UPRS Sodba I U 1097/2020-9

Jedro

Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode. Tožnik je podal preveč pavšalen tožbeni ugovor, da se v delih države, iz katere tožnik prihaja, še pojavlja politična represija in kršenje človekovih pravic, ki da so zaznamovali tožnikovo življenje ter da je državo zapustil zaradi preganjanja zaradi družinskih in sistemskih težav države, ki so skladne s splošnimi dejstvi izvorne države. Zgolj s tem tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik musliman, Arabec, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Povedal je, da vojaškega roka ni služil. Med razlogi je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je izvorno državo zapustil, ker ga starši ne morejo finančno podpirati. V Maroku je težko živeti, tam nima nobenih pravic. Redne zaposlitve ni imel, opravljal je le občasna priložnostna dela. Povedal je, da vsakogar, ki zaključi srednjo šolo, pozovejo na služenje vojaškega roka. On vojaškega roka ni želel služiti, saj so ga starši potrebovali, da jim finančno pomaga. Četudi bi imel v Maroku zaposlitev, bi odšel v Evropo, saj v njegovi izvorni državi vlada kaos, vsepovsod so lopovi. V osebnem razgovoru je nato povedal, da je živel v najemniški hiši z mamo, očetom in bratom. Glavni razlog, zaradi katerega je Maroko zapustil, je, da sta se njegova brat in bratranec ukvarjala s preprodajo drog in želela, da se jima pri tem pridruži. Ker ni želel, sta mu grozila. Iz tega razloga se je v Maroku selil iz kraja v kraj, a sta ga vsakokrat našla. Njegov brat ni v dobrih odnosih s starši in tudi ne živi pri starših, prihajal je le na obisk. Groženj policiji ni prijavil, saj mu je brat zagrozil, da bo v tem primeru poškodoval njuna starša. Seznanil pa je s tem očeta in mamo, zato sta mu starša pomagala, da je Maroko zapustil. Starša sicer nista želela, da bi brat prihajal na obisk, a mu tega nista mogla preprečiti. Odkar je Maroko zapustil, sestri pomagata pri preživljanju staršev. V zvezi z drugim razlogom, zaradi katerega je Maroko zapustil, in sicer iskanjem zaposlitve, pa je povedal, da se je zaradi iskanja dela po Maroku večkrat selil. Na izrecno vprašanje tožene stranke je pojasnil, da se je v Maroku selil iz kraja v kraj tako zaradi iskanja zaposlitve kot zaradi izogibanja bratu in bratrancu. Tožena stranka je tožnika tudi spraševala v zvezi s služenjem vojaškega roka, pri čemer je tožnik pojasnil, da je srednjo šolo zaključil, vendar vabila na služenje vojaškega roka ni prejel. Tudi če bi ga, ne bi mogel iti, ker je moral skrbeti za starša. Soočen z neskladnostmi v izjavi glede izobrazbe je povedal, da srednje šole ni opravil in da je pravzaprav zamešal med srednjo in nižjo srednjo šolo ter povedal, da so tisti, ki končajo devet razredov osnovne šole, stari med osemnajst in petindvajset let ter morajo služiti vojaški rok, vendar on vabila na služenje ni prejel.

