UPRS Sodba I U 1714/2019-9

Jedro

Tožnik je uveljavljal splošno diskriminacijo Berberov v Alžiriji, vendar je hkrati izpovedal tudi, da v Alžiriji ni bil kot Berber nikdar napaden in v Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen, temveč zgolj, da mu niso pomagali pri šolanju z organiziranim prevozom v šolo, ki je bila po njegovi oceni oddaljena 15-20 km, čeprav je sam izpovedal tudi, da so nekateri vrstniki šolo kljub temu obiskovali, on pa ne. Takšna ravnanja ne dosegajo standarda hude kršitve človekovih pravic, poleg tega pa ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito star 15 let, za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo pravno niso relevantna, saj se nanašajo na čas osnovnošolskega obdobja, ki običajno traja do petnajstega leta starosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v rednem postopku na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi je povzela, kaj je tožnik navedel v lastnoročni vlogi neposredno po nezakonitem vstopu v Republiko Slovenijo 30. 4. 2019, kaj ob vložitvi prošnje 14. 5. 2019 in na osebnem razgovoru 6. 6. 2019 ter v ponovni prošnji z dne 20. 8. 2019, ki jo je vložil za tem, ko se je po samovoljni zapustitvi Dijaškega doma P. 30. 6. 2019 tja ponovno vrnil, ter na ponovnem osebnem razgovoru 3. 9. 2019. Čeprav je bil opozorjen na dolžnost predložitve vseh razpoložljivih dokazov, s katerimi utemeljuje prošnjo do konca osebnega razgovora, tožena stranka ni prejela nikakršnih dokazil ali dokumentov, ki bi potrjevali tožnikove navedbe, niti ni prejela pojasnila, zakaj tožnik dokumentov in dokazil ne bi mogel priskrbeti. Njegovi pooblaščenci so šele tri dni po poteku roka zaprosili dne 6. 10. 2019 za podaljšanje roka za predložitev njegovega originalnega rojstnega lista še za vsaj 45 dni, v kar pa tožena stranka ni privolila. Ocenila je, da sam rojstni list ni bistvenega pomena za odločitev, saj je tožnik na drugem osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019 predložil scan rojstnega lista z dne 3. 7. 2019 ter se skliceval na scane družinskih fotografij, ki jih je predložil tožnikov brat A.A., roj. 2002, v zvezi s svojo prošnjo. Tožnik je pojasnil, da jima je skupno potovanje plačal njun oče, ki samega tožnika niti ne bi pustil na to pot.

3. Tožena stranka ni podvomila, da je tožnik državljan Alžirije, čeprav ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Ugotovila je tudi, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj je zgolj odgovarjal na zastavljena vprašanja, ne da bi samoiniciativno poskušal podrobneje predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države. Še zlasti, ker ni izkazal interesa, da bi v vsem tem času pridobil kakršnakoli dokazila o istovetnosti, in ker za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče v kateri izmed varnih držav na svoji, kot sta Grčija in Hrvaška. Kot neverodostojno je ocenila tožnikovo navedbo, da malo govori arabski jezik, saj v postopku ni imel težav z razumevanjem arabsko govorečih prevajalcev iz Iraka in Palestine z drugačnim arabskim dialektom od alžirskega, kar po mnenju tožene stranke nakazuje na njegovo dobro znanje arabskega jezika. V zvezi z navedbami o diskriminaciji pripadnikov berberske etnične skupnosti s strani Arabcev pa je ugotovila, da tožnik ni navedel nobenega konkretnega primera, ki bi ga lahko štela kot preganjanje zaradi njegove etnične pripadnosti, zato je ocenila, da gre za nekonkretizirane, splošne in pavšalne navedbe. Razen tega tožnik po lastnih navedbah ni bil podvržen pravnim, upravnim ali sodnim ukrepom, ki so lahko sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način. Njegovo navedbo, da Berberi nimajo možnosti dobiti službe v državnih ustanovah in uradih, pa je po mnenju tožene stranke irelevantna, saj take zaposlitve kot mladoleten ni iskal. Kot irelevantno je štela tudi navedbo, da v domači vasi nimajo zdravstvenega doma, kar ne izkazuje diskriminacije, saj je bila v istem kraju živečim Arabcem najbližja zdravstvena ustanova enako oddaljena kot Berberom. Glede navedbe, da Berberi na izdajo uradnih dokumentov čakajo vsaj mesec ali dva, Arabcem pa jih izdajo takoj, tožena stranka tovrstnih informacij ni zasledila, ugotavlja pa, da jih ni predložil niti sam tožnik.

