UPRS Sodba I U 194/2021-38

Jedro

Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oz. 51. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2234/2020/13 (122-20) z dne 18. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Po uvodnem povzetku tožničinih izjav ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru je tožena stranka na podlagi predloženih izvidov o tožničinem duševnem stanju ugotovila, da je bila dvakrat sprejeta v Psihiatrični bolnišnici Idrija in da redno opravlja zdravniške preglede pri dr. P.P.. V času hospitalizacije se je tožničino psihično stanje nekoliko izboljšalo. Ob prvem odpustu iz bolnice je sicer še vedno imela določene motnje pozornosti, priporočeno pa ji je bilo nadaljevanje zdravljenja pri psihiatričnem zdravniku azilnega doma (dr. P.P.). Po drugem odpustu je bilo ocenjeno, da so tožničine težave s težjo vodljivostjo in nedopovedljivostjo predvsem izraz njene osebnosti in ne bolezni. Iz izvida dr. P.P. je razvidno, da pri tožnici ni opaziti produktivne psihopatološke simptomatike in avtoagresivnih misli. Je pogovorljiva, bistre zavesti, vendar slabo čustveno razgibana ter ima zmanjšano izraznost obraza. Nakazujejo se ekstrapiramidalni simptomi (EPS).

3. Po mnenju tožene stranke predložene listine potrjujejo tožničine navedbe, da mora za svoje težave prejemati zdravila in da je njeno duševno stanje nestabilno, vendar pa je treba vzeti v obzir dostop do zdravniške oskrbe in izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Zato je presodila, da s tem povezana postavitev izvedenca v postopku ni smiselna.

4. Glede na to, da se tožničine listine ne nanašajo na razloge za zapustitev izvorne države, je tožena stranka ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1¹ je ocenila, da je tožnica na vprašanja odgovarjala samostojno, dokaj skladno in se jim ni poskušala izogibati.

5. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1² je tožena stranka ugotovila, da se tožnica po zatrjevanih napadih ni obrnila na policijo. Glede svojih duševnih težav je tožnica sicer trdila, da ima na Kosovu dokumentacijo o zdravstvenem stanju, vendar je ni dostavila. Zato po oceni tožene stranke ni mogoče šteti, da tožnica iz opravičljivih razlogov ni dostavila obljubljenih listin. Vendar ji tega ni štela v slabo, saj je dostavila nekaj dokazov o svojem zdravstvenem stanju v Sloveniji. Glede na navedeno bi bil po mnenju tožene stranke zmoten zaključek, da tožnica v postopku ni sodelovala.

6. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1³ je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožničinih izjav. Menila je, da v njenih navedbah ni večjih neskladij, zaradi česar ji ni odrekla verodostojnosti. Vendar pa so njene izjave neprepričljive predvsem zaradi skoposti in zmedenosti in ne izkazujejo subjektivnega elementa preganjanja. Ocenila je, da tožnica ni izkazala takšne intenzivnosti težav, da bi se lahko kvalificirale kot preganjanje ali bi dosegle prag resne škode. Po njenem mnenju drugačen zaključek ne bi bil možen niti, če bi se zmedenost in skopost izjav pripisalo tožničinim duševnim težavam, saj s predstavljenimi dejstvi ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Po presoji tožene stranke so neprepričljive tožničine izjave, s katerimi svojo ogroženost povezuje s samskim življenjem; na Kosovu je namreč živela s sestrami. Poleg tega tožnica ni izkazala časovnih okoliščin zatrjevanih nasilnih dogodkov. Na neprepričljivost izjav glede slabe osebne varnosti pa kaže tudi tožničino ravnanje, ko ni zahtevala policijske pomoči, in da je v državi brez zaščite prebivala še dve leti po domnevnem začetku težav.

7. Ker tožnica ni izkazala subjektivnega elementa preganjanja tožena stranka njenih izjav ni preverjala s specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi.

8. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.⁴ Menila je, da ni pomembno le, ali je tožnica v Republiki Sloveniji zaprosila za zaščito v najkrajšem možnem času, ampak tudi, ali jo je poskušala poiskati v državah, v katerih je bila po zapustitvi izvorne države. Po povzetku okoliščin tožničinega potovanja je ugotovila, da za zaščito ni zaprosila, kakor hitro je bilo mogoče.

9. Ob presoji tožničine splošne verodostojnosti je tožena stranka upoštevala, (1) da je tožnica na vprašanja odgovarjala samostojno in se jim ni izmikala, (2) da je sodelovala v postopku (kljub temu da ni predložila obljubljenih dokazil glede svojega zdravstvenega stanja na Kosovu, je pa dostavila zdravniške izvide slovenskih zdravnikov) in (3) da so njene izjave sicer skladne, vendar skope in neprepričljive, zaradi česar ni izkazala subjektivnega elementa preganjanja. V obzir je vzela še, (4) da je tožnica pred prihodom v Republiko Slovenijo zaščito iskala v Franciji, vendar ni počakala na odločitev pristojnih organov, za mednarodno zaščito v Sloveniji pa tudi ni zaprosila, kakor hitro je to bilo mogoče. Glede na navedeno upoštevanje vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj, tožena stranka tožnici ni mogla odreči splošne verodostojnosti.

10. Okoliščine, s katerimi tožnica utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. S tem v zvezi je uvodoma ugotovila, da je tožnica izvorno državo zapustila, saj se ni počutila dobro in varno, ker je bila samska. Življenje na Kosovu je bilo zaradi njenih psihičnih težav še toliko težje. Razlog za zapustitev so tudi njene finančne težave.

11. Po presoji tožene stranke navedene okoliščine niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljene razloge za priznanje statusa begunca. Menila je namreč, da ne zatrjevanih finančnih ne domnevnih varnostnih težav ni možno povezati z zakonsko določenimi pogoji za priznanje mednarodne zaščite, saj tožnica ni izkazala, da bi bil razlog zanje njena rasa, veroizpoved, narodnost, politično prepričanje ali pripadnost posebni družbeni skupini. Zato je ocenila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

12. Tožena stranka je še presojala tožničino upravičenost do statusa subsidiarne zaščite in ocenila, da tožnica ne uveljavlja resne škode po prvi in tretji alineji 28. člena ZMZ-1. V zvezi s presojo pogojev po drugi alineji 28. člena ZMZ-1 pa je ugotovila, da tožničine ekonomske stiske in zatrjevanih duševnih težav ne more povezati s preganjanjem in resno škodo.

13. V nadaljevanju je tožena stranka presojala posamezne dogodke (kraja psa in nakita, poskusi posilstva itd.) v zvezi s tožničino izjavo, da je na Kosovu živela sama. Menila je, da tožnica na tej podlagi ni zadostno utemeljila strahu pred izpostavljenostjo morebitni resni škodi, saj ni mogoče zaključiti, da je bila sama v izvorni državi. Poudarila je, da je tožnica kljub zatrjevanim dogodkom po smrti babice, še dobri dve leti prebivala na Kosovu, čeprav naj bi občutila stisko, in ocenila, da tožničinih trditev, da je bila žrtev številnih kriminalnih dejanj, ne gre nujno pripisati njenemu samskemu življenju, saj bi do tega lahko prišlo tudi v drugačnih okoliščinah. Izpostavila je, da tožnica nobenega od zatrjevanih dogodkov ni prijavila policiji in ni izkazala lastnih izkušenj, da ji država v tem primeru ne bi mogla nuditi zaščite. Zato je tožena stranka sprejela stališče, da tožnici ne grozi resna škoda niti v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1.

Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva

14. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in tožnici prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek. Poudarja, da je že ob podaji prošnje opozorila na svoje duševne težave. Meni, da ni obrazložena presoja tožene stranke o izboljšanju tožničinega duševnega stanja, saj ni bila upoštevana njena sposobnost in ravnanje v času osebnega razgovora, ko je bila pod močnim vplivom zdravil. Zato je tožničina pooblaščenka že ob tej priložnosti predlagala postavitev izvedenca zaradi ocene tožničinega duševnega stanja in njene sposobnosti sodelovanja v postopku. Ker tožena stranka navedenega ni upoštevala, osebni razgovor naj ne bi bil opravljen skladno s 37. členom ZMZ-1. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in kršena tožničina pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

