UPRS Sodba II U 346/2020-11

Jedro

Iz vsebine podane pritožbe tožnika je jasno, da je ta tako nerazumljiva, kot tudi nepopolna, saj ne vsebuje razlogov zakaj bi naj bil postopek policistov nezakonit, ne opiše dogodka, ne konkretizira kršitve postopka in zakonitosti, kakor tudi ne konkretizira v čem bi naj policistka, ki je prekršek obravnavala, prekoračila pooblastila, kakor tudi ne za kakšno vrsto opustitve dolžnega ravnanja gre s strani policista, ki je pri postopku sodeloval, zaradi česar bi tožena stranka morala pritožnika, skladno s petim odstavkom 146. člena ZNPPol pisno pozvati, naj pritožbo popravi ali dopolni v petih (5.) delovnih dneh od vročitve zahteve za popravo ali dopolnitev.

Neutemeljene so tožnikove njegove navedbe o kršitvi 44. člena Ustave RS, saj navedeno določilo predstavlja pravico do sodelovanja posameznikov pri upravljanju javnih zadev, katera pomeni, da državljan pri javnih zadevah sodeluje preko izvoljenih predstavnikov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se Obvestilo o končanju postopka št. 2600-5050/2020/2 z dne 20. 10. 2020, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. V predmetnem postopku je bilo izdano zgoraj navedeno obvestilo, s katerim je tožena stranka ob preizkusu pritožbe ugotovila, da s strani vlagatelja podano „pritožbo zoper delo policistov pod identifikacijo #... ter #1...“, ne gre za pritožbo na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), saj se pritožnik pritožuje na predpisane metode in način dela policije, ki pa v skladu z drugim odstavkom 138. člena ZNPPol niso predmet pritožbenega postopka, zaradi česar je tožena stranka v navedenem obvestilu navedla, da je pritožnik prekoračil pravne meje pravice do pritožbe zoper delo policistov in s tem ravnal v nasprotju z namenom pritožbenega postopka in je v posledici, na podlagi 4. alinee prvega odstavka 154. člena ZNPPol v zvezi s 6. alineo sedmega odstavka 146. člena istega zakona, odločilo, da se pritožbeni postopek konča.

2. Zoper navedeno odločitev tožnik vlaga tožbo in navaja, da gre za nezakonito odločitev tožene stranke, saj meni, da ima pravico do neposrednega strokovnega nadzora državljana nad izvajanjem oblasti nad delom policistov, s čimer neposredno udejanja načelo iz 44. člena Ustave RS (točka 1) ter smiselno uveljavlja nestrokovno delo policistov, ki je rezultiralo v prekrškovnem postopku, ki je predmet zahteve za sodno varstvo (2), očita nezakonito ravnanje policistov (3), od sodišča pričakuje odpravo obvestila in naložitev toženi stranki, da o zadevi meritorno odloči, saj želi, da zadevo obravnava senat po ZNPPol, ker gre v nasprotnem za odvzem možnosti sprožitve nadaljnjih postopkov.

3. Tožena stranka je sodišču predložila predmetni upravni spis in tudi odgovorila na tožbo ter navedla, da niso podane procesne predpostavke za upravni spor, saj tožba zoper pritožbeni postopek ne more biti predmet upravnega spora, ker ni upravna zadeva. Nadalje v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ne konkretizira kršitev iz 44. člena Ustave RS, ki bi jih naj storila policista, kar je tudi nerazumljivo, kako bi lahko sektor za pritožbe kršil 44. člen Ustave RS, ki se nanaša na sodelovanje pri opravljanju javnih zadev. Dodatno izpostavlja, da ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v prekrškovnem postopku, kakor tudi, da tožba ni sklepčna, saj manjka opis dejanskega stanja in domnevno nezakonito ravnanje organa, zaradi česar je sektor za pritožbe odločil, da ne gre za pritožbo nad delom policistov, saj se je tožnik pritožil nad metodami in načinom dela policije, kar pa po 138. členu ZNPPol ni mogoče.

4. Tožena stranka kot relevantno še izpostavlja, da je tožnik v pritožbenem postopku pogojeval izrečeno sankcijo globe in prekrškovnega postopka s plačilom odškodnine v višini 100,00 EUR in opravičilom policistov, kar je v nasprotju z namenom pritožbenega postopka, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbo zavrže kot nedovoljeno, oz. podrejeno tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba je utemeljena.

