UPRS Sodba IV U 171/2019-14

Jedro

V primeru odločanja po prostem preudarku sodišče samo preverja, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija (za pogojni odpust) na seji in izdala pisno odločbo, ki je izčrpno obrazložena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. 7200-398/2019/4 z dne 23. 4. 2019, odločila, da se A.A., v tem upravnem sporu tožnik, ki ga je Okrožno sodišče v Celju s sodbo, opr. št. I K 12345/2010 z dne 7. 4. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju s sodbo, opr. št. II Kp 12345/2010 z dne 24. 5. 2016, obsodilo na kazen 5 let zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (točka 1 izreka) in ugotovilo, da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je pojasnila, da obsojenec prestaja kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju Zavod), ki jo je nastopil 14. 11. 2016 in se mu v celoti izteče 14. 11. 2021, prošnjo za pogojni odpust pa je vložil 29. 4. 2019. Prošnjo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju Komisija) obravnavala na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), v povezavi z 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Skladno z določbo 111. člena Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, je bila dopuščena prisotnost obsojenca na seji Komisije, do glasovanja o njegovi prošnji.

3. Tožena stranka je pojasnila, da je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I K 12345/2010 z dne 7. 4. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 12345/2010 z dne 24. 5. 2010, obsojen na kazen pet let zapora. Prav tako je pojasnila, da je obsojenec prvič na prestajanju kazni in da mu s sodbo niso bile naložene denarne obveznosti. Nadalje navaja, da ima obsojenec odprt kazenski postopek na Okrajnem sodišču v Ljubljani, pri čemer mu je bila v predmetni zadevi (II K 22222/2014) na prvi stopnji izrečena sodba, ki še ni pravnomočna. Postopek na Okrajnem sodišču v Žalcu, opr. št. I K 33333/2017 zaradi kaznivega dejanja po členu 204/1 Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi s členom 20/2 KZ-1, je bil ustavljen. V postopku na Okrajnem sodišču v Ljubljani, opr. št. II K 32981/2014, zaradi kaznivega dejanja 211/I KZ-1B, z datumom storitve 12. 9. 2012, mu je bila izrečena pogojna kazen 6 mesecev zapora, če obdolženi v preizkusni dobi 4 let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod pogojem, da plača oškodovani družbi E. zavarovalnici znesek 8.194,80 EUR v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe. Pojasnila je tudi, da si je obsojenec v mesecu maju 2017 pridobil status izobraževanca ter je bil vključen tudi v NPK – viličarist, ki ga je uspešno opravil. Obsojencu so odobreni nenadzorovani podaljšani obiski, v preteklem obdobju pa so mu bili odobreni namenski izhodi za urejanje zdravstvenih zadev in zadev na sodišču. V spremljevalnem obdobju januar - junij 2019 obsojencu niso bile podeljene zunajzavodske ugodnosti, ker se je en dan nahajal neznano kje, ko bi se moral vrniti v zavod.

4. Komisija je obsojenčevo prošnjo obravnavala na redni seji 4. 6. 2019, na kateri je sprejela odločitev, da se obsojenca, ob upoštevanju določil 88. člena KZ-1, pogojno ne odpusti. V zvezi z izpolnjevanjem formalnega pogoja je ugotovila, da obsojenec izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je 1. 7. 2019 prestal 50,9 % kazni, vendar več razlogov ne govori v prid obsojencu pri odločanju o njegovem pogojnem odpustu, in sicer si obsojenec še ni pridobil zunajzavodskih ugodnosti in tako njegova stabilnost zunaj zavoda še ni bila preverjena. Glede na to, da je obsojenec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, ki ima lahko za družbo izjemno škodljive posledice, je za oceno o utemeljenem pričakovanju nujno potrebno, da dokaže svoje stabilno delovanje tudi zunaj zavoda. K takšnem stališču Komisijo dodatno vodi dejstvo, da se obsojenec tekom prestajanja kazni ni vedel povsem ustrezno, se ni držal sklenjenega dogovora, da se ob odhodu iz bolnišnice nemudoma vrne v zavod, česar ni storil in se je vrnil šele naslednji dan. V prid pogojnemu odpustu ne gre niti dejstvo, da ima obsojenec odprt kazenski postopek. Komisija je na podlagi navedenega ugotovila, da še ne more utemeljeno pričakovati, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri na kratko povzema razloge izpodbijane odločbe in navaja, da se zaveda, da pogojni odpust ni pravica obsojenca, ampak privilegij. Zaveda pa se tudi, da gre pri odločanju o prošnjah za pogojni odpust za del izvrševanja kaznovalne politike, da je odločanje sodišča v zvezi s tem zadržano, ker ima tožena stranka prosto polje presoje, kateremu kriteriju 88. člena KZ-1 bo dala prednost pri odločanju o prošnjah za pogojni odpust in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega.

