<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba IV U 203/2018-10

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:IV.U.203.2018.10
Evidenčna številka:UP00050186
Datum odločbe:14.05.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), Edvard Ermenc (poroč.), Melita Ambrož
Področje:DAVKI
Institut:dohodnina - štipendija

Jedro

Ob nespornih dejstvih, da je tožnica prejela navedena denarna sredstva kot štipendijo, namenjeno kritju stroškov v zvezi z raziskovalnim delom na inštitutu v Hamburgu, Nemčija, v povezavi z doktorsko disertacijo, ki jo tožnica opravlja v Republiki Sloveniji, pri čemer je tožnica zaposlena pri fakulteti v Sloveniji, sta prvostopenjski in pritožbeni organ pravilno tolmačila predmetni prejemek kot štipendijo, saj so štipendije namenjene za delno kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski davčni organ) je z izpodbijano odločbo A.A., v tem upravnem sporu tožnici, od dohodka, ki ga je prejela 11. 7. 2017 in 1. 8. 2017 v skupni višini 2.730,00 EUR, odmerila in v plačilo naložila akontacijo dohodnine od davčne osnove 2.730,00 EUR po stopnji 25 %, v višini 682,50 EUR ter določila, da se drugi dohodek všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski davčni organ v postopku odmere akontacije dohodnine za leto 2017 po vloženi tožničini napovedi za odmero dohodnine, v kateri je napovedala dohodek (štipendijo) v navedeni skupni višini, izplačan od G. iz Hamburga (v nadaljevanju G. inštitut), z uveljavljanim stroškom najema stanovanja v skupni višini 2.748,00 EUR, ugotovil, da je prejeti dohodek štipendija, ki se tudi dejansko namenja za kritje stroškov v času študija in se kot tak šteje med druge dohodke po 105. členu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Pri tem zakon ne predvideva možnosti zniževanja davčne osnove za morebitne stroške v zvezi s pridobivanjem dohodka, pri čemer se prvostopenjski davčni organ sklicuje na prvi odstavek 108. člena ZDoh-2. Iz navedenih razlogov je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožena stranka v obrazložitvi potrjuje pravilnost v izpodbijani odločbi opredeljenega spornega dohodka kot štipendije, kar je v skladu z Zakonom o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1). V skladu s 5. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 pa med druge dohodke sodijo tudi štipendije, ki so tako podvržene obdavčitvi z dohodnino, razen v primeru z zakonom določene izjeme, kar v predmetni zadevi ne pride v poštev. Tožena stranka se opredeljuje tudi do tožničinih navedb v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega davčnega organa (zatrjevane oprostitve plačila dohodnine po določbi 4. točke 107. člena ZDoh-2, upoštevanja stroškov dnevnic in neenakega obravnavanja z zavezanci, ki so prejemniki Fulbrightove štipendije), ki jih obrazloženo zavrača.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani odločbi vlaga tožbo, s katero zatrjuje nepravilnost in nezakonitost izdanih odločb iz vseh tožbenih razlogov.

5. Uvodoma se sklicuje na svoje navedbe, dokaze in dokazne predloge, podane pred prvostopenjskim davčnim organom, v nadaljevanju tožbe pa pojasnjuje, da je dohodek prejete štipendije napovedala kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja le zato, ker ni bilo drugega obrazca in ne zato, ker bi sama dohodek tako opredelila. Navaja, da predstavlja izplačan znesek štipendijo za kritje stroškov bivanja, kar izhaja iz priloženega dopisa G. inštituta z dne 6. 4. 2017.

