UPRS Sodba I U 1060/2020-6

Jedro

Tožnik nikoli v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim strahom pred preganjanjem zaradi rase, veroizpovedi, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ali tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer na podlagi prve in druge alineje 52. člena v povezavi s peto alinejo prvega odstavka 49. Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 6. 2020 pri pristojnem organu vložil prošnjo za mednarodno zaščito, 13. 7. 2020 pa je bil z njim opravljen osebni razgovor. Na podlagi razgovorov tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s slabim ekonomskim položajem, revščino, družinskimi težavami ter željo po boljšem življenju, saj je pojasnil, da si želi nadaljevati izobraževanje. Glede na tožnikove navedbe je njegova izvorna država Kraljevina Maroko, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Poleg tega tožnikove navedbe ne vsebujejo nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna država v smislu 61. člena ZMZ-1, saj navedbe, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite, glede na to, da v Maroku ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako ni izkazal, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Tudi sam je priznal, da v Maroku nikoli ni bil ogrožen ter da države sploh ne bi nikoli zapustil, če bi lahko našel dobro plačano službo. Na podlagi navedenega je presodila, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do ene in druge oblike mednarodne zaščite, hkrati pa prihaja iz varne izvorne države v smislu 61. člena ZMZ-1.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tako iz policijske depeše kot tudi njegove lastnoročne izjave razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer in slabega življenja v Maroku, omenjal pa je tudi družinske težave, kar je ugotovila tudi tožena stranka. Vendar pa se tožnik ne strinja z njeno navedbo, da je prišel izključno iz ekonomskih razlogov, pri čemer tožnik opozarja na 3. člen Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), pri čemer dodaja, da je enako kot zaščito pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja treba šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da tožnik ne bo mogel živeti dostojnega življenja naj bi bilo resnično in stvarno, saj je že v prošnji navajal, da je Maroko zapustil, ker ni dela, če pa delo je, pa je plača zelo nizka, približno 50 EUR mesečno, kar ne zadostuje za dostojno življenje. Tveganje je v tožnikovem primeru predvidljivo, kar pomeni, da je stopnja verjetnosti da bo prišlo do ravnanja v nasprotju s 3. členom EKČP), presega merilo „zgolj možnosti za sum“, ta standard pa ne vključuje subjektivnega strahu. Posledice, ki so v nasprotju z navedeno določbo EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženi stranki očita, da je nepopolno ugotovila dejansko stanje. Opozarja tudi na načelo nevračanja, saj je prepoved nevračanja absolutno prepovedana, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje, tožnik pa bi bil po svojem prepričanju ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, da se po ugoditvi tožbe izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je tožnik sam na osebnem razgovoru priznal, da bi ostal v Maroku, če bi tam imel dobro plačano delo, kar očitno izkazuje ekonomske razloge za odhod iz izvorne države. Meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna ter predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene se opira na razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Po navedenih določbah 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) oziroma če prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Po presoji sodišča tožena stranka obstoj razloga iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 utemeljeno opira na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da je izvorno državo zapustil iz ekonomskih razlogov. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa izčrpno in celovito navedla že tožena stranka, zato se v celoti sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe.

8. Sodišče ugotavlja, da tožniku očitno ne grozi preganjanje ali resna škoda. Tožena stranka je po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. in 27. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1.

9. Sodišče se tako v celoti strinja torej s toženkino oceno, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1. Ne iz prošnje za mednarodno zaščito niti iz osebnega razgovora s tožnikom ne izhaja, da bi bil tožnik kadarkoli preganjan iz katerega koli izmed razlogov iz 26. in 27. člena ZMZ-1. Tožnik namreč nikoli v preteklosti ni bil žrtev preganjanja, niti ni najti utemeljenega razloga, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim strahom pred preganjanjem zaradi rase, veroizpovedi, narodnostne pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, ali tveganjem, da utrpi preganjanje ali resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode namreč ni niti navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, niti ni navajal kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost tveganja resne škode iz prve ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

10. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj – kot že navedeno - tožnik ni navajal razlogov, zaradi katerih Kraljevina Maroko, ki je z Odlokom razglašena za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Kraljevine Maroko, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih individualnih okoliščin tožnika. Sodišče se tudi v tem delu torej v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi.

