UPRS Sklep IV U 59/2020-19

Jedro

Ker tožeča stranka (oziroma posamezni tožniki) ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni procesno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-53/2019/28 1096-05 z dne 6. 3. 2020, s katerim je tožena stranka investitorju DARS, Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., izdala gradbeno dovoljenje za novogradnjo zahtevnega objekta za cestne ureditve in gradnjo objektov ter pripadajoče komunalne infrastrukture na območju priključka Gaberke - sklop D v sklopu izgradnje državne ceste pod klasifikacijsko št. CSI 21111 - Avtoceste, hitre ceste in glavne ceste na zemljiščih parc. št. ..., vse k.o. ... in ..., vse k.o. ..., v obsegu navedenem v izreku gradbenega dovoljenja.

2. Tožniki v tožbi navajajo, da imajo v konkretnem primeru dejanski in pravni interes za vložitev tožbe in da so bili z izdanim gradbenim dovoljenjem seznanjeni v aprilu 2020. Uvodoma pojasnjujejo, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje na območju priključka Gaberke - sklop D sprejeto nezakonito, zato gradbeno dovoljenje izpodbijajo iz vseh tožbenih razlogov.

3. Pojasnjujejo, da je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju MOP) za namene gradnje odseka Gaberke - sklop D, predhodno pridobilo Okoljevarstveno soglasje, št. 35402-24/2014-34, ki ga je 9. 6. 2015 izdala Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO). V navedenem soglasju so predpisani pogoji, ki morajo biti upoštevani pri gradnji. Za predmetno gradnjo je bilo ugotovljenih več napačnih zaključkov, na podlagi katerih naj bi predvidena gradnja ne bila sporna za okolje iz razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, neupoštevanja slovenske in evropske zakonodaje ter samovoljnega neupoštevanja in ignoriranja odklonilnih mnenj pristojnih ministrstev.

4. Tožeča stranka pojasnjuje, da gradbeno dovoljenje v celoti prezre dejstvo, da je sporni priključek del štiripasovne hitre ceste čez pridobivalno območje Rudnika Velenje, torej preko lignitokopa, ki se pogreza že desetletja, zato je bila 29. 10. 2019 sklicana celo izredna seja Sveta Občine Šoštanj. Sklicujejo se na podatke o poglabljanju Družmirskega jezera, za katero se do leta 2023 utemeljeno pričakuje znatno širjenje v smeri naselja Gaberke. Procesi ugrezanja torej potekajo že sedaj, glede na projekcije pa je pričakovati povečanje ugrezov za še več metrov, kar pa dela izgradnjo preko tega območja dejansko neizvedljivo in nevarno, ker se po DPN predvidena trasa štiripasovne hitre ceste med Slovenj Gradcem in Velenjem-jug na tem območju. Območje pogrezanja se bo širilo tudi zaradi bočnih procesov, ki h pogrezanju zaradi drsenja plasti pritegujejo čedalje obsežnejše robne površine. Gre torej za rudniški pridobivalni prostor, ki je aktiven in bi bila zato neprimerna trasa in dela na tej trasi, ki bi posegla v veliki meri v že tako občutljivo površje, posledice v primeru ugreza ali drsenja zemlje, pa bi bile katastrofalne in obsežne za celotno območje, sanacija pa dolgotrajna in draga. Prav tako bi bilo treba odvečni gradbeni material med samo gradnjo nekje odlagati in shranjevati, to območje pa za to ni primerno, saj bo dodatna, neenakomerna obremenitev in posledično pritiski le še dodatno poslabšali situacijo glede ugrezanja. Brez dvoma gre za aktualno dogajanje, ki ga gradbeno dovoljenje ne omenja, kar je nedopustno in v nasprotju s pravnimi zlasti in z življenjskimi normami. MOP je v odgovoru na pisno poslansko vprašanje Ž.Ž. v zvezi z Zakonom o poroštvu za tri večje projekte prometne infrastrukture, št. 001-13/2018/267 z dne 27. 12. 2019 in glede prečkanja trase hitre ceste Slovenj Gradec - Velenje preko ugrezninskega polja lignitokopa pojasnila, da je bila v sklopu projektiranja odseka Velenje-Slovenj Gradec s strani Premogovnika Velenje izdelana prognoza posedkov terena, na podlagi večletnega opazovanja pomikov, ki dokazuje, da so posedanja v tem območju še vedno aktivna in neenakomerna.