6. Tožnica kot napačno zatrjuje stališče tožene stranke, da prejetega dohodka ni mogoče obravnavati po določilu 107. člena ZDoh-2. V zvezi s tem pojasnjuje svoj status kot prejemnice štipendije, in sicer je zaposlena na ... fakulteti Univerze v ....., hkrati pa je bila v obravnavanem obdobju doktorska kandidatka ... fakultete Univerze v ....... Delo na doktorski disertaciji je bil pogoj, da obdrži zaposlitev. Prejela je štipendijo G. inštituta za kritje stroškov bivanja v času njenega raziskovanja v Hamburgu in ne kot dodatek za njeno raziskovalno delo. Če bi ji bili stroški bivanja v zvezi s službenim potovanjem in usposabljanjem povrnjeni s strani njenega delodajalca, bi se tak dohodek štel kot dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo. Ker pa je bil dohodek izplačan za isti namen s strani navedenega inštituta, je tožena stranka po tožbenem stališču nedopustno in napačno štela tak dohodek kot drug dohodek in ga obdavčila po 108. členu ZDoh-2, kar je nezakonito. Ker je bila tožnica na usposabljanje napotena s strani svojega delodajalca in je prejela štipendijo za namen kritja stroškov usposabljanja v tujini, je tak dohodek definitivno šteti kot dohodek iz delovnega razmerja oziroma zaposlitve (1. točka 18. člena ZDoh-2), pri čemer so v tem primeru iz davčne osnove izvzeti dohodki iz delovnega razmerja, ki so namenjeni povračilu stroškov (44. člen ZDoh-2). Prejetega dohodka tako ni možno smatrati kot klasične štipendije, kot to napačno presodi tožena stranka, ampak gre za povračilo stroškov v zvezi z delovnim razmerjem, ki so iz davčne osnove izvzeti.

7. Tožnica nadalje zatrjuje neenakost obravnavanja davčnih zavezancev v podobnih oziroma enakih situacijah, ker je tožena stranka zavzela nezakonito in neustavno stališče, da je dohodek, ki je prejet za enak namen, neobdavčen, če ga izplača delodajalec kot povračilo stroškov izobraževanja in napotitve na delo v tujino ali ga izplača inštitut v tujini neposredno najemniku stanovanja raziskovalcu, ki gostuje na inštitutu, če pa prejme ta dohodek tožnica, je ta dohodek obdavčen in zanj ni predvidenega znižanja davčne osnove za morebitne stroške. Takšna ureditev je nezakonita in neustavna.

8. Po tožbenih navedbah je izpolnjen tudi pogoj po 4. točki 107. člena ZDoh-2, ker so se na inštitutu tedensko srečevali strokovnjaki iz več držav in se pogovarjali o tematiki, ki jo je preučevala tožnica v okviru svoje doktorske disertacije, zaradi česar gre za posvet z mednarodno udeležbo. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1139/2015-8.

9. Tožnica navaja, da je bila štipendija namenjena kritju stroškov, ki jih ima doktorand v zvezi z raziskovalnim delom na inštitutu in ni pokrila vseh stroškov, nastalih zaradi usposabljanja na inštitutu v Hamburgu, kamor jo je napotil delodajalec. Zaključek tožene stranke, da je v primeru dohodka iz drugega pogodbenega razmerja možno zmanjšanje davčne osnove dohodka za stroške nočitve, ne pa za stroške najema, je po tožbenem stališču zgrešen, neživljenjski in arhaičen. Strošek najemnine je identičen strošku nočitve.

10. Tožnica še izpostavlja neenako obravnavo davčnih zavezancev, prejemnikov štipendije G. inštituta, z vidika ureditve obdavčitve Fulbrigthove štipendije. Zanjo je določeno, da se kot dohodek ne obravnava kot plačilo za opravljeno delo ali storitve in ne kot nadomestilo za izgubljeni dohodek, pri tem pa stroški, neposredno povezani s sodelovanjem v programu izmenjave, zmanjšujejo davčno osnovo. Takšna ureditev je nezakonita, protiustavna in krši tudi pravo EU o prepovedi diskriminacije in omejevanja prostega pretoka na enotnem trgu EU.

