UPRS Sodba IV U 189/2018-11

Jedro

Glede na nesporna dejstva, da je tožnica, ki je bila pritegnjena v postopek kot stranska udeleženka v obnovljenem postopku, podala določene dokazne predloge, do katerih se upravna organa nista opredelila, dokazi pa tudi niso bili izvedeni, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Celje št. 351-307/2015-38 (13102) z dne 19. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Celje (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo gradbeno dovoljenje št. 351-613/2013-2 (13102) z dne 10. 7. 2013, ki ga je izdala Upravna enota Celje za gradnjo nezahtevnega objekta – garaže, na parceli s parc. št. ..., k. o. ..., investitorju A.A., v tem upravnem sporu prizadeti stranki, v postopku ponovnega odločanja pustila v veljavi (točka 1 izreka), in odločila, da bo o stroških obnovitvenega postopka upravni organ odločal s posebnim sklepom in po končanem postopku (točka 2 izreka).

2. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je bilo prizadeti stranki za gradnjo nezahtevnega objekta – garaže na navedeni parceli izdano gradbeno dovoljenje št. 351-613/2013-2 (13102) z dne 10. 7. 2013. V tem postopku je bil na zahtevo tožnice izdan sklep, s katerim je bila tožnica pripuščena v obnovljeni postopek, v katerem je bila dne 10. 4. 2018 opravljena ustna obravnava, na kateri sta stranki poskušali doseči sporazumno rešitev. Tožnica je na obravnavi tudi zatrjevala, da je odmik od sosednje parcele manjši, kot je naveden v gradbenem dovoljenju (manj kot 0,50 m), prav tako je objekt večjih dimenzij, kot je dovoljeno s to odločbo. V zvezi s tem je prvostopenjski upravni organ tožnico opomnil, da mora v primeru, da gre za neskladno gradnjo, o tem obvestiti pristojno inšpekcijo, in prvostopenjski upravni organ tega vprašanja ne more reševati kot obnove postopka. V postopku ponovnega odločanja v okviru obnove postopka je po pregledu spisovne dokumentacije ugotovil, da je gradnja nezahtevnega objekta skladna s prostorskim aktom, ki velja na tem območju, t. j. Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za kmetijski prostor občine Vojnik, ki med drugim opredeljuje, da so dopustne gradnje pomožnih objektov po takrat veljavnem pravilniku (pomožni objekti so nezahtevni objekti po Uredbi o razvrščanju glede na zahtevnost gradnje, v nadaljevanju Uredba) ter v skladu s 1. točko priloge 2, ki je sestavni del te uredbe. Iz teh razlogov je prvostopenjski upravni organ odločil tako, da je izdano gradbeno dovoljenje pustil v veljavi.

3. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), prav tako je zavrnilo zahtevo tožnice za povrnitev stroškov pritožbe (točka 2 izreka). Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve ponavlja ugotovitve prvostopenjskega upravnega organa in potrjuje pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, pri čemer obrazložitev prvostopenjskega upravnega akta v drugostopenjski odločbi dopolnjuje. Pojasnjuje, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo nezahtevnega objekta na podlagi 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Glede na ugovor v obnovi postopka o velikosti objekta in odmiku od zemljišča v solasti tožnice navaja, da Uredba pritlične, enoetažne objekte do površine 50 m2 uvršča med nezahtevne objekte. V tem okviru dimenzij je bilo izdano tudi predmetno gradbeno dovoljenje, pri čemer stropna plošča objekta, na katero se sklicuje tožnica kot nadstropno ploščo, ne izkazuje drugačnega stanja objekta. Dalje PUP za tovrstne objekte ne določa pogojev glede odmika, tako da je na način, kot je predvidena postavitev objekta od meje sosednjega zemljišča, ki je sicer najprej zemljišče v lasti investitorja, predlagani odmik ustrezen in zanj soglasje lastnikov drugih sosednjih zemljišč ni potrebno. Neutemeljeno pa je s tem v zvezi tudi sklicevanje na v Uredbi predpisani odmik, saj je bil 8. člen Uredbe, ki je določal odmik, z zadnjo spremembo, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 26/2013 z dne 28. 3. 2013, črtan. Drugostopenjski upravni organ tudi potrjuje pravilnost stališča prvostopenjskega upravnega organa glede pristojnosti gradbene inšpekcije in tožnica teh ugovorov v tem postopku ne more uspešno uveljavljati. Enako velja za ugovore, ki se tičejo drugih upravnih postopkov za druge objekte, kot so podporni zidovi, škarpa. Stvar tega postopka tudi ne morejo biti okoliščine, ki so povezane s poskusom sporazumnega dogovora z investitorjem, kar je tožnica prvenstveno navajala v obnovi postopka.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tožnica kot bistveno kršitev določb postopka navaja, da izpodbijani odločbi nimata ustreznih razlogov za odločitev. Tožnica je namreč kot dokaz svojih navedb med drugim predlagala listinske dokaze, ogled na kraju samem in angažiranje izvedenca ustrezne geološke oziroma geomehanične oziroma druge ustrezne stroke, vendar nobeden od organov temu ni sledil, pa tudi se ni v razlogih izpodbijanih odločb opredelil do tega, zakaj dokazi, predlagani s strani tožnice, niso bili izvedeni. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodelovanje v postopku, torej varstvo njenih pravic, kar pomeni kršitev njenih procesnih pravic. S tem je bila po tožbenem stališču storjena kršitev pravil postopka, pri čemer tožnica pojasnjuje, da bi bila izvedba predlaganih dokazov za ugotovitev dejanskega stanja nujno potrebna.

6. Nadalje tožnica v tožbi zatrjuje, da sta izpodbijani odločbi napačni tudi po vsebini. Ne gre namreč za nezahteven objekt, temveč gre dejansko za manj zahteven objekt. Kot je razvidno iz dokumentacije, ki jo je vlogi priložil investitor, ima konkretni objekt nadstropno ploščo in nad njo tudi streho. Prav tako sta pred in za objektom podporna zidova, ki sta oba višja kot 1,5 m. Celotna tlorisna površina objekta investitorja tudi glede na dokumentacijo investitorja zagotovo presega 50 m2. Tako že iz navedenih razlogov objekt investitorja ne izpolnjuje pogojev za nezahteven objekt, kot to izpodbijani odločbi zmotno ugotavljata.

7. Po tožbenem stališču v konkretnem primeru tudi niso bili upoštevani pogoji glede odmikov. Na podlagi določil uredbe, ki je bila veljavna ob vložitvi vloge, morajo biti najbolj izpostavljeni deli objekta od meje sosednjega zemljišča odmaknjeni za polovico svoje višine, pri vkopanih objektih najmanj 1,5 m. Tega pa investitor ni spoštoval, saj je celo predvidena postavitev objekta čez mejo s sosednjim zemljiščem. Do tega se prvostopenjski upravni organ ni opredelil, temveč je zgolj pavšalno navedel, da naj bi odmik od sosednje parcele znašal 0,5 m. Tožnica navaja, da je bil v času vložitve vloge investitorja minimalni odmik za gradnjo nezahtevnega objekta najmanj 3 m od meje sosednjih zemljišč, v nasprotnem primeru bi morala za to podati soglasje tudi tožnica, saj je ta lastnica nepremičnine, ki je od gradnje oddaljena manj kot 3 m. Tožnica se glede teh navedb odmika sklicuje na tolmačenje prvostopenjskega upravnega organa, ki je bilo objavljeno na spletnih straneh 15. 10. 2013, torej v istem letu, ko je investitor vložil vlogo za sporno gradbeno dovoljenje.

8. Tožnica nadalje opozarja, da je območje, na katerem je investitor zgradil predmetni objekt, plazovito območje. To izhaja tudi iz druge zadeve, ki se nanaša na postavitev nezahtevnega objekta – opornega zidu na nepremičnini, ki je neposredno sosednja nepremičnini investitorja. Tako bi moral prvostopenjski upravni organ obe zadevi enako obravnavati, torej bi moral tudi investitor k svoji vlogi priložiti geološko oziroma geomehansko mnenje, soglasje Agencije RS za okolje in prostor ter tehnično risbo značilnega prereza oziroma oblikovanje objekta in terena, česar ni storil. Vloga prizadete stranke tudi iz tega razloga ni izpolnjevala pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Do teh navedb se nobeden od organov ni opredelil.

9. Tožnica sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj zasliši tožnico, angažira izvedenca gradbene oziroma projektantske oziroma druge ustrezne stroke in izvedenca ustrezne geološke oziroma geomehanične oziroma druge ustrezne stroke, opravi ogled na kraju samem ter prebere listinske dokaze, izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravi in odpravi izdano gradbeno dovoljenje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka.

10. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

11. Odgovora na tožbo tudi ni podal A.A., kateremu je bila tožba kot prizadeti stranki poslana v odgovor.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet sodne presoje v tem upravnem sporu je odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je v obnovljenem postopku odločanja pustil v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-613/2013-2 (13102) z dne 10. 7. 2013, ki ga je izdal za gradnjo nezahtevnega objekta – garaže na navedenem zemljišču prizadeti stranki (investitorju A.A.). Tožena stranka ugotavlja, da so za takšno odločitev izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 74.c členu ZGO-1, tožnica pa takšni ugotovitvi nasprotuje, pri tem pa zatrjuje, da je bila v postopku tudi zagrešena bistvena kršitev določb postopka.

14. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem upravnem sporu izpodbijana odločba izdana v obnovitvenem postopku, po tem, ko je bila na podlagi sklepa prvostopenjskega upravnega organa št. 351-307/2015-34 (13102) z dne 12. 2. 2018 v postopek kot stranska udeleženka pritegnjena tožnica zaradi varstva njenih pravic in pravnih koristi. Namen udeležbe stranskih udeležencev v upravnih postopkih je v varovanju njihovih pravnih koristi, ki v ničemer ne bi bile varovane v primeru, ko bi se v obnovljenem postopku stranski udeleženec samo pritegnil v postopek, takšna njegova udeležba pa bi bila zgolj formalne narave. Če bi bil stranski udeleženec pritegnjen v postopek zgolj na takšen način, bi lahko bila podana kršitev načela zaslišanja strank iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in prekršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na navedeno je treba po stališču sodišča vsebinsko presojati ugovore stranske udeleženke v obnovljenem postopku (v upravnem sporu tožnice), ki izpodbija izdajo gradbenega dovoljenja prizadeti stranki, vključno z dokaznimi predlogi, do katerih se je upravni organ dolžan opredeliti.

15. V predmetni zadevi je nesporno, da je tožnica po njeni vključitvi v postopek na podlagi zgoraj navedenega sklepa prvostopenjskega upravnega organa z dne 12. 2. 2018 podala določene dokazne predloge, in sicer je z dopisom z dne 9. 3. 2018 predlagala, da upravni organ opravi ogled na kraju samem, pregleda listine, zasliši tožnico in angažira izvedenca ustrezne geološke oziroma geomehanične oziroma druge ustrezne stroke, ki naj poda mnenje glede območja predvidenega objekta investitorja. Prvostopenjski upravni organ je 10. 4. 2018 opravil ustno obravnavo, na kateri je zaslišal tožnico in nato izdal odločbo z dne 19. 6. 2018, ki jo tožnica izpodbija v predmetnem upravnem sporu, v njej pa se ni opredelil do ostalih tožničinih dokaznih predlogov, kar med strankama niti ni sporno. Prav tako ni sporno dejstvo, da je tožnica v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa ponovila navedene dokazne predloge, o katerih pa tudi v odločbi drugostopenjskega upravnega organa, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjski upravni akt, ni bilo odločeno oziroma pojasnjeno, zakaj tem dokaznim predlogom očitno ni bilo ugodeno (saj le-ti niso bili izvedeni).

16. ZUP v določilih od 1. do 7. točke drugega odstavka 237. člena taksativno določa absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Tako se, med drugim, za bistveno kršitev pravil postopka v vsakem primeru šteje, če se odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Prav to absolutno bistveno kršitev pravil postopka pa v tožbi po vsebini uveljavlja tožnica, enako kot je pred tem uveljavljala že v pritožbi, vendar neuspešno, saj se organ druge stopnje v pritožbenem postopku do teh navedb v svoji obrazložitvi ni opredelil kljub dejstvu, da je na to kršitev opozorila tožnica že v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Upravni organ se je namreč na podlagi 3. točke prvega odstavka 214. člena ZUP dolžan opredeliti do dokaznih predlogov strank in v primeru ocene, da njihova izvedba ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, takšno svojo odločitev tudi utemeljiti in stranki pojasniti, da je le-ta seznanjena z zavrnilnimi razlogi upravnega organa. Le na takšen način je stranki dana možnost, da v upravnem postopku učinkovito uveljavlja svoje pravice.

17. Glede na zgoraj navedena nesporna dejstva, t. j., da je tožnica podala določene dokazne predloge, do katerih se upravna organa nista opredelila, dokazi pa tudi niso bili izvedeni, je sodišče tožbi iz zgoraj navedenega razloga ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ne da bi se dodatno še posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu, da opravi ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski upravni organ ponovno odločiti v predmetni zadevi, pri čemer mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča oziroma na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

18. Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Stroške za tožbo, ki jih je tožnica priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožeči stranki po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2021

Podobni dokumenti:

• sodba II U 17/2013
• UPRS Sodba IV U 76/2016-10
• UPRS sodba IV U 55/2014