4. V zvezi z upravičenostjo do priznanja statusa begunca je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni v zadostni meri izkazal subjektivnega strahu kot notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavala kot utemeljenega. Sicer je kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito sam navajal, da je bil v Alžiriji kot pripadnik berberske narodnosti diskriminiran s strani Arabcev in oblastnih struktur. Vendar so po ugotovitvi tožene stranke njegove navedbe v tej zvezi izrazito splošne narave. Zato meni, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj niti ni navajal nobenih relevantnih dejanj ali okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Razen tega pa dejanj, kot jih je opisal tožnik in ki naj bi bili povod za zapustitev izvorne države, ne gre šteti za dejanja preganjanja, kot so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 oziroma kot izhajajo iz 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1.

5. Tožena stranka po vpogledu številnih pridobljenih informacij, ki jih citira v svoji obrazložitvi in jim ne nasprotujejo niti s strani tožnika predložene informacije, namreč ugotavlja, da je že vse od ustavne reforme v letu 1996 poleg arabske uradno priznana tudi berberska identiteta, po ustavni reformi leta 2002 pa je nacionalni jezik tudi berberski jezik. Prav tako je enakopraven dostop do položajev in zaposlovanja v državni službi vsem državljanom, saj je edina zahteva za dostop do visokih odgovornih položajev v državni službi in političnih funkcij, ki jih zasedajo tudi številni Berberi, alžirsko državljanstvo. Nekatere izmed njih tožena stranka tudi poimensko našteva in dodaja, da sama ni našla verodostojnih informacij, ki bi potrjevale sistemsko diskriminacijo Berberov pri zaposlovanju, zdravstveni oskrbi ali izdaji uradnih dokumentov, prav tako pa jih ni predložil niti tožnik, ki je bil razen tega v svoji izpovedbi nenatančen in ni navajal podrobnosti o ogroženosti. Njegov opis dejstev po oceni tožene stranke ni do takšne mere verjeten, da bi tožena stranka ostala v dvomu glede vprašanja, ali je bil v izvorni državi tožnik preganjan. Čeprav iz informacij izhaja tudi, da so Berberi v Alžiriji v preteklosti bili podvrženi nasilju in neodobravanju ter včasih v pomanjkanju možnosti pridobitve ustrezne izobrazbe in zaposlitve, pa le-te v konkretnem primeru ne predstavljajo dejanj preganjanja tožnika, ki tudi nikoli ni zatrjeval in utemeljeval strahu pred preganjanjem, niti ni opisal kakršnegakoli dogodka preganjanja, povezanega z njegovo etnično pripadnostjo, niti ni zatrjeval utemeljenega strahu pred vrnitvijo v Alžirijo zaradi svoje etnične pripadnosti. Pač pa je tožnik tudi sam navedel, da v Alžiriji nikoli ni bil fizično ogrožen, tako da očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

6. Po ugotovitvi tožene stranke pa tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite iz 1., 2. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Da si tožnik ni pridobil šolske izobrazbe, pa ni kriv sistem ali diskriminacija, temveč razmere v družini (tožnikova pomoč na kmetiji, bratovo šolanje in namestitev pri stricu, ki obeh ni mogel sprejeti k sebi). Prav tako po ugotovitvi tožene stranke v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oborožen spopad, saj bi mediji o takšni situaciji množično poročali in bi bila o tem tudi sama seznanjena v zvezi z njenim delovnim področjem ter odločanjem o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države in spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite. Razen tega je tožena stranka pri individualni presoji prošenj za mednarodno zaščito vezana na trditveno podlago prosilca. O tem se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. I Up 41/2016 in I Up 322/2016, medtem ko okoliščine, ki jih je navajal kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje katere koli od obeh navedenih oblik priznanja mednarodne zaščite zaradi pripadnosti berberski etnični skupnosti.