11. Prav tako ni utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da Kraljevina Maroko tožniku ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Ravnanja, ki jih je tožnik le pavšalno zatrjeval tekom postopka mednarodne zaščite (slaba ekonomska situacija, družinski nesporazumi), ne dosegajo minimalne ravni resnosti kršitve človekovega dostojanstva po 3. členu EKČP in jih je tožena stranka pravilno zavrnila. Tožnik je toženi stranki očital, da naj ne bi upoštevala, da resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 zajema tudi primer, "človeka, kateremu ni zagotovljene strehe nad glavo, kateri spi malo doma pri starših malo na ulici definitivno grozi poniževalno ravnanje". Tožnik sicer ne navaja, da v Maroku ne bi imel bivališča, pač pa, da je občasno prespal na ulici in nato vedno odšel domov, torej ga je dobil od svoje družine v domači hiši, ki je v lasti njegove družine, zato ugotavlja, da bi očitno tožnik glede na navedeno imel tudi v Maroku zagotovljeno uresničevanje osnovnih potreb. Sodišče zato tožniku ne sledi, da v Maroku ni imel sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb.

12. Tožnik se v zvezi z varstvom pravic po 3. členu EKČP v Maroku sklicuje tudi na načelo nevračanja in v tej v zvezi zgolj posplošeno omenja sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Kolikor je v tej zvezi meril na odločitve ESČP v zadevah Larioshima in Budina sodišče poudarja, da gre za drugačen primer, v katerem sta pritožnici zatrjevali, da od države prejemata pokojnino oziroma socialne transferje, ki ne zadoščajo za preživetje. ESČP je pojasnilo, da se za ponižujoče ravnanje šteje povzročitev dejanske telesne poškodbe ali intenzivnega psihičnega ali mentalnega trpljenja, kot tako pa se lahko šteje tudi ravnanje, ki posameznika poniža ali razvrednoti zaradi pomanjkanja spoštovanja, ali ki zmanjšuje njegovo dostojanstvo ali sproža čustva strahu ali trpljenja in manjvrednosti v taki meri, da ga lahko moralno ali fizično stre; tudi nezadostna pokojnina oziroma pomoč, ki sta jo pritožnici prejemali od države, kot taka sicer ne izključuje obravnave po 3. členu EKČP, vendar je ESČP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni. Nasprotno stališče ne izhaja niti iz sodb ESČP v zadevah M. S. S. proti Belgiji in Grčiji ter Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji. V navedenih zadevah je namreč šlo za drugačno dejansko in pravno stanje, nanašajoče se na slabe življenjske razmere prosilcev za azil v Grčiji zaradi pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema (zadeva M. S. S.) oziroma množičen izgon iz Italije v Libijo zaradi neupoštevanja razlik med ekonomskimi migranti in prosilci za mednarodno zaščito (zadeva Hirsi Jamaa).¹ Zato tudi posplošeno in nekonkretizirano sklicevanje na sodno prakso ESČP ne daje podlage za drugačno odločitev, kot jo je v konkretnem primeru sprejela tožena stranka.

13. Kolikor tožnik toženi stranki očita, da ni popolnoma ugotovila dejanskega stanja, pa sodišče pojasnjuje, da glede na to, da tožnik v postopku ni navedel pravno relevantnih dejstev v zvezi s preganjanjem ali resno škodo v Maroku, tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o izvorni državi, saj je Kraljevina Maroko skladno z Odlokom razglašena za varno izvorno državo, tožnik pa ni navedel okoliščin, zakaj zanj ta država ne bi bila varna.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, ki je bil med tekom postopka doslej že večkrat ustno zaslišan. Pri tem je sodišče izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)².

-------------------------------
¹ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 124/2020 z dne 5. 2. 2020, odst. 25-26.
² Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, odst. 21-27.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 84/2023-15
• UPRS Sodba I U 307/2023-19
• UPRS Sodba I U 329/2023-13