UPRS Sodba I U 687/2020-8

Jedro

Tožnik s tem, ko je že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal nekatere vidike oziroma pojavnosti diskriminacije, ni navajal dejstev, ki bi bila povsem nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla tožena stranka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

Glede revščine je Upravno sodišče že vpeljalo v upravno-sodno prakso standard, da kadar tožnik uveljavlja pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb v primeru vrnitve v izvorno državo, gre sicer lahko za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, še posebej če gre za mladoletnega prosilca. Vendar pa glede na opisano odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo mladoletnega tožnika za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 2004 v kraju B., državljan Kraljevine Maroko.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik 28. 2. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na zatrjevano mladoletnost tožnika je bila z odločbo Centra za socialno delo Ljubljana z dne 28. 2. 2020 za njegovo zakonito zastopnico imenovana C.C.. V lastnoročni izjavi z dne 25. 2. 2020, podani na PP Ljubljana, je tožnik kot razlog za vložitev prošnje navedel slabo ekonomsko stanje v Maroku. Od doma je odšel, da bi našel zaposlitev.

3. Ob podaji prošnje je tožnik navedel, da je berberske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, govori arabsko, berbersko ter malo francosko in malo angleško. V Maroku je zaključil devet razredov šolanja, kot naslov zadnjega prebivališča pa je navedel kraj Č.. V Alžiriji ima še očeta, mamo, eno sestro in štiri brate. Skupaj z bratom je tožnik nekaj časa delal v pekarni. Izvorno državo je zapustil konec septembra 2019. Najprej je legalno odšel v Turčijo, kjer je bil en mesec, pot pa nadaljeval v Grčijo in tam ostal en teden. V Albaniji in Črni gori je preživel zgolj nekaj dni, v Bosni in Hercegovini pa je ostal tri mesece. Preko Hrvaške do Slovenije je potreboval 12 dni. V Sloveniji je prišel do azilnega doma in podal je namero za mednarodno zaščito. Kot ciljno državo je navedel Francijo, kamor si je želel zaradi dela. Tožnik s seboj ni imel nobenih dokumentov. Dejal je, da jih je pustil pri stanodajalcu v Turčiji, kjer je živel. Dodal je, da je z njim še vedno v stikih preko Facebooka ter da se bo potrudil do osebnega razgovora priskrbeti kak osebni dokument, s katerim bo potrdil svojo identiteto. Uradna oseba je tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije z odlokom uvrstila Maroko na seznam varnih izvornih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je odšel iz izvorne države. Tožnik je odvrnil, da v Maroku ni zaposlitve in da tudi ne varnosti. Veliko je organiziranega kriminala, socialne razmere v državi pa so slabe. V Maroku po njegovem ni dela in ni prihodnosti, ni bolnišnic in ni oskrbe. Pojasnil je, da je bil tudi sam žrtev napada z nožem, ko so ga oropali in mu vzeli telefon. Napad in krajo je prijavil tudi policiji, vendar mu niso pomagali, saj jim ni znal povedati, kdo naj bi ga napadel. Prepričan je, da tolpe tudi podkupujejo policiste. Povedal je še, da je zaradi ekonomskih razlogov pustil tudi šolo, saj je bil zaradi slabe ekonomske situacije primoran začeti delati. Dodal pa je, da končan študij ne zagotavlja dela, do tega najlažje prideš, če imaš zveze. Pojasnil je, da je njegov oče kmet in ima kmetijo, ter da družina obdeluje zemljo in se s tem preživlja. Za pot do Evrope je tožnik porabil 1000 evrov, ki jih je privarčeval z delom. Kot je pojasnil, konkretnega dogodka, ki bi spodbudil njegov odhod iz Maroka ni bilo ter dodal, da želijo vsi mladi oditi. S starši ostaja redno v kontaktu. Na vprašanje svoje zakonite zastopnice, ki jo je zanimalo, kaj je zanj pomenilo to, da je bil reven, je odvrnil, da si je želel zagotoviti lepše življenje.

4. S tožnikom, ki pri sebi ni imel nobenih dokumentov ali kakršnih koli drugih dokazil, je bil 12. 5. 2020 ob prisotnosti njegove zakonite zastopnice in pooblaščenca ter tolmača za arabski jezik opravljen osebni razgovor. Tožnik je dejal, da je oseba, pri kateri je pustil svoj potni list, od njega zahtevala veliko denarja. Z osebo je sicer v stikih preko Facebooka. Uradna oseba je tožnika pozvala, da naj v dokaz, da je z osebo komuniciral glede pridobitve dokumenta, predloži kopijo posnetka zaslona, s čimer se je tožnik strinjal. Dodal je, da ima doma še rojstni list in se strinjal, da bo dokument v najkrajšem možnem času predložil v dokumentacijo. Tožena stranka opozarja, da ni ne tožnik ne njegova pooblaščenka in ne njegova zakonita zastopnica do izdaje izpodbijane odločbe v spis predložila kopij posnetkov zaslona in ne osebnega dokumenta niti ni zaprosil za podaljšanje roka.

5. Tožnik je v nadaljevanju osebnega razgovora ponovil podatke glede osebnega imena, kraja in datuma rojstva ter svoje narodnosti, ki jih je navedel že ob podaji prošnje. Povedal je, da je v kraju B. končal osem razredov šole, devetega ni končal. V šolo je prenehal hoditi leta 2016. Šolanje je opustil zaradi finančne situacije, saj oče ni zaslužil dovolj, da bi lahko plačal za stroške šolanja. Po tem, ko je opustil šolo, je z bratom delal v pekarni. V Maroku se sicer začne šolo obiskovati pri šestih letih, tudi sam jo je začel obiskovati takrat. Uradna oseba je tožnika v nadaljevanju soočila z neskladji v njegovi zgodbi, saj se štetje let preprosto ni ujemalo. Če je tožnik rojen leta 2004 in je začel šolo obiskovati pri šestih letih, je bilo to leta 2010. Končal naj bi osem razredov, devetega pa je opustil, zato bi po tem izračunu v šolo prenehal hoditi leta 2019 (in ne 2016). Tožnik je v svoj zagovor dejal, da včasih razreda ni naredil in je prvi in šesti razred ponavljal. Uradna oseba je tožnika ponovno soočila, da bi to pomenilo, da se je šolal vsaj deset let in če bi šolanje začel pri šestih letih, upoštevajoč navedeno letnico rojstva 2004, bi to pomenilo, da je s šolanjem prenehal leta 2020 (in ne 2016, kakor je sam navedel). Tožnik replike ni imel in argumentov uradne osebe ni znal obrazložiti ali pojasniti nastalega neskladja. Dejal je le, da je šolanje opustil približno tri leta pred tem, ko je zapustil Maroko. Pritrdil je uradni osebi, da poseduje spričevalo za osnovno šolo in se strinjal, da ga bo v najkrajšem času tudi predložil. Tožena stranka opozarja, da tožnik v spis ni predložil dokumentov.

6. Tožnik je še na osebnem razgovoru povedal, da je pred odhodom iz Maroka občasno delal, še največ pri bratu v pekarni, kjer je zaslužil pet evrov na dan. To je zanj samega zadostovalo za dostojno življenje. Vprašan po razlogih, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, je tožnik dejal, da v prošnji ni povedal, da je njegov glavni razlog za odhod dejstvo, da je Berber. To je občutljiva tema, tega ni želel izpostavljati. Tudi sam naj bi trpel zaradi rasizma, saj ni smel javno govoriti berbersko. Če je kdo slišal, da tako govori, je bil deležen žalitev. Izpostavil je, da je na uradih potrebno govoriti berbersko, v šoli pa naj bi se učitelji do njega obnašali drugače kot do Arabcev. Po njegovih občutkih, naj bi bili Arabci deležni bolj podrobnih razlag, čeprav v razredu še zdaleč ni bil edini Berber. Povedal je, da je njegov kraj znan po tem, da je večina njegovih prebivalcev Berberov, čeprav na območju živijo tudi Arabci. Njegovo narodnost pa poleg tega razkriva tudi njegov dialekt, razlika v jeziku pa je po mnenju tožnika tudi glavna razlika med Berberi in Arabci. Obstajajo pa še razlike v štetju koledarja, hrani in glasbi. Konkretnejših osebnih izkušenj in primerov rasističnega in diskriminatornega obnašanja, ki bi ga sam izkusil, tožnik ni znal navesti.