7. Ob dejstvu, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 13. 6. 2019 Alžirijo razglasila za varno izvorno državo, je tožena stranka presodila, da tožnik ni uspel dokazati obstoja individualnih okoliščin, ki bi pomenile, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

8. Glede na to, da je tožnik domnevno mladoletna oseba, je tožena stranka skladno z 2. odstavkom 15. člena ZMZ-1 in 1. odstavkom 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah upoštevala otrokove koristi kot glavno vodilo in v tej zvezi ugotovila, da ima v izvorni državi tožnik oba starša, ki sta vse do njegovega odhoda zanj skrbela, v izvorni državi je imel urejeno bivališče, kamor se lahko vrne, tako da mu bo ob vrnitvi zagotovljen primeren sprejem in nega. Zlasti pa ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil iztrgan iz družinskega življenja in nasilno ločen od staršev, temveč bi se z družino ponovno združil, s čimer bi bila realizirana otrokova pravica, da starši skrbijo zanj, zadoščeno pa bi bilo otrokovi največji koristi, to je živeti s svojo družino.

9. Tožnik ob sklicevanju na določila 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga tožbo iz razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka., s katero sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik se ne strinja z odločitvijo o zavrnitvi njegovega predloga z dne 6. 10. 2019 za podaljšanje danega roka za dostavo dokumentov toženi stranki in njeno obrazložitev te odločitve označuje kot nedopustno. V zvezi s svojo nastanitvijo v Dijaškem domu ... pa pojasnjuje, da je bil dne 30. 6. 2019 zgolj pomotoma izbrisan iz evidence pri toženi stranki, češ da ni samovoljno zapustil Dijaškega doma, ampak se je vanj vrnil z zamudo. Toženi stranki nadalje tožnik očita kršitev določb 2. in 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, katere podpisnica sta tako Slovenija kot tudi Alžirija. Toženi stranki očita tudi kršitev pravice do izjave, češ da ni navedla, katere so tiste njegove izjave, ob katerih se ji poraja dvom, niti ni tožniku v osebnem razgovoru predočila teh izjav kot takšnih, da bi se o tem lahko izjavil oziroma jih pojasnil. Razen tega pa naj ne bi upoštevala tožnikovih navedb o tem, da bi moral živeti pri stricu, če bi se želel šolati, češ da doma ni imel možnosti obiskovati šole zaradi prevelike oddaljenosti in si prevoza ni mogel urediti. Očita tudi, da naj bi le selektivno povzemala informacije o izvorni državi in pavšalno zavrnila s strani tožnika predložene informacije, češ da ne gre za take informacije, ki bi lahko privedle do drugačne odločitve. Ker naj bi tožena stranka tožnikove navedbe smatrala za pravno nepomembne, ji tožnik očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar naj bi posledično ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Navaja še, da naj tožena stranka tako ne bi preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, češ da gre lahko v primerih, ko posameznik nima dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena EKČP. Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Razen tega ji tožnik še očita, da ob ugotovitvi splošne neverodostojnosti tožnika ni navedla konkretno, katere izjave tožnika je štela za neverodostojne in kontradiktorne, zaradi česar v tem delu izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti. Nadalje tožnik očita, da v 6. odstavku na strani 18 izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da so razlogi tožnika glede prošnje za mednarodno zaščito ekonomske narave in da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje v smislu Ženevske konvencije.

10. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, o kateri je sodišče že odločilo s (pravnomočnim) sklepom št. I U 1714/2019-5 z dne 6. 9. 2019.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih je navedla v odločbi ter nasprotuje tožbenim navedbam. Izrecno zavrača tožbeni očitek, da je njena utemeljitev zavrnitve predloga za podaljšanje roka nedopustna, saj sama predložitev izvirnika rojstnega lista ne izkazuje tožnikove ogroženosti v izvorni državi. Opozarja na določilo 2. odstavka 2. člena in zadnje alineje 23. člena ZMZ-1 v povezavi s 4. odstavkom 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (Kvalifikacijska direktiva II), po kateri mora namreč tožnik sam za priznanje mednarodne zaščite verjetno izkazati bodoče preganjanje v smislu citiranih določil ZMZ-1, pri čemer je njegovo preteklo preganjanje oziroma storjena resna škoda ali grožnja z enim ali drugim pred zapustitvijo izvorne države le podkrepitev verjetnosti, da bi se ob vrnitvi v izvorno državo nadaljevalo (če je že bilo) oziroma uresničilo. Četudi iz informacij izhaja, da so Berberi v Alžiriji tudi podvrženi nasilju in neodobravanju ter da so včasih v pomanjkanju možnosti pridobitve ustrezne izobrazbe in zaposlitve, te ne predstavljajo dejanj preganjanja tožnika, ki ni nikoli zatrjeval in utemeljeval strahu pred preganjanjem, niti ni opisal kakršnegakoli dogodka preganjanja, povezanega z njegovo etnično pripadnostjo, niti ni zatrjeval utemeljenega strahu strahu pred vrnitvijo v Alžirijo zaradi njegove etnične pripadnosti. Kot pa izhaja iz Priročnika in smernic UNHCR o postopkih in merilih za določitev statusa begunca iz februarja 2019, pa v različnih družbah dejansko obstajajo večje ali manjše razlike pri obravnavanju različnih skupin, vendar osebe, ki so zaradi takih razlik manj ugodno obravnavane , niso nujno žrtve preganjanja, saj diskriminacija postane preganjanje samo v določenih okoliščinah, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, vendar pa tožnik po ugotovitvi tožene stranke ni imel resnih omejitev dostopa do izobraževanja, zdravstvene oskrbe in možnosti zaslužka, zato je njena ugotovitev, da glede na tožnikove navedbe le-ta ni bil podvržen diskriminaciji, ki bi prerasla v preganjanje, skladna s citiranimi smernicami UNHCR, glede na informacije o izvorni državi pa mu to ne grozi niti v prihodnje.

12. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih ter sodišču predlaga, naj tožbi ugodi.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se na tem mestu v celoti sklicuje na razloge tožene stranke v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja v skladu s 1. odstavkom 20. člena ZUS-1, pa še dodaja:

15. Skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite se v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

16. Tožnik z navedbami glede dokaznega standarda razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, ki naj bi bila po priporočilih UNHCR v tovrstnih zadevah precej nižja od 50 % verjetnosti, da osebi grozi preganjanje ali resna škoda, smiselno uveljavlja, da je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev (tožnik ni nasprotoval pravilnosti ugotovitve dejstev, ki jih je navajal kot podlago za svojo prošnjo za mednarodno zaščito) naredila napačen sklep, da v Alžiriji ni bil izpostavljen dejanjem preganjanja.

17. Eden od ključnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite je, da imajo dejanja preganjanja, ki se jih prosilec utemeljeno boji, lastnosti, opredeljene v 1. odstavku 26. člena ZMZ-1, in sicer morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

18. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, je tožnik lastnoročni pisni vlogi ter v obeh prošnjah za mednarodno zaščito na predpisanih obrazcih ter tudi na obeh osebnih razgovorih kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal splošno diskriminacijo Berberov v Alžiriji, vendar je hkrati izpovedal tudi, da v Alžiriji ni bil kot Berber nikdar napaden in v Alžiriji ni bil nikoli fizično ogrožen, temveč zgolj, da mu niso pomagali pri šolanju z organiziranim prevozom v šolo, ki je bila po njegovi oceni oddaljena 15-20 km, čeprav je sam izpovedal tudi, da so nekateri vrstniki šolo kljub temu obiskovali, on pa ne. Takšna ravnanja namreč tudi po presoji sodišča ne dosegajo standarda hude kršitve človekovih pravic, poleg tega pa ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito star 15 let, za presojo utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oz. bodočo škodo pravno niso relevantna, saj se nanašajo na čas osnovnošolskega obdobja, ki običajno traja do petnajstega leta starosti. Navedene tožnikove zatrjevane težave torej ne predstavljajo (hude) kršitve človekovih pravic in tako tudi ne morejo predstavljati dejanja preganjanja v smislu citiranih določil ZMZ-1. Tožbeni očitek, da je tožena stranka zmotno presodila, da tožnik ni (bil) izpostavljen dejanjem preganjanja, se tako izkaže za neutemeljen. Ker je tako tožena stranka pravilno presodila, da dogodki, ki jih tožnik navaja kot razloge za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo preganjanja in ker tožnik tudi ni izkazal, da mu izvorna država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, tožnik do mednarodne zaščite ni upravičen.

