UPRS Sodba I U 1180/2019-27

Jedro

Utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi ima tožnik kot pripadnik posebne družbene skupine, ki jo v Afganistanu predstavljajo otroci brez staršev, ker obstaja velika verjetnost, da bodo le-ti podvrženi prisilnemu novačenju, spolnemu nasilju, izkoriščanju ali trgovini z ljudmi.

Tožnik je imel v času vložitve prošnje in odločanja tožene stranke o njegovi prošnji kot otrok, ki predstavlja posebno družbeno skupino, utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi s strani subjektov v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1, ker mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-634/2016/31 (1312-14) z dne 5. 8. 2016 odpravi in se ugodi prošnji prosilca z imenom A.A., roj. ... 2001, državljan Islamske Republike Afganistan, za mednarodno zaščito ter se mu z dnem 5. 8. 2016 prizna status begunca.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne sodne odločbe učinkuje kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite tožnika ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do 15. 3. 2019 ter da odločba velja z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 15. 3. 2019.

2. Tožena stranka v obrazložitvi povzema, kaj je tožnik izpovedal v postopku ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru. Med drugim je povedal, da je hazarske narodnosti in po veroizpovedi musliman šiit. Tožena stranka je sprejela istovetnost tožnika in njegov datum rojstva kot ... 2001. V starosti treh let je odšel iz Afganistana v Iran, od koder je odšel en mesec pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito. Končal je osem razredov osnovne šole, v Afganistanu nima bližnjih sorodnikov, le sorodnike po očetovi strani, s katerimi nima stikov, v Iranu pa živijo njegov oče in mati ter dve sestri. V Iranu so živeli ilegalno, ves čas ga je bilo strah deportacije, njegova družina ni izobražena in so živeli zelo težko. Hodil je v šolo in pomagal očetu pri njegovem delu kot čevljar. Afganistan so zapustili zaradi ogroženosti s strani Talibanov, če bi se vrnili bi bili žrtve vojne in diskriminacije. V Iranu je izobraževanje zelo drago in si ga njegovi starši niso mogli več privoščiti, pa tudi, če se izobražuješ, ne dobiš temu primerne službe. V Afganistanu kot mladoletnik ne more živeti, države niti ne pozna, strah ga je tudi ugrabitve s strani Talibanov. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik sicer ni predložil nobenih dokazov, da pa se je kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, saj je treba upoštevati njegovo starost in dejstvo, da je Afganistan zapustil pri treh letih. Tožnik ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, vendar je tožena stranka kljub temu ugotovila, da je podana tožnikova splošna verodostojnost, saj kakšnih posebnih nekonsistentnosti v zvezi z razlogi za preganjanje oziroma resno škodo ni zasledila. Glede tožnikove hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi tožena stranka navede, da tožnik nima lastnih izkušenj s preganjanjem, zato je preverila, kakšna je situacija za Hazare v Kabulu ali Heratu, kamor bi bil tožnik vrnjen oziroma kamor bi lahko varno potoval. Na podlagi preučenih poročil je tožena stranka zaključila, da je na območjih mesta Kabul in Herat hazarska manjšina prisotna v velikem številu, da je situacija za Hazare sedaj boljša kot v preteklosti in da se ugrabitve in umori Hazarov na cesti sicer povečujejo, vendar se iz obravnavanih provinc ne poroča o takšnih ugrabitvah. V Afganistanu je nekaj milijonov Hazarov in glede na število ubitih Hazarov v incidentih ni mogoče govoriti o njihovi vsesplošni ogroženosti oziroma preganjanju, še posebej ne v mestih, kjer so močno zastopani. Tožnik je navedel tudi strah pred rekrutacijo in napadi s strani Talibanov zaradi njegovega pripisanega političnega prepričanja, tj., da z njimi ne želi sodelovati. Na podlagi preučenih poročil je tožena stranka zaključila, da je prisilno novačenje otrok s strani Talibanov sicer omejen pojav, in sicer predvsem na območjih pod dejanskim nadzorom protivladnih oboroženih skupin, zato tožnik, ki bi bil vrnjen in bi najverjetneje prebival v večjih mestih, ki niso pod njihovim nadzorom, ne bi imel utemeljenega strahu pred prisilnim novačenjem in glede na navedeno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. V nadaljevanju je presojala izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Pri tem je ugotovila, da tožnik ni uveljavljal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila usmrtitev ali smrtna kazen. Glede dejanj mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja zaradi njegove hazarske narodnosti tožena stranka navaja, da se je do tega opredelila že pri presoji izpolnjevanja pogojev za status begunca. Ker je tožnik uveljavljal, da kot mladoletnik brez spremstva ne ve, kako bi živel v Afganistanu, je na podlagi preučenih informacij o izvorni državi tožena stranka zaključila, da bi imel tožnik ob vrnitvi v Afganistan kot mladoletnik in brez podpore družine težave pri zagotavljanju najosnovnejših življenjskih potreb, tako da bi bil zlahka tarča dejanj, kot so spolne zlorabe, trgovine z ljudmi, fizičnega nasilja, dela v nehumanih razmerah in podobno, in da ga država pred temi dejanji ne bi bila sposobna zaščiti. Zato je tožena stranka ob ugotovitvi obstaja utemeljenega tveganja, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan soočen z resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja na podlagi 2. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1 tožnikovi prošnji ugodila in mu do nastopa tožnikove polnoletnosti dne 15. 3. 2019 priznala subsidiarno zaščito, ker je bil tedaj še mladoleten in brez družine v Afganistanu. Ker je odločila v njegovo korist, mu tožena stranka ni predložila v odločbi uporabljenih informacij o izvorni državi.