7. V nadaljevanju je tožnik pojasnil, kako je z zdravstveno oskrbo v Maroku. Po njegovem vedenju so v Maroku imeli pravico do zdravstvene oskrbe njegovi starši, ne pa tudi on. Lahko je sicer obiskal zdravnika, vendar naj bi bile njegove storitve plačljive. V primeru, da poseduješ neko kartico, pa naj bi imel popust. Tako kartico so imeli polnoletni državljani, tudi njegovi starši. Tožnik je potrdil, da sta oba njegova starša Berbera. Na vprašanje, če je pri njih šolanje brezplačno, pa je odvrnil, da je potrebno na začetku leta plačati 15 evrov.

8. Povedal je še, da je kot otrok upal, da bo dokončal izobraževanje, vendar je kasneje to upanje izgubil. Omenil je še, da je v Maroku veliko kriminalnih skupin, nekoč naj bi mu vzeli denar. Dogodek naj bi prijavil tudi na policijo, vendar mu tam niso mogli veliko pomagati, saj tožnik ni mogel podati opisa oseb, ki naj bi ga oropale. Nadaljeval je, da je njegov odhod iz države spodbudilo dejstvo, da Maroko zapusti veliko drugih Berberov, ter dodal, da je državo zapustil tudi zaradi revščine. V Maroku so privatne klinike plačljive, državne bolnišnice pa naj ne bi bile dovolj dobre. Potrdil je, da imajo dostop do državnega zdravstva vsi.

9. Na vprašanje uradne osebe glede dela pri bratu je tožnik potrdil, da je zaslužil dovolj za hrano in pijačo, vendar po njegovem to ni bilo dovolj za prihodnost. Čeprav je najprej dejal, da ob delu ni uspel varčevati, se je kasneje popravil in priznal, da je uspel privarčevati približno 40 evrov na mesec. S privarčevanim denarjem si je plačal pot do Evrope.

10. Na nadaljnje vprašanje uradne osebe, če imajo Arabci in Berberi v Maroku enak dostop do šolstva in do zdravstva, je tožnik odgovoril pritrdilno. Glede šolanja in zdravstva imajo oboji enake pravice. Povedal je, da če bi se moral vrniti v Maroko, zanj to pomeni, da bi se vrnil na začetek in da je izgubil čas, ko je bil na poti. V Maroku je po njegovem človek brez cilja. Dejal je, da se v Sloveniji lahko šola in uči slovensko ter dodal, da bi moral v Maroku za učenje tujega jezika dodatno plačati. Priznal je, da bi se v Maroku lahko šolal, opozoril pa je na razlike, ki obstajajo med zasebnimi in javnimi šolami. Tožnik od Slovenije pričakuje mednarodno zaščito.

11. Priložnost za vprašanja je v nadaljevanju osebnega razgovora dobil tudi tožnikov pooblaščenec. Tožnik je na njegova vprašanja povedal, da si po poklicu želi postati nogometaš, ker je za to imel talent. Šola v Sloveniji mu je všeč in mu gre dobro. Pojasnil je, da se je sam odločil, da bo v Maroku prenehal hoditi v šolo, saj ni več želel hoditi tja. V Maroku veliko mladih šole ne dokonča. Ponovno je povedal, da je po končanem šolanju začel delati pri bratu v pekarni, njegovo delo je trajalo osem ur na dan, včasih podnevi in včasih ponoči. Vmes se je tudi odselil od staršev, čeprav so vsi živeli v istem kraju, vsi so se namreč preselili iz B. v Č., kjer je brat imel pekarno. Tožnik je dejal, da je bil oče krojač, mati pa ni delala. Ob dodatnem povpraševanju uradne osebe, kako je njegov oče krojač, če je predhodno zatrjeval, da dela na kmetiji, je tožnik pojasnil, da je kot krojač delal v B., po selitvi v Č. pa so imeli nekaj zemlje in je zato oče takrat začel kmetovati. Oče kot krojač sicer ni imel stalnega dela, je pa zaslužil približno 200 evrov na mesec. Pooblaščenca je zanimalo, kaj lahko tožnik še pove o težavah Berberov in pojasnil je, da je za Berbere težko dobiti državne službe, drugih primerov in težav, s katerimi bi se soočali on in njegova družina, ni navedel.

12. Na koncu postopka je tožnik odgovarjal še na vprašanje svoje zakonite zastopnice. Zanimalo jo je, katere jezike vse govori in tožnik je dejal, da francosko, angleško, arabsko in dva dialekta berberskega jezika. Na vprašanje, če je imel v Maroku veliko konfliktov, je tožnik odvrnil, da se je vedno bal, da bi se mu kdo maščeval ter dejal, da mu je nekoč nek Arabec grozil z nožem in od njega zahteval denar, vendar mu je tožnik zbežal. V Sloveniji konfliktov nima. Tožnik je za konec potrdil, da je navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil Maroko, ter da ne želi ničesar dodati.

13. Ker tožnik ni predložil nobenih dokumentov s fotografijo, tožena stranka ugotavlja, da njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena. Je pa mogoče na podlagi izjav, ki jih je podal, ugotoviti, da je do dokaza o nasprotnem njegova izvorna država Maroko, saj je tudi sam ves čas zatrjeval, da je državljan Maroka. Tožnik je ob podaji prošnje dejal, da je pustil dokumente v Turčiji pri stanodajalcu, potrdil je, da ima z njim še stike in se zavezal, da se bo potrudil, da dokumente priskrbi do osebnega razgovora. Na osebnem razgovoru ni predložil ničesar ter dejal, da je oseba, pri kateri je pustil svoje dokumente, od njega zahtevala veliko denarja. Ponovno je potrdil, da sta z osebo v stikih preko Facebooka in se strinjal, da bo kot dokaz temu predložil posnetek zaslona njunega pogovora. Tega do izdaje odločbe ni storil. Čeprav je dejal, da ima v Maroku rojstni list, ki ga bo poskusil čimprej dostaviti, do izdaje te odločbe tudi tega ni storil. Nenazadnje je tožnik, soočen z neskladji pri njegovih navajanjih o tem, kdaj je začel hoditi v šolo in kdaj prenehal, dejal, da bo poskusil predložiti svoje šolsko spričevalo iz osnovne šole, vendar, kot že omenjeno, do izdaje te odločbe tudi tega ni predložil. Tožena stranka dodaja, da ni ne tožnik ne njegova zakonita zastopnica ali pooblaščenci v spis predložil nobene obljubljene dokumentacije, prav tako pa ni nihče z njegove strani zaprosil za dodaten čas, da priskrbi obljubljeno dokumentacijo in dokazila.

14. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je namreč navajal samo dejstva, kot so iskanje dela in želja po boljšem življenju, ki pa za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ne izkazujejo utemeljenih osebnih okoliščin.

15. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni uspel nesporno izkazati, da bi bil v Maroku na kakršenkoli način ogrožen in prav tako ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Prav tako tožnik ni uspel nesporno dokazati, da bi v Maroku imel težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

16. Tožena stranka pojasnjuje, da čeprav jo poskuša tožnik prepričati, da je njegov razlog za odhod iz Maroka diskriminacija zaradi berberske narodnosti, njegove izjave jasno kažejo nasprotno. Tožnik je šele na osebnem razgovoru prvič izpostavil, da naj bi bil njegov razlog, zaradi katerega zaproša za mednarodno zaščito, njegova berberska narodnost. Pred tem tega ni nikoli niti omenil, v pojasnilo, zakaj ne, pa je vse skupaj obrazložil z dejstvom, da gre za občutljivo temo, o kateri prej ni želel govoriti. Tožena stranka omenjenega pojasnila ne more upoštevati za zadovoljivega, saj je bil tožnik pred podajo prošnje v jeziku, ki ga razume, seznanjen, da mora povedati vse razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Soočen z nadaljnjimi in podrobnejšimi vprašanji o tem, kakšne so bile njegove osebne izkušnje oziroma osebne težave zaradi njegove narodnosti, je tožnik navedel nekaj zelo pavšalnih in nekonkretiziranih primerov. Dejal je, da so ga včasih žalili, ko so ga slišali govoriti berbersko ter da je po njegovem mnenju učitelj snov v šoli bolj podrobno razlagal arabskim učencem. Bolj natančno in bolj konkretno pa ni izpostavil nobenega dogodka, in to kljub številnim vprašanjem uradne osebe. Tožnik je sam potrdil, da imajo Arabci in Berberi v Maroku enake pravice glede zdravstva in šolanja. Ko je bil vprašan, kaj bi se zgodilo, če bi se vrnil v Maroko, je preprosto odgovoril, da bi se s tem vrnil na začetek. Njegove navedbe so očitno posplošene, saj tožnik niti z enim konkretnim primerom ni izkazal, da bi bil zaradi pripadnosti svoji narodnosti resno oškodovan ali preganjan, ali da bi mu kaj takega grozilo v prihodnosti.

17. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru ponovno omenil, da je na ulicah kriminal, ter dejal, da so nekoč, ko je hodil po ulici, k njemu prišle tri osebe in mu vzele denar. Obakrat je potrdil, da je opravil prijavo na policijo, vendar je dejal, da na policiji niso storili nič, saj ni mogel opisati storilcev, ki so ga oškodovali. Tožnik v nobenem od primerov ni nakazal, da bi bili napadi povezani z njegovo narodnostjo. Šele ko ga je zakonita zastopnica povprašala, če je imel v Maroku veliko konfliktov, je dejal, da mu je nekoč Arabec iz soseske grozil z nožem in zahteval denar. Pristojni organ na tem mestu opozarja na različne interpretacije in navajanja domnevnih napadov, ki jih tožnik najprej opredeljuje kot kriminalne, kasneje pa nakaže, da naj bi šlo za narodnostno spodbujen napad. Glede na nekonsistentno opisovanje domnevnih napadov, tožena stranka upravičeno dvomi v navedeni potek dogodkov.

18. Tožena stranka opozori tudi na nadaljnje neskladje v tožnikovih navedbah, in sicer glede časovnice tožnikovega šolanja. Uradna oseba je tožnika soočila s seštevkom let šolanja, ki bi pomenil, da je tožnik lahko šolanje najprej končal leta 2020. Tožnikova edina replika je bila: »Ne vem«, kar pa nastalega neskladja nikakor ne pojasni.

19. Tožena stranka meni, da je dodatno očitno neskladje tudi v tožnikovih navajanjih glede njegovega šolanja. Ob podaji prošnje je tožnik dejal, da je s šolanjem prenehal zaradi ekonomskih razmer, saj naj bi moral delati, hkrati pa je dodal, da dokončanje študija ni nujno pogoj za to, da kasneje dobiš delo. Svoje odgovore je večkrat spremenil tudi tekom osebnega razgovora. Najprej je kot razlog navedel dejstvo, da je šolanje opustil zaradi finančne situacije, saj njegov oče ni zaslužil toliko, da bi plačal stroške tožnikovega šolanja, čeprav je kasneje tekom razgovora dejal, da stroški šolanja v Maroku znašajo 15 evrov v začetku leta. Na pooblaščenčevo vprašanje, če je v Maroku rad hodil v šolo, je tožnik odgovoril pritrdilno in povedal, da jo želi končati, hkrati pa je tokrat na vprašanje, zakaj je prenehal hoditi v šolo, dejal, da je bila to njegova odločitev, da je očetu povedal, da ne želi več hoditi v šolo, kar je njegov oče sprejel. Dodal je še, da veliko mladih Maročanov ne zaključi šolanja. Spet kasneje pa je tožnik zakoniti zastopnici na enako vprašanje odgovoril, da je s šolanjem prenehal, ker je moral „iti delat". Očitno je, da je tožnik na popolnoma enako zastavljeno vprašanje večkrat podal različen odgovor, zaradi česar tožena stranka upravičeno dvomi o njegovi iskrenosti.

20. Tožena stranka opozarja, da je iz policijske depeše razvidno, da je tožnik Maroko zapustil zaradi ekonomskih razmer v državi. Enak razlog je tožnik zapisal tudi v svoji lastnoročni izjavi, ki po mnenju pristojnega organa nosi veliko dokazno težo. V njej je zapisal, da je v Maroku slabo ekonomsko stanje. Od doma pa je odšel, da bi v Evropi, natančneje v Franciji, ki jo je izpostavil tudi kot svojo ciljno državo, našel zaposlitev. Že ob podaji prošnje je kot razlog za odhod navedel, da v Maroku ni dela, revščino pa je kot razlog izpostavil tudi na osebnem razgovoru. Tožnik je sicer dejal, da je z delom v bratovi pekarni zaslužil dovolj za hrano in pijačo zase, hkrati pa dejal, da to ni dovolj za prihodnost. Kljub temu je sodeč po njegovih navedbah uspel privarčevati približno 40 evrov na mesec, privarčevani znesek pa je porabil za pot v Evropo. Iz tožnikovih navedb očitno izhaja, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo, zato tožena stranka ugotavlja, da je potrebno njegovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno.

21. Tožena stranka tudi šteje, da so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1, v tožnikovih navedbah pa hkrati ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država.

22. Ugotavlja namreč, da tožnik ni uspel izkazati, da bi bil v izvorni državi ogrožen. Iz njegovega pripovedovanja, ponavljajočih se neskladij, predvsem pa iz njegovega navajanja razlogov ob podaji prošnje in zapisani lastnoročni izjavi je očitno, da je iz izvorne države odšel, da bi si ustvaril boljše življenje. Tožniku torej v izvorni državi ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, ravno tako pa iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi mu v izvorni državi grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen.

23. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka pripominja, da je pri presoji vsake posamezne prošnje za mednarodno zaščito vezana na trditveno podlago, svojo odločitev pa je oprlo na sodbe Vrhovnega sodišča (št. I Up 41/2016 z 2. 3. 2016, sodba št. I Up 322/2016 z 22. 2. 2017), iz katerih med drugim izhaja, da ... »sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.«.

24. Tožena stranka še pojasnjuje, da ker je tožnik mladoletna oseba, mu je bila v postopku za priznanje mednarodne zaščite v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZMZ-1 zagotovljena ustrezna podpora za uživanje pravic in izpolnjevanje obveznosti v zvezi s postopkom in mu je bila že ob podaji prošnje na podlagi druge alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ-1 zagotovljena prisotnost in podpora zakonite zastopnice B.B., ki je bila imenovana s strani pristojnega Centra za socialno delo. Skozi celoten postopek je bilo upoštevano načelo otrokove največje koristi, tožnik pa je bil z vso potrebno skrbnostjo in natančnostjo izprašan tako ob podaji prošnje, kakor na osebnem razgovoru. Tožna stranka je pri pripravi svoje odločitve upoštevala določbo petega odstavka 16. člena ZMZ-1 in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki v 1. odstavku 3. člena govori o tem, da morajo biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Iz prošnje za mednarodno zaščito mladoletnega tožnika je razvidno, da ima v izvorni državi mamo, očeta, sestro in štiri brate, s katerimi ni imel nobenih težav. Starša sta za njegov odhod iz države vedela, prav tako vesta, kje se trenutno nahaja, saj ima z njimi redne stike. Tožnik je do odhoda iz izvorne države živel v varnem okolju pri svoji družini, delal je v bratovi pekarni v Č., njegova družina pa je živela v istem kraju, kar je pojasnil tudi sam, ko je dejal, da so na začetku vsi živeli v B., ko pa je začel brat s pekarno v Č., so se tja v bližino preselili tudi starši. Mladoletni tožnik je imel v izvorni državi očitno urejeno bivališče, kamor se lahko vrne. Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje, da bi bil ob vrnitvi mladoletnega tožnika v izvorno državo zanj zagotovljen primeren sprejem in nega.

