UPRS Sodba IV U 76/2019-10

Jedro

Ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Finančna uprava Republike Slovenije, Finančni urad Celje, je z izpodbijano odločbo DT 4934-101236/2018-4 04-710-21 z dne 9. 8. 2018, odločil, da se dolžnikovemu dolžniku A. d.o.o., naloži, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi, št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018, v znesku 37.000,00 EUR, ki ga mora dolžnikov dolžnik plačati v roku 15 dni po prejemu te odločbe na navedeni račun. (prvi odstavek izreka). Če dolžnikov dolžnik ne plača navedenega zneska v zgoraj navedenem roku, se le ta prisilno izterja (drugi odstavek izreka); da stroški postopka niso nastali (tretji odstavek) in v četrtem odstavku, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila, da je s sklepom o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018, Finančni urad Celje, odredil davčno izvršbo in zarubil terjatev, ki jo ima davčni dolžnik B. d.o.o. do svojega dolžnika A. d.o.o. v višini 37.000,00 EUR, za poravnavo dolžnikovih obveznosti. Dolžnikovemu dolžniku je bil sklep vročen 26. 7. 2018. Z zgoraj navedenim sklepom je bilo dolžnikovemu dolžniku naloženo, da plača zarubljeno terjatev v znesku 37.000,00 EUR na predhodni račun Ministrstvu za finance, FURS.

3. Dolžnikov dolžnik je bil opozorjen na določbo prvega odstavka 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), iz katere izhaja, da če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v predpisanem roku, se po prvem odstavku 175. člena ZDavP-2 davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je na znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Dolžnikov dolžnik je pravočasno vložil ugovor zoper prej navedeni sklep, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. Dolžnikov dolžnik se po sklepu ni ravnal, čeprav je bil na posledico opozorjen, zato je bil na podlagi 175. člena ZDavP-2 odločeno tako, kot je navedeno v izreku te odločbe.

4. Drugostopenjski organ je pritožbo A., proizvodnja in vgradnja ..., d.o.o. zoper odločbo Finančne uprave z dne 9. 8. 2018 zavrnil in pojasnil, da pritožnica ni ravnala po sklepu o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018, zato so bile izpolnjene vse procesne predpostavke iz 175. člena ZDavP-2, po katerem mora prvostopenjski organ v takšnem primeru izdati odločbo, kot je izpodbijana. Obenem to pomeni tudi, da lahko pritožnica v predmetnem postopku uveljavlja le še tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov iz 174. člena ZDavP-2. Pritožnica v obravnavani pritožbi ugovarja zapadlost zapadlosti terjatve do davčne dolžnice, kar pa ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v predmetnem postopku, ampak bi ga lahko uveljavljala kvečjemu v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Ob navedenem pritožbeni organ še pojasnjuje, da ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po petem odstavku 174. člena ZDavP-2 ne zadrži njegove izvršitve, kar pomeni, da vloženi ugovor na izdajo odločbe po 175. členu ZDavP-2 ne vpliva. Ne glede na navedeno pa lahko davčni organ po uradni dolžnosti, do odločitve o ugovoru, odloži začetek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, če oceni, da bi bilo o ugovoru mogoče ugoditi. Takšna odločitev pa ni v pristojnosti pritožbenega, temveč prvostopenjskega organa. Hkrati pa dodaja, da pritožba zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ne zadrži izvršitve te odločbe, kar določa tretji odstavek 175. člena ZDavP-2. Pritožbeni organ nadalje še ugotavlja, da je pritožnica podala navedbe v smeri izpolnjevanja pogojev za odlog oziroma obročno plačevanja davka v primerih hujše gospodarske škode (102. člen ZDavP-2) in razložila, da je v ta namen vložila posebno vlogo, za kar je seveda pristojen prvostopenjski upravni organ.