5. MOP ni izvedlo zahtevanih previdnostnih ukrepov in v posledici ni zahtevalo revizije poteka ter alternativnega poteka, kar bi moralo, niti ni po uradni dolžnosti pridobilo dodatnih podatkov iz študij, ki so že bile naročene in dostopne v času izdaje gradbenega dovoljenja. Skladno z določbo 279. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP), je zato izpodbijanemu gradbenemu dovoljenju, ki ga ni mogoče izvršiti, mogoče očitati ničnost, ker je prečkanja premogovnega območja praktično nemogoče, ne glede na izbrani način (z vkopom ali s predorom), saj na tem območju potekajo stalni procesi tresenja tal, podzemnih podorov zaradi samorušenja opuščenih rovov, posledično pa sledijo posedanja tal ter vdori talne in podzemne vode.

6. Ne gre samo za izdajo trenutnega gradbenega dovoljenja, ampak je zaradi neizvedljivosti velikega odseka celotne tretje razvojne osi, kot je v nadaljevanju v smeri proti jugu predvidena s traso F2-2, ničen projekt in trasa v celoti, posledično pa tudi oba obstoječa DNP. Pokrivata namreč neizvedljivo traso, saj v primeru izgradnje severnega dela od Slovenj Gradca do Gaberk (DPN Slovenj Gradec-jug - Velenje-jug) ni možno prečkanje ugrezninskega polja, zato tudi južni odsek (DPN Velenje-jug - Šentrupert) ni izvedljiv, saj je tehnično nemogoče zgraditi priključek za odsek oziroma bi tudi če bi bil izgrajen, z vsemi prilagoditvami izjemno drag ter okolje in ljudem škodljiv in zato nesprejemljiv.

7. Četudi bi se trasa v gradbenem dovoljenju Gaberke spremenila tako, da bi se na preprojektirani priključek dalo naknadno zgraditi in navezati severno velenjsko obvoznico, bi v tem primeru mesto ujeli na laži, ker bi morali izgraditi še popoln vzhodni in južni del mestne obvoznice, da bi se lahko ta nadaljevala naprej po trasi F2-2 južno od Podgorja pri Velenju. Tako gre v konkretnem primeru za izjemno pomembno vprašanje in ugotovitve, zaradi česar je po mnenju tožeče stranke treba postaviti v konkretnem primeru ustreznega izvedenca gradbene stroke v povezavi z izvedencem za rudnike in geologa, ki bodo podali mnenje o vplivu posega na pridobivanje lignita na okolje.

8. Kopanje lignita na pridobivalnem območju Premogovnika Velenje je javna korist, gradnja državne ceste po tem območju pa predstavlja ogrožanje varnosti in javne koristi pridobivanja lignita in saniranjem ugrezninskega območja v nasprotju s 65. členom Zakona o rudarstvu. Pred izdajo gradbenega dovoljenja bi bilo namreč treba pridobiti soglasje ministrstva, pristojnega za rudarstvo, kar je MOP spregledal.

9. Razveljaviti je treba gradbeno dovoljenje tudi zato, ker pri odločanju ni bilo pridobljeno soglasje ministrstva pristojnega za kmetijstvo, s čimer so bila kršena pravila postopka izdaje upravne odločbe. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je bilo zaprošeno za izdelavo mnenja in podajo soglasja k zasnovanemu projektu, slednjega pa ni podalo, saj so bili predvideni posegi vzdolž celotne zahodne variante štiripasovne ceste med Slovenj Gradcem-jug in Šentrupertom (kar med Velenjem in Šentrupertom označuje tehnično ime trasa F2-2) za kmetijstvo preveč uničujoči. MOP (samovoljno) mnenja Ministrstva za kmetijstvo ni upoštevalo, ker je izdalo gradbeno dovoljenje, ne le brez potrebnega soglasja, ampak celo v nasprotju z mnenjem Ministrstva za kmetijstvo, kar tožeča stranka obširno pojasnjuje.

