UPRS Sodba I U 823/2020-7

Jedro

V okoliščinah, ko tožnik ni izkazal ne razlogov preganjanja ne grožnje resne škode ob vrnitvi v Pakistan, tožena stranka ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala informacije o stanju v izvorni državi, kajti ta obveznost velja takrat, ko prosilec navede takšne elemente, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, da njegova prošnja z vidika varstva 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni očitno neutemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1992, državljan Islamske republike Pakistan.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik 11. 6. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je navedel, da je izvorno države zapustil pred več kot letom. Najprej je odšel v Iran, nato pa preko Turčije, kjer je bil 25 dni, Grčije, kjer je ostal dva meseca, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine, kjer je bil 5 mesecev, ter Hrvaške vstopil v Slovenijo 4. 6. 2020, nato pa takoj odšel v Italijo, ki je bila njegova ciljna država. Italijanski policisti so ga vrnili v Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Tožnik je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito glede razlogov za njeno vložitev pojasnil, da je prva težava ta, da se je njegov oče poročil več kot enkrat. Doma so imeli posel in oče jim ni dal nič denarja. Drugim bratom, sinovom drugih očetovih žena, pa je dal oče vse. Druga težava pa je, da so šli iz B. v C., kjer so imeli avtobusno postajo. Bogati ljudje, ki so živeli v C., so jim zavidali, da je njihov posel uspel. Pretepli so jih in jim grozili, da če ne bodo nehali s poslom, da jih bodo ubili. Zato je zapustil Pakistan, drugih razlogov pa nima.

4. S tožnikom je bil 16. 6. 2020 opravljen osebni razgovor. Dejal je, da je njegov pravi datum rojstva ... 1992 (in ne ... 1992). Osebnega dokumenta (B-form) ni uspel pridobiti, saj ni imel možnosti kontaktirati domačih. Telefon so mu odvzeli med potjo, v centru za tujce pa ni zaprosil za uporabo telefona. On je želel komunicirati preko prenosnega računalnika. Osebno izkaznico in potni list mu je vzel tihotapec v Turčiji. V Pakistanu živel s starši, sorojenci, ženo in hčerko. Živeli so v hiši. Imel je svoj posel, ukvarjal se je s prevozništvom. Vozil je majhen avtobus z okoli 18 sedeži. Zaslužil je okoli 110 evrov na mesec. S tem denarjem je bilo zelo težko preživeti. Delal je namreč samo on, žena je bila gospodinja. Povedal je, da je njegov oče zapustil njegovo mamo, ko je bil tožnik še majhen, in se še enkrat poročil. On je živel z mamo, življenje je bilo težko. Njegov oče se je poročil še tretjič in tretja žena je prišla živet k njim, saj je oče zaradi dela ostal v Č. ter tedensko prihajal domov. Oče je namreč začel zasebni posel, pri katerem sta sodelovala tudi tožnik in njegov brat. Tudi tožnik je zato odšel v Č. in prihajal domov vsake dva do tri mesece. Njegov oče se je nato poročil še četrtič. Zaradi posla so se veliko kregali, bili so spori med njimi in drugimi ljudmi. Zaradi tega, ker je imel spor z očetom, je zapustil Pakistan. Spor sta imela zato, ker njegov oče ni bil pošten in svojih otrok ni obravnaval enakopravno. Tožnika ni dobro plačeval in mu ni želel dati nič svojega imetja, drugim otrokom pa je dediščino dal. Rekel mu je, da je on pač starejši, drugi bratje pa so mlajši. Bil je nepošten do njega in ga je celo vrgel iz hiše (tožnikove žene in hčere pa ne). Tožnik je imel spor tudi s teto, očetovo sestro. Sprli so se tako močno, da niso mogli več sodelovati v poslu. Zato je odšel iz Pakistana. Ko ga je oče vrgel iz hiše, je šel v kraj D. k stricu po mamini strani. Tam je živel okoli dve leti in po tem času odšel iz Pakistana. V tem času ni imel stika ne z očetom ne z ženo in niti s hčerko. Z očetom se je vmes slišal samo enkrat, ko je šel ta v Meko na božjo pot.