Glede procesne predpostavke

6. Glede na izpostavljanje tožene stranke, da obvestilo pritožniku ni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu sodišče pripominja, da je obvestilo izdano na podlagi osmega odstavka 146. člena ZNPPol po vsebini posamični pravni akt tožene stranke, ki pa sicer ni akt, ki bi ga bilo mogoče presojati kot upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), temveč je v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zoper domnevno sporno dejanje policije, storjeno pri izvrševanju oblastvenih pooblastil, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo¹.

7. Pregled zadeve pokaže, da je bil v predmetni zadevi tožniku izdan plačilni nalog zaradi prekrška uporabe mobilnega telefona med vožnjo. Zoper izdan plačilni nalog je tožnik podal zahtevo za sodno varstvo, istočasno pa je 19. 10. 2020 na Ministrstvo za notranje zadeve, Direktorat za policijo in druge varnostne zadeve, Sektor za pritožbe, podal tožbo zoper delo policista, in sicer zaradi nezakonitega postopka, (za katerega ne navede zakaj je nezakonit), 2. zaradi opisa dogodka (ki ga ne opiše) ter zaradi kršitve postopka in zakonitosti, ki jih ne konkretizira, razen da postopek ne bi bil smotrn, da dejanje ni prekršek, da mu je bila kršena pravica do izjave (kar vse predstavlja predmet presoje v ZSV), in da mu je bil neutemeljeno odrejen test alkoholiziranosti, prav tako pa izpostavlja, da mu je bilo kršeno ustavno varovano dostojanstvo (ki ga ne konkretizira), da mu policista nista namenila pogleda z očmi in da sta mu odrekla posluh, da je šlo v postopku za insinuacijo policista, da ima zdravstvene težave ter da je policistka, ki ga je obravnavala, prekoračila svoja pooblastila (ki jih ne konkretizira). Policistu, ki je sodeloval v postopku, pa očita opustitve dolžnega ravnanja (ki ga ne konkretizira). Prav tako je v pritožbi navedel, da pričakuje obravnavo pred senatom po 148. členu ZNPPol.

8. Sodišče tako ugotavlja, da gre v predmetnem postopku za dvotirni postopek, in sicer prvi, ki predstavlja prekrškovni postopek v katerem je predvideno sodno varstvo ob vloženi zahtevi za sodno varstvo zoper izdan plačilni nalog pred Okrajnim sodiščem, ki jo je tožnik tudi podal in drugi, ki predstavlja pritožbo zoper delo policistov iz razlogov, kot jih v pritožbi navaja tožnik.

9. Tukajšnje sodišče v tem konkretnem primeru obravnava zgoraj navedeni drugi del.

10. Tako ne držijo navedbe tožene stranke, da izpodbijano obvestilo tožene stranke o končanju pritožbenega postopka ne predstavlja akta, zoper katerega bi bilo mogoče vložiti upravni spor, saj posameznik drugega pravnega sredstva zoper izdano obvestilo nima, prav tako pa o tem obstaja že znana in ustaljena sodna praksa, da je tovrstno obvestilo lahko predmet presoje pred upravnim sodiščem. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v svojem sklepu I Up 25/2015, je iz predloženih aktov očitno, da odločitev tožene stranke, da pritožbe tožeče stranke zoper delo policistov ne bo obravnavala v postopku po ZNPPol, temelji na 2. alinei sedmega odstavka 146. člena ZNPPol, kar je imelo za posledico, da je bil postopek odločanja o pritožbo končan po 154. členu tega zakona. Obvestilo, izdano na podlagi osmega odstavka 146. člena ZNPPol, je po vsebini posamični upravni akt tožene stranke, ki pa ni akt, ki bi ga bilo mogoče presojati kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS, niti sklep, ki bi bil izdan v postopku odločanja o izdaji upravnega akta (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). V konkretni odločitvi predmet morebitne presoje v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS, torej ni končni akt izdan v postopku odločanja o pritožbi po ZNPPol, temveč je v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zoper domnevno sporno dejanje policije, storjeno pri izvrševanju njihovih pooblastil, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

11. Ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča (11. in 12. točka sklepa I Up 25/2015), pomeni odločitev s posamičnim aktom tožene stranke (obvestilom) nezakonito zavrnitev dostopa do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku bo ZNPPol in taki gre za poseg v pravni interes tožeče stranke, ki ga vzpostavlja sam ZNPPol z uvedbo takega postopka. V predmetnem postopku gre za obliko alternativnega reševanja sporov znotraj upravnih organov. Izrecno zakonsko ureditev možnost pritožbe zoper delo policistov in njenega obravnavanja po ZNPPol vzpostavlja kot specifičen postopek, ki pomeni posebno vrednoto tako za sistemsko ureditev, kot za posameznika. Predmet presoje v upravnem sporu, na podlagi 4. člena ZUS-1, je tako omejen na varstvo človekovih pravic, ki bi lahko bile s tako odločitvijo pristojnega organa tožene stranke prizadete.