19. Nadalje tožnik zatrjuje, da opisane razmere predstavljajo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1 ter kršitev 3. člena EKČP. Sodišče pa navedenemu ne more slediti v smeri, da je tožnik z opisanimi razlogi, s katerimi je uveljavljal priznanje mednarodne zaščite, opisal možnost resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1. Po tej določbi resna škoda zajema: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tudi kolikor je s svojimi trditvami opisoval diskriminacijo, ki naj bi jo bil deležen v izvorni državi kot pripadnik Berberov, s svojim opisom dejanj, ki naj bi pomenila diskriminacijo, tožnik kot rečeno ni bil uspešen. Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa dejanj diskriminacije, kot jih je navajal (odsotnost šole in zdravstvenega doma v domačem kraju, kjer žive tako Arabci kot Berberi ter enkratna zavrnitev sprejema v službo) že na trditveni ravni ni opisal tako, da bi jih sodišče lahko uvrstilo med preganjanje v smislu ZMZ-1.

20. Sodišče soglaša s toženo stranko tudi v tem, da je za tožnika njegova država varna. Tožnik sicer očita, da je tožena stranka zgolj pavšalno zavrnila informacije, ki ji jih je predložil tožnik oziroma PIC, vendar sodišče v tem pogledu ne more slediti tožniku, saj se je tožena stranka s predloženimi informacijami seznanila in se do njih tudi opredelila. Razen tega je Ljudska demokratična republika Alžirija z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (3. odstavek 61. člena ZMZ-1), kot je pravilno ugotovila tudi tožena stranka. Tožnik pa ni navedel prav nobene okoliščine, s katerimi bi izpodbil koncept varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1.

21. Tožnik uveljavlja tudi kršitve določb postopka. Navaja, da je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za podaljšanje roka z dne 6. 10. 2019 za dostavo dokumentov (izvirnika rojstnega lista) in njeno obrazložitev označuje kot nedopustno, vendar pa ne izpodbija njene ugotovitve, da je bil njegov predlog za podaljšanje roka prepozno vložen šele (3 dni) po izteku danega roka. V zvezi s tem sodišče po podatkih predloženega upravnega spisa ugotavlja, da tožnik v postopku ni pravočasno (pred iztekom danega roka) zahteval dodatnega roka za pridobitev izvirnika dokumenta (rojstnega lista), katerega scan je toženi stranki že predhodno predložil ob drugem osebnem razgovoru, zato je sam po sebi izvirnik istega dokumenta tudi po presoji sodišča pravno nepomemben. Ugovor kršitve postopka zato ni utemeljen.

22. Kot neutemeljen sodišče zavrača tudi tožbeni očitek o odsotnosti obrazložitve koncepta varovanja otrokovih koristi, saj je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala otrokove koristi kot glavno vodilo pri sprejeti odločitvi in to tudi logično prepričljivo utemeljila v 4. odstavku obrazložitve na str. 15 izpodbijane odločbe, zato se tožnikov očitek izkaže za neutemeljen.

23. Prav tako se kot neutemeljen izkaže očitek o kršitvi pravil postopka v zvezi z njeno obrazložitvijo v izpodbijani odločbi na str. 18 v 6. odstavku, saj celotna izpodbijana odločba obsega skupno zgolj 16 strani.

24. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo. V zvezi s predlaganim dokazom - vpogled v spis navaja, da je v spis vpogledalo v zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, zaslišanja tožnika pa ni ponovno izvedlo, ker tožnik dokaznega predloga ni substanciral in ker prav tako tudi ni substanciral dokaznega predloga za zaslišanje svoje zakonite zastopnice kot priče, ni izvedlo zaslišanja priče. Sodišče je pri odločitvi, da se glavna obravnava ne opravi, izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)¹.

-------------------------------

¹ Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1848/2021-20
• UPRS sodba I U 73/2015
• UPRS Sodba I U 1241/2020-7