5. Glede očetovega posla je tožnik dodatno povedal, da je oče kupil 15 - 20 vozil in imel prevozništvo. To so bili mali avtobusi. Takrat je prihajalo do sporov z drugimi, ki so bili zainteresirani, da bi tudi imeli v najemu to avtobusno postajo. Zavidali so jim namreč, da jim je posel uspel, saj so imeli interes imeti to postajo zase in niso bili veseli njihovega uspeha. S temi ljudmi se tožnik in njegova družina niso posebej dobro poznali, bili so pač neki poslovneži, ki so bili proti njim. Približno dve leti pred njegovim odhodom iz Pakistana je prišlo do fizičnega spopada z njimi. Vpleteni so bili oče, tožnikov starejši brat in tudi tožnik. Nasprotniki so očetu razbili zobe, poškodovan je bil tudi njegov starejši brat in dva bratranca. Njega so udarili s palico, a ni bil poškodovan. Do spora je prišlo, ker je najemodajalec želel, da za najem avtobusne postaje plačujejo več najemnine, oni pa so rekli, da tega ne zmorejo, ker denarja nimajo. Zato so se prerekali in zmerjali. Prišla je tretja oseba, ki je bila povezana z najemodajalcem in rekla, da bo posredovala in umirila situacijo. Tožnikovega očeta so poklicali v pisarno, kjer so bili še drugi, in ga napadli. Ko so on, njegov brat in bratranca videli, da napadajo očeta, so vstopili v pisarno in se začeli pretepati, kot je zgoraj opisal. Oče, brat in bratranca so morali v bolnišnico, kjer so skrbeli za njih. Dogodek so prijavili tudi na policijo, morda je oče dobil kakšen zapisnik. Njega ob prijavi ni bilo zraven na policiji, a ga je kasneje policija poklicala na razgovor, ki se ga je udeležil. Policija je napadalce prijela (lastnike avtobusne postaje). To je bil največji pretep, sicer je prihajalo do manjših sporov. Dve leti po tem dogodku je odšel iz Pakistana. Oče ima še vedno v najemu to avtobusno postajo, tudi najemodajalci (lastniki) so še vedno isti, a želijo pogodbo prekiniti, česar jim po zakonu ni treba.

6. Tožnik je še dodal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj Hrvati ne dovolijo živeti na Hrvaškem in tepejo migrante. Za pot od Pakistana do Slovenije je porabil okoli 5000 evrov. Financiral jo je njegov brat, s katerim ima še stik, stik pa ima tudi z mamo. V Pakistan ne bi rad šel, saj ima tam spor z očetom, zato je pod pritiskom. Na pot je odšel šele dve leti po tem, ko ga je oče vrgel iz hiše, ker prej ni imel denarja. Ni se poskušal preseliti kam drugam v Pakistan, saj mu je brat rekel, naj zapusti državo. Od Slovenije pričakuje, da bi mu dovolila ostati tukaj ter da bi dobil delo. Drugih razlogov za zapustitev izvorne države nima.

7. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel spor z očetom zaradi slabega plačila in dediščine ter spor z lastniki avtobusne postaje, ki jo je najemala njegova družina. Oba dogodka sta se po njegovih navedbah zgodila okoli dve leti, preden je zapustil izvorno državo (okoli tri leta pred podajo prošnje za mednarodno zaščito). Tožnik pa preganjanja v svoji izvorni državi zaradi petih razlogov po osmem odstavku 27. člena ZMZ-1 ni uveljavljal.

8. Tožena stranka poudarja, da so nedržavni subjekti lahko subjekt preganjanja zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, česar pa tožnik ni dokazal. Prosilec mora v primeru preganjanja ali povzročitve škode s strani nedržavnih akterjev najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite. V konkretnem primeru pa je tožnik navedel, da je njegova družina poiskala pomoč policije zaradi pretepa z lastniki avtobusne postaje ter da je policija posredovala, ukrepala in prijela napadalce (lastnike avtobusne postaje). Tožena stranka ugotavlja, da je pakistanska policija na napad odreagirala in tožnikovi družini v skladu s svojimi pooblastili nudila zaščito. Tožnik se ne more uspešno sklicevati, da ga organi njegove države niso zaščitili pred napadalci.