12. Iz tožbe izhaja, da je tožnik v tem upravnem sporu vložil tožbo, s katero zahteva presojo na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva človekovih pravic, ki mu naj bi bile s sporno odločitvijo pristojnega organa tožene stranke prizadete, saj mu je po njegovih navedbah tožena stranka s takim načinom odločitve odvzela možnost nadaljnjega postopanja.

13. Sodišče ugotavlja, da ZNPPol vsebuje določbe pritožbenega postopka, ki predstavlja uveljavljanje nestrinjanja z dejanjem ali opustitvijo dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ki lahko pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Glede obravnave vsebine tožbenega zahtevka

14. V predmetnem postopku ni sporno, da je tožnik v prekrškovnem postopku podal tudi zahtevo za sodno varstvo zoper izdan plačilni nalog, in da je ta predmet presoje pred okrajnim sodiščem v okviru zahteve za sodno varstvo, vendar je istočasno podal tudi pritožbo nad delom policistov, pri čemer sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da je pritožbo podal zgolj v okviru nestrinjanja s predpisanimi metodami in načinom dela policije, kot to v izpodbijanem obvestilu navaja tožena stranka. Pritožnik namreč pri pritožbi zoper delo dveh policistov očita dejanje prekoračitve pooblastil, kakor tudi opustitve dolžnega ravnanja, ki pa jih res ne konkretizira, zaradi česar bi ga prekrškovni organ v tem delu moral pozvati na dopolnitev pritožbe, saj je le ta nejasna in nepopolna.

15. 146. člen ZNPPol določa, da se pritožba zoper delo policistov lahko vloži v 45. dneh od dneva, ko naj bi policist z dejanjem ali opustitvijo dejanja pri opravljanju policijskih nalog tožniku kršil človekove pravice ali temeljne svoboščine. Četrti odstavek istega člena med drugim jasno določa, da mora pritožba, v kateri je izražena volja pritožnika biti razumljiva in kakšna mora biti njena vsebina, med katero je tudi navedba kraja, časa in opis dejanja ali konkretna navedba opustitve dejanja policista pri opravljanju policijskih nalog, ko naj bi bile kršena človekove pravice ali temeljne svoboščine, morebitna dejstva in dokazi, na katerih temelji pritožba in podpis pritožnika.

16. Iz vsebine podane pritožbe tožnika je jasno, da je ta tako nerazumljiva, kot tudi nepopolna, saj ne vsebuje razlogov zakaj bi naj bil postopek policistov nezakonit, ne opiše dogodka, ne konkretizira kršitve postopka in zakonitosti, kakor tudi ne konkretizira v čem bi naj policistka, ki je prekršek obravnavala, prekoračila pooblastila, kakor tudi ne za kakšno vrsto opustitve dolžnega ravnanja gre s strani policista, ki je pri postopku sodeloval, zaradi česar bi tožena stranka morala pritožnika, skladno s petim odstavkom 146. člena ZNPPol pisno pozvati, naj pritožbo popravi ali dopolni v petih (5.) delovnih dneh od vročitve zahteve za popravo ali dopolnitev. Navedenega tožena stranka ni storila, temveč je z izpodbijanim obvestilom odločila, da se pritožbeni postopek konča, kar je bilo najmanj preuranjeno, pri čemer pa sodišče pripominja, da 148. člen ZNPPol predvideva, da se vloge obravnavajo na dva načina v pomiritvenem postopku oziroma pred senatom, seveda če gre za popolno pritožbo, dopustno in pravočasno, in če jo je vložila upravičena oseba, kot to določa šesti odstavek 146. člena ZNPPol.