25. V tožbi tožnik ugovarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je Maroko zapustil zaradi svoje narodnosti. Tožnik je namreč na vprašanje uradne osebe, da naj čim bolj natančno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, navedel, da je njegov glavni razlog ta, da je Berber. Povedal je še, da je to v Maroku občutljiva tema, zaradi katere ima lahko velike težave. Ravno zaradi tega, ker gre za tako občutljivo temo, tožnik tega ni izpostavil že na podaji prošnje. Razgovor za podajo prošnje je bil kratek in tožnik se ni počutil dovolj sproščenega, da bi lahko govoril o tako občutljivi temi. Poudarja, da je potrebno upoštevati tudi poseben položaj tožnika, saj gre za mladoletno osebo brez spremstva, ki velja za ranljivo osebo v postopku mednarodne zaščite. Uradna oseba na koncu prošnje ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj pooblaščencu tožnika, tako da tožnik ni imel možnosti izjasniti se o vseh razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Ravno zaradi tega je pooblaščenec tožnika na podaji prošnje predlagal, da je najprej potrebno ustrezno dopolniti prošnjo z izjavo o razlogih za mednarodno zaščito, nato izpeljati osebni razgovor.

26. Tožnik še poudarja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala, v kolikšni meri so Berberi v Maroku diskriminirani, čeprav bi to morala storiti še posebej skrbno, saj je tožnik navajal števila dejanja diskriminacije. Tožnik se ne strinja z navedbo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da se navedbe tožnika, ki se nanašajo na diskriminacijo, očitno posplošene. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, kako je občutil diskriminacijo. Povedal je, da je trpel zaradi rasizma, javno ni smel govoriti berbersko, policija in oblast so ga zaradi narodnosti žalile, diskriminacijo je občutil tudi v šoli, med drugim pa se zgodilo tudi, da mu je Arabec grozil z nožem. Iz celotnega osebnega razgovora izhaja, da je bil tožnik definitivno diskriminiran v Maroku zaradi svoje narodnosti.

27. Nadalje tožnik v tožbi uveljavlja, da je njegovo življenje ogroženo zaradi revščine ter zaradi napadov tolp organiziranega kriminala. Na podaji prošnje je tako izpostavil, da so ga tolpe večkrat oropale, grozili so mu tudi z nožem. Pri tem bi tožena stranka morala upoštevati, da je bil tožnik od kriminalnih tolp veliko bolj ogrožen predvsem zaradi svoje starosti, pomanjkanja zrelosti ali ranljivosti. Tolpe so ga tako nesorazmerno bolj prizadele. Poleg tega pa je bil od kriminalnih tolp bolj ogrožen tudi zaradi življenja v revščini. Starši namreč niso zaslužili dovolj za preživetje, zaradi česar je moral zapustiti šolo in delati. Iz povedanega izhaja, da je tožnik pripadnik manjšine iz zelo revnega okolja, ki ga ogrožajo kriminalne tolpe.

28. Zato tožnik meni, da v postopku za pridobitev mednarodne zaščite ni navajal zgolj dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Meni, da so njegovi razlogi, ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin, tehtni, da zanj Maroko ni vama izvorna država. Tožena stranka bi morala tožnika obravnavati v rednem postopku, kar pomeni, da bi morala v celoti raziskati tožnikove navedbe o diskriminaciji Berberov v Maroku in nevarnosti kriminalnih tolp, predvsem za revne in mladoletne osebe, in posledično bi morala poiskati in preveriti informacije o izvorni državi, tožniku pa bi morala dati možnost, da se do njih opredeli. Tožena stranka bi morala prav tako bolje utemeljiti, zakaj šteje tožnikove navedbe za neutemeljene, namesto da jih je le označila za pavšalne in ne dovolj konkretizirane. Ker svoje odločitve ni bolje utemeljila in se ni opredelila do zatrjevanj tožnika glede diskriminacije Berberov in glede nevarnosti kriminalnih tolp, je odločba v tem delu bistveno pomanjkljiva, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

29. Tožnik pa še opozarja, da so napačne navedbe tožene stranke, da je tožnik različno odgovarjal na vprašanja, zakaj je prenehal s šolanjem v devetem razredu. Tožnik je prenehal šolanje iz ekonomskih razlogov, moral je namreč pričeti delati. Družina ni zaslužila dovolj, da bi mu lahko privoščila šolanje. Četudi stroški šolanja v Maroku stanejo le 15 eur v začetku leta, to ni edini strošek, ki ga imajo starši za otroka, ki se šola. Starši so primorani za otroka plačevati še hrano, obleke in ostale življenjske potrebščine. Ker je bilo očitno, da družini tožnika ne bo zneslo preživljati, se je sam odločil, da šolo zapusti, zavedal se je namreč, da mora delati, če želi preživeti. Vse povedano je tožnik tudi pojasnil. Odgovori na enako zastavljeno vprašanje, zakaj se je tožnik nehal šolati, so jasni in se med seboj ne izključujejo.

30. Tožnik poudarja, da mu je bilo dano premalo časa za dostavo rojstnega lista in šolskega spričevala. Uradna oseba tožene stranke je toženca na osebnem razgovoru dne 12. 5. 2020 pozvala, naj rojstni list in šolsko spričevalo čim prej predloži Ministrstvu za notranje zadeve, l. 6. 2020 pa je že izdala izpodbijano odločbo. Za tožnika je nemogoče, da bi v tako kratkem času pridobil omenjene dokumente iz svoje izvorne države.

31. Tožnik še opozarja, da je tožena stranka pri zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito tožnika uporabila koncept vame izvorne države. Vendar pa je tekom postopka tožnika pri podaji prošnje le obvestila, da je bil Maroko z odlokom Vlade RS uvrščen na seznam varnih izvornih držav. Tožnika tako ni poučila o tem, da bo v njegovem primeru uporabila koncept vame izvorne države niti mu ni predstavila vsebine koncepta, zaradi česar tožnik ni bil seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za izdajo odločbe. Poleg tega tekom postopka tožnika ni seznanila, na kakšni podlagi oz. ob upoštevanju katerih okoliščin je bil Maroko uvrščen na seznam varnih izvornih držav. S tem je tožena stranka storila bistveno kršitev postopka. S tem v zvezi tožena stranka ni upoštevala tožnikovih relevantnih navedb, ki kažejo na to, da je tožnik v Maroku ogrožen zaradi etnične pripadnosti (Berber) in pripadnosti posebni družbeni skupini (mladoletni pripadnik manjšine iz zelo revnega okolja, ki ga ogrožajo kriminalne tolpe), kot že navedeno.

32. Poudarja, da se ne strinja z navedbo tožene stranke, da je tožnik živel do odhoda iz izvorne države v varnem okolju pri svoji družini in je imel očitno urejeno bivališče, kamor se lahko vrne. Popolno napačno je tudi sklepanje tožene stranke, da bi imel tožnik ob vrnitvi v izvorno državo zagotovljen primeren sprejem in nego. Tožnik je namreč tekom postopka povedal, da v Maroku ni bil varen. Povedal je, da so ga večkrat napadle organizirane kriminalne tolpe, napadle so ga tudi z nožem, policija mu pri tem ni mogla pomagati. Starši mu niso mogli več plačevati šolanja in primoran je bil zapustiti šolo in delati. Povedal je tudi, da je občutil rasizem, ker je Berber. Kot Berber je bil diskriminiran tako na ulici, kot v šoli, ljudje so vsak dan grdo ravnali z njim. Poleg tega je tožnik povedal tudi, da v svoji izvorni državi ne bi imel primerne zdravstvene oskrbe, zdravnika bi moral plačati. Državne bolnice so slabe, za dobro zdravstveno oskrbo moraš v zasebne klinike. Država ti pri tem nič ne pomaga. Tožnik je tudi povedal, da raje umre, kot da bi se zbudil v Maroku. Ravno tako se v svoji izvorni državi ni mogel šolati, saj mu starši zaradi revščine tega niso mogli privoščiti.