3. Tožnik odločbo tožene stranke izpodbija (le) v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker mu ni bila dana možnost izjaviti se o uporabljenih informacijah o izvorni državi, ker je bilo zgolj deloma, ne pa v celoti odločeno v njegovo korist. Meni, da bi morala tožena stranka glede na njegove trditve, da je zanj Afganistan neznana država in da bi tam sam živel brez družine, tožnika obravnavati kot pripadnika posebne družbene skupine, kot otroka brez staršev v Afganistanu in mu podeliti status begunca na podlagi ugotovitve, da tožniku kot mladoletniku v Afganistanu grozi resna škoda. Sklicuje se na smernice UNHCR za mednarodno zaščito iz leta 2009 o otroških prošnjah za azil, iz katerih sledi, da so številne otroške skupine lahko podlaga za priznanje statusa begunca, ker je biti otrok v bistvu nespremenljiva lastnost v danem trenutku, medtem ko dejstvo, da se bo otrok sčasoma staral ni pomembno, saj opredelitev določene družbene skupine temelji na dejstvih, ki so predstavljene v prošnji za azil. To sprejema tudi sodna praksa, kot na primer sledi iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 42/2012 z dne 14. 2. 2012. Nadalje meni, da je v odločbi ostalo nepojasnjeno, katerih pogojev za priznanje statusa begunca tožnik ne izpolnjuje. Toženi stranki očita tudi, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje, češ da ne drži, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi. Prav tako ne drži, da tožnik s tem v zvezi nima lastnih izkušenj, saj njegova celotna ožja družina ravno zaradi Talibanov in zaradi tega, ker večina ne prenaša šiitov, ni mogla živeti v Afganistanu in je bila prisiljena pobegniti v Iran, ko je bil tožnik star 3 leta, ta osebna izkušnja preganjanja pa ga je zaznamovala za vse življenje, saj z Afganistanom nima nobene povezave, v Iranu pa ga je bilo ves čas strah deportacije. Ne drži, da v Afganistanu ni mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju Hazarov, pri čemer se tožnik sklicuje na odločbo avstralskega sodišča, ki je Hazaru iz Afganistana podelilo status begunca na podlagi analize stanja hazarske populacije in ocene prihodnje škode. Tudi omenjena odločba se sklicuje na priročnik UNHCR iz aprila 2016, enako kot tožena stranka, vendar je prišla do povsem drugačnih zaključkov, in sicer, da so Hazari v Afganistanu izpostavljeni večjemu riziku za ugrabitve, da je mogoče zaznati porast nadlegovanj, ustrahovanj, ugrabitev in ubojev Hazarov s strani Talibanov in drugih ekstremističnih skupin in da Hazarom, ki se vrnejo, grozi tudi preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja, češ da naj bi postali tujci oziroma vohuni. Enaka ocena ogroženosti Hazarov izhaja tudi iz študije oziroma članka B.B.. Tožnik meni, da mu grozi preganjanje tudi zaradi njegovega bivanja v tujini, ker bi mu lahko razni ekstremisti pripisali zahodne civilizacijske vrednote in bi ga označili za vohuna oziroma izdajalca, vendar je takšno preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja tožena stranka prezrla. Prav tako je prezrla tudi načelo največje otrokove koristi, da se mu podeli status begunca glede na tožnikove individualne okoliščine, kar mu je gotovo v največjo korist, medtem jo je subsidiarna zaščita do njegove polnoletnosti le kratkotrajni ukrep, ki škoduje njegovi integraciji v novo okolje in šolanju, še posebej, ker v Afganistanu nima nikogar. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in mu prizna status begunca, podredno pa, naj izpodbijano odločbo delno odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca.

4. Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v odločbah št. I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016 in I Up 165/2016 z dne 4. 8.2016 nasprotuje tožbenemu zahtevku, ki izpodbija njeno odločbo zgolj v delu, v katerem tožniku ni bil priznan status begunca. Navaja še, da Vrhovno sodišče ni nikoli sprejelo stališča, da mladoletniki brez spremstva in brez staršev v Afganistanu izpolnjujejo pogoje pa priznanje statusa begunca.

5. Tožnik je v nadaljevanju vložil več pripravljalnih vlog. Med drugim v vlogi z dne 3. 10. 2016 tako navaja, da iz odločb Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka, ne izhaja, da niso možne tožbe zoper odločitve o podelitvi zgolj statusa subsidiarne zaščite in kot nepomembno smatra to, ali obstaja ali ne sodna praksa Vrhovnega sodišča o pripadnosti mladoletnikov brez spremstva in brez staršev iz Afganistana posebni družbeni skupini, ker tuja sodna praksa vsekakor obstaja. V vlogi z dne 7. 11. 2016 se sklicuje na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča I U 971/2016 z dne 14. 9. 2016, iz katere izhaja stališče, da bi morala tožena stranka, v primeru, kot je tožnikov, odločiti v izreku v dveh točkah, in popravlja tožbeni predlog tako, da podredno predlaga, da se tožbi ugodi in naj se odločba tožene stranke odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca. V vlogi z dne 10. 4. 2017 pa je sodišču tožnik predlagal, naj prekine postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-38/17.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi najprej s sklepom št. I U 1285/2016-11 z dne 20. 12. 2017 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno skladnosti določil 2. in 3. alineje 1. odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) s pravicami do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) in učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) glede uveljavljanja statusa begunca kot pravice iz določila 2. odstavka 20. člena ZMZ-1, določila 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah¹ in določila 1A člena Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev² v zvezi z 8. členom Ustave, s pravico do statusa subsidiarne zaščite iz 3. odstavka 20. člena ZMZ-1 in zakonskih pravic, ki iz tega statusa izvirajo, vse v povezavi z načelom pravne varnosti (zaupanja v pravo) kot elementom načela pravne države iz 2. člena Ustave ter načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Vendar je Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-12/18-5 z dne 15. 3. 2018 navedeno zahtevo za oceno ustavnosti zavrglo. Zato je sodišče po odločitvi Ustavnega sodišča postopek nadaljevalo s sodbo in sklepom št. I U 1285/2016 z dne 26. 2. 2019, s katero je tudi odločilo, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Zoper navedeno sodbo in sklep se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 sodbo št. I U 1285/2016 z dne 26. 2. 2019 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v ponovni postopek. V sklepu je Vrhovno sodišče izrazilo stališče, da so za odločanje sodišča o tožnikovi pravici izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji iz 65. člena ZUS-1. Navedlo je, da odločanje v sporu polne jurisdikcije ne ogroža načela delitve oblasti med sodno in izvršno vejo oblasti, pač pa gre za izvrševanje nadzora sodišč nad zakonitostjo dela upravnih organov in ne gre za za prevzemanje njihove pristojnosti za odločanje, saj je v naravi sodnega odločanja tudi sprememba sprejetih odločitev in v ta namen ima sodišče zakonsko pooblastilo, da izvede vse, kar je za to potrebno.

K točki 1:

8. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožba utemeljena.

9. Uvodoma sodišče ugotavlja, da so v konkretnem primeru podane vse procesne predpostavke, ki morajo biti kumulativno izpolnjene, da sodišče tožbo meritorno obravnava in jih je zakonodajalec predpisal z določili 1. - 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Tako glede izkazovanja procesne predpostavke pravnega interesa za vložitev tožbe pa v konkretnem primeru ugotavlja, da glede na odločitev Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-662/17, E.G. proti Sloveniji z dne 18. 10. 2018 ter glede na kasneje izdana sklepa Vrhovnega sodišča I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018 ter I Up 234/2017 z dne 9. 1. 2018 ni več dvoma, da je treba prosilcem za mednarodno zaščito, ki jim je bila priznana subsidiarna oblika zaščite, ne pa tudi status begunca, priznati pravni interes za izpodbijanje odločbe, v kateri je tožena stranka le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku zavrnila priznanje statusa begunca, priznala pa status subsidiarne oblike zaščite, za kar gre tudi v obravnavanem tožnikovem primeru.

10. Po določbi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država, politične stranke ali organizacije) vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 pa so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja šteje tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kaznivo dejanje ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 6. alineji 2. odstavka 26. člena ZMZ-1 so dejanja preganjanja tudi dejanja, povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Med razlogi preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost posebni družbeni skupini.

11. Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da dejansko stanje glede razlogov, zaradi katerih je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita, med strankama ni sporno. Sodišče je zato pri svoji odločitvi izhajalo iz tega dejanskega stanja in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo svojo odločitev. Med strankama tako niso sporne ugotovitve tožene stranke v odločbi o tem, da bi bil tožnik kot mladoletnik brez staršev hazarske narodnosti ob vrnitvi v izvorno državo (Afganistan), kjer nima nobenih sorodnikov in nikogar ne pozna, zlahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih razmerah in podobno. Zaradi teh ravnanj je tožena stranka ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Afganistan soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ-1). Kot je še navedla v obrazložitvi odločbe, iz pridobljenih informacij tudi izhaja, da tožnika država Afganistan kljub nekaterim pozitivnim poskusom in določenemu napredku v smeri boljšega varovanja pravic otrok v tem trenutku pred takšnimi ravnanji ne bi bila sposobna zaščititi. Navedena dejstva torej niso sporna; sporna je le pravna opredelitev teh dejstev in sicer, ali navedena ravnanja opravičujejo podelitev statusa subsidiarne zaščite ali statusa begunca.

12. Za odgovor v zvezi s pravno opredelitvijo zgoraj navedenih dejstev pa je najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali se tožnika lahko šteje za pripadnika posebne družbene skupine.

13. Sodišče je v tej zadevi že v sodbi I U 1285/2016 z dne 26. 2. 2019 navedlo, da je treba pri ugotavljanju, ali so v obravnavanem primeru podani pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, upoštevati tudi Smernice UNHCR za mednarodno zaščito št. 8: Prošnje za azil otrok na podlagi člena 1(A) 2 in 1(F) Konvencije o statusu beguncev in Protokola 1967 z dne 22. 12. 2009. Te smernice v 49. odstavku med drugim navajajo, da čeprav strogo gledano, starost ni niti prirojena niti stalna, ker se ves čas spreminja, je biti otrok v svojem bistvu nespremenljiva značilnost v danem trenutku. Očitno se otrok ne more ločiti od svoje starosti, da bi se izognil strahu pred preganjanjem. Dejstvo, da bo otrok slej kot prej odrasel in postal starejši, je nepomembno za identifikacijo posebne družbene skupine, saj je pomemben obstoj dejstev v času obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito. Identifikacija družbene skupine pa je povezana tudi z dejstvom, da se otroci znajdejo v položajih, ki so posledica določenih skupnih dejavnikov, kot npr. zlorab, zapuščenosti ali izkoriščenosti. Iz navedenih smernic tudi izhaja, da so poleg splošne skupine otrok še posebej v nevarnosti otroci, ki so brez starševske skrbi, saj zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve v 13. točki te obrazložitve navedenih ravnanj.

14. Prav tako je sodišče že v sodbi I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012 zavzelo stališče, da je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine, kajti biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s starši, je značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči; poleg tega pa ima omenjena skupina v Afganistanu nedvomno posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško politične namene dojemajo Talibani ali jo kot tako za druge prepovedane namene kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal dojemajo kriminalne skupine.

15. Sodišče v zvezi s tem sicer opozarja, da vsak otrok iz Afganistana, ki je brez staršev, ni nujno pripadnik posebne družbene skupine zgolj zaradi obstoja teh okoliščin in v vsakem okolju, ampak ga je kot pripadnika posebne družbene skupine mogoče šteti samo glede na okoliščine posameznega primera. V konkretnem primeru pa za tožnika, glede na zgoraj ugotovljene specifične in nesporne okoliščine po mnenju sodišča obstaja povečano tveganje, da bi kot afganistanski otrok brez staršev, postal žrtev posebnih oblik preganjanja, kot so prisilno novačenje, spolno nasilje, otroško delo, trgovina z ljudmi ipd.

16. Glede na navedeno ima torej tožnik po mnenju sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer kot pripadnik posebne družbene skupine, ki jo v Afganistanu predstavljajo otroci brez staršev, ker obstaja velika verjetnost, da bodo le-ti podvrženi prisilnemu novačenju, spolnemu nasilju, izkoriščanju ali trgovini z ljudmi. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje kot pripadniku posebne družbene skupine po 4. alineji 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s 5. odstavkom 27. člena ZMZ-1.

17. Sodišče meni, da dejanja preganjanja, kot tožniku grozijo v izvorni državi, vsebujejo tiste elemente preganjanja kot jih določa 26. člen ZMZ-1. To so med drugim dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja in dejanja, usmerjena na otroke (1. in 6. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ-1). Da ta dejanja kažejo na nečloveško ravnanje, je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, le da je ta ravnanja napačno opredelila kot razloge za subsidiarno zaščito, namesto za razloge, ki opravičujejo status begunca. V obravnavani zadevi tožniku v izvorni državi grozijo dejanja preganjanja s strani subjektov, navedenih v 24. členu ZMZ-1 (3. alineja 24. člena ), pri čemer država afganistanskim otrokom brez staršev, ki so izkoriščani, ni sposobna nuditi zaščite, kot je to že ugotovila tudi sama tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker torej tožniku grozijo dejanja preganjanja, mu posledično grozijo tudi dejanja takšne intenzitete, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic v smislu 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1.

18. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je imel tožnik v času vložitve prošnje in odločanja tožene stranke o njegovi prošnji kot otrok, ki predstavlja posebno družbeno skupino, utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi s strani subjektov v smislu 3. alineje 24. člena ZMZ-1, ker mu izvorna država ni sposobna nuditi zaščite.

19. Sodišče je iz navedenih razlogov izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. Ocenjuje namreč, da narava stvari dopušča, da lahko v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, tako da tožniku samo prizna status begunca. Za tako odločitev dajejo podatki v spisu zadostno podlago. Dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka v upravnem postopku, med strankama tudi ni sporno glede obstoja razlogov, zaradi katerih je tožena stranka tožniku priznala (le) subsidiarno zaščito. Sodišče je torej glede na vse navedeno ocenilo, da so podani pogoji za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1. Zato je odpravilo odločbo tožene stranke, ki je tožniku priznala zgolj subsidiarno zaščito in samo odločilo o tožnikovi prošnji tako, da mu je priznalo status begunca. Za odločanje v sporu polne jurisdikcije so izpolnjeni vsi pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki spisa za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je tožniku tako podelilo status begunca za čas od izdaje izpodbijane odločbe (5. 8. 2016) dalje, ker bi mu moral biti že takrat priznan tak status, pri čemer je sledilo tudi stališču Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019.

20. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je ugotovilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta (podelitev subsidiarne zaščite), kot tudi za to sodbo med tožnikom in toženo stranko ni sporno, pač pa je sporna zgolj pravna opredelitev, ali ravnanja preganjanja, ki tožniku grozijo, predstavljajo razlog za podelitev subsidiarne zaščite ali razlog za podelitev statusa begunca.

K točki 2:

21. Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na določbi 1. odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi 3. odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

-------------------------------
¹ Ur. l. EU C 326/391 z dne 26. 10. 2012.
² Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev, Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IU 915/2021-24
• UPRS sodba I U 1786/2014
• VSRS Sklep I Up 77/2017