<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 228/2019-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:IV.U.228.2019.9
Evidenčna številka:UP00050197
Datum odločbe:14.05.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), Melita Ambrož (poroč.), Edvard Ermenc
Področje:BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ
Institut:postulacijska sposobnost - postulacijska sposobnost za pritožbo - objektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči

Jedro

Tožnica z ugovori, ki se nanašajo na njeno pravico vložiti pritožbo brez dokazovanja pogoja opravljenega pravniškega državnega izpita ali brez pooblaščenca, ki ima ta pogoj izpolnjen, ne more biti uspešna, kar seveda pomeni, da dodelitev zaprošene BPP tožničinega pravnega položaja ne bi izboljšala, torej nima verjetnega izgleda za uspeh in posledično ni upravičena do dodelitve BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, št. IV U 47/2019-23 z dne 8. 10. 2019, zavrne.

2. Tožena stranka je odločitev, skladno z določbami Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), utemeljila z ugotovitvijo, da je v obravnavanem primeru prosilka prosila za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, št. IV U 47/2019-23 z dne 8. 10. 2019, s katerim je bila njena pritožba zoper sklep sodišča št. IV U 47/2019-19 z dne 13. 6. 2019 zavržena kot nedovoljena na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3. Povzela je vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz katerega izhaja, da je prosilka pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, št. IV U 47/2019-19 z dne 13. 6. 2019 vložila sama, pri čemer pa niti v predhodnem postopku, niti v pritožbi ni izkazala in tudi ne zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit, zato je sodišče štelo, da pravniškega izpita nima in zaključilo, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, in je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

4. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bilo prosilki v pravnem pouku sklepa z dne 13. 6. 2019 pojasnjeno, da lahko skladno z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo zoper sklep vloži le oseba, ki ima opravljen pravniški državni izpit ter da se v primeru, če pritožbo vloži kdo, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, šteje, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima, zaradi česar se taka pritožba kot nedovoljena, zavrže. V izpodbijanem sklepu je bilo prosilki pojasnjeno tudi, da je ustavnost določbe 22. člena ZUS-1 Ustavno sodišče RS že presojalo ter v odločbi št. U-I-69/70 z dne 4. 12. 2008 ugotovilo, da določba 22. člena ZUS-1 ni v neskladju z Ustavo RS.

5. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je izpodbijani sklep pravilen, ker prosilka ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit in da lahko sama vloži pritožbo, prosilka pa tudi v prošnji za dodelitev BPP ni zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Zato je tožena stranka ugotovila, da je pričakovanje prosilke, da bi v postopku s pritožbo zoper izpodbijani sklep uspela, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah in po mnenju organa za BPP prosilka nima verjetnega izgleda za uspeh in se zato nadaljnjega postopka ni razumno udeleževati.

6. Ker mora prosilec za dodelitev BPP izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj za dodelitev BPP po ZBPP, tožena stranka ugotavlja, da je treba prosilkino prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena, v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP, v celoti zavrniti kot neutemeljeno že iz razloga, ker prosilka ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

7. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in meni, da sodišče išče poti, kako njene vloge obravnavati in zavreči, pri čemer pa se ne upoštevajo predloženi dokazi in dokazne navedbe. V tožbi pojasnjuje kronološki potek dogodkov in meni, da je glede na zahtevnost zadeve dopustno, da sme stranka sama opravljati pravdna dejanja. Tako iz določbe 22. člena ZUS-1, določbe 86. člena ZP in 89. člena ZPP zagotovo izhaja, da lahko pritožbo vloži sama. Tudi sicer je bila prezrta njena prošnja, v kateri je želela odvetniško svetovanje in zastopanje pred Upravnim sodiščem v Celju v vseh štirih sporih v celoti, do samega zaključka vseh upravnih sporov, s strani odvetnice B.B.