33. Tožnik zato naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, podredno pa, da tožbi ugodi, odpravi odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

34. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Strinja se, da je uradna oseba tista, ki tožnikove navedbe o razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, smiselno presoja v sklopu razlogov, kot jih opredeljuje ZMZ-1, vendar to ne pomeni, da je njena naloga, da išče možne interpretacije in razlage v nekonkretiziranih navedbah tožnika ali da kakorkoli predvideva. Tožena stranka se strinja, da je zlasti v primeru mladoletnih prosilcev povečano dokazno breme na strani pristojnega organa, vendar pa to ne pomeni, da je tožnik 'tega' dokaznega bremena popolnoma razbremenjen. Tožnikove navedbe so bile preskope in preveč posplošene, kar je razvidno tudi iz priložene dokumentacije. Tožnik namreč po eni strani zatrjuje, da je s šolanjem moral prenehati, ker je bila njihova finančna situacija preslaba, da bi zmogli stroške šolanja, po drugi strani pa zatrjuje, da je bila to njegova odločitev ter da v Maroku veliko mladih ne konča šolanja. Tožena stranka vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe in mnenju, da so bile tožnikove navedbe v postopku nekonsistentne. Glede očitka v zvezi z osebnimi dokumenti tožnika tožena stranka opozarja, da tožnik v vsem času ni izkazal, da bi sploh začel postopek pridobivanja dokumentov niti ni ne on, kot ne njegova zastopnica ali pooblaščenci, nikoli zaprosil za več časa. Tudi k tožbi, ki je bila vložena 18. 6. 2020, se pravi več kot mesec dni po njegovem osebnem razgovoru, ni priložil nobene dokumentacije ali dokazil, ki bi kazali na to, da obljubljeno dokumentacijo poskuša pridobiti.

35. Po mnenju tožene stranke je stališče tožnika, da ga je potrebno soočati z uporabo koncepta varne izvorne države in okoliščinami, na podlagi katerih je bila njegova izvorna država razglašena za varno izvorno državo, zmotno in meni, da mu je bila nedvomno dana možnost, da se je izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Pojasnjuje še, da Republika Slovenija pri uvrščanju držav na seznam varnih izvornih držav temeljito in pazljivo ter na podlagi dovolj dokazov preuči situacijo v posamezni državi in se šele po tem, ko iz pridobljenih podatkov ugotovi, če je izvorno državo smiselno uvrstiti na seznam varnih izvornih držav, temu primerno tudi odloči. Ravno tako je tožena stranka, kot ji to narekuje druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v svoji odločbi celovito in natančno presojala vse razloge, ki jih je tožnik navedel glede svoje zatrjevane ogroženosti v Maroku, in tako je presojala, ali v tožnikovem primeru obstajajo osebne okoliščine, zaradi katerih Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država. Tožena stranka je ocenila, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih (osebnih) okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Kot izhaja iz priložene dokumentacije, je bil tožnik med postopkom seznanjen s konceptom varne države Maroka, dana pa mu je bila tudi možnost, da pojasni svoje osebne razloge, zakaj meni, da Maroko zanj ni varna - ki pa jih po stališču tožene stranke s svojimi izjavami nikakor ni izkazal, kakor je pojasnjeno že v izpodbijani odločbi. Seznanitev pa je tožnik potrdil tudi s svojim podpisom, kot je to razvidno iz predložene dokumentacije.

36. Tožena stranka še pojasnjuje, da tožnik ni mladoletnik, ki bi sodil med tiste, ki se v izvorno državi nimajo kam vrniti. V Maroku ima družino, s katero je živel, preden je zapustil državo. Poleg staršev ima tudi sorojence, ki mu prav tako lahko nudijo pomoč in zaščito, tudi v primeru njegovih pavšalno opisanih in nekonkretiziranih navedb o nadlegovanju s strani tolp ali Arabcev, ki jih tožnik, kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, spreminja od odgovora do odgovora. Izhajajoč iz tožnikovih izjav je s svojo družino v dobrih odnosih. Pri starejšemu bratu je celo delal v njegovi pekarni, kar kaže na pomoč in sodelovanje znotraj družine. Tudi svojo odločitev o izstopu iz šole je tožnik delil z očetom, ki je njegovo odločitev podprl. Tudi sedaj, ko se tožnik nanaša v Sloveniji, je v stiku s svojo družino, zato tožena stranka vztraja, da je več kot očitno, da ima tožnik v Maroku urejeno bivališče, kamor se lahko vrne. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

37. V pripravljalni vlogi tožnik še navaja, da tožena stranka v svojem odgovoru navede, da tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj preganjanja uperjenih zoper njega, s čemer prizna, da je tožnik v postopku navajal razloge zaradi katerih potrebuje zaščito, le izkazati jih po mnenju tožene stranke ni uspel. Tako se izkaže za nepravilen zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je na osebnem razgovoru tudi konkretiziral, kako je občutil diskriminacijo. Povedal je, da je trpel zaradi rasizma, javno ni smel govoriti berbersko, policija in oblast so ga zaradi narodnosti žalile, diskriminacijo je občutil tudi v šoli, med drugim pa se zgodilo tudi, da mu je Arabec grozil z nožem. Če je tožena stranka ocenila, da omenjene težave ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, bi morala prošnjo tožnika zavrniti na drugi pravni podlagi. Čeprav mora prosilec v skladu z 21. členom ZMZ-l sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, mora organ tudi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje (prvi odstavek 23. člena ZMZ-I) in izdati zakonito ter pravilno odločitev. Tožnik vztraja, da njegove navedbe glede razlogov o prenehanju šolanja niso nekonsistentne. Tožnik je prenehal šolanje, ker je bila družinska finančna situacija preslaba. Za prenehanje šolanja se je sam odločil, ko je videl, da družina tega bremena ne zmore več. Tožnik vztraja, da je bil le obveščen, da je bil Maroko z odlokom Vlade RS uvrščen na seznam varnih izvornih držav. Vendar bi morala tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti tudi z okoliščinami, na podlagi katerih je bil Maroko v Republiki Sloveniji razglašena za varno izvorno državo, česar pa tožena stranka ni storila. Pri tem ni jasno, ali je bil pri uvrstitvi Maroka na seznam upoštevan tudi položaj Berberov v državi in položaj mladoletnikov iz zelo revnega okolja, ki ga ogrožajo kriminalne tolpe. Tožena stranka bi morala tožnika obravnavati v rednem postopku, kar pomeni, da bi morala v celoti raziskati tožnikove navedbe o diskriminaciji Berberov v Maroku in o ogroženosti mladoletnikov iz zelo revnega okolja, ki jih ogrožajo kriminalne tolpe, in posledično poiskati in preveriti informacije o izvorni državi, tožniku pa bi morala dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik tudi vztraja, da ga družina v primeru vrnitve v Maroko ne mora zaščititi. Družina ga namreč ni sposobna zaščiti pred kriminalnimi tolpami. Tožnik je namreč večkrat povedal, da v Maroku ni bil varen. Povedal je, da so ga večkrat napadle organizirane kriminalne tolpe, napadle so ga tudi z nožem, policija mu pri tem ni mogla pomagati. Ravno tako ga družina ni sposobna zaščiti pred diskriminacijo, ki jo doživlja kot Berber.

38. Tožba ni utemeljena.

39. Izpodbijana odločba temelji na določbah 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1, na podlagi katerih se prošnja tožnika, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja).

40. Sodišče se strinja z ugotovitvijo in obrazložitvijo tožene stranke, ki jo je sodišče povzelo v sodbo, da v tej zadevi ni izkazan razlog narodne pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini za preganjanje iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 oziroma tožnik ni izkazal, da mu v Maroku grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Upoštevajoč tožbene ugovore pa sodišče zgoraj povzeti utemeljitvi izpodbijanega akta dodaja določene poudarke oziroma jo dopolnjuje, ker gre v tej zadevi za mladoletnega prosilca.