9. Tožena stranka še ugotavlja, da je obravnavani zadevi pomembno tudi, da je tožnik še dve leti po omenjenem dogodku ostal v izvorni državi, njegova družina pa še vedno najema avtobusno postajo od istih lastnikov, s katerimi je prišlo do zgoraj opisanega pretepa. Ni torej mogoče zaključiti, da bi bile grožnje s smrtjo v pretepu pred tremi leti tako resne narave, da bi tožnikovo družino odvrnile od nadaljnjega najema avtobusne postaje. Poudariti pa je treba, da je tožnik očitno zadnji dve leti živel pri stricu po mamini strani v kraju D. in ni imel nobenih težav, ne z očetom in ne z lastniki avtobusne postaje, torej bi povsem lahko nadaljeval z življenjem v tem kraju.

10. Tožena stranka zato izjave tožnika, s katerimi ta utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ocenjuje za nepomembne oz. zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1 in meni, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

11. V tožbi tožnik ugovarja, da je tožena stranka prekršila 5. člen ZMZ-1, in sicer je bilo informiranje tožnika s strani tožene stranke pred podajo prošnje zelo pomanjkljivo in nerazumljivo. Tožena stranka je tako kršila 5. člen ZMZ-1, saj tožniku ni zagotovila informacije o postopkih po ZMZ-1, informacije o pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite. Tožniku ni bilo na njemu razumljen način obrazloženo, kdaj se prosilcu priznan status mednarodne zaščite, niti ni razložila, kateri so razlogi preganjanja. Tožnik posledično ni vedel, na kaj se mora osredotočiti pri svoji izpovedi. Ravno tako mu ni bilo na primeren način predstavljeno, da ima lahko v postopku pravnega zastopnika. Tožena stranka ga je pri podaji prošnje le vprašala, če želi odvetnika ali pravnega zastopnika, ni pa mu razložila, da nevladna organizacija Pravno-informacijski center nevladnih organizacij (PIC) nudi pomoč pravnega zastopanja brezplačno. Tožniku je bila zaradi pomanjkanja informacij odvzeta pravica do pravnega zastopanja v postopku. Če bi bil tožnik pravilno obveščen o možnosti zastopanja v postopku, bi prosil, da je PIC prisoten na osebnem razgovoru in ga zastopa v celotnem postopku.

12. Nadalje je tožena stranka navajala, da dejstvo, da tožena stranka omenjenih težav ne ocenjuje kot skladnih z razlogi za mednarodno zaščito, ne pomeni, da stranka v postopku ni navajala dejstev, ki so v postopku pomembna. Če je tožena stranka ocenila, da omenjene težave ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, bi morala tožnikovo prošnjo zavrniti na drugi pravni podlagi. Po mnenju tožnika namreč prvi odstavek 52. člena ZMZ-1 ureja situacije, ko bi prosilci za mednarodno zaščito navajali izključno dejstva, ki se ne nanašajo na njihove razloge za zapustitev izvorne države, tožena stranka je posledično nepopolno oz. napačno ugotovila dejansko stanje. Tožeča stranka namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja sploh ni v celoti ugotavljala niti ga ni subsumirala pod relevantne zakonske določbe.

13. Nadalje v tožbi uveljavlja, da je tožnik že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 11. 6. 2020 obrazložil, da so bogati ljudje njegovo družino pretepali in jim grozili, da jih bodo ubili. Enkrat je prišlo tudi do hujšega fizičnega spopada, zaradi katerega so morali družinski člani tožnika poiskati zdravniško pomoč. Tožnika so med pretepom udarili s palico, vendar ni potreboval zdravniške pomoči. Dogodek je družina prijavila na policijo. Pri tem pa je napačna navedba tožene stranke, da je izvorna država tožnika zaščitila. Policija ni primerno odreagirala, saj je prijela le nekaj od več kot 30 oseb, ki so napadle tožnikovo družino. Tožnika je tako še zmeraj upravičeno strah, da bi ga v primeru vrnitve v Pakistan ponovno pretepli. Če bi tožnik vedel, kako pomembno je za pridobitev mednarodne zaščite dejstvo, da mu država ni sposobna nuditi zaščite, bi o tem natančneje izpovedal. Tožena stranka je tako ravnala v nasprotju z 23. členom ZMZ-1, po katerem bi morala po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje zaradi izdaje pravilne odločitve.