10. Sklicuje se tudi na določbo 50. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in obveznost izvedbe presoje vplivov na okolja v primeru, da se izvajajo posegi, ki lahko pomembno vplivajo na okolje in obveznost izvedbe celovite presoje vplivov na okolje ter pri te upoštevati tudi določbe 51. člena ZVO-1 in Uredbe o posegih v okolje ter dejstvo, da MOP lahko uvede postopek celovite presoje vplivov na okolje tudi za plane, ki ne vsebujejo posegov, zaradi katerih je treba izvesti presojo vplivov na okolje ali morebiti ne segajo v varovana območja narave in prostora, če oceni, da bi lahko njihova izvedba pomembno vplivala na okolje. Izgradnja več kot 100 km dolge hitre ceste od avstrijske do hrvaške meje nedvomno je takšen poseg, zato je izvedba celovite presoje vplivov na okolje nujna. Gradbeno dovoljenje je zato, ker slednja ni bila izvedena, nezakonito in posledično neveljavno, ker ni skladno z ZVO-1, poleg tega tudi ne s pravom Evropske Unije, Direktivo 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje je posledica uskladitve slovenske zakonodaje z zgoraj navedeno evropsko Direktivo in gradnja avtocest in hitrih cest in gradnja novih cest s štirimi ali več pasovi v dolžini 10 km ali več, sta v prilogi k omenjeni Uredbi opredeljeni kot vrsti posegov v okolje, za katere je presojo vplivov na okolje obvezna, ker te zahteve niso bile realizirane, je gradbeno dovoljenje neveljavno. Prav tako je sporni poseg razviden na območju Nature 2000, na območju Gore Oljke in reke Savinje.

11. Četrti odstavek 40. člena ZVO-1 določa, da se celovita presoja vplivov na okolje ne izvede za plan, izdelan na podlagi plana, za katerega je že bila izvedena celovita presoja vplivov na okolje, če za planirane posege niso določeni novi ali podrobnejši izvedbeni pogoji, če ne vsebuje novih posegov ali ne zajema novih območjih glede na plan, na podlagi katerega je pripravljen. A contrario je potrebno izvesti novo presojo vplivov na okolje in posledično pridobiti novo okoljevarstveno soglasje takrat, ko so določeni novi ali podrobnejši izvedeni pogoji, novi posegi in nova območja. Vse troje se je v 15 letih korenito spremenilo, zato bi bilo treba pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti posodobljene strokovne podlage, ker stare ne ustrezajo več dejanskemu stanju, pridobiti novo okoljevarstveno soglasje in izvesti celovito presojo vplivov na okolje.

12. Tožniki poleg vseh že opisanih nepravilnosti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja opozarjajo na nepravilno in škodljivo umestitev cestne trase F2-2 v okolje ter napake, ki so pri tem nastale. Navajajo, da bi poleg že prej opisanih primerov oziroma posegov v okolje, izgradnja celotne cestne trase nesorazmerno posegla tudi v lastninsko pavico mnogih krajanov, ker bi se glede na določbo 17. člena Uredbe, ki je podlaga izpodbijanega gradbenega dovoljenja, porušilo 147 objektov, od tega 40 zasebnih stanovanjskih hiš, prebivalstvo z dolgoletno tradicijo kmečkih gospodarstev pa bi se preselilo v zanje sociološko in psihosocialno povsem nova okolja. Navajajo tudi, da je cena investicije F2-2 tudi trikrat dražja kot F6. Nadaljevanje ceste od priključka Gaberke proti jugu po trasi F2-2 tudi ni skladno z več razvojnimi in strateškimi dokumenti, in sicer s Strategijo prostorskega razvoja Slovenije (2004) in s Strategijo razvoja razvoja prometa v Republiki Sloveniji iz leta 2015. Predvidena gradnja priključka Gaberke in v nadaljevanju proti jugu bi posegla tudi v dva vodna vira, v Podgori in Podvinu, ki bi bila ukinjena, kar je uničevalen in nesprejemljiv poseg v okolje in ustavno varovano pravico do pitne vode. Prav tako ni podana niti skladnost z Alpsko konvencijo, ker priključek Gaberke ustvarja nov koridor skozi predalpski prostor, ki je prepovedan in tudi do sedaj ni bil prometno in infrastrukturno obremenjen. Zaradi grožnje ponavljanja napak, izčrpavanja javnih sredstev in netrajnostne gradnje, pa trasa ni skladna niti z Načeli trajnostnega umeščanja infrastrukturnih projektov, ki jih je vlada RS sprejela 2015. Priključek Gaberke leži na trasi, ki sploh ne poteka v smeri največjih prometnih obremenitev, kar pomeni, da bi kljub izgradnji nove hitre ceste. na sedanji glavni cesti ostal velik delež dnevnega migracijskega prometa, kar navsezadnje ugotavlja tudi sama Študija variant iz leta 2008 ter dva revizorja. Zaradi resnih metodoloških manipulacij in postopkovnih nepravilnosti naknadnega dodajanja dokumentov, ki bi morali biti izdelani in priskrbljeni že pred odločanjem, očiten sum ponarejene prometne študije, ki je upoštevala napačne vrednosti pretoka prometa ter jih napihnila v scenarij prometa, ki so za napovedana leta presegali dejanski promet, ki se je po njih odvil desetletje pozneje, opravili v letih med 2015 in 2020 in vsega zgolj navedenega, je izdano gradbeno dovoljenje nezakonito in ga je treba razveljaviti.

