UPRS Sodba I U 1630/2019-13

Jedro

Tožnik že na trditveni ravni ni zadostil svojemu delu trditvenega in dokaznega bremena, saj zgolj zaradi svojega razmišljanja o istospolnih odnosih, ki jih ni nikoli prakticiral, in zaradi dvomov o islamu zaradi želje po uživanju svinjskega mesa in alkoholnih pijač v Tuniziji ne bi bil preganjan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v rednem postopku na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi je povzela, kaj je tožnik navedel ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 14. 10. 2018, na prvem osebnem razgovoru dne 14. 11. 2018 ter na drugem osebnem razgovoru dne 3. 9. 2019. Kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito je navedel, da je Tunizijo zapustil zaradi težav po razkritju stališč glede istospolnih odnosov in glede dvoma v islam že v starosti 15 let, kar je njegova družina vseskozi sprejemala, prijatelji pa so se prenehali z družiti z njim, njegova razmišljanja pa so razkrili tudi drugim krajanom, zaradi česar so ga v letu 2016 skušali napasti v kavarni, a jim je ušel, za tem pa so njihov dom večkrat obmetavali s kamenjem. Tožnik ni nobenega od teh dogodkov prijavil policiji, da bi se na ta način skušal zaščititi, ker bi ga po njegovem mnenju policisti ne razumeli in ga zaradi njegovega razmišljanja celo pretepli. Zaradi tega ni zapuščal doma, ob koncu leta 2017 pa je odšel ilegalno s čolnom v Italijo, tam ostal približno leto dni in zatem prišel v Slovenijo k bratu in po prijetju s strani slovenske policije zaprosil za mednarodno zaščito v Centru za tujce Postojna. Ker ni priložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala dogodke, zaradi katerih je zapustil Tunizijo, je tožena stranka skladno s 3. odstavkom 21. člena ZMZ-1 ugotavljala, ali so v njegovem primeru podane okoliščine, da se je kar najbolj potrudil za utemeljitost svoje prošnje, ali je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, ali so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom, ter ali je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče in ali je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost.

3. Po ugotovitvi tožene stranke v zvezi z vprašanjem, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, ni mogoče spregledati, da je v tožnikovi izpovedi prišlo do več pomembnih nasprotij glede njegovih osebnih podatkov, osebnih dokumentov ter dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo, ki jih tožnik ni zadovoljivo pojasnil, kar jo je vse vodilo k zaključku, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

4. Po lastnih navedbah je tožnik ilegalno zapustil Tunizijo s čolnom in tako odpotoval v Italijo, kjer je bival od leta 2017, po lastni izjavi 1 leto in 2 meseca, četudi je iz navedb na drugem osebnem razgovoru očitno, da je v Italiji bival manj kot 1 leto, medtem ko je sprva na Policijski postaji A. zatrjeval, da je v Italijo odpotoval legalno z letalom meseca septembra 2016, kar je kasneje skušal pojasniti z navedbo, da se je takrat lagal, ker ga je bilo strah.