3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna in iz njih očitno izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. V zvezi z razlogi, ki jih je tožnik izpostavil na osebnem razgovoru in sicer težave z bratom in bratrancem, tožena stranka ugotavlja, da jih je opisal izjemno skopo ter se zapletal pri osnovnih informacij, to je glede tega, kje je brat živel, pa tudi glede razloga za selitev iz kraja v kraj v Maroku. Groženj, ki naj bi jih prejemal od brata ni opisal, pavšalen je bil tudi opis groženj, ki naj bi jih izrekel brat, v kolikor bi ga prijavil policiji. Malo verjetna je tudi tožnikova navedba, da je brat navkljub vsem izrečenim grožnjam vseskozi obiskoval starša in jim do sedaj ni storil ničesar. Da so grožnje na šibki osnovi tožena stranka utemeljuje tudi s tem, da tožnik groženj ni prijavil policiji, istočasno pa z ničemer utemeljil, da bi bila policija neučinkovita. Meni, da je več kot očitno, da je tožnik izjave prirejal skozi celoten postopek, tudi tiste povezane z obveznostjo služenja vojaškega roka, zato je prepričana, da je glavni tožnikov razlog za zapustitev izvorne države ekonomski. Pri tem pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi bilo slabo ekonomsko stanje posledica namernega ravnanja tretjih oseb ali države. Nasprotno, v Maroku je očitno mogoče zaslužiti, saj je sam delal, sedaj pa staršem finančno pomagata sestri tožnika. Očitno tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo po 28. členu ZMZ-1, v Maroku tudi nikoli ni bil fizično ogrožen. Poleg tega je Maroko Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito. Ne strinja se s tem, da bi bili razlogi, ki jih tožnik navaja nepomembni. Tožnik je namreč povedal, da je državo zapustil zaradi družinskih težav, revščine in da je njegovo življenje tam ogroženo. O svojih težavah je težko govoril, ker je moral zaradi njih pobegniti. Vendar pa v njegovo verodostojnost ne gre dvomiti, saj ves čas navaja zgolj težave z revščino in družinske težave povezane tudi s služenjem vojaškega roka. Grožnje, o katerih je tožnik izpovedoval, so resne in ponavljajoče. Od države kot je Maroko je težko pričakovati, da bi posameznika lahko zaščitila, saj dopušča kršitev temeljnih pravic ter omejeno delovanje sodnih in policijskih organov. Tožnikove navedbe so skladne s splošnimi dejstvi, ki se nanašajo na Maroko. Ne glede na to, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih držav, pa ta zanj ni varna država.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Navaja, da je tako ob vložitvi prošnje kot osebnem razgovoru aktivno postavljala vprašanja tožniku. Povzema ugotovitve izpodbijane odločbe, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju ekonomskih težav posameznikov, še zlasti, če oseba ne izkaže, da bi bila na podlagi njih ogrožena. Prav tako tožnik niti ni izkazoval, da bi prejel vabilo na služenje vojaškega roka, niti, da bi služenje vodilo v preganjanje. Pri navajanju družinskih težav je bil izredno skop, ravno tako iz podanih navedb ne izhaja, da bi bilo njegovo življenje ogroženo. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato lahko sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in jih glede na tožbene ugovore v povzetku oziroma ključnih poudarkih ter ob dopolnitvi opredeljuje na naslednji način.

8. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Maroku žrtev dejanj oziroma da bi bil lahko v primeru vrnitve v njegovo državo soočen z okoliščinami, ki bi imele znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1; niti ni izkazal nobenega od predpisanih razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem, to je bodisi zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi navajal družinske težave ter težave z iskanjem zaposlitve. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države in opredeljenem strahu pred morebitnim prihodnjim preganjanjem opredelila na pravilen način in je tudi dovolj celovito ugotovila dejansko stanje, tako da je v zvezi s prošnjo za status begunca lahko uporabila določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

9. Prav tako se sodišče pridružuje ugotovitvam tožene stranke, da tožniku tudi ne grozi resna škoda po 28. členu ZMZ-1. Resne škode namreč ne predstavljajo katerekoli posledice vrnitve v izvorno državo, ampak zgolj obstoj utemeljenega razloga, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi katero od taksativno naštetih škod.¹ Tožnik v tožbi teh možnih primerov škod ne utemeljuje in kot razlog za mednarodno zaščito v bistvu navaja revščino in s tem povezane težke življenjske (družinske) razmere.

10. Glede tovrstnih tožbenih ugovorov prosilcev za mednarodno zaščito iz severne Afrike je Upravno sodišče v upravnih sporih² že sprejelo pravno interpretacijo na podlagi standardov iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Litine EU o temeljnih pravicah, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.³ Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,⁴ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.⁵ Tudi glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.⁶ Vendar pa ti evropski standardi veljajo samo z vidika varstva pravice pred prepovedjo vračanja iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah; glede pogojev za subsidiarno zaščito je treba vsemu temu dodati še stališče Sodišča EU iz sodbe v zadevi M'Bodj, po katerem mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite „povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države.“⁷

11. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov subsidiarne škode. Tožnik je podal preveč pavšalen tožbeni ugovor, da se v delih države, iz katere tožnik prihaja, še pojavlja politična represija in kršenje človekovih pravic, ki da so zaznamovali tožnikovo življenje ter da je državo zapustil zaradi preganjanja zaradi družinskih in sistemskih težav države, ki so skladne s splošnimi dejstvi izvorne države. Zgolj s tem tožnik ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Stališče tožene stranka, na katerega se opira v izpodbijanem aktu, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), zato ne more biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; ob tem je pomembno, da tudi tožnik, ki ima pooblaščenca, v konkretnem primeru tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP ali 4. člena (člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je ob tem upoštevalo, da je načelo nevračanja z vidika člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v kontekstu mednarodne zaščite varovano tudi v nadaljnjem postopku, ki bi pomenil pravni naslov za njegovo odstranitev iz Slovenije.⁸

12. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1.

-------------------------------
¹ Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema tri različne vrste okoliščin: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.
² Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1988/2019-8 z dne 8. 1. 2020, odst. 22-23.
³ Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.
⁴ Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263.
⁵ Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283.
⁶ Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.
⁷ C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 35; glej tudi odst. 36, 41.
⁸ Ibid. odst. 39.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2539/2018-4
• UPRS Sodba I U 932/2019-6
• UPRS Sodba I U 967/2019-7