14. Tožnik zato meni, da ni navajal zgolj dejstev, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka bi morala tožnika obravnavati v rednem postopku, kar pomeni, da bi morala v celoti raziskati tožnikove navedbe o ogroženosti posameznikov s strani bogatih skupin. Posledično bi morala poiskati in preveriti informacije o izvorni državi, tožniku pa bi morala dati možnost, da se do njih opredeli. Toženka bi morala tudi bolje utemeljiti, zakaj šteje, da je pakistanska policija na napad primerno odreagirala in tožnikovi družini nudila zaščito. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da je veliko ljudi, ki so družino napadli, še zmeraj na prostosti.

15. Tožeča stranka zato naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno, da tožbi ugodi, odpravi odločbo in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Zavrača tožbene očitke, da je bilo informiranje pred podajo prošnje pomanjkljivo in nerazumljivo. Vsi prosilci mednarodne zaščite v Sloveniji so podrobno seznanjeni s pravicami in dolžnostmi. V ta namen se jim predvaja informativni film o pravicah in dolžnostih prosilcev v jeziku, ki ga razumejo. Po predvajanju tega filma pa je vsakemu prosilcu na voljo še uradna oseba (in prisoten prevajalec) za morebitna dodatna vprašanja. Enako velja za tožnika, ki mu je bil film v centru za tujce predvajan preko prenosnega računalnika. Iz zapisnika prošnje za mednarodno zaščito z 11. 6. 2020 je razvidno, da je tožnik potrdil, da je vsebino informiranja razumel in glede tega ni imel dodatnih vprašanj. Tožnik je bil pri informiranju seznanjen tudi s tem, da si v Republiki Sloveniji lahko izbere pomoč odvetnika ali pravnega zastopnika, pa te možnosti ni izkoristil. Poleg tega mu je uradna oseba neposredno pred podajo izjave o razlogih, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, še enkrat vprašala, če je razumel vse, kar mu je bilo povedano na informiranju, in tožnik je odgovoril pritrdilno. Tožniku je bilo tudi pred podajo prošnje in tudi pred osebnim razgovorom natančno obrazloženo, kakšen je namen tega postopka. Poleg tega tožnik ne ob podaji prošnje in ne ob osebnem razgovoru na vprašanje, če ima še kaj dodati, česar ni bil vprašan, ali če je še kakšen razlog, o katerem bi rad izpovedal, ni imel nič dodati. Navaja še, da je v celoti in dovolj podrobno raziskala dejansko stanje v tožnikovem primeru. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru sam izpostavil, da je njegova družina poiskala pomoč policije zaradi pretepa z lastniki avtobusne postaje ter da je policija posredovala, ukrepala in prijela napadalce (lastnike avtobusne postaje). Pakistanska policija je na napad odreagirala in tožnikovi družini v skladu s svojimi pooblastili nudila primerno zaščito. Tožnik se ne more uspešno izgovarjati, da ga je še vedno upravičeno strah, da bi ga v primeru vrnitve v Pakistan pretepli, saj je po tem pretepu ostal v Pakistanu še dve leti in v tem času se mu ni zgodilo nič (državo je po tolikem času zapustil zaradi tega, ker mu oče ni dal denarja in ga je po njegovem mnenju prikrajšal pri dediščini), tudi tožnikova družina ima še vedno v najemu omenjeno avtobusno postajo, najemnino še vedno plačuje istim lastnikom (s katerimi je pred okoli tremi leti prišlo do zgoraj omenjenega pretepa), v vsem tem času pa se ni zgodilo nič posebnega. V zvezi s sporom tožnika z očetom zaradi slabega plačila in dediščine, ki ga je tožnik izpostavil kot največji razlog za zapustitev izvorne države, pa tožena stranka dodaja, da gre za izključno družinsko zadevo. Določbe ZMZ-1 niso namenjene reševanju družinskih sporov, ampak se v postopku ugotavlja ogroženost posameznega prosilca zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Takih težav pa tožnik ni navajal. Zadnji dve leti je živel pri stricu po mamini strani v kraju D. in ni imel nobenih težav, ne z očetom in ne z lastniki avtobusne postaje, torej bi povsem lahko nadaljeval z življenjem v tem kraju. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Sodišče se strinja z ugotovitvijo in obrazložitvijo tožene stranke v četrtem odstavku na strani 4 izpodbijane odločbe, da v tej zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Sodišče se zato v tem okviru sklicuje na razloge za zavrnitev statusa begunca v izpodbijani odločbi in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Temu sodišče dodaja pojasnilo, da z vidika statusa begunca ni relevantno, ali je bila tožniku zagotovljena zaščita s strani policije po omenjenem pretepu in ali bi tožnik lahko živel v drugem predelu Pakistana pri stricu po mamini strani, kjer je živel dve leti pred neposrednim odhodom iz Pakistana, kajti v zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje, kar je pogoj za status begunca.