6. Tožnik glede očitka, da ima odprt kazenski postopek, navaja, da se s takšno ugotovitvijo tožene stranke načeloma strinja, vendar izpostavlja dejstvo, da mu je bila izrečena pogojna obsodba, ki se ne more enačiti z nobeno od drugih vrst kazenskih sankcij. Opozorilne sankcije so zato vedno povezane s pozitivnim prognoziranjem, da storilec ne bo storil novega kaznivega dejanja. Tako ta okoliščina ne more biti podlaga, s katero se utemeljuje ponovitveno nevarnost, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Tožnik si je uredil zaposlitev in bi lahko na prostosti oškodovani zavarovalnici vračal večje mesečne zneske kot sedaj, ko je v zaporu, kjer ne dela. To mu ni omogočeno in tožnik zato meni, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z diskrecijsko pravico.

7. Nadalje tožnik tožbeno oporeka ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da njegova stabilnost na prostosti še ni v zadostni meri preverjena. Okoliščina, s katero se utemeljuje ponovitvena nevarnost, mora biti po sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 581/2017-21 z dne 15. 3. 2018, v vzročni povezavi, kar v konkretnem primeru ni. Pojasnjuje, da je storitev kaznivega dejanja časovno toliko oddaljeno (14,5 let), da je očitek glede ugotavljanja njegove stabilnosti in urejenosti na prostosti z zunajzavodskimi ugodnostmi povsem neutemeljen, v nevzročni povezavi. Od storitve do pravnomočne obsodbe in nastopa je bil tožnik na prostosti 11,8 let in v tem času ni storil kaznivega dejanja, kar še dodatno negira sprejet sklep tožene stranke. Tožnik še pojasnjuje, da je večkrat korektno koristil namenske izhode brez spremstva pravosodnih policistov in se z njih vračal pravočasno. Prav tako je bila za čas enega meseca kazen prekinjena zaradi pomoči mami, v tem času pa ni bilo njegovih zlorab ali kršitev.

8. Tožnik kot neutemeljen ocenjuje tudi očitek tožene stranke, da ponovitveno nevarnost izkazuje tudi storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. S tem tožena stranka ponovno odloča o kaznivem dejanju, njena diskrecijska pravica ob tem očitku pa je bila močno prekoračena. Po tožbenem stališču je tožena stranka svojo odločitev, da se obsojenca pogojno ne odpusti, oprla na krivdo obsojenca ter na obteževalne okoliščine, kar je že vplivalo na odmero kazni. Tožnik se ne more znebiti občutka, da se je pri odločanju o njegovi prošnji za pogojni odpust ponovno odločalo o kaznivem dejanju. Poleg tega kot pomembno okoliščino izpostavlja tudi odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja.

9. Tožnik v tožbi kot neutemeljeno ocenjuje tudi ugotovitev tožene stranke, da se tekom prestajanja kazni ni vedel povsem ustrezno, se ni držal sklenjenega dogovora, da se ob odhodu iz bolnišnice nemudoma vrne v zavod. Ta tožbeni ugovor tožnik obrazlaga s tem, da je imel dovoljenje za izhod, ki mu ga je izdala Splošna bolnišnica Celje, takrat pa se hospitalizacija še ni zaključila, v Zavod pa bi se moral vrniti po zaključku hospitalizacije, kar je tudi storil. V času dovoljenega izhoda je bil namreč še vedno hospitaliziran. Tožnik s tem ni kršil nobenega pravila, vsaj ne zavestno.

10. Tožnik navaja, da je bila odločitev tožene stranke sprejeta v nasprotju z namenom, za katerega je določen, s čimer so bile meje prostega preudarka, danega po pooblastilu, prekoračene. Tožnik kot prava neuka oseba prosi sodišče, da pazi na nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti in kršitve ustavnih načel. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v katerem naj tožena stranka zatrjevane kršitve odpravi in obsojenca pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni. Poleg tega predlaga, da sodišče ugotovi, da je bila tožniku v času hospitalizacije kršena človekova pravica iz 36. člena Ustave Republike Slovenije (nedotakljivost stanovanja) s tem, ko je pravosodni policist opravil preiskavo bolniške sobe. Kot navaja, prosi sodišče, da izda sklep glede tega, ali je pravosodni policist s tem ravnanjem napravil kaznivo dejanje po tretjem odstavku v zvezi z drugim in prvim odstavkom 141. člena KZ-1.

11. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in v zvezi s tožbenimi razlogi poudarja, da so kriteriji, po katerih skladno z 88. členom KZ-1 odloča tožena stranka o pogojnem odpustu, v zakonu našteti le primeroma, zato sme tožena stranka upoštevati tudi druge kriterije, ki sicer v tem določilu niso našteti, vključno z naravo in težo kaznivega dejanja. Tako je odločitev tožene stranke logična in smiselna, prosti preudarek pa ni bil uporabljen v nasprotju z namenom, za katerega je bil določen, prav tako niso bile prekoračene meje prostega preudarka. Glede ugotovitve, da obsojenčeva stabilnost še ni bila preverjena v zadostnem obsegu, tožena stranka ponavlja svoje navedbe v izpodbijani odločbi. Opozarja, da je v skladu s sodno prakso tožena stranka pri odločanju o pogojnem odpustu in o tem, ali je podana ponovitvena nevarnost, povsem avtonomna in ni vezana na odločitve drugih organov. Tožena stranka je ugotovila, da ima tožnik še odprt kazenski postopek, s čimer se v tožbi strinja tudi tožnik. Tožena stranka poudarja, da je pogojnega odpusta deležen samo tisti obsojenec, ki je v vseh pogledih zaupanja vreden. Sklepno ocenjuje, da glede na naravo kaznivega dejanja in s tem povezane nepreverjene stabilnosti tako v zavodu kakor izven njega in odprt kazenski postopek ne more z gotovostjo trditi, da tožnik kaznivih dejanj ne bi ponavljal. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži povrnitev stroškov tožene stranke.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Institut pogojnega odpusta je urejen v določbi 88. člena KZ-1, ki v prvem odstavku določa, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. Po petem odstavku 88. člena KZ-1 je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti. V skladu s šestim odstavkom 88. člena KZ-1 je izjemoma mogoč pogojni odpust, če je obsojenec prestal le tretjino kazni, kolikor je izpolnjen (tudi) pogoj iz petega odstavka in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

14. V zgoraj navedenih določbah sta torej določena dva zakonska pogoja za izrek pogojnega odpusta, minimalna doba prestane kazni zapora in utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo storil novega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru ni sporno izpolnjevanje formalnega pogoja, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik na dan 1. 7. 2019 prestal več kot 50 % kazni. Stališči strank upravnega spora sta različni glede izpolnjevanja pogoja, ki se nanaša na okoliščine, iz katerih izhaja utemeljeno pričakovanje, da tožnik v primeru pogojnega odpusta na prostosti ne bo storil novega kaznivega dejanja.

15. Sodišče izpostavlja, da gre pri odločanju o pogojnem odpustu s prestajanja kazni zapora na podlagi določb 88. člena KZ-1 za upravno odločanje, pri katerem lahko tožena stranka v določenih primerih uporabi diskrecijsko pravico (prosti preudarek), katere meje odločanja so podane v 1. stavku petega odstavka 88. člena KZ-1. Po slednjem je lahko obsojenec pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Šele ob takšni ugotovitvi se lahko na podlagi uporabe prostega preudarka pogojni odpust podeli ali odreče. V tem sporu je Komisija, ki je pristojna za odločanje, na podlagi določb členov 105 do 107 ZIKS-1 ocenila, da na podlagi poročila in dopolnitve poročila, ki ju je podal Zavod o poteku prestajanja kazni, izhaja, da tožnik ne izpolnjuje teh pogojev. Gre torej za presojo Komisije, ki jo je opravila na podlagi poročila in dopolnitve poročila Zavoda in iz teh ugotovitev izhaja, da glede na naravo kaznivega dejanja, nepreverjene stabilnosti tožnika in odprt kazenski postopek ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da tožnik na prostosti kaznivih dejanj ne bi ponavljal, kar je ključnega pomena pri pogojnem odpustu in vključitvi tožnika na prostost.

16. Glede na naravo upravne zadeve, kot je odločanje o prošnji za pogojni odpust, iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da je presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana. Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike. Pogojni odpust namreč ni pravica obsojenca, ampak je privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja in da druge okoliščine dokazujejo, da je osebnostno urejen. Slednje je, ob izpolnjevanju pogoja glede prestanega časa iz prvega odstavka 88. člena KZ-1, materialni pogoj za odločanje o pogojnem odpustu in v njem so dane meje odločanja po prostem preudarku, kolikor je ta pogoj izpolnjen. Tehtanje ostalih pogojev, ki se presojajo v okviru kriterijev iz 2. stavka petega odstavka 88. člena KZ-1 v tem primeru ni potrebno. V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, po katerem izmed naštetih kriterijev bo tožena stranka dala prednost oziroma ga bo štela za odločujočega v smislu zakonsko določenega prostega preudarka pri odločanju.