8. To pomeni, da bi potrebovala odvetniško zastopanje izključno na prvi stopnji, ker Upravno sodišče RS, zunanji oddelek v Celju, že skoraj dve leti odloča o njeni prvi tožbi. Ponovno poudarja, da bi odvetniško zastopanje in svetovanje nujno rabila že na prvi stopnji, zato v izogib nadaljnjemu zavlačevanju sodišča pri odločanju podaja tudi tožbeni zahtevek za odobritev pravnega zastopanja za vse štiri navedene upravne spore že na prvi stopnji. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

12. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka (finančni položaj prosilca). V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP pa se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za dodelitev BPP, ki jih zakon primeroma našteva in med katerimi se presoja tudi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati (drugi pogoji). Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

13. Ob dodelitvi BPP morajo biti torej izpolnjeni ne le materialni (finančni) pogoj, ampak tudi objektivni (postopkovni) pogoji iz prvega in drugega odstavka 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP, je treba na podlagi razpoložljivih podatkov oceniti, ali so izpolnjeni procesni pogoji iz 24. člena ZBPP (tako tudi sodna praksa, primerjaj s sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. I U 1570/2015 z dne 24. 11. 2015 in sodbo I U 2239/2018-6 z dne 21. 11. 2018) in upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve BPP v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh.

14. Predmet presoje sodišča v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, št. IV U 47/2019-23 z dne 8. 10. 2019, ki temelji na ugotovitvi, da je tožnica vložila pritožbo zoper sklep istega sodišča, št. IV U 47/2019 z dne 13. 6. 2019 sama in ni izkazala, da je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, oziroma pogoj iz 86. člena ZPP.

15. Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko namreč v postopku s pritožbo stranka opravlja dejanja le po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, na kar je bila tožnica tudi pravilno opozorjena v pravnem pouku sklepa, zoper katerega je vložila pritožbo, pogoj obveznega zastopništva po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, pa ne velja le, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit.

16. Ker v zadevi ni sporno, da je tožnica pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, Oddelek v Celju, zoper sklep št. IV U 47/2019-19 z dne 13. 6. 2019, vložila sama in ni izkazala, niti zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je bila njena pritožba s sklepom št. IV U 47/2019-23 z dne 8. 10. 2019 zavržena kot nedovoljena, posledično pa je taka odločitev, ki temelji na neprerekani ugotovitvi o izpolnitvi postulacijske sposobnosti za vložitev pritožbe, po presoji sodišča vezala tudi toženo stranko pri presoji upravičenosti dodelitve BPP.

17. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in meni, da je imela pravico vložiti pritožbo sama, zato je bila ugotovitev tožene stranke nepravilna. Tožnici sodišče pojasnjuje, da je ustavnost drugega odstavka 22. člena ZUS-1 Ustavno sodišče RS presojalo v odločbi U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/2008) in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je razložilo, da je z obveznim pravnim zastopanjem za vložitev pritožbe v upravnem sporu zakonodajalec določil le način izvrševanja pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS, s katerim se zagotavlja učinkovitost sodstva. Prav tako je navedlo, da ker je s sistemom brezplačne pravne pomoči zagotovljeno, da ima tudi oseba slabega gmotnega položaja možnost pridobiti pooblaščenca, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ni podano neskladje niti s prvim odstavkom 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom).

18. Navedena presoja torej pomeni, da tožnica z (smiselnimi) ugovori, ki se nanašajo na njeno pravico vložiti pritožbo brez dokazovanja pogoja opravljenega pravniškega državnega izpita ali brez pooblaščenca, ki ima ta pogoj izpolnjen, ne more biti uspešna, kar seveda pomeni, da dodelitev zaprošene BPP tožničinega pravnega položaja ne bi izboljšala. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da tožnica, ob upoštevanju zakonske podlage, kot tudi že sprejete sodne prakse, v zadevi, v zvezi s katero vlaga prošnjo za odobritev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh in posledično ni upravičena do dodelitve BPP.

19. Ker je bil torek postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyMTAz