UPRS Sodba I U 822/2020-7

Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je musliman (sunit), pripadnik arabske etnične skupine Rajput, njegov materni jezik je urdu. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel, da ima v Pakistanu majhne otroke, in da tam ni dovolj dela. Zaslužil je med 6000 in 7000 pakistanskih rupij, kar ni zadoščalo. Tam bi ostal, če bi imel dobro plačano službo. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da je Pakistan zapustil zaradi revščine. Upal je namreč, da bo lahko našel boljše delo, s tem pomagal svoji družini in zagotovil boljšo prihodnost svojim otrokom. Njegova ciljna država je bila Italija.

3. Tožena stranka tožnikove istovetnost ni nesporno ugotovila, saj ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu je ocenila, da je njegova izvorna država Pakistan.

4. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih težav. Te pa ne morejo biti razlog za priznanje mednarodne zaščite, še posebej če so odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene, česar tožnik ni zatrjeval. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da je tožnik navedel le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka ni po uradni dolžnosti preverila stanja v izvorni državi in da v tako kratkem času ni uspel dobiti svojih dokumentov. Izpostavlja navedbe v upravnem postopku, da si je izposodil veliko denarja, zaradi česar bo ob vrnitvi v Pakistan preganjan, grozi mu mučenje ali celo zapor. Pojasnjuje, da so zakoni v Pakistanu drugačni in bo takoj podvržen nasilju, ker ne bo držal svoje obljube. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

6. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da se tožnik ni skliceval na okoliščine, iz katerih bi bilo razvidno preganjanje ali resna škoda. Zato tožena stranka skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso (citira sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014) ni preverjala informacij o izvorni državi. V nadaljevanju je menila, da so tožbene navedbe, da si je tožnik izposodil veliko denarja, zaradi česar bo v Pakistanu preganjan in mu grozi mučenje ali zapor, novote. Iz podatkov spisa je namreč razvidno le, da si je izposodil veliko denarja, tega pa tožnik ni navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, ampak le kot pojasnilo glavnega razloga, pri čemer je bil večkrat opozorjen na sodelovalno dolžnost.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

9. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnikova istovetnost ni ugotovljena, saj ni dvomila, da je državljan Pakistana. S tem povezan smiselno uveljavljan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

10. Izpodbijana odločba temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

11. Tožena stranka stranka je v zvezi s presojo razlogov iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 pravilno ocenila tožnikove navedbe, torej da gre za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje¹ utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je na osebnem razgovoru namreč navedel revščino in željo po boljšem delu zaradi pomoči družini. Izposoje denarja s tem v zvezi ni izpostavljal; pojasnil je namreč, da ga je porabil za pot. Sodišče še pripominja, da je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.²

12. Glede na navedeno so tožbene navedbe, da bo tožnik zaradi izposojenega denarja v izvorni državi "preganjan, da mu grozi mučenje ali celo zapor in da so tamkajšnji zakoni drugačni ter bo takoj podvržen nasilju, ker svoje obljube ne bo držal", nedopustne tožbene novote, saj tožnik ni obrazložil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Zato jih sodišče ni upoštevalo.

13. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je sicer treba opozoriti, da je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.³ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁴ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁵ Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Zato tožena stranka dejanskega stanja ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi.⁶, ⁷

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

15. V tej zadevi glavna obravnava kljub spornemu dejanskemu stanju ni bila opravljena, saj je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).
² Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).
³ Glej tudi Saša Zagorc in Katja Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik: revija za pravno teorijo in prakso. ISSN 0032-6976. - Letn. 73, št. 11/12 (2018), stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁴ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁵ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁶ Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).
⁷ Vrhovno sodišče je že presodilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja (sodba Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, 19. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

23.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 45/2020-7
• sodba in sklep I U 1688/2010
• UPRS Sodba I U 690/2022-21