11. Tožnica v tožbi sklepno ugotavlja, bi bilo treba navedeno štipendijo ob smiselni obravnavi določbe 4. točke 107. člena ZDoh-2, določb, ki iz obdavčitve izvzemajo stroške nočitve, če jih plača tuja institucija, oziroma določb, ki iz obdavčitve izvzemajo povračilo stroškov iz delovnega razmerja, oziroma po podobnosti ureditve za prejemnike Fulbrightove štipendije, izvzeti iz obdavčitve z dohodnino oziroma priznati uveljavljanje stroškov v tujini. Sodišču predlaga, da po opravi glavne obravnave, na kateri naj zasliši tožnico in prebere listinske dokaze, tožbi ugodi ter izpodbijani odločbi odpravi oziroma le-ti odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožnica v obeh primerih predlaga povrnitev stroškov predmetnega postopka.

12. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje in jih ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

15. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje postopek odmere dohodnine, v okviru katerega je bila tožnici odmerjena in v plačilo naložena akontacija dohodnine od davčne osnove 2.730,00 EUR, ki predstavlja dohodek, izplačan tožnici v dneh 11. 7. 2017 in 1. 8. 2017 v navedeni skupni višini od G. inštituta iz Hamburga. Med strankama je sporna z vidika obdavčitve narava izplačanega dohodka, pri čemer je davčni organ ta dohodek opredelil kot drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, tožnica pa takšni opredelitvi nasprotuje in zatrjuje, da tovrstni dohodek ne more predstavljati podlage za obdavčitev z dohodnino.

16. Sodišče uvodoma poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je sodišče med drugim zavzelo že v več predhodnih zadevah (kot npr. I U 1056/2017, I U 688/2012, I U 36/2011, U 2358/2008). Navedeno izhaja iz prvega odstavka 20. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se je sodišče v predmetnem upravnem sporu dolžno opredeliti le do navedb, ki jih je tožnica navajala v tožbi, in ne tudi do navedb, dokazov in dokaznih predlogov, podanih pred prvostopenjskim davčnim organom, na kar se tožnica sklicuje v tožbi.

17. ZDoh-2 v 15. členu opredeljuje dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. V prvem odstavku tega člena je določeno, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. V skladu z drugim odstavkom so dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom drugače določeno, po tretjem odstavku pa se za dohodek po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. V 18. členu ZDoh-2 je določeno, kaj predstavljajo dohodki po tem zakonu, in sicer spadajo pod dohodke med drugim tudi drugi dohodki (6. točka 18. člena ZDoh-2). V 19. členu ZDoh-2 je predpisano, kaj se ne šteje za dohodke po tem zakonu, pri čemer se nobena od sedmih točk tega člena ne nanaša na konkretno situacijo. Drugi dohodki so opredeljeni v 105. členu ZDoh-2, ki v prvem odstavku določa, da so drugi dohodki vsi dohodki, ki se v skladu s tem zakonom ne štejejo za dohodke fizične osebe iz 1. do 5. točke 18. člena tega zakona, v 5. točki tretjega odstavka tega člena pa je določeno, da drugi dohodki med drugim vključujejo kadrovske in druge štipendije.

18. Sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je tožnica v letu 2017 prejela dve nakazili od navedenega inštituta iz Hamburga v skupni višini 2.730,00 EUR. Nesporno je tudi, da je tožnica prejela navedena denarna sredstva kot štipendijo, namenjeno kritju stroškov v zvezi z raziskovalnim delom na tem inštitutu, v povezavi z doktorsko disertacijo, ki jo tožnica opravlja v Republiki Sloveniji, pri čemer je tožnica zaposlena pri ... fakulteti Univerze ...