13. Tožeča stranka nadalje oporeka postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj je MOP na osnovi predhodnih določb GZ in ZUreP-2, za ta izjemno zahtevni in velik linijski infrastrukturni objekt, za katerega je treba uporabiti tudi evropsko regulativo, vnaprej vodil navadni, ne pa integralni postopek. Prehodno določbo je namreč potrebno interpretirati v luči prava EU, saj si slednja ne more nanašati na velike linijske infrastrukturne objekte, na kar je opozorila že Evropska Komisija - DG Environment. Ministrstvo napačno ni upoštevalo razsežnosti predvidenega objekta in je štelo za dopustno tudi Okoljevarstveno soglasje (OVS), čeprav je bilo slednje izdano za bistveno daljši odsek in v svoji vsebini ni ustrezno naslovilo problema ugrezninskega območja, niti ni to storilo kasneje, pa čeprav sta bili takrat o tem perečem problemu dostopni že dve strokovni študiji. ARSO kot izdajatelj okoljevarstvenega soglasja tudi ni pravilno opozoril MOP, da so v vmesnem času nastale nove okoliščine, ki izpodbijajo že podeljeno okoljevarstveno soglasje in bi ga moralo po uradni dolžnosti odpraviti že sam ARSO oziroma MOP po nadzorstveni funkciji.

14. Zaradi nepravilnosti je o pravilnosti Uredbe že odločalo Ustavno sodišče RS, ki pa ni podalo vsebinske razlage, saj se v meritorno odločitev ni spustilo. Zaradi tega je toliko bolj pomembna presoja Upravnega sodišča RS.

15. Tožeče stranke uveljavljajo pravni interes za zasebno tožbo na več pravnih podlagah. Pojasnjujejo, da je drugotožeča stranka B.B. lastnik nepremičnin par. št. ..., vse k.o. ..., tretjetožeča stranka C.C., lastnik nepremičnine par. št. ..., vse k.o. ... in parc. št. ... k.o. ..., četro tožeča stranka D.D., lastnica nepremičnine parc. št. ..., vse k.o. ..., petotožeča stranka E.E., lastnik parc. št. ... (sedaj ... in ...) k.o. ..., šestotožeča stranka F.F., lastnik nepremičnin parc. št. ..., vse k.o. ..., sedmo tožeča stranka G.G., pa je lastnik treh parcel ... v k.o. .... Nepremičnine se nahajajo na predvideni trasi F2-2, s katero naj bi se zgradila in realizirala tretja razvojna os, torej hitra cesta štiripasovnica, ki bo povezovala kraje Spodnje Savinjske doline z avtocesto A1 (Šentilj - Koper). Nekateri izmed njih (npr. parc. št. ... k.o. ...) so zaščitena kmetijska zemljišča, zaradi česar je, glede na zgoraj opisane posege v kmetijska zemljišča, legitimacija toliko bolj podana.

16. Tožeče stranke s predmetno tožbo zasledujejo svoje neposredno koristi in pravice, ki so jim z izdanim gradbenim dovoljenjem odvzete oziroma v veliki meri okrnjene, z gradnjo skladno s traso F6 pa bi bile pridobljene. Izpodbijano gradbeno dovoljenje z ozirom na prej opisane posledice gradnje vpliva na pravni položaj lastnikov nepremičnin na celotni trasi Slovenj Gradec - Šentrupert, katerih lastnina in druge pravice ter pravne koristi so zaradi hudih postopkovnih in zakonskih napak pri izdaji gradbenega dovoljenja ogrožene. Ker organi odločanja niso upoštevali vseh relevantnih dejstev, med katerimi so nekatera za izdajo gradbenega dovoljenja bistvena, je slednja onemogočena, posledično pa je tudi trasa proti jugu v smeri avtoceste A1 nemogoča za izgradnjo. Tudi z vidika varovanja okolja pred nepotrebnimi posegi, kot tudi načela ekonomičnosti, je potrebno gradnjo zaustaviti že v severnem delu, saj bo drugače že prepozno in bo potrebno celoten postopek ponoviti in traso prestaviti. Tako izdano gradbeno dovoljenje posega v neposredne koristi in pravice tožečih strank, ker imajo svoje nepremičnine neposredno na trasi F2-2 in bodo zaradi hrupa izgube kmetijskih zemljišč uničenega turističnega potenciala in nepovratnih posegov v naravo izgubile svoje vrednosti, tako subjektivno kot objektivno. Prav tako izražajo skrb da bo zaradi gradnje ugrezanje zemlje povzročilo neuporabnost trase objekta določenega z gradbenim dovoljenjem.

17. Enake interese ima tudi prvotožeča stranka, Združene civilne iniciative ... (v nadaljevanju ZCI). Tudi sama je za izdano gradbeno dovoljenje izvedela preko medijev, tekom postopka pa ji je bil onemogočen vpogled v sam potek in relevantne dokumente, vse kar je nedopustno in protipravno, zato bi v imenu 259 krajanov opozarjala na pravice in pravne koristi, ki so jim bile v postopku izdaje gradbenega dovoljenja kršene.

18. Skladno s 54. členom GZ, bi prvotožeča stranka lahko in morala imeti glas pri odločanju, saj določba omenjenega zakona ne more veljati za tako velike infrastrukturne projekte. Tožeča stranka v tožbi predlaga, da naslovno sodišče po izvedbi predlaganih dokazov razsodi, da se izpodbijana odločba v celoti odpravi, da se Ministrstvu za okolje in prostor naloži, da ponovno opravi strokovno presojo celotnega odseka med Slovenj Gradcem in avtocesto A1, pri čemer se skladno z veljavno zakonodajo izdaja gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje združita v integralnem postopku. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

19. Po vložitvi tožbe je tožeča stranka sodišču predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče prepove gradnjo in izvajanje gradbenih del na podlagi in v povezavi z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem. Predlagala je tudi, da bo v primeru kršitve prepovedi (izdana začasna odredba) tožeča stranka pooblaščena da sama, v kolikor to ne bo mogoče pa s pomočjo izvršitelja, ki lahko po potrebi zaprosi za pristojnost in pomoč policije, vse na stroške tožene stranke, vzpostavi prvotno stanje, kot je bilo pred nedopustnimi posegi tožene stranke; da za primer kršitve začasne odredbe s strani tožene stranke ali po njenem naročilu tretji fizični ali pravni osebi izreče denarno kazen, v višini 60.000,00 EUR, in da v primeru kršitve začasne odredbe sodišče opravi po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa naj sodišče izda nov sklep, s katerim izreče novo denarno kazen višjo kot v prejšnjem sklepu, ter v primeru neizpolnitve obveznosti, toženi stranki določi tudi nov rok za izpolnitev obveznosti. Prav tako predlaga, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in se izda za čas dveh let, vendar najdlje do 30 dni po pravnomočnosti odločitve sodišča v tem postopku. Predlaga, da ugovor in pritožba zoper to začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve in predlaga povrnitev stroškov postopka. Predlagano začasno odredbo utemeljuje z navedbo, da obstoji objektivna, velika in realna nevarnost, da bo tožena stranka pričela z gradnjo avtoceste še pred zaključkom predmetnega postopka in pred pravnomočnostjo sodne odločbe, s čimer bo kasnejša uveljavitev terjatve izredno otežena, s samo gradnjo, z izkopi, uničenjem kmetijskih zemljišč, uničenjem zavarovanih hmeljišč, parcelacijami, razlastitvijo in podobnimi upravnimi in gradbenimi posegi, kar bi tožnikom povzročilo obsežno težko popravljivo in nenadomestljivo škodo.

20. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da tožniki nimajo izkazanega pravnega interesa za vložitev tožbe zoper obravnavano gradbeno dovoljenje in je tožbo iz tega razloga treba zavreči. Tudi če bi tožniku izkazovali status stranskega udeleženca, bi morali za pridobitev položaja tožnika v upravnem sporu, najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku (VS RS I Up 98/2018).

21. V zvezi z navedbo, da gre sporni del predvidene štiripasovne ceste čez pridobivalno območje rudnika Velenje, torej preko lignitokopa in da bi bilo v postopku treba pridobiti rudniško soglasje in da bi MOP moral zahtevati revizijo poteka trase in izdelavo dodatnih študij, pa tožena stranka navaja, da navedbe tožnikov niso utemeljene. Sklicuje se na določbo šestega odstavka 65. člena Zakona o rudarstvu, ki zahteva v primeru nove gradnje, prizidave, nadzidave ali spremembe namembnosti objekta, ki naj bi se izvedla v območju rudarskega prostora v javno korist in za katero je predpisano gradbeno dovoljenje pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev soglasja ministrstva, pristojnega za rudarstvo. V skladu z določbo 62. člena istega zakona, pa se razglasitev določenega pridobivalnega prostora za rudarski prostor za javno korist izvede z uredbo vlade, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi in se zaznamuje tudi kot zaznamba varovane mineralne surovine. Upravni organ je po pregledu vloge ugotovil, da ni zaznamb v zemljiško knjigo na zemljiščih, ki so predmet gradnje, zato posledično ni zahteval soglasja ministrstva pristojnega za rudarstvo, ker za to ni bilo pravne podlage.

22. V zvezi z navedbami tožnikov v III. točki tožbe, da bi bilo treba gradbeno dovoljenje razveljaviti, ker pri odločanju ni bilo pridobljeno soglasje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in da je MKGP izdalo negativno mnenje na predlog državnega prostorskega načrta in negativno mnenje na okoljsko poročilo, tožena stranka pojasnjuje, da so bila v postopku pred izdajo spornega dovoljenja pridobljena mnenja vseh pristojnih organov in organizacij navedenih v III. točki izreka dovoljenja. MKGP je sicer državni nosilec za urejanje prostora, vendar ni pristojen mnenjedajalec v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, zato njegovo mnenje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bilo zahtevano.

23. V zvezi z navedbami v IV. in V. točki, da bi bilo v postopku nujno izvesti postopek celovite presoje vplivov na okolje oziroma integralni postopek navaja, da te navedbe niso utemeljene, da se celovita presoja izvede samo v postopku sprejemanja plana in pod pogoji zakona in da podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja ni celovita presoja vplivov na okolje, temveč okoljevarstveno soglasje, kadar je to predpisano. V konkretnem primeru je investitor k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložil okoljevarstveno soglasje, št. 35402-24/2014-34, ki ga je 9. 6. 2015 izdala Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) in je postalo pravnomočno 30. 6. 2015. Ker je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno, je bilo treba upoštevati določilo petega odstavka 106. člena GZ, ki določa, da če je bilo okoljevarstveno soglasje izdano pred začetkom uporabe tega zakona, ali če se v skladu s prejšnjim odstavkom izda po začetku uporabe tega zakona, se postopek izdaje gradbenega dovoljenja začet po začetku uporabe tega zakona, vodi po določbah II. poglavja četrtega dela tega zakona, zato trditev predlagatelja, da bi se moral za konkretni objekt izvesti integralni postopek, ni pravilna.

24. V zvezi s navedbami, da je MOP napravil vsebinsko in postopkovno napako, ker je dopustil, da DARS vloži parcialno gradbeno dovoljenje Gabrke, za odsek na območju k.o. ... in k.o. ..., pojasnjuje, da je bilo izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano za priključek Gabrke s pripadajočimi ureditvami, ki predstavljajo funkcionalno zaključeno celoto. Sklicuje se na drugi odstavke 44. člena GZ, ki to dopušča. Ker so tožbene navedbe neutemeljene, sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne.

