UPRS Sodba I U 1102/2021-15

Jedro

Pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila.

Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (prva in druga alineja 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik po vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, zato je tožena stranka 22. 9. 2020 postopek ustavila. Sklep je postal pravnomočen 16. 10. 2020. Dne 2. 6. 2021 je bil tožnik vrnjen v Republiko Slovenijo s strani Kraljevine Danske in vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito.

3. Iz povzetka druge prošnje ter osebnega razgovora je razvidno, da je tožnik, ki je po narodnosti Arabec, po veroizpovedi pa musliman, izvorno državo zapustil zaradi težav, izvirajočih iz razveze z bivšo ženo. Tej bi moral po sodbi sodišča plačevati preživnino zanjo in za njunega skupnega otroka, ob tem pa tudi najemnino za stanovanje, a denarja za to ni imel. Poleg obveznega plačila preživnine je bil po njegovih navedbah obsojen tudi na leto in pol zaporne kazni. Sodba je bila izdana, ko je sam že zapustil Alžirijo. Zaradi težav z bivšo ženo mu je s smrtjo grozil tudi njen brat. Grožnje, teh je bilo več kot pet, je policiji prijavil, a se ni nič zgodilo. Nekoč so ga tudi napadli in pretepli, zaradi česar je moral v bolnišnico zaradi poškodbe glave. Alžirijo je zapustil sedem ali osem mesecev po napadu, do tedaj pa se je skrival pri svoji mami. Soočen s svojo izjavo ob prvi prošnji za mednarodno zaščito, da je Alžirijo zapustil zgolj iz ekonomskih razlogov, je povedal, da je tudi to razlog, zaradi katerega je iz Alžirije odšel, a je težave, na katere se sklicuje sedaj, navajal tudi že v prvi prošnji. Pojasnil je tudi, da je po vložitvi prve prošnje iz Slovenije odšel na Dansko misleč, da mu bodo tja poslali osebne dokumente, katere naj bi nato predložil v postopku mednarodne zaščite.

4. Tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Vendar pa tožena stranka ni dvomila, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države.

5. Po presoji tožene stranke je tožnik navajal le nepomembna dejstva. V zvezi z zatrjevano slabo ekonomsko situacijo je menila, da te težave ne predstavljajo razloga za priznanje mednarodne zaščite, še zlasti, če so odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene, kar ne izhaja niti iz tožnikovih izjav.

6. Glede prestajanja domnevne zaporne kazni ugotavlja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen zaščiti oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom oziroma pred prestajanjem zaporne kazni. Pri tem izpostavlja, da niti tožnik sam ni zanikal, da preživnine ne bi plačeval, poleg tega pa je imel v postopku pomoč zagovornika, ki naj bi po njegovih besedah storil, kar je lahko. Sklicuje se na Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, ki v 56. točki navaja, da je preganjanje potrebno ločiti od kaznovanja za kršitve splošnega prava. Ugotavlja, da tožnikove navedbe v zvezi s kazenskim postopkom v izvorni državi niso povezane z razlogi, ki so v zvezi s preganjanjem določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

7. V nadaljevanju izpostavlja, da je težave z bratom bivše žene (grožnje in pretep) navajal šele ob vložitvi druge prošnje, zato mu v tem delu težko sledi. Ne glede na navedeno, pa gre po presoji tožene stranke izključno za spor med njima, tega pa ni moč povezati z raso, veroizpovedjo, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo posebni družbeni skupini. Ugotavlja še, da tožnikove navedbe tudi ne predstavljajo razlog za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik je sicer navedel, da je policiji grožnje in napad prijavil, vendar naj ta ne bi storila nič. Meni, da tožnik v postopku ni izkazal, da policija ne bi ukrepala, zatrjeval tudi ni, da se na policijo ne bi mogel obrniti, oziroma bi mu bila zaščita onemogočena. Zgolj njegova pavšalna izjava, da policija ni ukrepala, pri čemer pa niti ni razvidno, da bi se pri policiji pozanimal, kaj je bilo v zvezi s prijavo storjenega, ne more zadoščati.