15. V nadaljevanju se tožnica z navedbo, da tožena stranka ni upoštevala njenega zdravstvenega stanja na osebnem razgovoru, ne strinja s stališčem o skoposti, zmedenosti in neprepričljivosti svojih izjav. Pojasnjuje, da je glede na navedeno po svojih najboljših močeh predstavila razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki jih ponovno navaja. Meni, da bi jo tožena stranka morala prepoznati kot pripadnico posebne družbene skupine. Pojasnjuje, zakaj kriminalnih dejanj ni prijavila policiji, in se v zvezi s spolnim nasiljem sklicuje na poročilo o izvorni državi. Trdi, da bi tožena stranka morala njene izjave preveriti z informacijami o izvorni državi in postopati skladno s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi J. K. and others v. Sweden. Nerazumljivo naj bi bilo sklicevanje tožene stranke, da tožnica prihaja iz varne evropske države.

Povzetek odgovora na tožbo

16. Tožena stranka se ne strinja s tožbenimi očitki glede nepravilne ocene tožničinega zdravstvenega stanja v upravnem postopku. Ob sklicevanju na sodbo I U 2337/2018 z dne 21. 2. 2020 namreč meni, da zdravstveno stanje za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ni pomembno. Nasprotuje tudi tožničinim trditvam o kršitvi njene pravice do izjave in navaja okoliščine, iz katerih je po njenem mnenju razvidno nasprotno. Poudarja, da je presojala vse tožničine izjave, in ob sklicevanju na razloge izpodbijane odločbe meni, da tožnica ni izkazala subjektivnega elementa preganjanja. Zato tožena stranka ni pridobivala informacij o izvorni državi. Izpostavlja še, da se tožnica ni obrnila na organe pregona.

17. Dne 6. 9. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in izvedensko mnenje izvedenke M.M. na listovnih številkah spisa od 23 do 26.

18. Tožba je utemeljena.

19. V skladu z 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Procesna sposobnost je opredeljena v prvem odstavku 46. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanje v postopku.

20. Poslovna sposobnost v ZUP sicer ni opredeljena, vendar pa je iz sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da gre za sposobnost stranke, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih.⁵ Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

21. Ob upoštevanju navedenih izhodišč in tožbenih trditev o tožničinih duševnih težavah, je sodišče postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Iz mnenja, ki ga je M.M., dr. med., sodna izvedenka za psihiatrijo, izdelala dne 21. 5. 2021, je razvidno, da je bilo psihično stanje tožnice med upravnim postopkom, predvsem v času osebnega razgovora dne 26. 10. 2020, bolezensko poslabšano v okviru osnovne duševne motnje, paranoidne oblike shizofrenije. Izvedenka je menila, da tožnica zaradi hudega poslabšanja duševne motnje v času od prve polovice septembra do konca druge hospitalizacije v Psihiatrični bolnišnici Idrija (1. 12. 2020), v upravnem postopku ni bila sposobna samostojno razumeti pomena, vsebine in postopanja ter samostojno in razumno oblikovati in izraziti volje oziroma odgovarjati na zastavljena vprašanja o preteklih dogodkih. Iz izvedenskega mnenja je še razvidno, da tožnica sama, brez škode zase, zaradi hude in kronične duševne motnje, psihotične motnje, v tem trenutku in tudi dolgoročno ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, med drugim tudi za svoje pravice in koristi v konkretnem postopku, zaradi česar je izvedenka predlagala postavitev skrbnika.

22. Tožena stranka ni določno zatrjevala morebitne nepravilnosti podanega mnenja in ni zahtevala mnenja drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker takšnih nepravilnosti ni zaznalo niti sodišče, je treba šteti, da je bila tožnica zaradi psihične motnje procesno nesposobna v času oprave osebnega razgovora.