5. Razen tega je kasneje v prošnji in tudi na prvem osebnem razgovoru zatrjeval, da je v Italijo prišel v septembru 2017, drugače pa je na drugem osebnem razgovoru glede tega datuma navedel, da si je v Tuniziji najprej pridobil osebno izkaznico dne 5. 10. 2017 in šele mesec dni pozneje odpotoval v Italijo. Vprašan o razlogu, da v Italiji ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito, je po njegovih besedah v tem, ker Italiji ni imel težav, živel je normalno, delal je na črno in ga nikoli ni prijela policija, zato o tem sploh ni razmišljal. V Sloveniji pa je, ko ga je prijela policija po 3-eh dneh bivanja pri bratu, šele po nastanitvi v Centru za tujce ... zaprosil za mednarodno zaščito. V postopku ni nikoli izrazil kakršnih koli osebnih varnostnih zadržkov glede Italije in je na drugem osebnem razgovoru tudi pojasnil, da se v Italiji ni želel uradno prijaviti, čeprav je tam normalno živel, ker tam razmere niso take kot v Sloveniji, temveč policija nespoštljivo ravna z ljudmi, jih pretepa, in ker gre za veliko in umazano državo, ki mu zato ni bila všeč. Na vprašanje, zakaj je potem toliko časa ostal v Italiji, je tožnik odgovoril, da sprva ni vedel, kakšna je situacija v Italiji, potem pa uvidel, da tam ne želi živeti, ker mu tam ni udobno in da s tem, če bi zaprosil za mednarodno zaščito, ne bi dobil nič. Sicer se je v Italiji počutil varno, kasneje pa je spoznal, da bi, kolikor bi v Italiji ostal, ker tam živi veliko Arabcev, lahko sam imel iste težave kot v Tuniziji. Takoj po prihodu v Italijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je imel nastanitev in ni bil na ulici, zato mu ni bilo takoj potrebo zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka v tej zvezi pripominja, da si posamezni prosilec ne more prosto izbirati države, v kateri si želi zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je to dolžan storiti v prvi zanj varni državi, česar pa tožnik ni storil, pač pa je v Italiji ostal približno leto dni, ne da bi sploh pomislil na vložitev prošnje, saj po lastnih besedah ni potreboval zaščite.

6. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik tudi ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, saj je jasno izpovedal, da je bila njegova ciljna država Italija, kjer je tudi bival približno leto dni, njegovo ravnanje pa kaže na to, da si ni želel zaščite Slovenije, ampak je zaprosil le zato, ker je bil prijet s strani slovenske policije in je po neuspelem odstranitvenem postopku iz države zaprosil za mednarodno zaščito v Centru za tujce .... Na podlagi podatkov policijske depeše z dne 27. 9. 2018, ko je v razgovoru navedel, da je pri bratu v Sloveniji nameraval ostati le 5 dni in se 28. 9. 2018 vrniti v Italijo, tožena stranka ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče.

7. Po primerjavi in analizi vseh tožnikovih izjav tožena stranka ugotavlja tudi pomembna neskladja glede ključnih dejstev v povezavi z razlogi, ki jih je tožnik navajal kot razlog za zapustitev izvorne države in ostalimi okoliščinami, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, med drugim v zvezi s posedovanjem osebnih dokumentov, navajanjem lastnega imena in priimka, nasprotujočimi si navedbami glede njegovega rojstnega kraja. Glede skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav o zatrjevanem preteklem preganjanju in razkritju svojih razmišljanj o istospolni usmerjenosti in dvomu glede muslimanske vere, so po ugotovitvi tožene stranke njegove izjave v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države neprepričljive, razen tega pa jih je različno opisoval ob vložitvi prošnje, na prvem osebnem razgovoru in na drugem osebnem razgovoru. Ugotovljena razhajanja se nanašajo na opise dogodka v kavarni, kamenjanjem domače hiše, trajanjem teh dogodkov ter njihovo časovno umestitev oziroma oddaljenost s tožnikovim odhodom iz Tunizije, razhajanja pa je ugotovila tudi glede tožnikovih opisov njegovega službovanja in prenehanjem le-tega.

8. Tožena stranka ob presoji vseh njegovih navedb, podanih ob vložitvi prošnje ter na obeh osebnih razgovorih, ocenjuje, da tožnikovim navedbam glede dogodkov, ki naj bi bili vzrok za njegov odhod iz Tunizije, zaradi neprepričljivo in nedosledno opisanih okoliščin ter izmikajočih se odgovorov, ni mogoče verjeti in tudi, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja s strani nekdanjih prijateljev in sosedov zaradi svojega dvoma v muslimansko vero, saj jim je ta razmišljanja razkril že približno leta 2006 pri starosti 15 let, od tedaj naj ne bi več obiskoval džamije in zaradi tega po lastnih navedbah ni imel nikoli težav vse do odhoda iz Tunizije v letu 2017.