5. Tožeča stranka je že v ugovoru zoper odločbo izrecno uveljavljala, da priznava obstoj fakture št. 0023-18 z dne 2. 3. 2018 v višini 37.000,00 EUR, opozorila pa je, da sta s osnovnim, prvotnim dolžnikom, po zapadlosti terjatve 2. 4. 2018 sklenila pisni dogovor, na podlagi katerega dolžnikovemu dolžniku zapade plačilo po prej navedeni fakturi šele 30. 4. 2019. Že v ugovoru je tožeča stranka navedla številne razloge, ki preprečujejo izvršljivost izpodbijane odločbe. Navedla je, da sme FURS zarubiti zgolj in samo tiste terjatve, ki so nesporne in ki so zapadle v plačilo. Sklicevala se je odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-6/13-120, Up-24/13-16, ki je zaradi kršitve pravice do sodnega varstva razveljavilo sodbo VS RS X Ips 370/2011. Tožeča stranka je povzela določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na postopek davčne izvršbe in se v nadaljevanju sklicevala na sodno prakso, ki je že zavzela stališče, da sme davčni organ v postopku davčne izvršbe po tem, ko je dolžnik davčnega dolžnika ugovarjal obstoju terjatve, ki je bila predmet rubeža, sam, v okviru odločanja o predhodnem vprašanju, presojati obstoj take sporne terjatve. V nadaljevanju pa se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča U-I-6/13-12, Up-24/13-16, ki je v svoji odločitvi zavzelo stališče, da je odločitev VS RS, po kateri je dopustno davčno izvršbo opraviti na premoženju tretje osebe zaradi izterjave tujega davčnega dolga, kljub temu, da je ta oseba pravočasno ugovarjala, da denarna terjatev davčnega dolžnika zoper njo ne obstaja, posegla v njeno pravico, da o njenih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP.

6. Takšno je tudi dejansko stanje v konkretnem primeru in zato ob smiselni uporabi odločitve Ustavnega sodišča, tožena stranka dolžnikovemu dolžniku ne bi smela naložiti plačila tujega dolga v višini 37.000,00 EUR, če terjatev še ni zapadla, torej je terjatev sporna.

7. V nadaljevanju je tožeča stranka, ne da bi se spuščala v razmerje med upnikom in osnovnim - prvotnim dolžnikom, opozorila, da je že na prvi pogled jasno razvidno, da je sklep o davčni izvršbi temeljil na številnih listinah, ki nimajo značaja izvršilnega naslova. Upnik zatrjuje, da je seznam izvršilnih naslovov, na podlagi katerega je predlagal izvršbo z rubežem terjatve, sestavljen v skladu z zakonskimi določili, in sicer 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, čemur pa dolžnikov dolžnik, sedaj tožeča stranka, odločno oporeka. Za seznam izvršilnih naslovov namreč ne zadostuje le to, da je za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej, ampak mora imeti posamezni izvršilni naslov, ki sestavlja seznam izvršilnih naslovov, sam zase značaj izvršilnega naslova, na podlagi katerega se lahko izvede davčna izvršba. Izvršilni naslovi, na podlagi katerih se lahko izvede davčna izvršba, pa so taksativno našteti v 145. členu ZDavP-2.

8. Izvršljiv obračun davka je izvršilni naslov. Sestavljen je iz davčnega obračuna, obračuna davčnega odtegljaja in obračuna prispevkov za socialno varnost in le takšen obračun predstavlja izvršilni naslov, ne pa kakršenkoli obračun. Tako DDV obračun, obračun obresti, obračun davčnih odtegljajev, obračun davkov dohodka iz dejavnosti, niso skladni z definicijo obračuna davka in jih zato ni mogoče šteti za izvršilni naslov.