17. Po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v primeru odločanja po prostem preudarku sodišče samo preverja ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ker je bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, glede na prej navedeno, ni kršila določb ZUP. V tej zadevi je o pogojnem odpustu pravilno odločila Komisija (za pogojni odpust) na seji in izdala pisno odločbo, ki je obrazložena, kar je v skladu s prvim in drugim odstavkom 107. člena ZIKS-1, v povezavi z 8. členom ZIKS-1.

18. Glede na navedeno sodišče zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno odločitev tožene stranke, glede na to, da odločitev temelji na ugotovitvah Zavoda, ki so v izpodbijani odločbi izčrpno obrazložene. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na več ugotovitev, iz katerih ne izhaja utemeljeno pričakovanje, da tožnik na prostosti, če bi bil s prestajanja kazni zapora pogojno odpuščen, ne bi ponavljal z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tožena stranka je kot eno izmed takšnih okoliščin navedla in obrazložila odprt kazenski postopek, čemur tožnik ne oporeka. Tožnik pa v tožbi nasprotuje upoštevanju te okoliščine z obrazložitvijo, da mu je bila izrečena pogojna obsodba, ki je kot opozorilna sankcija povezana s pozitivnim prognoziranjem. Sodišče se strinja s takšno razlago povezanosti pogojne obsodbe s pričakovanjem, da bo že izrek te kazenske sankcije dosegel namen kaznovanja, pa vendarle to ne pomeni, da izrečenih pogojnih obsodb oziroma v zvezi s tem odprtih kazenskih postopkov ni mogoče upoštevati kot ene od okoliščin pri odločanju o prošnji obsojencev za pogojni odpust. Tako je tožena stranka po presoji sodišča podatek o teku kazenskega postopka pravilno uporabila kot kriterij za odločanje tožene stranke o tem, ali je mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja. Nadalje se sodišče strinja s tožbeno navedbo, da mora biti podana vzročna zveza med določeno ugotovljeno okoliščino in ponovitveno nevarnostjo, vendar sodišče ne sledi tožbeno zatrjevanem razlogu časovne odmaknjenosti od storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega po tožnikovem stališču vzročna zveza ni podana. Nedvomno je nepreverjena stabilnost tožnika na prostosti, kot jo je obrazložila tožena stranka, v vzročni zvezi s ponovitveno nevarnostjo, na kar ne vpliva časovna odmaknjenost kaznivega dejanja, za storitev katerega se prestaja kazen zapora. Drugačen zaključek tudi ni mogoč, čeprav je tožnik večkrat korektno koristil namenske izhode in v času prekinitve kazni ni storil nobenih kršitev, ker je tožena stranka jasno obrazložila, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da stabilnost tožnika na prostosti še ni dovolj preverjena in se sodišče v izogib ponavljanju na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi tudi sklicuje. Sodišče se tudi strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je prej navedena presoja toliko bolj pomembna (v kontekstu ponovitvene nevarnosti) zaradi narave kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil tožnik obsojen in prestaja kazen zapora, kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, kot član hudodelske združbe. Taka presoja po stališču sodišča ne pomeni ponovnega odločanja o krivdi za storjeno kaznivo dejanje, ampak eno od usmeritev za presojo obsojenčeve ponovitvene nevarnosti na prostosti. Na drugačno presojo pa ne more vplivati niti tožnikovo zatrjevanje, da bi tožena stranka, v okviru sporne presoje obsojenčeve stabilnosti na prostosti, morala upoštevati tudi odmaknjenost od storitve kaznivega dejanja.

19. Tako je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila, katera dejstva in dokazila je upoštevala pri svojem zaključku, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

20. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni našlo očitane kršitve Ustave in za takšno kršitev, kot jo uveljavlja tožnik v tožbi, tudi ni pristojno, saj gre za presojo, ali je podano kaznivo dejanje, kar je v pristojnosti drugih državnih organov, pri čemer je treba predložiti tudi ustrezna dokazila, iz katerih bo izhaja potreben standard, da je bilo kaznivo dejanje dejansko storjeno.

21. Ker med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je predstavljalo podlago, odločilno za izdajo izpodbijane odločbe, ampak zgolj ocena dokazov v povezavi z uporabo relevantnih materialnih predpisov, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, pri čemer glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank upravnega spora.

K točki II izreka:

22. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Na tej podlagi je sodišče zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X DoR 402/2022-5
• Sodba I Up 47/2004
• Sodba I Up 123/2003