9. Tožena stranka zato dvomi, da bi zaradi tega izvorno državo Tunizijo zapustil šele konec leta 2017 in ker je tudi sam pojasnil, da nikoli ni bil v zvezi z nobenim moškim, pač pa le z dekletom in tudi odkar živi v Evropi od leta 2017 dalje ni nikoli bil v kontaktu z nobenim istospolno usmerjenim moškim, niti ni nikoli vstopil v nobeno katoliško cerkev v Tuniziji, Italiji, ne v Sloveniji, tako po ugotovitvi tožene stranke tožnik ni uspel dokazati ne istospolne usmerjenosti niti želje po spremembi vere, ki sicer temelji le na njegovi želji po uživanju alkohola in svinjskega mesa. S slednjim pa tudi v Tuniziji ni imel nobenih težav, saj je vse to brez težav dostopno na „črno“. Razen tega tožena stranka meni, da so spolna poželenja in fantazije običajna za vse ljudi ne glede na spol, raso, vero ali starost, sama razmišljanja o tem pa nikomur ne škodujejo. Prav tako tudi meni, da so v obdobju adolescence vsi mladostniki zaskrbljeni glede lastne spolne identitete in morebitne istospolne usmerjenosti, samo spolne fantazije o istem spolu pa ne pogojujejo tudi istospolne usmerjenosti.

10. Po stališču tožene stranke pa tožnik zaradi svojega razmišljanja o istospolnih odnosih v Tuniziji ne bi bil preganjan, saj jih ni nikoli prakticiral, niti ni bil nikoli v stiku z istospolno usmerjeno osebo. Upoštevajoč izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 591/2012 z dne 10. 1. 2013 tožena stranka ocenjuje, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, ni podana le takrat, kadar so njegove izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma, kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo na drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanja ni mogoče verjeti. Če bi bili dogodki, ki jih je tožnik opisal kot preganjanje, resnični, bi jih zagotovo prijavil policiji, česar pa ni storil, kar je skušal pojasniti z navedbo, da ga policisti ne bi razumeli in si ne bi upal o tem govoriti z njimi. Tožnik po ugotovitvi tožene stranke tako v postopku ni izkazal, da mu v zvezi z zatrjevanimi problemi ni bila na razpolago ustrezna zaščita v državi izvora, če sam sploh ni nikoli poiskal zaščite s strani ustreznih organov v izvorni državi. Tožnik tako ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen tega pa dejanj, kot jih je opisal tožnik in ki naj bi bila povod za zapustitev izvorne države, ne gre šteti za dejanje preganjanja, kot so navedena v 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 oziroma kot izhajajo iz 1. alineje 1. odstavka 26. člena ZMZ-1. Po vpogledu številnih preučenih informacij tožena stranka namreč ugotavlja, da se izjave tožnika ne skladajo niti s pridobljenimi informacijami o njegovi izvorni državi Tuniziji, ki je v svoji ustavi iz leta 2014 v 1. členu poudarila, da je Islam državna vera, v 2. členu pa, da je Tunizija civilna država, ki temelji na državljanstvu in volji ljudi ter vladavini prava, medtem ko v 6. členu ustava še določa, da je država varuh vere in kot taka zagotavlja svobodo verovanja in svobodno izvajanje verskih praks, država pa se zavezuje, da bo širila vrednote zmernosti in strpnosti glede verovanj ter prepoveduje kršitev teh vrednot. Četudi gre za pretežno muslimansko državo, pa je Tunizija sodobna in svobodnjaška ter je tako alkohol legalno dostopen, dejanska prodaja piva po osebi pa je tam najvišja v vsem arabskem svetu. Razen tega je v Tuniziji prvič v arabskem svetu začela delovati prva LGBT radijska postaja že 19. 12. 2017. Novica o tem je bila objavljena tudi v LGBT časopisu ..., kar nakazuje premike v smeri večje strpnosti v tunizijski družbi, četudi so po podatkih Poročila Amnesty international za Tunizijo 2018 sporazumni spolni odnosi med osebami istega spola še vedno kaznivo dejanje po 230. členu Kazenskega zakonika. Kljub temu so 17. 1. 2018 v Tuniziji organizirali prvi filmski festival, ki slavi skupnost LGBT. Razen tega se je na poslednjih predsedniških volitvah prvič potegoval za predsednika Tunizije odkrito homoseksualen kandidat s podporo več kot 10.000 podpisnikov, kar je pogoj za nominacijo kandidata.

11. Po ugotovitvi tožene stranke kljub nekaterim pomanjkljivostim na področju varovanja človekovih pravic Tunizija kaže napredek in se jo lahko šteje za varno izvorno državo, saj tam ni preganjanja, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, niti ni ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, tožnik pa bi lahko dobil zaščito znotraj izvorne države, kolikor bi jo potreboval. Sam niti ni dokazoval nasprotnega, pač pa je celo sam izjavil, da že vse od svoje starosti 15 let dalje ni več obiskoval mošeje, niti ni prakticiral islama, pa vendar zaradi tega ni imel nobenih problemov z domačimi niti z okolico. V Tuniziji je brez težav užival tudi alkohol in svinjsko meso, kar je kupoval na črnem trgu, četudi je kot glavni razlog za nestrinjanje z muslimansko vero navajal prav željo po uživanju alkoholnih pijač in svinjskega mesa. Tožnik pa tudi zaradi svojih razmišljanj o istospolnih odnosih po oceni tožene stranke ne bi imel nobenih težav v svoji izvorni državi, saj te svoje želje namreč ni nikoli niti poskušal uresničiti niti v več letih svojega bivanja v Evropi, kjer bi jih lahko brez zadržkov tudi uresničil, pa jih ni.

12. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da se ne strinja s komentarji in informacijami tožnika, ki jih je po svojih pooblaščencih vložil 24. 9. 2019, saj iz pridobljenih novejših informacij o Tuniziji izhaja, da se reforme izvajajo učinkovito in da se v državi čuti bistveni napredek glede večjega družbenega sprejemanja pripadnikov LGBT, medtem ko je tožnikov glavni razlog za nestrinjanje z muslimansko vero zgolj želja po uživanju svinjskega mesa in alkoholnih pijač, kar pa je že pred odhodom iz Tunizije tam tudi sam prakticiral brez kakršnihkoli težav. Tožnik tako po oceni tožene stranke tako ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljenega strahu pred preganjanjem ali ogroženostjo v izvorni državi, saj je iz njegovega opisa dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države in zaradi katerih je v RS zaprosil za mednarodno zaščito, razvidno, da mu v Tuniziji ne grozi preganjanje v smislu ZMZ-1, saj opisane težave v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, kot je opredeljeno z določili Ženevske konvencije o statusu beguncev in ZMZ-1. Zato ni upravičen do priznanja statusa begunca, niti do priznanja subsidiarne oblike zaščite. Razen tega je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Tunizijo določila za varno izvorno državo, tožnik pa ni izkazal, da bi bil lahko v primeru vrnitve v izvorno državo kakorkoli ogrožen zaradi njegovih osebnih okoliščin.

13. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne tožni stranki v ponovno odločanje. Svojo istovetnost naj bi izkazal že na Policijski postaji A. 27. 9. 2018 s predloženo fotografijo tožnikovega potnega lista, ki jo je po elektronski pošti od sorodnice prejel tam navzoč brat. Naknadno je predložil tudi pristno osebno izkaznico in vozniško dovoljenje, zato mu ni mogoče očitati prikrivanja identitete niti zavajanja uradnih organov, češ da za postopek ni pomembno, kdaj je dokumente predložil, ampak da je z njimi izkazal svojo identiteto, njihovo verodostojnost pa lahko preveri tudi sodišče. Glede osebnega imena tožnik navaja, da ga ni spreminjal, ampak je prišlo do nerazumevanja pri prevajanju iz arabščine. Glede kraja rojstva pa poudarja, da je le-ta naveden v osebnem dokumentu. Zato meni, da ni razlogov za zaključek, da je s tem zavajal uradno osebo. Kar zadeva ugotovitve o neprepričljivosti njegovih zatrjevanj o istospolni usmerjenosti in religiji, si le-te po stališču tožnika niso nasprotujoče, ampak je z njimi svojo zgodbo le dopolnjeval in nadgrajeval. Dodaja še, da odkrivanje spolne identitete ni pogojeno izključno z izkušnjami. Poleg tega je sam povedal, da je bil v razmerju z žensko, a taka zveza zanj ni bila. Glede religije naj bi šlo za napako v prevodu pri navedbi, da si želi postati kristjan, ampak naj bi izpovedal, da je ateist, ki bi lažje živel v krščanski družbi, kot v islamu. Glede zaposlitve navaja, da jo je imel štiri leta v istem hotelu le za določen čas dveh mesecev v glavni turistični sezoni, v juliju in avgustu, zapustil pa jo je zaradi šikaniranja glede njegove spolne usmerjenosti in religije. V zvezi z navedbo, da je zaprosil za mednarodno zaščito šele v Sloveniji, da bi se izognil prisilni odstranitvi v Tunizijo, tožnik navaja, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tam glede tega ni imel težav in ker se je v Italiji varno počutil ter tudi ni bil seznanjen, da lahko in mora zaprositi za mednarodno zaščito. Kar zadeva verodostojnost, po mnenju tožnika ni pomembno, kdaj je pričel razmišljati o svoji spolni in verski drugačnosti, ampak da je imel posledice. Tožnik poudarja, da iz preučenih informacij, zlasti iz Poročila Amnesty International za Tunizijo 2018 izhaja, da je sporazumni spolni odnos med isto spolno usmerjenimi osebami kazniv po 230. členu Kazenskega zakona, zato sam ni podal prijave na policijo, obrazložitvi izpodbijane odločbe pa očita, da ne vzdrži razumne presoje. Enako meni tudi v zvezi z navedbo, da noben zakon ne prepoveduje uživanja svinjskega mesa. Glede navedbe, da so s strani tožnika predložene informacije o Tuniziji zastarele, ker se nanašajo na leto 2015, tožnik meni, da to časovno ni tako zelo oddaljeno, češ da se sprememba razmišljanja ter mentalitete ljudi ne zgodi v tem času, Kazenski zakonik pa se tudi ni spremenil. Razmere v tunizijskih zaporih naslavlja internetni članek, ki je bil objavljen v maju 2019 na spletnem naslovu, ki ga v tožbi navaja tožnik. Dodaja, da je 6. 10. 2019 nastopila mandat nova vlada pod okriljem ekstremistične islamistične stranke ..., novi predsednik države, ki se deklarira kot nasprotnik istospolno usmerjenih, pa je mandat nastopil 13. 10. 2019, o čemer pa v izpodbijani odločbi ni obrazložitve, zato je v tem delu onemogočen njen preizkus.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi, na katero se v celoti sklicuje. Glede na uveljavljeno sodno prakso meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

15. S pripravljalno vlogo z dne 12. 11. 2019 je tožnik predložil spletno povezavo do dveh tujih člankov ter naknadno predložil tudi njun slovenski prevod.

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se na tem mestu v celoti sklicuje na razloge tožene stranke v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja v skladu s 1. odstavkom 20. člena ZUS-1 pa še dodaja:

18. Skladno z 2. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite se v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

19. Eden od ključnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite je, da imajo dejanja preganjanja, ki se jih prosilec utemeljeno boji, lastnosti, opredeljene v 1. odstavku 26. člena ZMZ-1, in sicer morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti, ali predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.

20. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, je tožnik v prošnji in tudi na obeh osebnih razgovorih kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavljal strah pred preganjanjem zaradi svojih razmišljanj o istospolnih odnosih in dvomov o muslimanski veri. Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije lahko predstavljajo dejanje preganjanja, če imajo lastnosti kot jih opredeljuje prvi odstavek te določbe, in sicer, če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Tožnik pa s tem že na trditveni ravni ni zadostil svojemu delu trditvenega in dokaznega bremena, saj tudi po presoji sodišča zgolj zaradi svojega razmišljanja o istospolnih odnosih, ki jih ni nikoli prakticiral, in zaradi dvomov o islamu zaradi želje po uživanju svinjskega mesa in alkoholnih pijač v Tuniziji ne bi bil preganjan. Po presoji sodišča je tožena stranka v tej zvezi pravilno izpostavila tudi stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 591/2012 z dne 10. 1. 2013, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, ni podana le takrat, kadar so njegove izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma, kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo na drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanja ni mogoče verjeti.

21. Sodišče soglaša s toženo stranko tudi v tem, da je za tožnika njegova država varna. Tožnik sicer očita, da je tožena stranka glede z njegove strani predloženih informacij o izvorni državi izrazila stališče, da so le-te zastarele, vendar sodišče v tem pogledu ne more slediti tožniku, saj se je tožena stranka s predloženimi informacijami torej seznanila in se do njih tudi opredelila. Razen tega je Tunizija z Odlokom Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (3. odstavek 61. člena ZMZ-1), kot je pravilno ugotovila tudi tožena stranka, tožnik pa tega ne izpodbija in tudi ni navedel prav nobene okoliščine, s katero bi izpodbil koncept varne države iz 1. odstavka 62. člena ZMZ-1.

22. Kolikor pa tožnik uveljavlja kršitve določb postopka, v zvezi s tem sodišče po vpogledu predloženega upravnega spisa ugotavlja, da je ugovor kršitve postopka neutemeljen. Po presoji sodišča se namreč kot neutemeljen izkaže očitek o kršitvi pravil postopka v zvezi z domnevno pomanjkljivo obrazložitvijo izpodbijane odločbe v delu, ki zadeva nastop mandata nove vlade in novega predsednika Tunizije v mesecu oktobru 2019, saj je bila izpodbijana odločba že pred tem izdana dne 27. 9. 2019. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) namreč upravni organi praviloma odločajo v skladu s pravnim in dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe. Enako stališče je že izrazilo tudi vrhovno sodišče v zadevi št. X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009, zato ga je mogoče šteti za ustaljeno upravno sodno prakso. V konkretnem primeru tako glede na datum izdaje izpodbijane odločbe toženi stranki torej ni mogoče očitati odsotnosti dela obrazložitve, ki naj bi umanjkal. Ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP sodišče zato zavrača kot neutemeljen.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

24. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in tožnika, ki je bil tekom postopka v zadevi že večkrat ustno zaslišan ob podaji prošnje in na dveh osebnih razgovorih, ni ustno zaslišalo še v postopku pred sodiščem, ker tožnik dokaznega predloga ni substanciral in ker prav tako tudi ni substanciral niti drugih dokaznih predlogov za vpogled dveh internetnih člankov (iz meseca novembra 2019) in za zaslišanje svojega brata kot priče, sodišče navedenih ni dokazov izvedlo in ni zaslišalo predlagane priče. Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012 mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni niti substancirano obrazložil, saj ni navedel kako oziroma v čem bi izvedba predlaganih dokazov sploh vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično ni izkazal, da bi izvedba predlaganih dokazov v konkretnem primeru vplivala na sprejem drugačne odločitve. Zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in je pri tem izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73).

Datum zadnje spremembe:

24.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 313/2020-9
• UPRS Sodba I U 117/2020-9
• UPRS Sodba IU 915/2021-24