UPRS Sklep I U 434/2020-13

Jedro

Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Zato je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo in je predlagal odpravo izpodbijane odločbe in da sodišče zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Po prejemu odgovora na tožbo z dne 31. 3. 2020 je sodišče dne 14. 7. 2020 prejelo obvestilo tožene stranke, da je tožnik dne 8. 7. 2020 samovoljno zapustil izpostavo Azilnega doma, kjer je bil začasno nastanjen. Meni, da tožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Temu obvestilu je bil priložen izpis iz uradne evidence z dne 14. 7. 2020.

4. Sodišče je dne 15. 7. 2020 odposlalo obvestilo tožene stranke z dne 14. 7. 2020 pooblaščenki tožnika, ki ga je pooblaščenka prejela dne 12. 7. 2020 in je z vlogo z dne 22. 7. 2020 odgovorila, da je poskušala kontaktirati s tožnikom. Z njim je nazadnje kontaktirala dne 6. 7. 2020 po telefonu. Po prejemu obvestila tožene stranke z dne 14. 7. 2020 s tožnikom ni uspela vzpostaviti kontakta po telefonu in njegovo prebivališče ji ni poznano.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Sodišče je odločilo, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu. Pri tem sodišče vztraja na ustaljeni upravno-sodni praksi v tovrstnih zadevah (na primer I U 1519/2015 z dne 18. 11. 2015 in I U 1622/2015 z dne 16. 12. 2015, I U 1115/2016-10, 3. 8. 2016, I U 943/2016 z dne 19. 10. 2016), pri čemer pa je poleg ZMZ-1 upoštevalo tudi Procesno direktivo II,¹ ki je uvedla na področju mednarodne zaščite harmonizacijo procesnih pravil na podlagi skupnih standardov in ne več harmonizacije zgolj na ravni minimalnih standardov.

6. Določilo 78. člena Prečiščene različice Pogodbe o delovanju EU (PDEU, Uradni list EU C 38, 30. 3. 2010) določa, da Unija oblikuje „skupno politiko o azilu“, ki mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo z dne 28. julija 1951 in Protokolom z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) ter drugimi ustreznimi pogodbami. Ženevska konvencija ne ureja situacije in pravnih posledic, ko prosilec za mednarodno zaščito med postopkom, bodisi med upravnim ali sodnim postopkom, samovoljno zapusti državo in se vanjo ne vrne.

7. Sekundarno pravo EU pa to vprašanje izrecno ureja v določilu, ki ima naslov „postopek v primeru implicitnega umika prošnje ali odstopa od nje“.² Določilo 1. odstavka 28. člena Procesne direktive II pravi, „kadar obstajajo upravičeni razlogi za domnevo, da je prosilec za azil implicitno umaknil svojo prošnjo za azil ali od nje odstopil, države članice zagotovijo, da organ za presojo sprejme sklep o prekinitvi postopka ali, če na podlagi ustrezne vsebinske preučitve prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU šteje, da je prošnja neutemeljena, odločbo o zavrnitvi prošnje.

8. Izraz „prekiniti“ v slovenski različici Procesne direktive II, če bi se ga razumelo v smislu prekinitve postopka po ZUP, ni ustrezen, ker je v angleški različici uporabljen izraz „to discontinue“, v francoski različici „de clore l'examen“ in v italijanski različici „di sospendere l'esame“, kar v vseh treh primerih nedvomno pomeni ustaviti obravnavo prošnje (ne pa prekiniti postopek v smislu ZUP). Enako velja za pojem prekinitve v prvem pododstavku člena 28(2) Procesne direktive II in v zadnjem stavku zadnjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II, kjer pa je edino v francoski različici uporabljen pojem „interrompu“ (prekinjen).

9. Vendar pa iz določila prvega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II nedvomno izhaja, da gre za posebno obliko ustavitve oziroma prekinitve postopka, za katero velja, da „države članice zagotovijo, da je prosilec, ki se ponovno javi pristojnemu organu po izdaji sklepa o prekinitvi postopka iz odstavka 1 tega člena, upravičen zahtevati ponovno uvedbo njegovega postopka ali podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz členov 40 in 41.“ Slednji določili urejata primer naknadne prošnje.

10. Kot posledico domnevnega umika ali odstopa od prošnje je torej evropski zakonodajalec predvidel specifično vrsto prekinitve postopka³ ali celo kar vsebinsko odločitev zgolj na podlagi domnevnega umika ali odstopa, da prosilec po vsebini ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ne glede na to, kaj je navajal v prošnji. Evropski zakonodajalec v takem primeru niti ni predvidel možnosti za izdajo sodne odločitve, ki bi tožbi ugodila.

11. Slovenski zakonodajalec je v ZMZ-1 sledil tej razlagi sekundarnega prava EU, saj je v določilu 6. odstavka 49. člena ZMZ-1 določil, da organ s sklepom postopek ustavi (ne pa prekine), če se prošnja šteje za umaknjeno. V razmerah, ko je veljal še ZMZ, je Upravno sodišče stalo na stališču, da slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti ponovnega odprtja zadeve, če se prosilec ponovno javi pristojnemu organu, kar ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo člena 28(2) Procesne direktive II. Upravno sodišče je v zvezi s tem v preteklosti navedlo, da mora stranka imeti na voljo obe možnosti: ponovno odprtje zadeve ali pa podati novo prošnjo, za katero se ne uporablja postopek iz 40. in 41. člena Procesne direktive II, razen če ne gre za primer iz drugega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive II. Ker je evropski zakonodajalec to izrecno in brezpogojno določil v členu 46(1)(b) in (c) Procesne direktive II, ima prosilec v primeru vrnitve v Slovenijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper „zavrnitev ponovne uvedbe postopka obravnavanja prošnje po njegovi prekinitvi v skladu s členoma 27 in 28“ in tudi zoper odločbo o nedopustnosti prošnje v skladu s členom 33(2) Procesne direktive II (naknadna prošnja). V obeh primerih stranko ščiti tudi načelo nevračanja (tretji pododstavek člena 28(2) člena Procesne direktive II).

12. Slovenski zakonodajalec je omenjeno pomanjkljivost ZMZ odpravil z določbo 3. odstavka 50. člena ZMZ-1, po kateri oseba, za katero se šteje, da je prošnjo umaknila,⁴ lahko novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v 9 mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, se obravnava v skladu z določbami tega zakona, ki ureja ponovno prošnjo.

13. V drugem pododstavku člena 28(1) Procesne direktive II so navedeni primeri, ko države lahko domnevajo, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo za azil, ali je od nje odstopil. Med temi primeri oziroma okoliščinami je tudi okoliščina (člen 28(1)(b) Procesne direktive II), da je „prosilec pobegnil ali brez dovoljenja zapustil kraj, kjer je živel ali bil zadržan, ne da bi v razumnem roku sporočil pristojnemu organu, razen če prosilec dokaže, da je bilo to posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati.“ Primeri okoliščin iz člena 28(1)(a) Procesne direktive II kažejo, da je evropski zakonodajalec zelo široko uredil možnosti, ko država lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil prošnjo ali je od nje odstopil. Zato dejstvo, da stranka med postopkom zapusti državo, še bistveno bolj kaže na domnevo o umiku oziroma odstopu, kot pa opustitev sporočila določenih bistvenih informacij za prošnjo ali neudeležba na osebnem razgovoru.

14. Zakonodajalec EU je torej samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.

15. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil izpostavo Azilnega doma in se vanj ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana. Tožnik oziroma svetovalka za begunce pa tudi nista izkazala, da je njegovo izginotje posledica okoliščin, na katere tožnik ni imeli zadostnega vpliva.

16. Če je zgoraj navedena ureditev po pravu EU predpisana za postopek odločanja pred pristojnim organom na prvi stopnji, sodišče ne vidi pravne podlage, da bi v sodnem postopku sodišče lahko bistveno odstopilo od te ureditve in da bi bilo obvezano po vsebini obravnavati tožbo ob tem, da po pravu EU sodišče niti ne bi moglo izdati sodbe, s katero bi tožbi ugodilo. V določilu člena 46(11) Procesne direktive II je celo izrecno predvideno, da „države članice lahko v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz odstavka 1 ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.“ Takšna postopkovna določba je 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če upravni akt očitno ne posega več v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist.