19. Glede na navedena dejstva, ki jih zajema obrazložitev odločb prvostopenjskega in pritožbenega organa, ter med strankama niso sporna, sodišče sledi ugotovitvam v davčnem postopku, da predstavljajo izplačana sporna sredstva štipendijo, ki je kot drugi dohodek izrecno opredeljena v 5. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Po presoji sodišča namreč prvostopenjski in pritožbeni organ pravilno tolmačita predmetni prejemek kot štipendijo, saj so štipendije namenjene za delno kritje stroškov v zvezi z izobraževanjem, kot to določa drugi odstavek 2. člena ZŠtip-1. Dejstvu, da so bila sporna sredstva izplačana za ta namen, ne oporeka niti tožnica, ki navaja, da je od navedenega inštituta prejela štipendijo za kritje stroškov bivanja v času njenega raziskovanja v Hamburgu. Sodišče pa tudi ugotavlja, da v konkretnem primeru ni podana izjema iz 106. člena ZDoh-2, v skladu s katero se v davčno osnovo od drugih dohodkov ne všteva kadrovska štipendija in druga štipendija, izplačana za mesečno obdobje, osebi, ki je vpisana kot učenec, dijak ali študent za poln učni ali študijski čas, za študij v Sloveniji do višine minimalne plače in za študij v tujini do višine minimalne plače, povečane za 60%.

20. Tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da je tak dohodek šteti kot dohodek iz delovnega razmerja oziroma zaposlitve, saj gre za štipendijo, ki jo je tožnici kot doktorski kandidatki, zaposleni pri ... fakulteti Univerze v ..., izplačal tuji inštitut in ne tožničin delodajalec v okviru delovnega razmerja med njim in tožnico. Sodišče tudi ne sledi tožbeni trditvi, da je podana izjema po 4. točki 107. člena ZDoh-2, kot je to pravilno ugotovila tudi tožena stranka, saj v konkretni zadevi ni šlo za posvet z mednarodno udeležbo, ampak za raziskovalno delo, namenjeno pridobitvi tožničinega doktorskega naziva, zato niso izpolnjeni pogoji iz predmetnega določila ZDoh-2. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, na katero se v tožbi sklicuje tožnica, za konkretni primer ni uporabljiva, saj gre v obeh zadevah za drugačno dejansko stanje in pravno podlago.

21. Nadalje sodišče zavrača tožbeni očitek, ki se nanaša na izpodbijanje stališča tožene stranke, da v primeru dohodka iz drugega pogodbenega razmerja ni možno zmanjšanje davčne osnove dohodka za stroške najema, ker so takšne tožbene trditve za predmetno zadevo nerelevantne. Prav tako sodišče zavrača tožbeno zatrjevano neenakost obravnavanja davčnih zavezancev v podobnih oziroma enakih situacijah, ki se nanašajo na okoliščino, kdo in komu izplača štipendijo kot povračilo stroškov izobraževanja, ker gre v primerih, na katere se tožbeno sklicuje tožnica, za različni dejanski stan in pravno podlago obdavčitve ter sodišče v relevantnih določbah ZDoh-2 ne vidi protiustavnosti. Takšen zaključek je podan tudi v primeru tožbeno zatrjevane neenakosti položajev davčnih zavezancev v povezavi s prejemniki Fulbrightove štipendije, saj je podlaga zanjo v sklenjeni mednarodni pogodbi oziroma memorandumu.

22. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče zaključilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Tožnica je sicer predlagala opravo glavne obravnave, na kateri naj sodišče zasliši tožnico in prebere listinsko dokumentacijo. Glede dokaznega predloga za zaslišanje tožnice sodišče ugotavlja, da tega tožnica ni substancirala, torej ni konkretno navedla, katera dejstva se z navedenim dokazom dokazujejo. Sodišče zgolj na podlagi take pavšalne zahteve po zaslišanju tožnice ocenjuje, da izvedba tega dokaza (z listinami se je sodišče seznanilo na seji) ni potrebna za odločitev v predmetnem upravnem sporu. Sodišče ugotavlja, da v predmetni zadevi ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

24. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnica sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 15, 18, 18-6, 105, 105/3, 105/3-5
Zakon o štipendiranju (2013) - ZŠtip-1 - člen 2, 2/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUyMDg0