UPRS Sodba I U 1216/2021-19

Jedro

Tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer navedel subjektivno novo dejstvo, za katerega je izvedel dva meseca pred vložitvijo obravnavane zahteve, to je, da je oče, za katerega so mislili, da je mrtev že 25 let, še živ. Po tožnikovih navedbah je njegovo življenje sedaj ogroženo s strani nasprotne talibanske skupine zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče. Sodišče se v tem delu strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi te nove okoliščine lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

Nesorazmerna bi bila zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. To sicer ne pomeni, da je vloga tožene stranke povsem pasivna, vendar je breme na tožniku, da konkretizirano navede takšna nova dejstva in nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker tožnik tega tudi po presoji sodišča ni storil, tožena stranka ni imela podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

Skladno z izhodišči SEU je treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu. Glede na navedeno tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi v pripravljalni vlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati. Ker se v upravnem postopku tožena stranka v zvezi z njimi še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila, saj se z spremenjenimi okoliščinami, kot jih uveljavlja tožnik, niti ni mogla še seznaniti, bo to morala storiti v ponovljenem postopku. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi zatrjevanim preganjanjem tožnika ni bilo raziskano v celoti, zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega postopka pa je glede na navedeno preuranjen.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2828/2018/80 (122-24) z dne 2. 8. 2021 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 26. 7. 2021. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov, iz katerega je razvidno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 15. 9. 2019. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila z odločbo z dne 30. 10. 2020. Tožnik tudi s tožbo v upravnem sporu ni bil uspešen, saj je Upravno sodišče s sodbo I U 1802/2020 z dne 17. 5. 2021 njegovo tožbo zavrnilo. Odločitev o tožnikovi prošnji je tako postala pravnomočna 17. 5. 2021, 9. 7. 2021 pa tudi izvršljiva.

2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v začetku razgovora z uradno osebo navedel, da ni vedel, da je njegov postopek s prošnjo za mednarodno zaščito že zaključen. Dne 11. ali 12. 7. 2021 je odšel v azilni dom, da bi dobil novo izkaznico. Potrdilo so mu izdali, nihče pa mu ni sporočil, da je bila njegova prošnja zavrnjena. Če bi to vedel, bi o tem obvestil odvetnika in se pritožil.

3. V nadaljevanju je pojasnil, da zahtevo vlaga, ker so se pojavile nove okoliščine. Pred približno dvema mesecema in pol mu je mama v telefonskem razgovoru povedala, da je njegov oče, za katerega so bili prepričani, da je mrtev že 25 let, še živ. Tožnikova mama je to izvedela od očetovih sester. Tožnik sedaj ne ve, kje se oče nahaja. V Afganistan se ne more vrniti, saj bi mu očetovi sovražniki lahko škodili. Njegovi sovražniki so vsi tisti, ki imajo za svoje sovražnike talibane, saj oče s talibani dela. Kje točno in s kom sedaj njegov oče dela, tožnik ni vedel povedati. Iz njegovih izjav nadalje izhaja, da je bil oče član mudžahedinov, ko so se ti pričeli pojavljati v Afganistanu. V Kabulu se s tem v zvezi nahaja dokaz in sicer izkaznica. To je izvedel pred približno štirimi leti. Te izkaznice njegovi domači še niso našli, a mu je mama obljubila, da bo šla ponjo ob prvi priložnosti. Fotografijo očeta z mudžahedini je toženi stranki pokazal že v postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Povedal je še, da sta se starša razšla že davno, mama pa zadnjih 27 let živi v Iranu. Ko je bil tožnik star leto in pol, ga je oče silil v branje Korana in ga pretepal. Tudi to je razlog, da je sam pri devetih letih postal ateist. Štiri leta zatem pa je odšel v Evropo. Več o tem ne ve povedati, vendar meni, da mu mama določene stvari prikriva, saj jo zanj skrbi.

4. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določili 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na tožnikove navedbe, da odločitve o svoji prošnji za mednarodno zaščito ni prejel, pojasnjuje, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba Upravnega sodišča I U 1802/2020 z dne 17. 5. 2021 pooblaščenki tožnika vročena 9. 7. 2021, kar je v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Meni, da tožnik zlorablja azilni postopek, saj je svojo namero za vložitev zahteve za ponovno uvedbo azilnega postopka podal šele po tem, ko so ga namestili v Center za tujce. Tedaj naj bi se zavedel, da se bo izvršila stranska kazen izgona tujca iz države izrečena s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 8969/2019 z dne 27. 9. 2019. V kolikor temu ne bi bilo tako, na vložitev ponovne zahteve ne bi čakal več kot dva meseca, odkar je izvedel za nova dejstva.