17. Tudi zgolj v dejanskem smislu sodišče sodne presoje po vsebini niti ne more opraviti, ker tožnika ni več in ga sodišče oziroma upravni organ v morebitnem ponovnem postopku niti ne more zaslišati, tako da organ ne bi mogel dopolniti postopka v primeru ugoditve tožbe, ker tožnika ni več v Sloveniji, sodišče pa ne sodi v hipotetičnih primerih. Nova določba 4. odstavka 50. člena ZMZ-1 (ZMZ te določbe ni imel) ne more vplivati na zgornjo razlago glede neobstoja pravnega interesa tožnika, da sodišče odloča po vsebini o tej tožbi,⁵ kajti okoliščina morebitne vrnitve tožnika v Slovenijo je povsem negotova oziroma hipotetična, četudi je od tožnikovega izginotja preteklo manj kot en mesec. Pri razlagi obravnavanih določb je namreč treba upoštevati tudi legitimen interes učinkovitega vodenja postopka oziroma pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije. Po stališču Ustavnega sodišča namreč „osebe, ki iz svoje države pobegnejo zaradi strahu pred preganjanjem, ne smejo nesorazmerno dolgo čakati, da se v azilnem postopku odloči o njihovi usodi. Zato je hiter potek postopka na prvi stopnji, v sodnih postopkih in tudi v postopku z ustavno pritožbo v interesu prosilca za mednarodno zaščito.“⁶ Poleg tega pravni interes tožnika v primeru morebitne vrnitve v Slovenijo varuje določba 3. odstavka 50. člena ZMZ-1 (ki je ZMZ ni imel).

18. Sodišče pripominja, da je glede na podatke v spisu ob sprejemu prošnje v upravnem postopku (dne 12. 9. 2018) in ob osebnem razgovoru (dne 4. 12. 2018) bil prisoten tudi pooblaščenec iz PIC. To pomeni, da sodišče lahko sklepa, da je bil tožnik seznanjen s posledicami njegove samovoljne zapustitve Slovenije in da se je za zapustitev Slovenije odločil po svobodni volji.

19. Odločitev o zavrženju tožbe v tem primeru je do omejene mere primerljiva s prakso Ustavnega sodišča, ki v situacijah, ko tožnik samovoljno zapusti Azilni dom ali Center za tujce med potekom postopka ustavne pritožbe, ustavno pritožbo zavrže, kajti „pravni položaj pritožnika se tudi v primeru, če bi Ustavno sodišče ugodilo ustavni pritožbi (razveljavilo izpodbijani sodni odločbi, odpravilo odločbo upravnega organa in zadevo vrnilo v novo odločanje), ne bi izboljšal. Ker je pritožnik samovoljno zapustil Center za tujce in se vanj ni vrnil, bi namreč MNZ ob smiselni uporabi pete alineje prvega odstavka 42. člena ZAzil postopek za priznanje ustavilo.“⁷ Še bolj strogo stališče je Ustavno sodišče zavzelo v odločbi Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ko se je sklicevalo na drugo alinejo 88. člena ZMZ, po kateri mora biti prosilec vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom. „Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o njegovi prošnji, oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi, ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon. Ker so pritožniki azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“ (ibid. odst. 7).

20. Upravno sodišče je poleg navedenega upoštevalo tudi, da Vrhovno sodišče, kadar pritožnik med pritožbenim postopkom pred Vrhovnim sodiščem samovoljno zapusti Azilni dom, pritožbo zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa,⁸ pri čemer gre po stališču Vrhovnega sodišča za ustaljeno sodno prakso.⁹

21. Na podlagi navedenega je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo tožnika zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

22. Pooblaščenka tožnika v tožbi uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem pripominja, da imajo po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo po postopku, ki je določen s Pravilnikom o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce.

-------------------------------
¹ Gre za direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva II.
² Določilo 28. člena Procesne direktive II.
³ V tej zvezi glej določbo člena 40(1) Procesne direktive II.
⁴ Po določbi druge alineje 2. odstavka 50. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh ni vrnil v azilni dom.
⁵ Po določbi 4. odstavka 50. člena ZMZ-1 se v postopku obravnave po Dublinski uredbi umik prošnje ne šteje kot izjava o umiku iz 1. odstavka tega člena in ne vpliva na izvršitev predaje na podlagi Dublinske uredbe, razen če je prosilec obravnavan po točki a) 1. odstavka 18. člena Dublinske uredbe in druga država članica odgovornosti za sprejem prošnje še ni sprejela.
⁶ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, odst. 6.
⁷ Odločba Ustavnega sodišča Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, odst. 5; in tudi: odločbe Up-1440/06-15 z dne 7. 2. 2007, odst. 6; Up-1599/06-20 z dne 24.11. 2006, odst. 5-6; U-I-17/06 z dne 20. 9. 2006, odst. 4.
⁸ I Up 292/2016 z dne 27. 10. 2016
⁹ Ibid. odst. 8.

Datum zadnje spremembe:

25.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 785/2016
• UPRS sklep I U 301/2016
• UPRS sklep I U 1/2016