41. Tožnik je v procesnem smislu ugovarjal, da tožena stranka, čeprav je mladoletnik brez spremstva, njegovemu pooblaščencu na koncu prošnje ni pustila postaviti dodatnih vprašanja, zato ni imel možnosti izjasniti o vseh razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Sodišče ugotavlja, da navedeno sicer drži za razgovor s tožnikom ob podaji prošnje, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke. Tožnikov pooblaščenec (pa tudi njegova zakonita zastopnica) sta namreč tožniku na osebnem razgovoru, ki je ključno procesno dejanje in bistveno pomembnejše od razgovora ob prošnji za mednarodno zaščito, lahko avtonomno postavljala vprašanja in sta to možnost tudi dejansko izkoristila brez kakršnih koli omejitev, tožnik pa je lahko povedal tudi vse razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob koncu osebnega razgovora je tožnik dobil še vprašanje, če bi rad še kaj dodal, kar ni bil vprašan in je odvrnil, da nima kaj dodati. Sodišče ob tem pripominja, da nekonsistentnosti v izjavah tožnika, na primer glede trajanja šolanja, niti ne morejo imeti kakšnega zaznavnega pomena v dokazni oceni, kakor tudi ne dejstvo, da je pripadnost Berberom ob podaji prošnje tožnik omenil kot razlog za preganjanje zelo skopo, pavšalno. Tožena stranka je sicer temu dala nekoliko večjo težo, vendar pa na neobstoj pogojev za status begunca v konkretnem primeru, ker gre za mladoletnika, to nima nobenega vpliva.

42. Tožnik je mladoletnik, ki je zatrjeval preganjanje zaradi etnične pripadnosti oziroma narodnosti, ker je Berber oziroma zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini, in da je kot mladoletnik omenjene narodnosti ter iz revnega okolja tudi bolj izpostavljen diskriminaciji in kriminalnim tolpam. Tu gre za prepletanje zatrjevanega preganjanja prek diskriminacije zaradi narodnostne pripadnosti, kar je lahko relevantno z vidika statusa begunca, ter zatrjevane ogroženosti tožnika s strani kriminalnih tolp, kar bi bilo lahko relevantno z vidika pogojev za subsidiarno zaščito. Revščina bi pri tem lahko imela vpliv na presojo obeh oblik mednarodne zaščite.

43. Tožena stranka je sicer razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 napačno razlagala s pravnega vidika, dejansko pa to ni imelo vpliva na zakonitost odločitve. Kajti dejanje preganjanja zaradi narodnostne pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini po drugi alineji drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 se lahko izvaja tudi preko diskriminacije v obliki pravnih in upravnih ukrepov oziroma zbira različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, če so ta dejanja dovolj resne narave ali ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1). Sodišče tako meni, da tožnik v postopku ni navajal samo dejstev, ki so popolnoma nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik bi bil lahko kot mladoletnik iz revnega okolja tudi bolj izpostavljen kriminalnim tolpam v smislu nečloveškega ravnanja iz druge alineje 28. člena ZMZ-1.

44. V predmetni zadevi namreč ni izkazana zadostna intenzivnost dejanj preganjanja ali resne škode kot je razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve.

45. Upravno sodišče je v sodni praksi že izpeljevalo interpretacijo pravnih standardov socialno-ekonomske diskriminacije v luči pogojev za preganjanje iz 26. člena ZMZ-1 v zadevah, kot je na primer I U 766/2013-15 z dne 8. 1. 2014, in je te standarde uporabilo tudi v zadevah, ko je šlo za zatrjevanje diskriminacije Berberov v Maroku.¹ V povezavi z zbirom dejanj in ukrepov preganjanja sodišče upošteva okoliščine, kot so: možnost pridobitve bivališča tožnikov v izvorni državi, možnost ekonomskega preživljanja, dostop do šolanja otrok, dostop do zdravstvenega varstva in socialne pomoči ter pridobitev osebnih dokumentov v povezavi z dejanji fizičnega nasilja, usmerjenimi na tožnike s strani pripadnikov večinskega prebivalstva ob morebitni odsotnosti zaščite.² V sodbi v zadevi I U 1140/2012-51 z dne 10. 5. 2013 je upoštevalo diskriminatorne elemente na področju zaposlovanja, izobraževanja, socialnega varstva in zdravstvenega varstva ter dostopa do stanovanja, ki jih izvajajo državne službe.³

46. Sodišče lahko v tej zadevi, upoštevajoč omenjene elemente iz sodb v zadevah I U 766/2013-15 in I U 1140/2012-51, ponovi izpeljavo splošne interpretacije in stališča, ki jih je zavzelo že v sodbi v zadevi I U 1875/2015-52 z dne 1. 6. 2017 in I U 306/2020 z dne 3. 4. 2020, čeprav gre v predmetni zadevi za mladoletnika, ki trdi, da je izpostavljen tudi revščini in kriminalnim tolpam.

47. Preganjanje predstavlja nedoločen pravni pojem. Zato je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve, ne izključuje preganjanja iz ZMZ-1 oziroma kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.⁴

48. Tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca⁵ navaja, da splošno sprejete definicije pojma „preganjanje“ ni, tako da je presoja, katera dejanja utemeljujejo zahtevo po podelitvi begunskega statusa, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Tudi različni avtorji v strokovni literaturi navajajo, da pojem preganjanja nima določene pravne definicije in da po splošno sprejetih stališčih velja, da mora ravnanje doseči določeno stopnjo resnosti, da se lahko opredeli kot preganjanje. Vendar pa pri tem obstajajo različne razlage glede tega, kdaj je ta stopnja dosežena, in jasnega testa, ki bi vnaprej opredeljeval, kdaj določena diskriminatorna dejanja predstavljajo preganjanje, ni.⁶

49. Da dejanja diskriminacije v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja, primeroma navaja Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Ta v 53. odstavku najprej navaja, da je prosilec lahko izpostavljen različnim ukrepom, ki sami po sebi ne dosegajo preganjanja (na primer diskriminacija v različnih oblikah), v nekaterih primerih v kombinaciji z drugimi neugodnimi dejavniki (npr. splošno ozračje negotovosti v matični državi), vendar pa lahko v teh primerih različni elementi, če se združijo v prosilčevi zavesti, ustvarijo posledice, ki v veliki meri opravičujejo obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem na kumulativnih osnovah. Konkretno ta priročnik glede diskriminacije v odstavkih 54. in 55. navaja, da v različnih družbah dejansko obstajajo večje ali manjše razlike pri obravnavanju različnih skupin in da osebe, ki so zaradi takšnih razlik manj ugodno obravnavane, niso nujno tudi žrtve preganjanja. Kljub temu diskriminacija postane preganjanje v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. pri resnih omejitvah možnosti, da si sama zasluži za življenje, potem glede dostopa do javnih izobraževalnih ustanov in socialnega in zdravstvenega varstva. V primerih, ko diskriminacijski ukrepi sami po sebi niso resnega značaja, vseeno lahko povzročijo utemeljen strah pred preganjanjem, če v zavesti prizadete osebe ustvarijo občutek strahu in negotovosti v zvezi s prihodnjo eksistenco. V strokovni literaturi se omenja, da „gola diskriminacija“ (še) ne predstavlja preganjanja, kljub temu pa se preganjanje začne v primeru, ko diskriminatorna dejanja dosežejo določeno stopnjo resnosti („severe or serious discrimination“).⁷

50. Dejanja preganjanja torej niso zgolj tista, ki predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, saj že iz določbe prvega odstavka 26. člena ZMZ-1 jasno izhaja, da morajo dejanja preganjanja predstavljati hudo kršitev človekovih pravic, ni pa določen še nadaljnji pogoj, da mora iti za pravice, ki jih ni mogoče omejiti; to izhaja tudi iz uporabe pojma „zlasti“ v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, 2. alineja pa pravic, ki jih skladno z EKČP ni mogoče omejiti, niti ne omenja. Ni torej nujno, da gre za kršitev pravic, ki jih skladno z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, temveč dejanja preganjanja lahko predstavljajo tudi kršitve drugih človekovih pravic, ki pa morajo biti dovolj hude, da ustrezajo standardu iz 26. člena ZMZ-1. Ali in kdaj kršitve tak standard dosegajo, pa je, kot že omenjeno, odvisno od okoliščin vsakega konkretnega primera in pravne meje vnaprej ni mogoče natančno določiti.

51. V povezavi s kršitvami socialnih in ekonomskih pravic kot dejanj preganjanja in nedoločnim pojmom preganjanja je treba dodati, da se v strokovni literaturi omenja hierarhična delitev človekovih pravic v več kategorij, pri čemer naj bi prvo kategorijo predstavljale pravice, ki jih skladno s Splošno deklaracijo človekovih pravic ni mogoče omejiti, drugo kategorijo pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP), tretjo kategorijo socialne in ekonomske pravice, ki jih zagotavlja Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), ter četrto kategorijo pravice, ki jih zagotavlja Splošna deklaracija človekovih pravic, pa niso vsebovane v MPDPP oziroma MPESKP.⁸ Zaradi takšne delitve nekateri opozarjajo, da organi odločanja pripisujejo socialnim in ekonomskim pravicam nižji status kot pa civilnim in političnim pravicam.⁹ Vendar pa ob tem stojijo na stališču, da tudi kršitve tovrstnih pravic lahko predstavljajo dejanja preganjanja, in pri tem navajajo, da mora biti v teh primerih kršitev socialnih in ekonomskih pravic takšna, da prizadene samo bistvo pravice in povzroči resno škodo ali hude posledice za prosilca oziroma situacijo, v kateri prosilec ne more več uživati dostojnega življenja.¹⁰ Pristojni organi naj bi v zadevah, ki vključujejo diskriminatorna ravnanja, interpretirali vpliv diskriminacije na človekove pravice v luči namena teh pravic, ki je v tem, da se vsakemu posamezniku omogoči življenje v enakosti in dostojanstvu.¹¹

52. Zgoraj navedenemu sodišče dodaja, tako kot v zadevi I U 1875/2015-52, da kadar zakonodajalec v zakonu predpiše nedoločen pravni pojem, kot je preganjanje na podlagi diskriminatornih ukrepov na različnih področjih družbenega življenja, sodišče lahko izhaja iz predpostavke, da je zakonodajalec s tem dal sodiščem obveznost, da nedoločen pravni pojem napolnijo z vsebinskimi kriteriji in standardi glede na konkretne okoliščine vsakega primera in se natančnejša opredelitev nedoločnega pravnega pojma lahko razvije šele na podlagi sodne prakse. Sodišče v takih primerih ne vzpostavlja natančne pravne opredelitve vnaprej in še posebej ne, če v postopku stranke ne uveljavljajo konkretnih izkušenj in škode zaradi diskriminatornih ravnanj, četudi to ni nujen pogoj za ugotovitev preganjanja (ali resne škode).¹²

53. Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da tožnik s tem, ko je že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal nekatere vidike oziroma pojavnosti diskriminacije, ni navajal dejstev, ki bi bila povsem nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla tožena stranka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

54. Glede teh ugotovljenih okoliščin pa med strankama ni spora oziroma je tožena stranka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti preganjanja, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

55. To pomeni, da tudi po presoji sodišča trditve tožnika o diskriminaciji, ki so navedene v povzetku izpodbijanega akta in na začetku vsebinskega dela te sodbe, ne kažejo na potrebno stopnjo intenzivnosti in socialno-ekonomske razsežnosti diskriminatornih ukrepov preganjanja po 26. členu ZMZ-1, četudi gre za mladoletnika, kajti tožnik ima potrebno podporo v širokem družinskem krogu v izvorni državi in je z njo tudi v stiku, kar je tožena stranka ustrezno upoštevala in sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

56. Tožnik je razloge v zvezi s preganjanjem zaradi pripadnosti Berberom podal preveč skopo. Tožena stranka ga je večkrat med upravnim postopkom vprašala, ko je opisoval diskriminacijo Berberov v Maroku, kaj se je njemu osebno pripetilo oziroma kaj je sam doživljal. V zvezi s tem je pojasnil, da je trpel zaradi rasizma, saj ni smel javno govoriti berbersko, če je kdo slišal, da tako govori, je bil deležen žalitev. Izpostavil je, da je na uradih potrebno govoriti arabsko, v šoli pa naj bi se učitelji do njega obnašali drugače kot do Arabcev. Po njegovih občutkih, naj bi bili Arabci deležni bolj podrobnih razlag. V nadaljevanju je pojasnil, kako je z zdravstveno oskrbo v Maroku. Po njegovem vedenju so v Maroku imeli pravico do zdravstvene oskrbe njegovi starši, ne pa tudi on. Lahko je sicer obiskal zdravnika, vendar naj bi bile njegove storitve plačljive. V primeru, da poseduješ neko kartico, pa naj bi imel popust. Tako kartico so imeli polnoletni državljani, tudi njegovi starši. Na vprašanje, če je pri njih šolanje brezplačno, je odvrnil, da je potrebno na začetku leta plačati 15 evrov. Pojasnil je še, da so v Maroku zasebne klinike plačljive, državne bolnišnice pa naj ne bi bile dovolj dobre. Potrdil je, da imajo dostop do državnega zdravstva vsi. Pritrdilno je tudi odgovoril na vprašanje, ali imajo Arabci in Berberi v Maroku enak dostop do šolstva in do zdravstva. Izrecno je povedal, da imajo glede šolanja in zdravstva oboji enake pravice. Na vprašanje pooblaščenca je še povedal, da je za Berbere težko dobiti državne službe, drugih primerov in težav, s katerimi bi se soočal on in njegova družina, ni navedel. Priznal je, da bi se v Maroku lahko šolal, opozoril pa je na razlike, ki sicer obstajajo med zasebnimi in javnimi šolami. Povedal pa je tudi, da se je vedno bal, da bi se mu kdo maščeval ter dejal, da mu je nekoč nek Arabec grozil z nožem in od njega zahteval denar; vendar mu je tožnik zbežal. Sodišče ugotavlja, kar je relevantno tudi za neizkazovanje pogojev za subsidiarno zaščito, da tožnik ni zatrdil, da bi napad z nožem s strani Arabca prijavil policiji v tem smislu, da bi pri državnih organih iskal t.i. notranjo zaščito (druga alineja prvega odstavka 29. člena ZMZ-1). Glede na te neprerekane okoliščine tožena stranka tudi ni imela znakov za to, da bi morala natančneje ugotavljati, ali bi morda v tem primeru šlo za situacijo, ko je bil tožnik že žrtev resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 in da bi morala pridobivati relevantne in aktualne informacije o stanju v izvorni državi.

57. Tožnik namreč ni izkazal dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na omenjenih relevantnih področjih, med drugim glede dostopa do trga dela; povedal je, da je delal pri bratu in celo prihranil 1.000 EUR za pot v Evropo; ni zatrjeval, da bi drugje iskal službo niti državno, pa bi mu bil zavrnjen dostop do nje, glede nastanitve je povedal, da je bival skupaj z bratom nedaleč od staršev, ni mu bil zavrnjen dostop do šolanja, ki ga je sam opustil, s čimer se je oče strinjal, zato da bi se zaposlil. Tožnik ni bil prepričljiv pri zatrjevanju diskriminacije na drugih področjih, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov; zatrdil je le, da je moral na uradih govoriti arabsko, v zvezi s tem ni navedel, kakšne posledice naj bi to zanj imelo oziroma v čem naj bi bil prikrajšan, pri čemer je sam pojasnil, da govori tudi arabsko; sicer pa imajo Arabci in Berberi zagotovljen enak dostop do zdravstvenega varstva in šolanja.

58. Glede revščine je Upravno sodišče že vpeljalo v upravno-sodno prakso standard,¹³ da kadar tožnik uveljavlja pomanjkanje sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb v primeru vrnitve v izvorno državo, gre sicer lahko za kršitev 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, še posebej če gre za mladoletnega prosilca. V takem primeru je sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) lahko relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer mladoletnika v izvorni državi. To se sicer ne nanaša na situacijo, ko prosilcu grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1) in v Maroku tudi ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo nediskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar pa bi lahko določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,¹⁴ prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Maroko doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.¹⁵ V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisne od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,¹⁶ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo,¹⁷ ki seveda lahko še posebej prizadene mladoletne prosilce. Vendar pa glede na opisano odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika v konkretnem primeru očitno niso izkazani pogoji za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč tudi standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia,¹⁸ kajti za tožnika je tožena stranka ugotovila, da ima ustrezno podporno okolje v domači družini v njegovi izvorni državi. Sodišče je ob tem upoštevalo, da je načelo nevračanja z vidika člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v kontekstu mednarodne zaščite varovano tudi v nadaljnjem postopku, ki bi pomenil pravni naslov za njegovo odstranitev iz Slovenije.¹⁹

59. Tožnik je glede napadov kriminalnih tolp povedal, da jih je prijavil policiji, vendar, ker napadalcev ni prepoznal, je policija zaključila z delom. Sodišče ugotavlja, da glede na navedeno tožnik ni izkazal, da bi bil zaradi navedenega v stalnem strahu zaradi nasilja na ulicah, pri čemer izvorna država ne bila sposobna ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj se je odzvala ob prijavi dejanja. Tožnik ni izkazal, da je do kakšnega napada, ki jih niti ni konkretno opisal in v kakšnih okoliščinah so se zgodili, prišlo, ker bi bil brez podpore družine in prepuščen ulici.

60. V okoliščinah, ko tožnik ni izkazal potrebne intenzivnosti preganjanja ne grožnje resne škode ob vrnitvi v Maroko, tožena stranka ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala informacije o stanju v izvorni državi, kajti ta obveznost velja takrat, ko tožnik navede takšne elemente, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, da njegova prošnja z vidika varstva 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni očitno neutemeljena.

61. Tožnik je še ugovarjal, da je tožena stranka tudi ni nepravilno uporabila kriterija iz druge alineje 52. člena ZMZ-1. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Maroko, ki je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka s podporo družinskih članov v izvorni državi, s katerimi ima stike, ni varna izvorna država. Dejstvo, da je tožena stranka tožnika ob podaji prošnje obvestila o tem, da je Maroko po Odloku varna izvorna država. Glede na to, da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, v konkretnih okoliščinah tega primera zadošča, da bi lahko tožnik navedel vsa dejstva ali predlagal tehtne in konkretne dokaze, ki po njegovem mnenju izkazujejo nasprotno, pa tega ni storil niti v tožbi. Zato s tem, ko mu tožena stranka ni še posebej pojasnjevala, kaj pomeni, da je Maroko varna izvorna država in ali je v tem upoštevan tudi položaj Berberov v državi, ni kršila pravice do izjave tožnika v postopku.

62. Sodišče pa še pripominja v zvezi s trditvenim in z dokaznim bremenom, za katerega tožena stranka v izpodbijani odločbi zatrjuje, da je v celoti na tožeči stranki, da navedeno ne drži, kot že večkrat pojasnjeno.²⁰ Sodišče je namreč že večkrat izpostavilo, da v elementu dokaznega (in trditvenega) bremena ZMZ-1 ni v celoti usklajen s Procesno direktivo²¹, zato dokazno breme ni izključno na strani tožnika, če se izkaže, da nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 3. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin²² oziroma 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah (prepoved nečloveškega ravnanja). To pomeni, da mora pristojni organ po potrebi uporabiti ne samo elemente ali dokaze, ki jih predloži tožnik, ampak tudi elemente oziroma informacije o stanju v izvorni državi, ki jih lahko pridobi organ po uradni dolžnosti.²³ Ob tem je treba upoštevati, da stranka v določenih primerih težko ali sploh ne more predložiti neposrednih dokazov za preganjanje²⁴ oziroma gre lahko za informacije, katere lažje pridobi državni organ.²⁵ To še posebej velja v postopku z mladoletnimi prosilci. Pomembna so tudi poročila o stanju v izvorni državi, ki bi jih pristojni organ moral poznati, kadar gre za dokaj splošno znana dejstva oziroma poročila.²⁶

63. Pri odločitvi, da sodišče ne zasliši tožnika, je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive, ki ima neposredni učinek,²⁷ in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.²⁸ Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.²⁹ Ob tem je sodišče upoštevalo, da je imel tožnik osebni razgovor v upravnem postopku, ki je bil izveden ob upoštevanju vseh procesnih garancij, kar pomeni, da je sodišče upoštevalo tudi sodno odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018.

64. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Glej na primer: I U 306/2020, 3. 4. 2020.
² Upravno sodišče se je ob tem oprlo na vir: Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 37. Navedlo je, da se ti elementi v zadostni meri ujemajo s področji, na katerih velja splošna zaščita pred diskriminacijo oseb ne glede na raso ali narodnost v pravu EU po Direktivi Sveta 2000/43/ES z dne 29 junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (člen 3). Ta direktiva sicer ni uporabljiva v konkretnem primeru, lahko pa služi za orientacijo, katera področja izključenosti posameznika iz družbe so lahko ključna za presojo socialno-ekonomske diskriminacije iz 2. alineje prvega in drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.
³ I U 1140/2012-51, 10. 5. 2013, odst. 73.
⁴ I U 1875/2015-52, 1. 6. 2017, odst. 74; glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, [GC], 21. 1. 2011, odst. 219.
⁵ Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev (UNHCR Handbook on Procedures and Criteria for determing Refugee Status - Geneva, Januar 1992), 51. odstavek.
⁶ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 30 in 51. Podobno tudi Lauren Michelle Ramos: A New Standard for Evaluating Claims of Economic Persecution Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugees, Vanderbilt Journal of Transnational Law, Vol. 44, št. 2 , Marec 2011, str. 504-505; Francesco Maiani: The Concept of “Persecution” in Refugee Law: Indeterminacy, Context-Sensitivity, and the Quest for a Principled Approach, Les Dossiers du Grihl, Les dossiers de Jean-Pierre Cavaillé, De la persécution, 28. 2. 2010, dostopno na: http://dossiersgrihl.revues.org/3896.
⁷ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 32-33.
⁸ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45; James Hathaway: The Law of Refugee Status, Butterworths, Toronto, 1991, str. 106-11; Elena Loredana Pirvu in drugi: Persecution based on human rights violation, dostopno na:http://www.arduph.ro/domenii/protectie-persoane-si-bunuri/drepturile-omului-la-pace/persecution-based-on-human-rights-violation/.
⁹ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45.
¹⁰ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 45-47; Elena Loredana Pirvu in drugi: Persecution based on human rights violation, dostopno na: http://www.arduph.ro/domenii/protectie-persoane-si-bunuri/drepturile-omului-la-pace/persecution-based-on-human-rights-violation/; Lauren Michelle Ramos: A New Standard for Evaluating Claims of Economic Persecution Under the 1951 Convention Relating to the Status of Refugees, Vanderbilt Journal of Transnational Law, Vol. 44, št. 2 , Marec 2011, str. 516-518; Michelle Foster: Non-Refoulment on the basis of Socio-Econimic Deprivation: The Scope of Complementary Protection in International Human Rights Law, New Zeland Law Review, Part II, 2009, str. 307-310.
¹¹ Rebecca Dowd: Dissecting Discrimination in Refugee Law: an Analysis of its Meaning and its Cumulative Effect, International Journal of Refugee Law, Vol. 23, št. 1, December 2010, str. 53.
¹² Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1875/2015-52, 1. 6. 2017, odst. 74-78.
¹³ Glej na primer. I U 1004/2018-6, 16. 5. 2018, odst. 48.
¹⁴ Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28.
¹⁵ Decision as to the admssibility Budina against Russia, App. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.
¹⁶ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
¹⁷ Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.
¹⁸ Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.
¹⁹ Glej C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 39.
²⁰ Že v odgovoru na tožbo pa sicer tožena stranka pojasnjuje, da je zlasti v primeru mladoletnih prosilcev povečano dokazno breme na strani pristojnega organa.
²¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
²² Glej na primer sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah M.D. et M.A. c. Belgique, Req. no. 58689/12, 19. 1. 2016, odst. 64-66 in mutatis mutandis: A.C. et autres c. Espagne, Req. no. 6528/11, 22. 4. 2014, odst. 100-102 ter Singh et autres c. belgique, Req. no. 33210/11, 2. 10. 2012, odst. 89-105.
²³ Sodba Velikega senata ESČP v zadevi J.K and others v. Sweden, 23. 8. 2016, odst. 87, 79
²⁴ Ibid. odst. 92.
²⁵ Ibid. odst. 98, 90, 87.
²⁶ Ibid. odst. 87.
²⁷ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
²⁸ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47.
²⁹ Ibid. odst. 44.

Datum zadnje spremembe:

24.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1786/2014
• UPRS Sodba I U 1180/2019-27
• Sodba I Up 292/2008