UPRS Sodba I U 1184/2020-7

Jedro

Tožnik je v postopku pred upravnim organom sicer zatrjeval, da policija ni ukrenila ničesar, vendar je upravni organ te trditve obrazloženo ocenil kot posplošene (neverodstojne), torej neizkazane. Ker tožnik v tožbi ne ugovarja tej ugotovitvi, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi krvnega maščevanja, ki ga imajo z očetovim bratrancem. Tožnikov dedek je namreč razdelil imetje med potomce, pri čemer je hišo v mestu A.dobil tožnikov oče. Ker to hišo hoče zase tudi družina očetovega bratranca, so začeli groziti tožnikovi materi, da ji bodo ubili sina, če jim ne bodo prepustili hiše. Zato je mati dejala, naj tožnik zapusti državo.

3. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru, in sicer, da je izvorno državo zapustil pred sedmimi leti zaradi družinskih težav (zato je odšel tudi njegov brat). Bratranci po očetovi strani se namreč hočejo polastiti hiše v centru mesta, zaradi česar so grozili tožnikovi materi. Dedek je to hišo in zemljo zapustil očetu, nekaj zemlje pa je dal tudi stricem. Po dedkovi smrti pa so bratranci želeli hišo in zemljo. Zaradi tega so se večkrat prepirali in pretepali, nihče pa ni umrl. Bratranci, ki so sosedje, so namreč prišli k njim v hišo ter pretepli brate in mater, z očetom pa so se le verbalno prepirali. Zahtevali so, da zapustijo hišo, saj je bila v centru, zaradi česar bi z njeno prodajo veliko iztržili. Očetova družina ni marala mame, grozili so tudi tožniku in njegovemu starejšemu bratu, da ju bodo ubili, če jim ne prepustijo hiše. Mama je grožnje prijavila policiji, ki pa ni ukrepala in sploh ni prišla na kraj. Sedaj v hiši živita mama in mlajši brat. Bratranci imajo težave s tožnikom in njegovim starejšim bratom, saj vedo, da bo hiša nekoč v lasti enega izmed njiju. Mami so grozili, da bodo ubili njega ali brata, če se vrneta domov, hiše pa ne zasedejo zaradi bojazni pred maščevanjem tožnika in njegovega brata. O prodaji hiše niso razmišljali, saj gre za družinsko posest. V drug kraj se tožnik ne more preseliti, ker je težko živeti daleč od družine, prav tako bi ga nekega dne bratranci našli in mu grozili.

4. Tožena stranka tožnikove istovetnosti ni nesporno ugotovila, saj ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu je ocenila, da je njegova izvorna država Pakistan.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ugotovila je, da njegovo prošnjo utemeljujejo družinske težave. V Pakistanu je dedek namreč zapustil tožnikovemu očetu družinsko hišo in zemljo, ki so ju njegovi bratranci po dedkovi smrti želeli zase in grozili tožnikovi mami.

6. Tožena stranka je sprejela stališče, da tožnik ni izkazal krvnega maščevanja, čeprav je uporabil to besedno zvezo. Menila je namreč, da iz njegovih izjav ni razvidno, da bi bil kdorkoli v omenjenem sporu ubit ali hudo poškodovan, kar je predpostavka za tàko maščevanje. Ocenila je, da je bil tožnik pri navajanju razlogov za zapustitev izvorne države neprepričljiv in presplošen, prav tako ni navedel nobenega konkretnega dogodka, ko bi bil dejansko ogrožen. Sprejela je stališče, da je malo verjetno, da tožnikova mati in mlajši brat, ki še vedno živita v njihovi hiši, v primeru resničnosti prosilčevih navedb o sporu ne bi imela težav s tožnikovimi bratranci, ki bi si zagotovo vsaj poskusili prilastiti hišo sedaj, ko tam ni več tožnika in njegovega starejšega brata, oče pa je umrl. Presodila je, da so tožnikove težave vezane na družinske razprtije v zvezi z razdelitvijo dediščine, ki jih ni mogoče povezovati z razlogi za preganjanje, še posebej glede na to, da se razen manjših prepirov ni nič zgodilo ter da je hiša še vedno v lasti in posesti tožnikove matere in brata, čeprav je preteklo že sedem let od tožnikove zapustitve izvorne države. Menila je, da je tožnik neprepričljiv tudi v pojasnjevanju, zakaj bi si bratranci sploh želeli njihovo hišo, saj prav tako živijo v centru mesta kot sosedje. Presodila je, da so presplošne tožnikove navedbe, da je mama grožnje prijavila policiji, ki kljub temu ni ukrepala. Glede na navedeno je menila, da so tožnikove navedbe nepomembne tudi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ocenila je še, da je malo verjetno, da bi o sporni zadevi zasedal vaški svet, vendar o njej ne bi odločil in tako pripomogel k razrešitvi družinskega nesoglasja.

7. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je pojasnil, da so njegovi dokumenti ostali pri tihotapcu z ljudmi in da ni ekonomski migrant, saj je imel dovolj sredstev za življenje. Trdi, da tožena stranka ni izvedla dokazov, s katerimi je dokazoval resničnost svojih navedb. Meni, da je pojasnil svoje izjave, zakaj se njegovi bratranci še niso polastili sporne hiše, čeprav jo zasedata šibkejša mati in mlajši brat. Navaja, da tožena stranka ni pridobila poročila o stanju v državi, in pojasnjuje, da je izvorno državo zapustil zaradi materinih napotkov. Meni, da je njegova izpovedba logična in dosledna, zgodba konsistentna in brez nelogičnih vrzeli. Povsem naj bi držale njegove navedbe, da brez povezav z zunanjim svetom (biva v Centru za tujce) ne more priti v stik s svojci, čeprav je povedal, da ima mama vso dokumentacijo. Strinja se z ugotovitvijo, da ima težave s svojci zaradi nepremičnega premoženja. Meni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti dodatno raziskati dejansko stanje in da niso zadostna zgolj splošna vprašanja glede vrzeli v trditvah. Vse tožnikove navedbe naj bi se nanašale na najvišje zavarovane dobrine, nenadomestljivosti škode pa naj ne bi bilo treba posebej razlagati. Navaja še, da ne more vplivati na ravnanja sorodnikov ali tretjih oseb (vaški svet). Meni, da tožena stranka ni pojasnila pravnega standarda zadostne stopnje verjetnosti. Glede na navedeno izpodbijane odločbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Navaja še, da se boji za svoje življenje in da ima v njegovi izvorni državi pomembno vlogo vrstni red rojstev, zaradi česar ni vseeno, ali žrtev (mama in najmlajši brat) še ima zaščito. Teh povezav pa tožena stranka naj ne bi raziskovala. Prav tako naj ne bi v zadostni meri pojasnila, zakaj je štela, da tožniku kot starejšemu sinu ne grozi sankcija zaradi premoženjskih sporov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, sodišče pa naj sàmo odloči o stvari tako, da ugodi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno pa izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

8. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Menila je, da družinskih razprtij ni mogoče povezati z razlogi po ZMZ-1.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je bila presoja o posplošenosti tožnikovih izjav v zvezi z razlogi preganjanja in prijavo zatrjevanih groženj policiji.

12. Tožnik se ne strinja z oceno tožene stranke o posplošenosti svojih izjav v zvezi z razlogi preganjanja. Ne prereka pa presoje tožene stranke v zvezi s posplošenostjo in posledično neizkazanostjo svojih izjav glede prijav groženj policiji. Kot bistveno izpostavlja okoliščine, da je bila njegova utemeljitev razlogov za mednarodno zaščito logična in dosledna, da bi tožena stranka morala pridobiti poročila o stanju v državi in da bi morala po uradni dolžnosti dodatno raziskati dejansko stanje.

13. Status begunca je mogoče priznati, če državljan tretje države ne more ali zaradi strahu noče uživati varstva te države, status subsidiarne zaščite pa, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Po tretji alineji 24. člena ZMZ-1 pa se kot subjekti preganjanja po tem zakonu lahko štejejo nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih dveh alinej (država, politične stranke, ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

14. Zato je v obravnavani zadevi pravno odločilen odnos policije in drugih državnih organov do dejanj, ki naj bi pomenila ali povzročila zatrjevano krvno maščevanje. Tožnik je v postopku pred upravnim organom sicer zatrjeval, da policija ni ukrenila ničesar, vendar je upravni organ te trditve obrazloženo ocenil kot posplošene (neverodstojne), torej neizkazane. Ker tožnik v tožbi ne ugovarja tej ugotovitvi, sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb.

15. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožnik ni izkazal (dokazal), da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1).¹ Že zato je neutemeljeno njegovo mnenje, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tudi z vidika pravil dokaznega bremena Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza določilu 15.b člena (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES² in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost pritožnika (prosilca), da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.³

16. Poleg tega tožnik ni imel pripomb ne na zapisnik o prošnji za mednarodno zaščito z dne 16. 6. 2020 ne na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 19. 6. 2020, pri čemer niti v tožbi ni določno opredelil opustitve sodelovalne dolžnosti tožene stranke v zvezi s čim popolnejšo utemeljitvijo prošnje. To pomeni, da mu je bilo vsaj na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, pri čemer je tudi iz obeh zapisnikov razvidno, da je tožena stranka tožniku v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja, torej mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave in ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da gre v obravnavani zadevi lahko za nevarnost (krvnega) maščevanja sorodnikov zaradi pohlepa.

17. Ker tožniku ni mogoče priznati ne statusa begunca ne subsidiarne oblike zaščite že iz navedenega razloga, na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožnikov očitek o napačni presoji njegove verodostojnosti, ki ga kot rečeno tudi sicer zatrjuje zgolj posplošeno. Glede na to, da v zvezi s tem predlaga svoje zaslišanje, pa sodišče pojasnjuje še, da dokaz ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi.⁴

18. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj predlagano zaslišanje tožnika ni pomembno za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ S tem v zvezi je Ustavno sodišče že presodilo, da je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (odločba Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve).
² Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.
³ Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve .
⁴ Tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1604/2020-18
• UPRS Sodba I U 1247/2023-12
• UPRS Sodba I U 1282/2023-13