K I. točki izreka:

25. Tožeča stranka s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija gradbeno dovoljenje Ministrstva za okolje in prostor, št. 35105-53/2019/28 1096-05 z dne 6. 3. 2020, ki ga je tožena stranka izdala investitorju DARS, Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., za novogradnjo zahtevnega objekta za cestne ureditve in gradnjo objektov ter pripadajoče komunalne infrastrukture na območju priključka Gaberke - sklop D v sklopu izgradnje državne ceste pod klasifikacijsko št. CSI 21111 - Avtoceste, hitre ceste in glavne ceste na zemljiščih in pogojih navedenih v izreku tega dovoljenja.

26. Sodišče mora v skladu s 36. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Za predmetni upravni spor je zato pravno relevantno vprašanje, ali je imela tožeča stranka (posamezni tožniki) v postopku izdaje izpodbijane odločbe status stranke 8 v smislu 17. člena ZUS-1).

27. Po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Drugi odstavek 17. člena ZUS-1 pa določa, da zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, lahko vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena.

28. Iz izpodbijane odločbe v tem upravnem sporu z dne 6. 3. 2020 in predloženega upravnega spisa ne izhaja, da bi tožeča stranka v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec. Kot je razvidno iz spisov zadeve in izpodbijanega dovoljenja, je bilo le-to izdano na zahtevo družbe DARS d.d. kot stranke in navedeni družbi je bilo kot stranki gradbeno dovoljenje tudi vročeno. Da bi bilo kot stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja le-to vročeno tudi tožeči stranki iz upravnih spisov ne izhaja, niti tega tožeča stranka (posamezni tožniki) v tožbe ne zatrjujejo. Ker tožeča stranka (oziroma posamezni tožniki) ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja št. 35105-53/2019/28 1096-05 z dne 6. 3. 2020, glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ni procesno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijano dovoljenje.

29. Ker tožeča stranka ni imela položaja stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje s tožbo izpodbijanega akta, v upravnem sporu zoper izpodbijano dovoljenje ne more imeti lastnosti tožnika, zato je bilo treba tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka, zavreči.

30. Sodišče pojasnjuje, da navedbe s katerimi tožeča stranka oziroma posamezni tožniki utemeljujejo svoj pravni interes za izpodbijanje gradbenega dovoljenja z dne 6. 3. 2020, kot lastniki nepremičnin, ki se vse nahajajo na predvideni trasi F2-2, med njimi tudi zaščitena kmetijska zemljišča; vpliv območja premogovnika na gradnjo in kasnejšo uporabo avtoceste; varovanje okolja; vplivi hrupa, izgube kmetijskih zemljišč, uničenje turističnega potenciala in nepovratni posegi v naravo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev o tožbi. Status tožeče stranke v upravnem sporu je, kot je sodišče že pojasnilo, glede na zakonsko ureditev pogojen s položajem stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje upravnega akta. Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala kot stranka ali stranski udeleženec, pa bi lahko pridobila položaj tožnika v upravnem sporu, če bi v postopku, v katerem je bil izdan upravni akt dosegla, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca - v tem primeru lahko ta oseba, tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v tem (oziroma obnovljenem) postopku. Prav tako bi takšna oseba s tožbo izpodbijala sklepe, s katerimi ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, bodisi pred njegovo izdajo, v postopku z rednimi pravnimi sredstvi ali pa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Po izčrpanju rednih pravnih sredstev lahko zoper tak dokončen sklep vloži tožbo v upravnem sporu v smislu drugega odstavka 17. člena ZUS-1. Razen v naštetih primerih oseba, ki ni sodelovala v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, upravnega spora po uveljavljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ( I Up 206/2016 z dne 5. 1. 2017, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 234/2014 z dne 4. 11. 2015, I Up 98/2018 in drugi) ne more sprožiti, zato je moralo sodišče tožbo tožeče stranke zavreči, kar pomeni, da tožbe ni mogoče vsebinsko obravnavati, ker za to niso izpolnjene z zakonom določene procesne predpostavke, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Sodišče se zato do tožbenih navedb po vsebini ni opredeljevalo. Vsebinsko presojo akta namreč sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1

K II. točki izreka:

31. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

32. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožeči stranki prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožeča stranka iz enakih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

33. Ker je obstoj tožbe po navedenih določbah ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, v obravnavani zadevi pa je sodišče, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa že odločilo o tožbi tako, da jo je zavrglo, tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (smiselno 6. alineja 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s 4. odstavkom 32. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

34. Če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 1018/2014
• VDSS sklep Psp 448/2014
• VDSS sklep Psp 122/2014