UPRS Sodba IV U 31/2019-9

Jedro

Rok za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi je predpisan v področnem zakonu, ki ureja davčno izvršbo, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da rok 8 dni ni primeren za obrambo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom, št. DT 4934-90428/2018-3 z dne 27. 7. 2018, odločila, da se pritožba A.A., v tem upravnem sporu tožnice, vložena zoper sklep prvostopenjskega organa, št. DT 4934-90428/2018-1 16 z dne 19. 6. 2018, zavrže (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovila, da stroški postopka niso bili priglašeni in davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitvi te odločitve je navedla, da je bil sklep o davčni izvršbi, zoper katerega je tožnica vložila pritožbo, tožnici vročen 6. 7. 2018, pritožbo pa je vložila 17. 7. 2018 priporočeno po pošti, iz česar izhaja, da je bila pritožba vložena po izteku osemdnevnega roka, zato je bilo treba na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predmetno tožničino pritožbo kot prepozno zavreči.

2. Tožnica je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je tožnica rok za vložitev pritožbe zamudila, ker je 6. 7. 2018 nastopila fikcija vročitve in je rok za vložitev pritožbe potekel 16. 7. 2018, pritožba pa je bila vložena 17. 7. 2018. Tožena stranka se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelila z obrazložitvijo, da se v predmetnem postopku presoja le pravilnost in zakonitost sklepa o zavrženju z dne 27. 7. 2018.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri najprej zatrjuje, da bi moral prvostopenjski organ v obravnavani zadevi razpisati ustno obravnavo. Nadalje navaja, da 8 dni ni primeren čas za obrambo, davčna izvršba pa temelji na postopku o prekršku, kar pomeni, da temelj za izvršbo ni zakonit, če postopek ni bil izpeljan zakonito in pravilno. Tožnica nadalje navaja, da izpodbijani sklep navaja fikcijo vročitve, vendar to ne pomeni, da je tožnica dejansko dobila sklep po 15 dneh, ampak bi ga lahko dobila tudi po poteku roka za pritožbo. S tem je bila po tožbenih trditvah kršena enakost pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave, v primerjavi s strankami, ki so imele možnost pravi čas prevzeti pošto. Tožnica v nadaljevanju tožbe navaja odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter večje število določb Ustave, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep o davčni izvršbi „razveljavi v celoti in postopek ustavi do dokončne odločitve najvišjega sodišča v državi“, pri tem pa upošteva, da ni bil izveden zakonit postopek o prekršku, zato temelj za davčno izvršbo ni zakonit. Tožnica še predlaga razveljavitev klavzule, da vložena pritožba ne zadrži izvršitve, predlaga pa, da se izvede javno sojenje z zaslišanjem prič.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravne odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta sklep in odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilna in zakonita, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

7. V obravnavanem upravnem sporu sodišče presoja pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, ker je ugotovil, da je bila pritožba vložena prepozno. Takšni ugotovitvi tožnica tožbeno nasprotuje, ker se ne strinja s fikcijo vročitve sklepa o izvršbi, pri tem pa v tožbi uveljavlja tudi druge razloge, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov in postopek pred izdajo sklepa o davčni izvršbi.

8. Sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bila vročitev sklepa o davčni izvršbi, zoper katerega je tožnica vložila predmetno pritožbo, opravljena na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP. V skladu s tem določilom velja vročitev v primeru, da naslovniku ni mogoče osebno vročiti odločbe, od katere vročitve začne teči rok, na način, da vročevalec pusti v hišnem predalčniku pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh, za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka.

9. V predmetni zadevi je vročevalec tožnici poskušal vročiti navedeni sklep 21. 6. 2018 in je zaradi tega, ker tožnici tega sklepa ni bilo mogoče vročiti osebno, tega dne v hišnem predalčniku pustil obvestilo, v katerem je navedel, da lahko navedeno pismo osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči 22. 6. 2018. Ta rok je iztekel 6. 7. 2018 in s tem dnem se šteje vročitev sklepa za opravljeno (pri izteku tega roka se ne upošteva določba drugega odstavka 101. člena ZUP). Tako je osemdnevni rok za vložitev predmetne pritožbe pričel teči 7. 7. 2018 in je iztekel 16. 7. 2018 (osemdnevni rok se je sicer iztekel v soboto, 14. 7. 2018, vendar se je na podlagi drugega odstavka 101. člena ZUP, ki med drugim določa, da v primeru, če je zadnji dan roka kakšen dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika, rok iztekel v ponedeljek, 16. 7. 2018). Ker je tožnica pritožbo vložila s priporočeno pošto dne 17. 7. 2018, je bila pritožba vložena po poteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka in je torej prepozna, kot je to pravilno ugotovil že prvostopenjski organ (in tožena stranka).

10. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na fikcijo vročitve in tožbeno izpostavljeno vprašanje, ali je tožnica sklep o davčni izvršbi, zoper katerega je vložila pritožbo, dejansko prejela. Tako imenovana fikcija vročitve je določena v zgoraj relevantnih določbah ZUP, iz česar izhaja, pod kakšnimi pogoji se šteje vročitev za opravljeno. Prav tako je rok za vložitev pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi, predpisan v področnem zakonu, ki ureja davčno izvršbo (v drugem odstavku 157. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2), zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da rok 8 dni ni primeren za obrambo. Sodišče se ne opredeljuje do ostalih tožbenih navedb, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, ker je predmet sodne presoje v konkretnem primeru odločitev prvostopenjskega organa, da je zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, sodišče pa zgolj pripominja, da tudi sicer takšni ugovori v postopku davčne izvršbe niso dopustni.

11. Upoštevajoč zgoraj navedene okoliščine je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit ter ni prekršena nobena od ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Tožnica je v tožbi smiselno predlagala zaslišanje prič s tem, ko je navedla, da predlaga, da se ji omogoči zaslišanje prič, pri tem pa tudi predlagala, da se na sodišču izvede „javno sojenje“. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznega predloga ni substancirala, pa tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba tega dokaza pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer, glede na zgoraj opisano stališče sodišča o uporabi materialnega prava, ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja prvostopenjskega organa, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje (sodba Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018). Kot je navedeno že zgoraj, pa v obravnavani zadevi ni sporno dejansko stanje, kar predstavlja tudi v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča, št. X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2553/2017-12
• VSL Sklep I Cp 1790/2019
• VSL Sklep II Cp 1458/2022