19. Navedene okoliščine glede reagiranja policije na prijavo o pretepu, tožnikovo mirno bivanje v kraju D. v obdobju dveh let preden je zapustil Pakistan ter siceršnja odsotnost intenzivnejšega spora, v katerega naj bi se tožnik zapletel v določenem delu Pakistana in nesoglasja z očetom, pa so relevantna z vidika subsidiarne zaščite. Vendar pa po intenziteti dejanj, ki naj bi tožniku grozili z resno škodo, in na to vezani strah tožnika pred vrnitvijo, očitno niso tolikšni, da bi bilo treba karkoli dodatno razčiščevati z vidika prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1. Zato tudi glede odločitve o subsidiarni zaščiti sodišče v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Upoštevajoč tožbene ugovore pa sodišče zgoraj povzeti utemeljitvi izpodbijanega akta dodaja oziroma jo dopolnjuje na naslednji način:

20. Tožnik v tožbi zatrjuje, da ni bil korektno informiran pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in osebnim razgovorom. To iz podatkov v spisu ne izhaja, pri čemer je sodišče upoštevalo tudi pojasnitev tožene stranke v odgovoru na tožbo. Iz upravnega spisa sicer ni razviden obseg informiranja tožnika s strani tožene stranke, kakor tudi ne, ali je tožnik prejel brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilca za mednarodno zaščito¹. Ta vidik spora (kršitev pravice do informiranja iz 5. člena ZMZ-1) bi lahko postal odločilen v fazi upravnega spora, če bi sodišče ob upoštevanju tožbenih navedb in argumentov ugotovilo, da je neosebno informiranje tožnika o obveznostih, pravicah in o vsebini postopka za mednarodno zaščito vplivalo na odločitev. V zvezi s tem pa tožnik v tožbi pravi samo to, da če bi vedel, da je odločilno vprašanje, ali mu organi v Pakistanu lahko zagotovijo zaščito, bi o tem natančneje izpovedal. Tožnik pa v tožbi ni glede tega povedal nič novega, kar ni razložil že pred izdajo izpodbijanega akta in kar tožena stranka (neupravičeno) ne bi vključila v dokazno oceno. Tožnik že v upravnem postopku ni izkazal, da bi izvorna država ne bila sposobna ali ne bi hotela nuditi zaščite pred resno škodo, saj se je dovolj ustrezno odzvala ob prijavi dejanja in storilce prijela (24. in 25. člen ZMZ-1), in o čemer je bil že v upravnem postopku tožnik tudi dovolj natančno izprašan. V tožbi pa temu nič pomembnejšega ne dodaja, kar naj bi bilo posledica slabega informiranja pred zaslišanji v upravnem postopku. Sicer pa tožnik v tožbi ne prereka, da tožena stranka informiranja sploh ne bi opravila. To izhaja tudi iz zapisnika ob tožnikovi podaji prošnje za mednarodno zaščito², ko je tožnik izrecno potrdil, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje.

21. Tožnik je še ugovarjal, da tožena stranka ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja, saj ni pridobila informacij o izvorni državi, ki bi jih sicer morala posredovati tožniku v izjavo. Vendar pa v okoliščinah, ko tožnik ni izkazal ne razlogov preganjanja ne grožnje resne škode ob vrnitvi v Pakistan, tožena stranka ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala informacije o stanju v izvorni državi, kajti ta obveznost velja takrat, ko prosilec navede takšne elemente, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, da njegova prošnja z vidika varstva 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni očitno neutemeljena.

22. Pri odločitvi, da sodišče ne zasliši tožnika (tega dokaznega predloga sicer tožnik ni podal), je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive, ki ima neposredni učinek,³ in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.⁴ Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.⁵

23. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ V tem delu na prvi strani zapisnika ob tožnikovi podaji prošnje ni zabeleženega odgovora.
² Prva stran navedenega zapisnika, ki se nahaja v upravnem spisu.
³ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
⁴ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47.
⁵ Ibid. odst. 44.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1687/2020-16
• UPRS Sodba I U 378/2020-7
• UPRS Sodba I U 1839/2020-27