17. Na način, kot je odločila tožena stranka je pritrditi tožniku, da mu je bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, pri čemer sodišče tožniku pripominja, da senat ministrstva, skladno z 148. členom in 151. členom, obravnava samo zadeve, ki so popolne, dopustne, pravočasne in vložene s strani upravičene osebe, zato ni pritrditi tožniku, da je senat dolžan obravnavati vsako pritožbo in v vsakem primeru, še posebej če gre za nerazumljivo, nepopolno pritožbo, če je vsebina pritožbe zlonamerna ali se z njo zlorablja pritožbeni postopek, pri čemer osmi odstavek 146. člena dopušča odločitev, da se pritožba ne bo obravnavala, s čimer se pritožnika seznani s pisnim obvestilom in se obvestilo pritožniku vroči osebno.

18. Pri navedenem sodišče tožniku še pripominja, da ima policija, skladno z določili 4. člena ZNPPol pooblastilo za nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v promet za javno uporabo in v posledici tudi za nadzor udeležencev cestnega prometa.

19. Prav tako so neutemeljene tožnikove njegove navedbe o kršitvi 44. člena Ustave RS, saj navedeno določilo predstavlja pravico do sodelovanja posameznikov pri upravljanju javnih zadev, katera pomeni, da državljan pri javnih zadevah sodeluje preko izvoljenih predstavnikov (npr. poslancev državnega zbora, svetnikov državnega sveta ali mestnih in občinskih svetnikov in podobno), zaradi česar je pritrditi navedbam tožene stranke, v tem delu odgovora na tožbo.

20. Glede očitkov tožnika o napačnem vročanju obvestila, ker bi to moralo biti vročeno osebno, sodišče pripominja, da Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v 83. členu, glede pravil osebnega vročanja, natančno določa, da je mogoče poslati uradna pisanja tudi na elektronski naslov kolikor posameznik s takim naslovom posluje in je vlogo poslal iz takšnega elektronskega naslova. Iz vsebine dokumentov, ki jih je organu pošiljal tožnik izhaja, da je svoje vloge pošiljal po elektronski pošti, z elektronskega naslova..., na katerega mu je bilo tudi vročeno obvestilo o končanju pritožbenega postopka in je tako, skladno z določili ZUP, bilo opravljeno pravilno.

21. Tožena stranka bo morala v okviru presoje v ponovljenem postopku odpraviti pomanjkljivosti vložene pritožbe na način, da bo skladno s petim odstavkom 146. člena ZNPPol pritožnika pozvala na dopolnitev pritožbe in nato v smeri zgoraj navedenega ponovno odločala. Kolikor bo prejela popolno pritožbo, bo morala o o domnevno zatrjevanih kršitvah odločati meritorno, saj gre za enakost v uporabi prava, ki izhaja iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, zlasti na področju, kjer zakonodajalec dopušča upravnim organom možnost prostega preudarka ali interpretacije ter uporabo nedoločnih pravnih pojmov in kjer je v nekaterih primerih pri delovanju upravnih organov močno zožana ali celo povsem izključena uporaba legalitetnega načela. S spoštovanjem načela enakosti pri izdajanju posamičnih aktov postopkih pred državnimi in upravnimi organi, to je v postopku uporabe in izvrševanja zakona in drugih splošnih predpisov, pomeni, da je vse veljavne pravne predpise treba uporabljati za vse državljane na enak način. Načelo enakosti je s posamičnim aktom, ki ga izda upravni organ kršeno tudi v primeru, če ima posamični akt temelj, ki je v nasprotju z načelom enakosti in kadar upravni organ zakonu zmotno pripisuje vsebino, ki je v neskladju s tem načelom oz. s katerim je bila nezakonito zavrnjena pravica do meritorne presoje očitanih kršitev po ZNPPol, ali kadar upravni organ ravna samovoljno (komentar Ustave RS, leto 2010, stran 177, 178).

22. Glede na ugotovljeno nezakonitost izpodbijanega akta, je sodišče na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 odločilo, da se odpravi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeči stranki tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke odpravi in zadeva vrne v nov postopek. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku najprej pozvati pritožnika na dopolnitev, nato pa o zadevi znova odločiti.

23. Sodišče je zadevo obravnavalo na seji, ker je šlo v predmetni zadevi za presojo pravnega vprašanja o naravi izpodbijanega akta in za presojo pravilnosti postopka, kar je oboje izključno pravno vprašanje.

-------------------------------
¹ VS RS I Up 25/2015 z dne 6. 4. 2016, točka 8.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 579/2007
• Sodba I Up 90/2003
• VSC Sklep Cp 336/2023