9. Upnik, torej tožena stranka, tudi napačno enači obračun davka z davčnim obračunom, ki je v skladu s četrtim odstavkom 49. člena ZDavP-2 le ena izmed treh postavk obračuna davka. Enako velja tudi za obračun prispevkov za socialno varnost, ki je prav tako le ena izmed postavk, iz katerih je sestavljen obračun davka in sam zase ne more predstavljati izvršilnega naslova. Tudi na seznamu izvršilnih naslovov uvrščena odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, nima lastnosti izvršilnega naslova. Citirane odločbe ni mogoče enačiti z določbo o odmeri davka, saj nadomestilo ni davek. O tem se je že izrekla sodna praksa, na primer sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah Z 8/2014.

10. Glede na navedeno je torej mogoče še sedaj ugotoviti, da bo davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve mogoča le, če je bilo o obstoju te terjatve že pravnomočno odločeno oziroma, če se bo dolžnik davčnega dolžnika strinjal, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja v rokih zapadlosti, kot to izhaja iz listin.

11. Pri tem dolžnikov dolžnik opozarja na že sprejeto stališče sodne prakse, da ni povsem jasno, zakaj ZDavP-2 v četrtem odstavku 174. člena sploh predvideva, da davčni organ odstopi ugovor dolžnikovega dolžnika organu druge stopnje, če meni, da ni utemeljen.

12. V nadaljevanju tožeča stranka navaja, da izpodbijane odločitve ne more sprejeti iz vsebinskih razlogov, zato jo dojema kot krivično in jo razume kot rezultat odločanja, ki je bilo materialno in procesno neustrezno. Odločitev je pritožbeni organ v izogib ponavljanju v celoti oprl na obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožeča stranka takšne argumentacije ne sprejema in uveljavlja, da je bila s sporno odločbo neutemeljeno, brez pravne podlage, potisnjena v nevzdržen ekonomski položaj že zato, ker je bila zarubljena terjatev še pred izdajo odločitve z dne 9. 8. 2018, ki ji je bila vročena dne 14. 8. 2018, dolžniku delno že plačana in sicer 23. 7. 2018, znesek 4.250,00 EUR; 31. 8. 2018, 2.000,00 EUR; 19. 9. 2018, 1.000,00 EUR; 26. 9. 2018, 1.000,00 EUR; 28. 9. 2018, 760,00 EUR; 28. 9. 2018, znesek 300,00 EUR; 2. 9. 2018, 120,00 EUR; 12. 10. 2018, znesek 2.050,00 EUR, in 18. 12. 2018 znesek 31.000,00 EUR. Najmanj kar je, se ne bi smela blokirati, še manj pa prenakazati denarna sredstva na tožnikovem TRR, za znesek 4.205,00 EUR, ki so bila evidentno plačana še preden se je sploh izvedelo za izpodbijano odločbo, ki je bila tožniku vročena 14. 8. 2018. Znesek 4.250,00 EUR je bil namreč plačan dolžniku 22 dni prej, kot je tožnik sploh izvedel za rubež terjatve.

13. Glede ostalih zneskov do višine 37.000,00 EUR pa tožeča stranka ponovno opozarja, da zneski še niso zapadli v plačilo, na kar je bila tožena stranka opozorjena že v ugovornem postopku in nato še v pritožbenem postopku., saj je terjatev zapadla 30. 4. 2019. Takšno postopanje upravnega organa prav gotovo oviro pravico tožeče stranke, da svobodno razpolaga s svojimi denarnimi sredstvi in posega v načelo svobodne gospodarske pobude in v načelo zakonitosti. Ker mora tožeča stranka računati s tem, da bo morala svoje dolgove do tretjih oseb plačevati predčasno, vse na podlagi samovoljne in arbitrarne odločitve fiskalnega organa.

14. Še posebej je skrb vzbujajoče, da je tožena stranka kljub opozorilu ignorirala odločitev Ustavnega sodišča U-I-6/13, UP-24/13 z dne 11. 2. 2016, odločitev Vrhovnega sodišča X Ips 370/2011, dosedanjo sodno prakso (glej odločitev Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, številka Z 8/2014 z dne 20. 5. 2014) in ne nazadnje še določila Zakona o davčnem postopku (konkretno prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). S takojšnjo izvršitvijo sporne odločbe je že tožeča stranka utrpela precejšnjo gospodarsko škodo, saj so bile njene likvidnostne zmožnosti s tem ogrožene in vsa načrtovana plačila dobaviteljem in obveznosti do zaposlenih onemogočene.

15. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in v zadevi razsodi tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v celoti odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

16. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje in dodaja, da tožeča stranka izpodbija odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, v skladu s katero se odločba, kot je izpodbijana, izda v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o davčni izvršbi, s katerim mu je naloženo, da zarubljeni znesek dolga, ki ga ima do davčnega dolžnika, plača na predpisan račun davčnega organa.

17. Povzema vsebino sklepa o davčni izvršbi in zato ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je ravnala v skladu z izdanim sklepom o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018, je bilo treba na podlagi določb 175. člena ZDavP-2 izdati izpodbijano odločbo. To pomeni tudi, da lahko tožeča stranka v postopku s pravnimi sredstvi zoper odločbo izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, uveljavlja le ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožeča stranka tovrstnih ugovorov v predmetni tožbi ne uveljavlja. Ugovarja namreč obstoju oziroma zapadlosti terjatve do davčne dolžnice, kar pa ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v tem postopku, ampak kvečjemu v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018. Slednje je tožeča stranka sicer storila, ampak je bil njen ugovor z odločbo z dne 31. 1. 2019 zavrnjen, kot neutemeljen. Tožena stranka ni seznanjena, da bi tožeča stranka zoper citirani sklep o davčni izvršbi vložila tožbo v upravnem sporu.

18. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je zarubljeno terjatev še pred vročitvijo izpodbijane odločbe delno že plačala svojemu dolžniku, pa tožena stranka dodaja, da je bilo zatrjevano plačilo v znesku 4.250,00 EUR z dne 23. 7. 2018 upoštevano že pri izdaji sklepa o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018. Obveznost tožeče stranke do družbe B. d.o.o. je na podlagi fakture, št. 0023-18 z dne 2. 3. 2018, znašala 41.250,00 EUR in je po delnem plačilu v znesku 4.250,00 EUR ostala odprta še v višini 37.000,00 EUR, kar je bilo nato predmet rubeža. Da bi tožeča stranka zarubljeno terjatev v navedeni višini pred izdajo izpodbijane odločbe plačala na predhodni podračun prvostopenjskega organa, kot ji je bilo naloženo s sklepom o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018, v tožbi ne zatrjuje. Zatrjevana plačila tožeče stranke, izvršena že po izdaji izpodbijane odločbe, v dobro družbe B. d.o.o., pa glede na vse pojasnjeno po mnenju tožene stranke nikakor ne morejo vplivati na odločitev v predmetni zadevi.

K I. točki izreka:

19. Tožba ni utemeljena.

20. Predmet odločanja v tem upravnem sporu je odločba, izdana zoper tožečo stranko kot dolžnikovega dolžnika na podlagi 175. člena ZDavP-2. V skladu z navedeno določbo davčni organ v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora, davek izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. Zoper navedeno odločbo se lahko dolžnikov dolžnik pritoži v 8 dneh od vročitve odločbe, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe.

21. Po presoji sodišča so bila pri izdaji te odločbe zakonska določila ZDavP-2 pravilno uporabljena. Pojasnjeno je bilo, da je prvostopenjski organ 24. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21, s katerim je odločil, da se zoper dolžnika, B., inženiring, proizvodnja, trgovina in druge storitve, d.o.o., opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 50.988,86 EUR ter hkrati določil tudi način izvršbe z rubežem denarne terjatve v višini 37.000,00 EUR, ki jo ima navedeni dolžnik do svojega dolžnika, A., proizvodnja in vgradnja ..., d.o.o.. Slednjemu je bilo z istim sklepom naloženo, da zarubljeni znesek terjatve v višini 37.000,00 EUR, plača na račun MF FURS, poučen pa je bil tudi o možnosti vložitve ugovora, ki je bil zavrnjen z odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2019.