8. V nadaljevanju še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V njegovih navedbah ni tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Iz njegovih izjav izhaja, da je državo zapustil predvsem iz razlogov osebne narave, da mu policija zaščite ne bi nudila, pa ni zadostno izkazal. Meni, da mu tudi ob vrnitvi v izvorno državo resna škoda ne bo grozila. Ugotavlja še, da iz njegovih navedb izhaja, da je celo po napadu še nekaj mesecev brez težav bival pri materi, kontakta z bratom bivše žene pa v tem času ni imel.

9. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo. Meni, da že s tem, ko je tožena stranka z njim opravila osebni razgovor, njegova prošnja ni očitno neutemeljena. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS in sicer Up 96/09 z dne 9. 7. 2009, iz katere izhaja, da mora biti pri kriteriju „očitno neutemeljena“ na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Medtem ko iz odločbe Up 2195/2006 z dne 11. 9. 2007 izhaja, da se v pospešenem postopku ugotavlja le dejstva, na podlagi katerih se nato presodi, ali so izpolnjeni pogoji za pospešen postopek, v rednem postopku pa dejstva o izpolnjenosti pogojev za pridobitev statusa begunca. Okoliščine, ki jih je tožnik v postopku navajal, bi naj morala tožena stranka presojati v rednem postopku, saj naj možnost krvnega maščevanja, pasivnost državnih organov v primeru napada in nesorazmerna kazen ne bi bile okoliščine, ki bi kazale na očitno neutemeljenost prošnje. Toženi stranki očita, da ni pridobila informacij o izvorni državi v zvezi z delovanjem državnih organov, postopkov v zvezi z neplačevanjem preživnine ter s tem povezanim krvnim maščevanjem. Navaja še, da tožena stranka ni določila roka za predložitev sodbe, na katero se je tožnik v upravnem postopku skliceval, in ga ni opozorila na posledice izostanka, če ne bi tako ravnal. Predlaga, da ga sodišče zasliši ter izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

10. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na izpodbijano odločbo in predlaga zavrnitev tožbe. Pojasnjuje, da je osebni razgovor v postopku mednarodne zaščite s prosilcem mogoče opustiti le v primerih, ki jih določa zakon v 38. členu ZMZ-1. Takšne okoliščine pa v konkretnem primeru niso bile podane. V zvezi z nadaljnjim tožbenim očitkom, da je v postopku presojala tožnikove navedbe in odločila, da prošnja tožnika ni utemeljena, kar bi sicer lahko storila le v rednem postopku, pa se sklicuje na 52. člen ZMZ-1. S tem v skladu je tudi presojala vse tožnikove razloge za mednarodno zaščito in ugotovila, da je navajal zgolj dejstva, ki so nepomembna za obravnavo v okviru mednarodne zaščite. Izpostavlja, da se v postopku ne tožnik ne njegov pooblaščenec nista sklicevala na krvno maščevanje kot razlog preganjanja in dodaja, da vsakega sovraštva oziroma napada ni mogoče šteti kot krvno maščevanje. Meni, da gre s tem v zvezi za nedopustno tožbeno novoto. Navaja tudi, da je iz upravnega postopka razvidno, da tožnik sodbe, na katero se je skliceval, ni prebral in tako tudi ni vedel, ali mu je bila dejansko izrečena zaporna kazen in v kakšni višini. Te sodbe ni predložil niti kasneje. Zato njegovo sklicevanje na nesorazmerno strogo kaznovanje ni utemeljeno. Meni še, da tožnikove navedbe ne dosegajo niti praga resne škode, zato je odločila, da ni upravičen niti do subsidiarne zaščite. Navedbe tožnika, da ga policija ni bila sposobna zaščititi, so pavšalne. Iz njegovih navedb ni razvidno, da bi pri policiji kdajkoli preveril, kaj je policija storila v zvezi z dano prijavo. Poleg tega pa je po napadu v Alžiriji bival še nekaj mesecev.

11. Dne 22. 7. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožnik še dodatno poudaril, da ravno zaradi ekonomskih razlogov ni zmogel plačevati preživnine. Razlogi, ki jih je v postopku navedel, so povezani.

12. Tožena stranka je navedla, da je ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito navedel zgolj ekonomske razloge, druge razloge pa šele v drugi prošnji. Ne glede na navedeno pa meni, da je uveljavljal zgolj razloge, ki za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite niso pomembni.

13. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)¹, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje².

14. Tožba ni utemeljena.

15. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, v drugi alineji pa kot enega od razlogov za zavrnitev določa tudi, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

16. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila določila ZMZ-1 in s tožnikom opravila osebni razgovor. Kot je tožena stranka pojasnila v svojem odgovoru na tožbo, se osebni razgovor s prosilcem ne opravi zgolj v primeru obstoja okoliščin iz 38. člena ZMZ-1. Te pa v konkretnem primeru niso bile podane. Tožniku je bilo glede na navedeno omogočeno (poleg tega je imel v postopku pomoč pravnega svetovalca), da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb. Te je po presoji sodišča zavrnila s pravilno oceno kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Sodišče ob tem še dodaja, da pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Glede na navedeno mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je dokazno ocenila in se do njih opredelila. Zato sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

17. Pri tem sodišče poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, tožnik pa takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni niti zatrjeval.

18. Tudi glede naslednjega zatrjevanega razloga in sicer obsodbe na zaporno kazen zaradi neplačevanja preživnine sodišče v celoti sledi ugotovitvam in presoji tožene stranke. Pri tem pa še dodaja, da je izmikanje plačevanju preživnine tudi v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje (194. člen Kazenskega zakonika RS). V kolikor je tožnikova obsodba zaradi neplačevanja preživnine na zaporno kazen leta in pol resnična, sodišče niti te kazni ne more oceniti kot nesorazmerne oziroma diskriminatorne (26. člen ZMZ-1), še zlasti v luči tega, da je zagrožena kazen za takšno ravnanje po Kazenskem zakoniku RS kazen zapora do enega oziroma treh let (194. člen).

19. V nadaljevanju sodišče še dodaja, da če želi tožnik s tožbeno navedbo, da mu tožena stranka ni določila dodatnega roka za predložitev sodbe, na katero se je skliceval, in ga ni opozorila na posledice izostanka takšnega ravnanja, izpodbijati odločitev tožene stranke, potem sodišče ugotavlja, da to ni nosilno stališče tožene stranke, s katero je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila. Zato je ta tožbeni ugovor v celoti neutemeljen.

20. Tožena stranka se je po presoji sodišča pravilno opredelila tudi do tožnikovega zatrjevanega strahu pred grožnjami in napadom brata bivše žene in s tem povezanim ravnanjem državnih organov (policije), ki da po vloženi prijavi ni ukrepala. Pri tem je namreč kot bistveno izpostavila okoliščino, da tožnik ni uspel dokazati, da mu država ni sposobna nuditi zaščite pred grožnjami in dejanji brata bivše žene, saj iz njegovih navedb izhaja, da je policija prijavo sprejela in ga tudi spraševala, kdo ga je napadel. Iz njegovih navedb pa tudi ne izhaja, da bi pri policiji kdajkoli preveril, kako postopek napreduje. Zgolj s pavšalnim zatrjevanje, da policija ni ukrepala, tožnik takšnih okoliščin ni uspel določno pojasniti. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.³ Sodišče ob tem še dodaja, da v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. To pomeni, da tožnik ni izkazal (dokazal), da mu država ali mednarodna organizacija (prvi odstavek 25. člena ZMZ-1) ne more ali noče nuditi zaščite v smislu drugega odstavka 25. člena ZMZ-1 zoper grožnje v smislu 28. člena s strani nedržavnega subjekta (tretja alineja prvega odstavka 24. člena ZMZ-1).

21. Tožnik tako z nekonkretiziranimi navedbami glede delovanja sodišč v Alžiriji v zvezi z razvezami in neplačevanjem preživnine ter tem povezanimi sankcijami, glede delovanja državnih organov predvsem v zvezi z grožnjami brata tožnikove bivše žene ter krvnega maščevanja v okviru neplačevanja preživnine, ne more biti uspešen. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.⁴ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.⁵ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁶ Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z nesposobnostjo subjektov zaščite nuditi zaščito pred preganjanjem ali resno škodo.

22. Zato tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Alžirija skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).⁷ Iz istih razlogov poročil o izvorni državi ni pridobilo niti sodišče.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507).
² Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).
³ Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve).
⁴ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
⁵ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁶ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁷ Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 867/2018-13
• UPRS Sodba I U 252/2020-7
• UPRS Sodba I U 1505/2020-10