6. Poleg tega so dejstva, ki jih sedaj navaja, po njeni presoji neprepričljiva in malo verjetna. Njegovim navedbam, da je oče še živ, težko sledi, saj teh navedb tožnik ni izkazal. Za obstoj novega dejstva je izvedel od mame, ta pa od očetovih sester. Toženi stranki ni razumljivo, zakaj bi tožnik slednje izvedel tik pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, saj tudi sicer družina z očetom ni povezana. Tožnik je Afganistan zapustil že davno, tožnikova mama pa se je ponovno poročila. Tudi če bi tožena stranka verjela, da je tožnikov oče še živ, pa tožnik ni pojasnil, kako naj bi to dejstvo nanj vplivalo. Očita mu neskladje v izjavah, saj je sprva navedel, da ne ve, kje se oče sedaj nahaja in s kom dela, nato pa, da oče dela s talibani, njegovi sovražniki pa so tisti, ki imajo za sovražnike talibane. Izpostavlja, da je tožnik Afganistan zapustil še kot otrok in meni, da zato tam nima razvite socialne mreže in ga nihče ne bi mogel prepoznati. Prepoznati ga ne bi mogel niti oče, ki ne pozna ne tožnikovega načina življenja ne njegove veroizpovedi.

7. Na podlagi navedenega zaključuje, da so tožnikove navedbe neizkazane, sloneče na predpostavkah, novo navedena dejstva pa povsem neprepričljiva. Poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

8. Tožnik v tožbi sklep izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma tožniku dovoli vložitev nove prošnje. Pojasnjuje, da se v Afganistan zaradi očetove preteklosti ne more vrniti. To je navajal že v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito. Toženi stranki je takrat povedal, da je bil oče vodja talibanske skupine, ubila pa naj bi ga skupina nasprotnih talibanov. Zaradi delovanja te skupine je tožnik sedaj ogrožen. V predmetnem postopku je navedel novo dejstvo in sicer, da je oče še živ. Njegovo življenje bi bilo v primeru vrnitve v Afganistan ogroženo s strani sovražnikov talibanov zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče.

9. V zvezi s stališčem tožene stranke, da ga v Afganistanu nihče ne bi mogel prepoznati, navaja, da so mu v Afganistanu že sledile tri neznane zakrite osebe, ko se je tja leta 2014 vrnil za tri mesece. Takrat se je čutil ogroženega, zato se je preostanek časa skrival. Zaradi ogroženosti se je z družino v Nemčijo preselila tudi njegova sestra. Ugotovitev tožene stranke, da tožnika v Afganistanu nihče ne pozna in njegova družina tam ni ogrožena, je napačna.

10. Neskladja v njegovih navedbah glede tega, s kom sedaj dela njegov oče in kje se nahaja, so le navidezna. Tožena stranka bi morala neskladja z njim razčistiti, če je menila, da so ta podana.

11. Glede na čas vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in očitane zlorabe azilnega postopka pa pojasnjuje, da ni bil seznanjen, da je bila njegova prošnje za mednarodno zaščito zavrnjena. Predmetni zahtevek je vložil takoj, ko je bil obveščen o pravnomočno zaključenem postopku.

12. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019, ki določa, da dokazno breme tudi v postopkih obravnave zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu in mora upravni organ po potrebi uporabiti tudi informacije o izvorni državi, ki jih lahko organ pridobi po uradni dolžnosti. Meni, da vsebinski zaključki izpodbijanega sklepa niso pravilni, ker tožena stranka ni tako ravnala.

13. Navaja še, da se tožena stranka ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Kar se tiče zaostrenega dokaznega standarda in dokaznega bremena prosilca pa se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008 ter I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1162/2021 z dne 4. 8. 2021, iz katere poleg navedenega izhaja še, da je bilo stališče Vrhovnega sodišča o povečanem dokaznem bremenu prosilcev sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.

15. Tožnik je dne 19. 8. 2021 vložil pripravljalno vlogo s priloženimi aktualnimi informacijami o izvorni državi in se v njej skliceval na nove okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Splošna varnostna situacija se je v Afganistanu po umiku zahodnih sil močno poslabšala in se še poslabšuje. Meni, da je zato njegov strah, da bo v primeru vrnitve podvržen resni škodi, upravičen, saj iz priložil informacij o izvorni državi izhaja, da se talibani maščujejo osebam, za katere menijo, da jim nasprotujejo. Njegova vrnitev v Afganistan bi lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sklicuje se tudi na UNHCR in Human Rights Watch, ki države pozivata k ustavitvi vračanj v Afganistan.

16. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika meni, da njegove navedbe iz pripravljalne vloge in priloženi članki predstavljajo nedopustno tožbeno novoto.

17. Dne 20. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik navedel, da informacije o izvorni državi niso nedopustna tožbena novota.

18. Tožena stranka je na glavni obravnavi vztrajala pri svoji odločitvi in navedla, da tožnik v zahtevi ni uveljavljal varnostnih razmer v Afganistanu.

19. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in prilogi tega spisa na A2 in A5. Na naroku podan predlog tožnika za njegovo zaslišanje je zavrnilo, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)¹, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje².

20. Tožba je utemeljena.

21. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Četrti odstavek 65. člena ZMZ-1 določa, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, sicer pa dovoli vložitev ponovne prošnje.

22. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II³.

23. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalagajo vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

24. Kot izhaja iz navedenega je procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje oziroma pred tem zahteve za uvedbo ponovnega postopka med drugim tudi pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). Glede na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da z odločitvijo v zvezi s svojo prošnjo ni bil seznanjen, je tožena stranka ravnala pravilno in se v izpodbijanem sklepu najprej opredelila do tega vprašanja. Podatki spisa izkazujejo, da je sodišče v zvezi z zavrnjeno prošnjo tožnika z dne 30. 10. 2010 na podlagi njegove tožbe odločalo v upravnem sporu I U 1802/2020 in dne 17. 5. 2021 izdalo sodbo, s katero je njegovo tožbo zavrnilo. S tem je odločitev o tožnikovi prošnji postala pravnomočna. Sodba sodišča je bila vročena tožnikovi pooblaščenki dne 9. 7. 2021 v skladu s prvim odstavkom 137. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kar pomeni, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

25. V nadaljevanju izpodbijanega sklepa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer navedel subjektivno novo dejstvo, za katerega je izvedel dva meseca pred vložitvijo obravnavane zahteve, to je, da je oče, za katerega so mislili, da je mrtev že 25 let, še živ. Po tožnikovih navedbah je njegovo življenje sedaj ogroženo s strani nasprotne talibanske skupine zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče. Sodišče se v tem delu strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi te nove okoliščine lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

26. Tožena stranka je ob sklicevanju na prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 in s tem povezano sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča RS že pojasnila, da je trditveno in dokazno breme tožnika v teh postopkih zaostreno. Takšno stališče izhaja tudi iz 36. uvodne izjave Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. To sicer ne pomeni, da je vloga tožene stranke povsem pasivna, vendar je breme na tožniku, da konkretizirano navede takšna nova dejstva in nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ker tožnik tega tudi po presoji sodišča ni storil, tožena stranka ni imela podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

27. Ne glede na navedeno pa je potrebno izpodbijani sklep odpraviti iz naslednjih razlogov:

28. Tožnik se je v pripravljalni vlogi skliceval na spremenjene varnostne razmere v Afganistanu po umiku zahodnih varnostnih sil in kot dokaz predložil časopisne članke, ki se nahajajo na spis. prilogi A5.

29. ZUS-1 v 52. členu določa, da sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa pri tem obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Zakon v nadaljevanju določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V zvezi z navedenim zakonskim izhodiščem pa sodišče opozarja na sklep VS RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je sodišče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije in upoštevanju načela primarnosti prava EU (3a. člen Ustave), sprejelo stališče, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Skladno z izhodišči SEU⁴ je torej treba, kadar je to primerno, upoštevati tudi informacije (dejstva in dokaze), ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa, kar pomeni, da v postopkih sodnega varstva po ZMZ-1 ni mogoče uporabiti 52. člena ZUS-1 v tem delu.⁵

30. Glede na navedeno tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi v pripravljalni vlogi ni prekludiran in jih je potrebno v predmetnem postopku upoštevati. Ker se v upravnem postopku tožena stranka v zvezi z njimi še ni opredelila in jih ni dokazno ocenila, saj se z spremenjenimi okoliščinami, kot jih uveljavlja tožnik, niti ni mogla še seznaniti, bo to morala storiti v ponovljenem postopku. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zvezi zatrjevanim preganjanjem tožnika ni bilo raziskano v celoti, zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogoje za uvedbo ponovnega postopka pa je glede na navedeno preuranjen.

31. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter ga vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

-------------------------------
¹ Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507).
² Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).
³ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
⁴ Iz sodne prakse SEU je razvidno, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Po presoji SEU je namreč treba izraz „zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo […] zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj,“ razlagati tako, da morajo države članice na podlagi tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive II nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajen pomen. (9. točka obrazložitve)
⁵ 10. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 4/2022
• UPRS Sodba I U 1122/2021-24
• UPRS Sodba I U 1114/2022-14