UPRS Sodba IV U 74/2020-6

Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka do okoliščine, na katero je oprla svojo odločitev (obdavčljiv denarni prejemek, ugotovljen na podlagi vpogleda v evidence FURS) opredelila oziroma ugotavljala za kakšno vrsto drugih obdavčljivih dohodkov gre. Prav tako iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli (izreče) glede narave ugotovljenih dohodkov. Ker je organ za BPP odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, ne v skrajšanem ugotovitvenem postopku, je bil pred izdajo odločbe dolžan upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP in dati tožniku kot prosilcu možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 1847/2019 z dne 18. 5. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. Bpp 1847/2019 z dne 18. 5. 2020 odločila, da se prošnja prosilca A.A. za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), zavrne kot neutemeljena.

2. Tožena stranka je zavrnitev prošnje za BPP utemeljila z ugotovitvijo, da je prosilec 29. 11. 2019 po priporočeni pošti vložil prošnjo za dodelitev BPP, zaradi pravdnega postopka, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, pod opr. št. P 72/2019. Ker je za odločanje o prošnji za BPP treba upoštevati določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je tožena stranka, skladno z določbo 8. člen Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ugotavljala višino prosilčevih prihodkov. Ugotovila je, da je prosilec samska oseba in da je bil prejemnik denarne socialne pomoči do 31. 12. 2019, za nadaljnje obdobje pa iz uradnih evidenc ne izhaja, da bi bil še naprej upravičen do pravic iz javnih sredstev, zato se je njegovo premoženjsko stanje še pred odločitvijo sodišča o njegovi prošnji spremenilo, kar je sodišče v skladu z določilom 41. člena ZBPP, po katerem mora prosilec izpolnjevati pogoje za dodelitev BPP, upoštevalo.

3. Iz evidence obdavčljivih dohodkov fizičnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije je razvidno, da je v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za BPP prosilec prejel nadomestilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v povprečnem neto mesečnem znesku 321,74 EUR. Na podlagi preostalih drugih obdavčljivih dohodkov je po podatkih FURS-a v letu 2019 prejel skupaj 10.330, 44 EUR, kar se po preračunu na mesečni ravni upošteva v višini 860,87 EUR, v mesecu maju 2019 pa je prejel vračilo davka v višini 864,72 EUR, ki se na mesečni ravni upošteva v višini 72,06 EUR, glede na navedeno znaša ugotovljeni lastni dohodek prosilca 1.254,67 EUR na mesec, to pa je znesek, ki presega z zakonom določen cenzus, ki v času odločanja znaša 804,36 EUR na mesec. Iz tega razloga je tožena stranka prošnjo prosilca na podlagi 2. točke drugega odstavka 37. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnila in v nadaljevanju odločila, da je bilo nepotrebno odločanje o tem, ali prosilec izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

4. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka iz vseh tožbenih razlogov, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa. Pojasnil je, da je od 26. 8. 2008 prejemal od Slovenskega zavarovalnega združenja (SZZ) dosmrtno rento v znesku 629,80 EUR mesečno. Dne 8. 6. 2018 je prejel obvestilo o prenehanju izplačevanja rente, saj naj bi bila zakonska zavarovalna vsota določena v ZOZP izčrpana, zato se je SZZ odločilo za prenehanje izplačevanja rente po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 1078/2002 z dne 28. 5. 2008. Tožnik je zato 16. 7. 2018 pozval SZZ naj mu pričnejo izplačevati rento v znesku 629,80 EUR mesečno, ker za prenehanje nimajo pravne podlage. Poziva niso upoštevali, zato je 5. 12. 2018, na podlagi omenjene sodbe, vložil predlog za izvršbo na pristojno sodišče. Sklep o izvršbi je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo 22. 1. 2019.

5. Tožnik je letno od pravnomočnosti sodbe omenjene zgoraj prejel znesek 7.557,60 EUR. Ker mu je SZZ prenehalo izplačevati rento že spomladi 2018, je tožnik s pomočjo izvršilnega postopka prejel skupaj 10.330,44 EUR, torej 2.772,84 EUR več, kot bi pridobil v enem letu prejemanja doživljenjske rente zaradi izgube delovne zmožnosti.

6. To izhaja iz urgence NLB d.d. z dne 1. 10. 2019. Dne 30. 1. 2019 je tožnik po uspešnem predlogu za izvršbo prejel 5.291,90 EUR, nato 11. 2. 2019 629,94 EUR, 11. 3. 2019 694,94 EUR, dne 11. 4. 2019 629,94 EUR, dne 11. 5. 2019 629,94 EUR, dne 10. 6. 2019 629,80 EUR, dne 10. 7. 2019 629,80 EUR, dne 12. 8. 2019 630,08 EUR in dne 10. 9. 2019 629,80 EUR. Gre za skupni dohodek 10.330,44 EUR, kar predstavlja znesek mesečne rente, ki je ni prejemal od aprila 2018 in jo je ponovno začel prejemati šele januarja 2019.

7. Dne 23. 9. 2019 je tožnik zaradi rednega rubeža sredstev na računu njegovega pooblaščenca dosegel dogovor, da mu SZZ prostovoljno plačuje rento na njegov osebni račun. Po odlogu izvršbe, kot izhaja iz vloge Okrajnemu sodišču v Ljubljani z dne 23. 9. 2019, pa mu je SZZ prenehal izplačevati rento z 10. 9. 2019, ko mu je bil nakazan zadnji znesek. Od tega dne mu nato več mesecev iz SZZ ni bil nakazan noben znesek rente, zato se je tožnik znašel v socialni stiski in je pri pristojnem CSD-ju zaprosil za pomoč.

8. Tožnik tako meni, da je upravičen do BPP, saj bi ob normalnem teku dogodkov prejemal mesečno rento v znesku 629,80 EUR, ker pa je SZZ rento prenehal izplačevati, se je njegovo premoženjsko stanje spremenilo in je prosil za pomoč pri pristojni socialni službi in tako nekaj mesecev prejemal dohodek 321,74 EUR, ki ga v primeru, da bi mu SZZ izplačeval rento, ne bi prejemal. Ta podatek je razviden tudi iz izpodbijane odločbe.

9. Tožnik tako meni, da je nedopustno, da tožena stranka v postopku odobritve prošnje za BPP tožniku dohodek ugotavlja glede na davčno zaveden dohodek v odločbi FURS-a, saj je iz predloženih dokazov razvidno za kakšno vrsto prihodkov je šlo. Po mnenju tožnika bi morala tožena stranka v skladu z veljavnimi pravili od tožnika zahtevati dodatna pojasnila v zvezi z omenjenimi prejemki tožnika, česar pa ni storila, zaradi česar je storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

10. Pravdni postopek, za katerega je tožnik hotel pridobiti BPP, je dejansko postopek, v katerem tožnik SZZ toži na ukinitev njegove rente zaradi popolne izgube delazmožnosti. To je njegov edini dohodek s katerim se preživlja. Ker gre tako rekoč za preživnino, tožnik sodišče opozarja, da bi mu tožena stranka zaradi izrednih okoliščin lahko po lastni diskreciji odobrila tudi izjemno BPP v skladu z 22. členom ZBPP, saj je od izida pravde dejansko odvisno njegovo preživetje. V tem primeru tožena stranka kot pristojni organ ni ustrezno uporabila ZBPP, zato je treba odločbo razveljaviti že iz tega razloga.

11. Tožnik tako vztraja na stališču, da je tožena stranka svojo zavrnilno odločbo oprla na napačno pravno podlago, pred tem je nepopolno ugotovila tudi dejansko stanje zadeve in zagrešila tudi bistveno kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je stališče tožene stranke, ki upravičenost do dodelitve BPP veže na materialni položaj prosilca (prvi odstavek 13. člena) pravilna, in sicer kot prag postavlja mesečni povprečni dohodek na člana prosilčeve družine, ki ne sme presegati višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ta zakon je ZSVarPre, ki v 20. členu določa, da se pri izračunu višine lastnega dohodka upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

15. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vlogo za dodelitev BPP vložil 29. 11. 2019, zato so za presojo tožnikovega materialnega položaja ključni dohodki mesec avgust, september in oktober 2019. Tožena stranka sicer navaja, da je bil tožnik v času vložitve prošnje za dodelitev BPP prejemnik denarne socialne pomoči ter pojasnjuje, da v času odločitev le te ni več prejemal, zato je ob upoštevanju določbe 41. člena ZBPP ta podatek, tudi po presoji sodišča, pravilno upoštevala.

16. Med strankama pa je sporna odločitev toženke, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe, na podlagi vpogleda v (uradne) evidence obdavčljivih dohodkov fizičnih oseb Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) ugotovila, da je tožnik v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za BPP prejel nadomestilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v povprečnem neto mesečnem znesku 321,74 EUR in da je na podlagi preostalih drugih obdavčljivih dohodkov po podatkih FURS-a skupaj prejel 10.330,44 EUR, kar se po preračunu na mesečni ravni upošteva v višini 860,87 EUR, v mesecu maju pa je prejel vračilo davka v višini 864,72 EUR, ki se na mesečni ravni upošteva v višini 72,06 EUR.

17. Tožnik v tožbi izčrpno pojasnjuje vir in naravo v izpodbijani odločbi upoštevanih denarnih prejemkov-mesečne rente, na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju št. P 1078/2002 z dne 28. 5. 2008 in okoliščine, zaradi katerih je v letu 2019 prejel znesek 10.330,44 EUR doživljenjske denarne rente zaradi izgube delovne zmožnosti.

18. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi se toženka do okoliščine na katero je oprla svojo odločitev (obdavčljiv denarni prejemek ugotovljen na podlagi vpogleda v evidence FURS) opredelila oziroma ugotavljala za kakšno vrsto drugih obdavčljivih dohodkov gre. Prav tako iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli (izreče) glede narave ugotovljenih dohodkov. Sodišče se zato strinja s tožnikovim ugovorom, da je bila v postopku storjena (absolutna bistvena) kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je organ za BPP po prejemu tožnikove prošnje in presoji, da je ta popolna, pridobil potrebne podatke iz obstoječih zbirk podatkov (e-risk, FURS in CRP) in na njihovi podlagi odločil o tožnikovi prošnji. V obravnavani zadevi torej ni odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku, kot to določa 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč v posebnem ugotovitvenem postopku. Ker pa je odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, je bil pred izdajo odločbe dolžan upoštevati načelo kontradiktornosti oziroma načelo zaslišanja stranke iz 9. oziroma 146. člena ZUP in dati tožniku kot prosilcu možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

19. Navedeno po presoji sodišča predstavlja kršitve določb upravnega postopka, ki se v vsakem primeru štejejo za bistvene (druga in sedma točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

20. Kot je bilo obrazloženo, v postopku niso bile razčiščene nekatere okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev v zadevi, zato sodišče ni imelo podlage, da bi s sodbo samo odločilo o stvari (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K točki II izreka:

21. Ker je tožnik s tožbo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnik priglasil, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1.Sodišče je stroške za tožbo odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Toženka jih je tožniku dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 118/2017-8
• UPRS Sodba III U 47/2018-6
• UPRS Sodba I U 1028/2021-6