23. Navedeno je skladno z zapisnikom o osebnem razgovoru, iz katerega je razviden predlog tožničine pooblaščenke, naj tožena stranka zaradi hudih tožničinih zdravstvenih težav postavi izvedenca, ki bo ocenil njeno psihično zdravstveno stanje in sposobnost sodelovanja v postopku. Tudi iz opombe uradne osebe izhaja, da je tožnica proti koncu intervjuja izgubljala koncentracijo; na začetku je še nekako lahko odgovarjala, proti koncu pa se ji je videlo, da tega ne zmore več in je večkrat zahtevala konec razgovora.

24. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke po presoji sodišča potrjujejo tožničine navedbe, da ni razumela pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bila je torej procesno nesposobna, kot taka pa ni mogla biti stranka. Tožena stranka kljub predlogu tožničine pooblaščenke ni postavila izvedenca medicinske stroke, zaradi česar ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153.⁶ oz. 51.⁷ člena ZUP.⁸

25. Zato na presojo sodišča, da tožnica v postopku pred toženo stranko ni bila procesno sposobna, zaradi česar ni mogla biti stranka, že po naravi stvari ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da je bila tožnica večkrat vprašana, ali se dobro počuti, (2) da je tožnica na navedeno vprašanje odgovorila pritrdilno, (3) da je tožnico zastopala pooblaščenka, (4) da je imela tožnica v času bivanja v Republiki Sloveniji stalno zdravniško oskrbo in (5) da v tožničinih izjavah ni večjih neskladij. Poleg tega je bila tožnici z odločbo Centra za socialno delo (CSD) z dne 16. 7. 2021 postavljena zakonita zastopnica, med drugim zaradi zastopanja v postopku za priznanje mednarodne zaščite, ravno zaradi ocene CSD, iz katere je v bistvenem razvidno, da gre za ranljivo osebo s psihično motnjo, ki vpliva na razumevanje pomembnosti sodelovanja v postopku.

26. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnica v času postopka pred toženo stranko ni bila procesno sposobna in tako ni mogla biti stranka, zakoniti oz. začasni zastopnik pa ji v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita.

27. Glede na navedeno je sodišče v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala odpraviti navedeno procesno kršitev. V zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem sodišče zgolj pripominja, da njene duševne motnje same po sebi ne zadoščajo za (njeno) pripadnost posebni družbeni skupini. V takih okoliščinah mora prosilec namreč izkazati, da bi ga v izvorni državi dojemali kot različnega in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1), ali da je njegova duševna stiska nespremenljiva prirojena lastnost (prva alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Kdaj gre za dejanje preganjanja in kdaj dejanja diskriminacije prerastejo v preganjanje in kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice.⁹

28. Sodišče ni samo ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, potrebnega za spremembo izpodbijane odločbe, s čimer bi bil izpolnjen drugi pogoj iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 za odločanje v sporu polne jurisdikcije¹⁰. Ustreznega trditvenega in dokaznega gradiva, ki bi bilo v obravnavani zadevi povezano s specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi, ni predlagala niti tožnica, ki poleg tega ni izkazala, da bo brez odločanja sodišča, ki ga zahteva, utrpela težko popravljivo škodo. Tudi sicer odprava izpodbijane odločbe zanjo ne pomeni izgube pravic, ki jih ima kot prosilka za mednarodno zaščito.

-------------------------------
¹ Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.
² Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov.
³ Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom.
⁴ Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišče II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012 (8. točka obrazložitve).
⁶ V skladu s to določbo je dolžan upravni organ v primeru, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika, postopek prekiniti dokler stranka nima zakonitega zastopnika (druga alineja prvega in druga alineja drugega odstavka 153. člena ZUP).
⁷ Prvi stavek prvega odstavka 51. člena ZUP ureja položaj, ko procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca. V tem primeru ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek.
⁸ S tem povezano dolžnostno ravnanje tožene stranke določa tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Iz njegove 208. točke je namreč razvidno, da mora izpraševalec, ko gre za duševne ali vedenjske motnje, ki ovirajo izpraševanje, pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke.
⁹ S tem v zvezi sodišče dodaja, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 13. točka obrazložitve).
¹⁰ Določba prvega odstavka 65. člena ZUS-1 se glasi: Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 514/2012
• UPRS Sodba I U 1466/2021-40
• UPRS Sodba in sklep I U 470/2019-6