22. Ker tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala v skladu z navedenim sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

23. Ob upoštevanju navedenega je zato predmet konkretnega postopka izključno ugotavljanje pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki je predmet pritožbe, torej presoja njene skladnosti z določbami 175. člena ZDavP-2. Navedeno pomeni, da lahko v tem postopku, kot posledici neravnanja po sklepu o izvršbi, dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve oziroma ugovorov, ki jih je bilo dopustno uveljavljati v ugovornem postopku na podlagi 174. člena ZDavP-2, zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika.

24. Tožeča stranka v tožbi, enako kot že v pritožbi, uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, in sicer, da terjatev dolžnika še ni dospela. Kot je sodišče že pojasnilo, bi tovrstne ugovore tožeča stranka lahko uveljavljala le v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi 174. člena ZDavP-2, ne more pa jih uspešno uveljavljati v tem postopku, ki ima pravno podlago v 175. členu ZDavP-2.Tudi sicer je iz listin predloženega upravnega spisa razvidno, da je tožeča stranka te ugovore že uveljavljala v pritožbi zoper Sklep o izvršbi z dne 24. 7. 2018, ki jih je tožena stranka (dokončno) presodila z odločbo z dne 31. 1. 2019. O tožnikovih ugovorih je torej bilo dokončno odločeno, s tem pa je bila podana pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2. Iz navedenega razloga sodišče zavrača vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na obstoj (nedospelost) dolga.

25. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost izvršilnih naslovov navedenih v 1. točki izreka Sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 4934-10123672018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018, ki zavezuje dolžnika B., inženiring, proizvodnja, trgovina in druge storitve d.o.o. Tožeči stranki pojasnjuje, da skladno z določbo 143. člen ZDavP-2 v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, predmet katere je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi zarubi terjatev v višini dolga, ki ga ima dolžnikov dolžnik do dolžnika. Zoper ta sklep ima dolžnikov dolžnik pravico ugovarjati, z ugovori primeroma naštetimi v četrtem odstavku 174. člena ZDavP-2, z namenom varovati izključno svoje pravice in pravne koristi, kar v nadaljevanju pomeni, da dolžnikov dolžnik ne v ugovornem postopku na podlagi 174. člena ZDavP-2, ne v pritožbenem postopku na podlagi 175. člena ZDavP-2, ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj s sklepom zarubljene terjatve, niti ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in pravilnost izvršilnega naslova ali seznama izvršilnih naslovov. S takimi ugovori namreč varuje pravice in pravne koristi tretjega, torej dolžnika. Tako tožeča stranka teh ugovorov v tožbi ne more uveljavljati, zato je tožba v tem delu neutemeljena.

26. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zarubljeno terjatev delno že plačala svojemu dolžniku. Po vpogledu v listine priloženega upravnega spisa sodišče ugotavlja, da tega ugovora, torej delnega poplačila terjatve še pred izdajo izpodbijane odločitve, tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, št. DT 4934-10123672018-1 04-710-21 z dne 9. 8. 2018 ni uveljavljala, zato navedeni tožbeni ugovor po presoji sodišča predstavlja tožbeno novoto. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Teh okoliščin tožeča stranka v tožbi ne utemeljuje, zato sodišče tožbeni ugovor kot nedovoljen zavrača.

27. Ker torej ugovori, ki jih tožnik navaja v tožbi, v tem postopku niso relevantni, ugovorov v smislu 175. člena ZDavP-2 pa ne navaja, sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v skladu z določbami ZDavP-2, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

28. Tožeča stranka je v tožbi, poleg vpogleda v posamezne listine upravnega spisa, predlagala tudi lastno zaslišanje in zaslišanje prič. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem v delu predlaganega zaslišanja pa tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba, št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba, št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožeča stranka v obravnavanem primeru s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018 pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

24.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 795/2016
• UPRS sodba II U 265/2016
• sodba II U 73/2013