UPRS Sodba IV U 77/2018-11

Jedro

Tožnik, ki je športnik invalid, ni osvojil medalje skladno s 3. členom ZDPIDŠ in zato ne izpolnjuje pogojev in kriterijev za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnilo vlogo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovilo, da v tem postopku niso nastali posebni stroški (točka 2 izreka). Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je tožnik 12. 3. 2018 podal predlog za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, ki ga je utemeljil z osvojitvijo dveh medalj na svetovnem prvenstvu za invalide leta 1974 v Londonu, in sicer zlate medalje v plavanju na 50 m mešano in srebrne medalje v plavanju na 50 m prsno. Tožena stranka pojasnjuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. členu in prvem odstavku 3. člena Zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa (v nadaljevanju ZDPIDŠ). Ugotavlja, da je tožnik na svetovnem prvenstvu za invalide leta 1974 v Londonu osvojil dve zgoraj navedeni medalji, kar potrjuje tudi Zveza za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja, vendar slednja navaja tudi, da vlagatelja ne vodi v evidenci športnikov, dobitnikov medalj na paraolimpijskih igrah, kar je pogoj za priznavanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni osvojil medalje skladno s 3. členom ZDPIDŠ in zato ne izpolnjuje pogojev in kriterijev, ki jih za priznanje pravice do navedenega dodatka k pokojnini za upravičence do dodatka določa 2. in 3. člen ZDPIDŠ. Iz tega razloga je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožnik v tožbi uvodoma navaja, da je upokojen od leta 1995 dalje, sicer pa je bil uspešen športnik, pri čemer opisuje športne dosežke, v okviru katerih je osvojil več medalj na republiški, državni in mednarodni ravni ter za športne dosežke prejel dve priznanji. Navaja tudi, da bi se moral avgusta 1976 udeležiti paraolimpijskih iger v Torontu, vendar tožnik nato zaradi bojkota teh iger številnih držav, tudi Jugoslavije, ni odpotoval na paraolimpijske igre, kjer bi zagotovo ponovil uspeh s svetovnega prvenstva.

4. Nadalje tožnik tožbeno zatrjuje, da izpolnjuje pogoje po ZDPIDŠ, saj je z izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije v olimpijskih športnih disciplinah individualnih športnih panog v članski konkurenci, saj je prejemnik zlatih (in srebrnih) medalj s svetovnih prvenstev. Tožena stranka je njegovo zahtevo zavrnila, pri tem pa se ni izrekla glede izpolnjevanja pogojev, temveč je samo navedla, da Zveza za šport invalidov Slovenije tožnika ne vodi v evidenci športnikov dobitnikov medalj. Samo to dejstvo ne pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, saj pogoj za pridobitev dodatka ni, da bi moral biti vlagatelj zaveden v evidencah Zveze za šport invalidov Slovenije. Tožnik je z dokazili izkazal, da je bil vrhunski športnik ter je zaradi svojih izjemnih dosežkov dobil tudi priznanje na državni ravni takratne Jugoslavije. Tožena stranka bi tako bila dolžna preveriti navedbe tožnika o njegovih dosežkih na svetovnih prvenstvih pri mednarodni športni organizaciji oziroma se o njegovih dosežkih na svetovnem prvenstvu prepričati v arhivu tekmovanj, kot jih je navedel tožnik. Dejstvo je, da je tožnik dosegel športne uspehe (zlate in srebrne medalje) na svetovnih prvenstvih v olimpijski športni disciplini v članski konkurenci, čemur tožena stranka ni oporekala, kar kot enega izmed pogojev za pridobitev dodatka določata tako ZDPIDŠ kot tudi Pravilnik o kriterijih za določitev višine dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Zakon vseskozi enači športnike in športnike invalide, saj bi sicer prišlo do diskriminacije športnikov invalidov. Iz samega zakona torej ne izhaja delitev na športnike na eni strani in športnike invalide na drugi strani. Tožnik še navaja, da mu je Zveza za telesno kulturo Jugoslavije leta 1975 podelila priznanje za dosežene rezultate in predstavljanje jugoslovanskega športa. Takšno priznanje ima vsaj enako težo kot Bloudkova nagrada za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek. Tožnik tako utemeljeno pričakuje, da bo kot športnik invalid obravnavan enakopravno kot ostali športniki ter mu bo priznano, da je s svojimi športnimi dosežki kot športnik invalid trajno prispeval s svojim zgledom k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije ter s tem izpolnil pogoje za pridobitev pravice do dodatka k pokojnini.

5. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se predmetni vlogi tožnika za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa ugodi in se s posebno odločbo določi višina dodatka, podredno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka. Kot dokaz predlaga branje listin in lastno zaslišanje.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in navaja, da je tožnik nesporno zelo uspešen športnik invalid, ki je osvojil dve medalji na svetovnem prvenstvu za športnike invalide leta 1974 v Londonu, vendar tožnik ni niti dobitnik medalj iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ niti ni prejemnik Bloudkove nagrade, zato ne izpolnjuje pogojev za izplačilo dodatka. Poudarja, da svetovno prvenstvo športnikov invalidov ni ista kategorija tekmovanj kot svetovno prvenstvo športnikov neinvalidov, saj se tekmovanja športnikov invalidov in športnikov neinvalidov ne izvajajo po enakih pravilih in v enakem obsegu, zato ne gre za diskriminacijo, če se različnost različno obravnava. Tožena stranka še izpostavlja, da tudi športniki, ki niso invalidi in so dobitniki medalj s svetovnih prvenstev v neolimpijskih športih (npr. kegljači) ne izpolnjujejo kriterija iz prve alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, kar dodatno zanika navajanja tožnika o domnevni neenakopravni obravnavi športnikov invalidov. Tožena stranka poudarja, da je lahko tako športnik invalid kot tudi športnik neinvalid upravičen do dodatka na podlagi druge alineje prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, če je kot športnik dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek. Nenazadnje pa določa enake kategorije dobitnikov medalj kot v prvi alineji prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ tudi 35. člen Zakona o športu. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožnik ni osvojil medalje skladno s 3. členom ZDPIDŠ in zato ne izpolnjuje pogojev in kriterijev, ki jih za priznanje pravice do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa določa 2. in 3. člen ZDPIDŠ, čemur tožnik tožbeno oporeka.

9. Navedeni zakon v 2. členu najprej opredeljuje upravičence do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Tako je določeno, da je upravičenec ali upravičenka do tega dodatka državljan ali državljanka Republike Slovenije, ki je z delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, in je uživalec pokojnine po splošnih predpisih, ali je uživalec pokojnine iz tujine, če je z državo, iz katere prejema pokojnino, sklenjena mednarodna pogodba ali če ta država priznava pravico do izplačevanja pokojnine v tujino državljanom Republike Slovenije. V 3. členu ZDPIDŠ so opredeljeni kriteriji za pridobitev pravice do tega dodatka, in sicer je v prvem odstavku tega člena določeno, da pravico do dodatka pridobi upravičenec, ki je z izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, tako da je vrhunski športnik, ki je dobitnik olimpijske ali paraolimpijske medalje, medalje z olimpijade gluhih, medalje s šahovske olimpijade ali medalje s svetovnih prvenstev v olimpijskih kolektivnih športnih panogah ali olimpijskih športnih disciplinah individualnih športnih panog v članski konkurenci (prva alineja), ali kot športnik dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek (druga alineja). V drugem in tretjem odstavku so določeni primeri, ko osebe do pravice do dodatka niso upravičene, kar za predmetni upravni spor ni relevantno.

10. Med strankama predmetnega upravnega spora ni sporno, da je tožnik osvojil dve medalji na svetovnem prvenstvu za športnike invalide leta 1974 v Londonu (zlato medaljo v plavanju na 50 m mešano in srebrno medaljo v plavanju na 50 m prsno). Tožnik je v predlogu za priznanje pravice do tega dodatka kot kriterij za pridobitev te pravice navedel, da je prejemnik teh dveh medalj s svetovnega prvenstva leta 1974 v Londonu, takšna pa je tudi ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik kot športnik ni dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek. Tudi to dejstvo je tožnik sam navedel v predlogu za priznanje pravice do predmetnega dodatka. Prav tako ni sporno, da tožnik ni prejemnik paraolimpijske medalje, ker tega niti ne zatrjuje. Tako se kot bistveno v predmetni zadevi zastavlja vprašanje pravilnosti zaključka tožene stranke, da tožnik za pridobitev pravice do tega dodatka ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ.

11. V skladu z zgoraj navedeno vsebino sporne določbe pridobi pravico do dodatka (ob izpolnjevanju pogojev iz 2. člena ZDPIDŠ) upravičenec, ki je z izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispeval k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, kot vrhunski športnik, ki je dobitnik medalj, opredeljenih v nadaljevanju te določbe, ali kot športnik dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek. Gre za naslednje medalje: olimpijske ali paraolimpijske medalje, medalje z olimpijade gluhih, medalje s šahovske olimpijade ali medalje s svetovnih prvenstev v olimpijskih kolektivnih športnih panogah ali olimpijskih športnih disciplinah individualnih športnih panog v članski konkurenci. Tožnik nesporno ni prejel paraolimpijske medalje, prav tako ni prejemnik medalj z v tem določilu navedenih olimpijad in tudi ne medalj s svetovnih prvenstev v olimpijskih kolektivnih športnih panogah ali olimpijskih športnih disciplinah individualnih športnih panog v članski konkurenci. Tožnik je namreč prejemnik dveh medalj s svetovnega prvenstva za invalide. Ker tožnik tudi ni prejemnik zgoraj navedene Bloudkove nagrade, je odločitev tožene stranke, da ni upravičen do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, zaradi neizpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 3. člena ZSPIDŠ, po presoji sodišča pravilna.

12. Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, da tožniku pripada pravica do dodatka k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, ker ni izpolnjen nobeden od kriterijev, določenih v prvem odstavku 3. člena ZDPIDŠ. Ker tožnik nesporno ni osvojil paraolimpijske medalje, sodišče kot nerelevantne zavrača tožbene navedbe, da bi se moral tožnik avgusta 1976 udeležiti paraolimpijskih iger v Torontu, kjer bi zagotovo ponovil uspeh s svetovnega prvenstva. Sodišče prav tako zavrača tožbene ugovore, da je tožniku Zveza za telesno kulturo Jugoslavije leta 1975 podelila priznanje za dosežene rezultate in predstavljanje jugoslovanskega športa, ki ima vsaj enako težo kot Bloudkova nagrada za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek. Tožnik namreč ni prejel Bloudkove nagrade, kot jo opredeljuje druga alineja prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, zakonodajalec pa kot kriterij za pridobitev pravice do dodatka ni določil tej nagradi primerljivih priznanj.

13. Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore o diskriminaciji športnikov invalidov z ostalimi športniki. V prvi alineji prvega odstavka 3. člena je namreč ZDPIDŠ izenačil prejemnike olimpijskih ali paraolimpijskih medalj, prejemnike medalj z olimpijade gluhih in prejemnike medalj s šahovske olimpijade. Glede na vsebino nadaljevanja te zakonske določbe, je očitno, da zakonodajalec ni predvidel, da bi bil prejemnik medalje s svetovnega prvenstva paraolimpijske športne panoge upravičenec do pravice do dodatka k pokojnini, pač pa le, kolikor je prejemnik paraolimpijske medalje. Glede na to, da na ravni prejemnikov dobitnikov medalj zakonodajalec iger enači olimpijske in paraolimpijske medalje, bi, kolikor bi bil njegov namen kot upravičence določiti tudi prejemnike medalj s svetovnih prvenstev v paraolimpijskih športnih panogah, po mnenju sodišča to določil na enak način. V zvezi s tem je sodišče vpogledalo tudi v obrazložitev tako predloga tega zakona kot Zakona o športu, katerega določbo šestega odstavka 35. člena je povzel ZDPIDŠ, iz katerih ne izhaja drugačen namen predmetnega določila, kot ga tolmači tožena stranka. Sodišče v taki ureditvi ne vidi diskriminatornega razlikovanja med športniki invalidi in neinvalidi. Različne položaje je namreč dopustno urejati različno, pri čemer ni dvoma, da je ureditev športa invalidov in neinvalidov različna, različni sta tudi njuni krovni organizaciji ter njuno vključevanje v mednarodne povezave. Nenazadnje, tako kot po presoji sodišča športniki invalidi niso upravičenci do dodatka k pokojnini, kolikor niso prejemniki medalje s paraolimpijskih iger, velja enako razlikovanje tudi za prejemnike, npr. medalj s svetovnih šahovskih prvenstev (upravičeni so do dodatka le, kolikor so prejemniki medalj s šahovske olimpijade) ali prejemnike medalj s svetovnih prvenstev v neolimpijskih športnih panogah.

14. Tožena stranka je svojo odločitev ustrezno obrazložila, pri čemer je pojasnila, da tožnik ni osvojil medalje skladno s 3. členom ZDPIDŠ (paraolimpijske medalje) in zato ne izpolnjuje pogojev in kriterijev, ki jih za priznanje pravice do navedenega dodatka določa ta zakon. Glede na to sodišče zavrača tožbene ugovore, da se tožena stranka ni izrekla glede izpolnjevanja pogojev, ampak je samo navedla, da Zveza za šport invalidov Slovenije tožnika ne vodi v evidenci športnikov dobitnikov medalj. Končno pa tudi sam tožnik ne zatrjuje, da je dobitnik paraolimpijske medalje.

15. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi predlagal lastno zaslišanje in pregled listinskih dokazov, torej je smiselno predlagal opravo glavne obravnave. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (da je tožnik dobitnik dveh medalj s svetovnega prvenstva za invalide, ni pa ni dobitnik paraolimpijske medalje in ne Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni športni dosežek), ampak je sporna le pravilna uporaba materialnega prava, t. j. prvega odstavka 3. člena ZDPIDŠ, s strani tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Iz tega razloga je sodišče zavrnilo zahtevo tožnika za povrnitev stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 116/2018-21
• VSRS Sklep X DoR 209/2020-3
• UPRS Sodba I U 1240/2020-20