoljenje, nahajajo na območju, ki ga ureja OPPN (t. j. Odlok o zazidalnem načrtu industrijsko-obrtne cone Prihova – Nazarje). Iz njegove vsebine izhaja, da gre za poseg v območje, ki je po namenski rabi območje prometno-logističnih, servisnih, proizvodnih in storitvenih dejavnosti. Sodišče sledi ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa, da je predmetna gradnja, kot je predvidena v projektni dokumentaciji, skladna z veljavnim prostorskim aktom. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da so načrti v projektu v nasprotju z grafičnimi prilogami prostorskih aktov, vendar sodišče ugotavlja, da gre za neizkazane in pavšalne tožbene trditve, katerim ni slediti. Takšen zaključek velja tudi v delu tožbenih navedb, ki se nanašajo na odmike od parcelnih mej in drugih objektov, saj tožnik teh tožbenih ugovorov ne utemelji in podkrepi z ustreznimi dokazi. V zvezi s tožbenimi očitki tožnika, ki se nanašajo na projektno dokumentacijo, sodišče meni, da upravni organ na podlagi določb ZGO-1 ni dolžan presojati predložene projektne dokumentacije z vidika primernosti v njej predstavljenih strokovnih rešitev. Upoštevati je treba, da te pripravijo projektanti oziroma odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) oziroma, ki projektantu odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo, skladen s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev (4.2.1. točka istega člena). Navedene osebe tudi odškodninsko odgovarjajo za škodo, ki nastane tretjim osebam in ki izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). Do presoje rešitev zato lahko pride šele, če stranka, ki jim nasprotuje (oziroma nasprotuje gradnji), za to predloži dokaze, kot je to določeno v 65. členu ZGO-1, do česar v konkretnem primeru, glede na predhodno in v nadaljevanju podano obrazložitev, ni prišlo. Tožnik sicer ne oporeka vsebini projekta v smislu izostanka obveznih sestavin, ki jih projekt mora imeti, tožbeno pa navaja, da listine projektne dokumentacije niso zvezane in bi lahko šlo za spreminjanje dokumentacije. Po presoji sodišča so tožbene trditve o morebitnem spreminjanju projektne dokumentacije povsem neizkazane in predstavljajo zgolj tožnikovo sklepanje na določena dejstva, za katera tožnik ne ponudi nobenih dokazov. Končno tudi sam tožnik ne zatrjuje, da je prišlo do zamenjave listin projektne dokumentacije, ampak samo nakazuje na možnost, da bi do tega lahko prišlo. Zato sodišče v tej zvezi kot nepotreben tudi zavrača dokazni predlog za preveritev vhodnih in izhodnih dokumentov ter korespondence med upravnim organom in investitorjem. Tudi sama uporaba slovenskega jezika, kateri tožnik tožbeno oporeka, v konkretnem primeru v ničemer ne more vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve, saj je projektna dokumentacija razumljiva in nasprotnega ne zatrjuje niti sam tožnik. Kot rečeno, pa tožbeno zatrjevano nasprotje načrtov v projektu z grafičnimi prilogami prostorskih aktov ni izkazano. Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da v elaboratu geodetske izmere in načrtu projektne dokumentacije ni vrisana ograja, ki jo tovornjaki uničujejo, pri čemer tožnik tudi ne pojasni, v čem naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta.

28. Sodišče ugotavlja, da so bila k predvidena gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, kot to predvideva 3. točka prvega odstavka zgoraj navedenega 66. člena ZGO-1. Soglasja so bila pridobljena za konkretno gradnjo parkirišč na v soglasjih navedenih parcelah, ki se skladajo s projektno dokumentacijo. V izpodbijani odločbi so ta soglasja navedena tako v izreku (točka I/4) kot v obrazložitvi, pri čemer gre za sklicevanje na soglasja, ki so jih soglasodajalci podali k predmetni projektni dokumentaciji (PGD, št. R-160/2013). Pri tem so bila upoštevana tudi soglasja, pridobljena v pritožbenem postopku, v okviru katerega je drugostopenjski upravni organ odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 28. 8. 2017 odpravil in zadevo vrnil istemu organu v ponovni postopek. Ker je bila prvotna odločba odpravljena, ne more imeti pravnih učinkov in je prvostopenjski upravni organ odločal na podlagi dejanskega stanja in dokazov, s katerimi je razpolagal ob izdaji v tem upravnem sporu izpodbijanega akta (gradbenega dovoljenja z dne 9. 5. 2018), ko so bila v spis sicer naknadno vložena soglasja družb Elektro Celje d.d. z dne 3. 11. 2017, Javno podjetje Komunala d.o.o. Mozirje z dne 13. 10. 2017 in Telekom Slovenije d.d. z dne 6. 11. 2017. Vsa navedena soglasja, vključno s soglasjema Občine Nazarje z dne 13. 4. 2017 in Direkcije Republike Slovenije za vode z dne 5. 5. 2017, se nanašajo na projektno dokumentacijo za predmetno gradnjo (PGD, št. R-160/2013), predhodno pridobljena soglasja, na katera se sicer prvostopenjski upravni organ tudi sklicuje v izpodbijanem aktu, pa so se sicer nanašala na predhodno projektno dokumentacijo, vendar gre po vsebini zgolj za obnovitev soglasij. Iz navedenih razlogov, predvsem iz pravilnega sklepanja tožene stranke, da so k predmetni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, ki se nanašajo na pridobljena soglasja.

29. Tožniku je bila ves čas postopka izdaje gradbenega dovoljenja omogočena udeležba v tem postopku na podlagi 142. člena ZUP, kar je razvidno iz listin upravnega spisa. Ker je tožena stranka tožniku status stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznala, sodišče ni sledilo navedbi stranke z interesom v odgovoru na tožbo, da tožnik ni zadostno navedel, v čem naj bi bila njegova pravica z izdajo gradbenega dovoljenja prekršena. Po presoji sodišča pa je bila tožniku v postopku pred izdajo izpodbijanega akta dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za predmetno odločbo, s čimer je bilo spoštovano načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Tožnik je bil namreč najprej seznanjen z vloženo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, nato je bila opravljena ustna obravnava, na kateri je lahko tožnik podal izjavo (kar je tudi storil), potem pa je bil tožnik seznanjen še z ugotovitvami postopka z dopisom prvostopenjskega upravnega organa, ki mu je bil vročen na način t. i. fikcije vročitve, ki jo določa četrti odstavek 87. člena ZUP, v skladu s katerim velja vročitev v primeru, da naslovniku ni mogoče osebno vročiti odločbe, od katere vročitve začne teči rok, na način, da vročevalec pusti v hišnem predalčniku pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Iz teh razlogov sodišče zavrača tožbene navedbe, da tožniku ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe seznani z rezultati ugotovitvenega postopka. Tako je bilo tožniku na ustrezen način omogočeno sodelovanje v postopku in uveljavljanje svojih pravic in pravnih koristi, tudi na način vpogleda v projektno dokumentacijo, zaradi česar tožnikov ugovor, da mu ni bil omogočen dostop do podatkov ni utemeljen, tožnik pa tega ugovora v tožbi tudi ustrezno ne konkretizira. Navaja sicer, da mu OPPN nikoli ni bil pokazan, vendar gre za občinski odlok, ki je strankam, katere bi se želele z njegovo vsebino seznaniti, javno dostopen, tožnik pa je bil z njegovimi določili, relevantnimi za predmetni postopek, očitno seznanjen, saj se nanje v svojih pisanjih, posredovanih prvostopenjskemu upravnemu organu tekom upravnega postopka, sam sklicuje.

30. V zvezi z izločitvijo uradnih oseb organa, ki odloča ali opravlja posamezna dejanja v postopku, sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik zahteval izločitev načelnice prvostopenjskega upravnega organa in uradnih oseb, ki so pri organu odločale v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V zvezi z zahtevo za izločitev uradnih oseb je bil izdan sklep prvostopenjskega upravnega organa z dne 20. 3. 2018, s katerim je bila zahteva tožnika za izločitev vseh uradnih oseb zavržena. Ker je bil ta sklep tožniku vročen na način fikcije vročitve in zoper njega v upravnem postopku ni vložil pritožbe, tožnik te odločitve v upravnem sporu ne more tožbeno izpodbijati (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Zato se sodišče do tožbenih navedb v tem delu, vključno z ugovorom, da nikoli ni bil seznanjen z vsebino pisanja, o katerem je bil naslovnik obveščen 21. 3. 2018, ne opredeljuje. Sodišče pa presoja utemeljenost tožbe v delu, ki se nanaša na zahtevo za izločitev načelnice prvostopenjskega upravnega organa, o kateri je odločilo Ministrstvo za javno upravo.

31. V zvezi s tožnikovo zahtevo za izločitev načelnice prvostopenjskega upravnega organa sodišče najprej izpostavlja pravno podlago, ki določa dolžno postopanje upravnih organov v primeru, če stranka zahteva izločitev uradne osebe. Izločitveni razlogi, med drugim predstojnika, so navedeni v 35. členu ZUP, v 37. členu ZUP pa so opredeljeni pogoji in postopek v primeru izločitve uradnih oseb na zahtevo stranke. V prvem odstavku tega člena je določeno, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu tega zakona, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev. Skladno z drugim odstavkom 38. člena ZUP odloča o izločitvi načelnika upravne enote minister, pristojen za upravo.

32. V skladu z zgoraj navedeno zakonsko podlago, sodišče izpostavlja, da obstaja izločitveni razlog le ob določenem izkazanem, navzven zaznavnem ravnanju uradne osebe oziroma načelnika do stranke ali stranskega udeleženca ali do upravne stvari, ki poteka, mora pa biti takšno, da poraja dvom v nepristranost oziroma objektivnost. Takšni razlogi so lahko subjektivne ali objektivne narave v smislu prijateljstva ali nestrpnosti, sovraštva do stranke, drugih izkazanih oblik razmerja do stranke ali upravne zadeve, življenja s stranko, ekonomske ali gospodarske odvisnosti uradne osebe ali načelnika od stranke, razmerje upnika ali dolžnika itd., oziroma morajo biti podane okoliščine, ki so po vsebini in obsegu primerljive z naštetimi in resno ogrožajo temeljna načela upravnega postopka ter so vezane na stranko ali konkreten upravni postopek, ki poteka in glede katerega se zahteva izločitev. Sodišče sledi ugotovitvam iz obrazložitve sklepa Ministrstva za javno upravo, da sama reklama investitorja v prostorih, kjer deluje prvostopenjski upravni organ, ob izostanku ostalih okoliščin, ki bi utemeljevale dvom v nepristranost načelnice prvostopenjskega upravnega organa, narekuje odločitev, da se zahteva za izločitev slednje zavrne. Tožnik sicer navaja tudi druge razloge, iz katerih sklepa na pristranost načelnice (in uradnih oseb), vendar so le-ti povezani z nestrinjanjem tožnika s konkretnimi odločitvami upravnega organa, kar ne more biti razlog za izločitev načelnice. Tako sodišče ocenjuje, da je bila odločitev pristojnega ministra, da tožnikovo zahtevo za izločitev načelnice prvostopenjskega upravnega organa zavrne, pravilna, ker ni podan nobeden od zakonskih pogojev za izločitev načelnice.

33. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na služnost, ki jo ima tožnik na zemljišču s parc. št. ..., k. o. ..., iz razlogov, ki jih je navedel že prvostopenjski upravni organ v izpodbijanem aktu. Tako sodišče kot pravilno ocenjuje stališče tožene stranke, da se z obravnavano gradnjo ne bo posegalo v izvajanje služnostne pravice tožnika. Iz tega razloga je neutemeljeno tudi tožbeno navajanje, da bi moralo biti v izreku in obrazložitvi zapisano, da se mora ta parcela odstraniti iz gradbene dokumentacije, pa tudi tožbeno zatrjevana pomanjkljivost projekta, da ima tožnik na navedenem zemljišču vpisano služnostno pravico. Če investitor tožniku onemogoča dostop do njegovih nepremičnin na način parkiranja tovornih vozil, ima tožnik možnost uveljavljati svoje pravice v drugih postopkih in to ni predmet odločanje o zakonitosti in pravilnosti izdanega gradbenega dovoljenja.

34. Sodišče kot v tem upravnem sporu nerelevantne tožbene ugovore zavrača tožnikove navedbe o pomanjkljivem pravnem pouku v sklepu, s katerim je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja ustavljen, ker ta akt ni predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. Tožnik v tem upravnem sporu tudi ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravice ali pravne koristi tretje osebe, zato sodišče ne sledi tožbenem očitku, da v predmetni postopek ni bil povabljen lastnik dveh parcel, s čimer so bile prekršene njegove pravice in pravne koristi. Tožbene ugovore, ki se nanašajo na dokument „15/11“, sodišče zavrača kot nekonkretizirane in pavšalne, ker ni v zadostni meri pojasnjeno, za kateri dokument gre in kako naj bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Iz tega razloga sodišče zavrača tudi dokazni predlog, da se pridobijo dokazila glede nastanka tega dokumenta. Za odločitev o predmetnem gradbenem dovoljenju je po presoji sodišča povsem nerelevanten tudi tožbeni ugovor, da nikjer ni razvidno, da bi bile plombe vpisane na določenih zemljiških parcelah. V primeru, da bo prišlo do vpliva na kvaliteto tožnikovega bivanja zaradi tovornih vozil, ki z izpušnimi plini, hrupom in uničevanjem tožnikove nepremičnine, na kar v tožbi opozarja tožnik, poslabšujejo kvaliteto tožnikovega bivanja, ima tožnik na razpolago ustrezne civilne in upravne postopke za zavarovanje svojih pravic. Po presoji sodišča pa so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na opredeljen in kasneje podaljšan rok, katerega je prvostopenjski upravni organ določil investitorju za dopolnitev vloge. Gre namreč za diskrecijsko presojo upravnega organa, ki ob tem, ko stranko pozove na dopolnitev vloge, določi rok, pri čemer upošteva vse okoliščine zadeve. Kot izhaja iz poziva za dopolnitev vloge z dne 23. 11. 2016, je prvostopenjski upravni organ investitorja pozval na predložitev podatkov, navedenih v osmih alinejah poziva. Tako določitev roka v konkretnem pozivu (do 25. 1. 2017) in podaljšanje tega roka, katerega pravna podlaga je določena v tretjem odstavku 99. člena ZUP, ne pomenita nezakonite in arbitrarne odločitve.

35. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

36. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijane odločbe, ampak zgolj presoja pravilnosti uporabe relevantnih materialnih predpisov in utemeljenosti tožbeno zatrjevanih kršitev določb postopka, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri čemer sodišče izpostavlja, da tudi nobena od strank ni predlagala oprave glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

26.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1742/2020-8
• UPRS Sodba I U 1605/2016-13
• sodba I U 1887/2009