UPRS Sodba I U 519/2021-24

Jedro

Pravilna je toženkina ocena, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa preganjanja zaradi veroizpovedi. Tožnik namreč niti ni trdil, da bi bil preganjan zaradi tega, ker je ahmadi, ampak zato, ker je želel prijaviti sestrino smrt. Tožbeni poizkusi drugačne opredelitve s strani tožnika v upravnem postopku postavljenega trditvenega okvirja in posledično ugotovljenega dejanskega stanja zato niso utemeljeni. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da so mu grozili in zažgali kamion zato, ker naj bi bil tožnik ahmadi, kar je na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 prepozno in posledično neupoštevno.

Ni utemeljena tožbena trditev, da je v tožnikovi izvorni državi že samo dejstvo pripadnosti muslimanskim ahmadijem zadosten razlog, da je posameznik žrtev verskega preganjanja.

Tožnik ni uporabil zaščite svoje lastne države pred domnevno ogroženostjo, pri čemer ni zatrjeval, da slednjega ni storil, ker policiji ne bi zaupal oziroma, ker ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite (to trdi šele v tožbi), temveč iz povsem drugačnih razlogov, pred katerimi bi ga že v osnovi lahko policija branila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Toženka je na podlagi izjav ob podaji prošnje (2. 11. 2020, v nadaljevanju prošnja) in osebnega razgovora ugotovila naslednje relevantno dejansko stanje. Tožnik je državljan Pakistana, pandžabi in ahmadi musliman. Celo svoje življenje je prebival v Pakistanu. S šolanjem je tožnik prenehal zaradi težav z govorom v drugem razredu. Ne zna brati in pisati. Pri sedmih letih se je z družino zato, ker so bili v kraju Gojra proti ahmadijem, preselil iz kraja Gojra v kraj Chanab Nagar – Rabwah (v nadaljevanju Rabwah), kjer je največ ahmadijev. Na osebnem razgovoru je povedal, da sam sicer ni imel nobenih težav in, da so bili v Rabwahu nekoliko bolj varni. Tožnik je povedal, da je bila njegova sestra leta 2015, ko so muftiji izvedeli, da je ahmadij, v požaru ubita. Po sestrini smrti je tožnik želel podati prijavo na policiji, da so muftiji ubili njegovo sestro. Policija mu po njegovi izjavi ni želela pomagati, rekli so mu , da je sestra umrla zaradi nesreče, ki je bila posledica naprav za ogrevanje. Zaradi podane prijave je imel, kot je povedal, več težave z muftiji in sicer so mu zažgali kamion, ga klicali in mu grozili. Ničesar od navedenega ni prijavil na policijo, saj mu je umrla mati, poleg tega so ga pa muftiji opozorili, da ga bodo ubili, če bo to storil. Preden je zapustil državo, je teden dni prebival v Karačiju, kamor mu je brat pošiljal denar. Po smrti matere (šest dni po požigu kamiona) je leta 2016 zapustil Pakistan. Ni razmišljal o selitvi v kakšen drug kraj znotraj Pakistana, ker je prepričan, da bi ga muftiji poiskali in ubili, kjerkoli bi že živel. Povedal je, da so ahmadiji podvrženi številnim ubojem, da so želeli tudi njega ubiti. Ker je bilo v Pakistanu zanj nevarno se je odločil oditi in je preko Irana, Turčije, Grčije, Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, prišel do njegove ciljne države Slovenije. Tožnik je še povedal, da ima stike z družino, da brez težav prebivajo v mestu Rabwah in nimajo stikov z muftiji.

3. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik v svoji prošnji kot razlog za zapustitev izorane države navedel versko pripadnosti. Pripada ahmadijski verski ločini, ki v Pakistanu ni priznana kot del muslimanske vere. Po smrti sestre, ki naj bi jo muftiji zažgali, naj bi mu muftiji zaradi poskusa prijave umora sestre grozili in mu tudi zažgali kamion ter ga opozorili, naj se na policijo nikar ne obrača. Pakistan je zapustil, ker se tam zaradi tega ni več počutil varnega.

4. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v postopku izkazal svojo istovetnost, da je predložil originalno osebno izkaznico Islamske republike Pakistan. Toženka je dalje ugotovila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je to bilo mogoče, t. j. v konkretnem primeru v Grčiji ali na Hrvaškem. Tožnik se je že prej večkrat nahajal tudi na območju Republike Slovenije, namero za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je podal šele med prestajanjem zaporne kazni 5. 10. 2020.

5. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik na vprašanja odgovarjal samostojno, dokaj skladno in se jim ni skušal izogibati. Iz tožnikovih izjav toženka ni razbrala, da bi ob sestrini smrti dejansko prijavil muftije, prav tako na policijo ni prijavil požiga svojega kamiona. Toženka zato ni pričakovala, da bi tožnik lahko posedoval dokazila, kot so denimo policijski zapisniki, nekaj dokazil je predložil. Tožnik je trdil, da je na policiji opravil prijavo izgube potnega lista, o čemer pa bi lahko po oceni toženke posedoval dokazilo in ga predložil v postopek. Toženka je dalje ugotovila, da je tožnik svoje navedbe podal brez večjih neskladij in dokaj povezano, pri tem pa v svojih odgovorih tudi izkazal, da je dejansko pripadnik ahmadijske verske ločine. Toženka mu verodostojnosti ni odrekla.

6. Toženka je dalje ugotovila, da predložena dokazila ne izkazujejo, da in kako naj bi bil tožnik osebno preganjan zaradi vere v Pakistanu, še manj pa nakazuje na verjetnost nadaljnjega ogrožanja v konkretnem primeru, saj po oceni toženke tožnik ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja. Tožnik je na splošno opisoval stanje ahmadijev v Pakistanu, ni pa navedel, da bi bil v Pakistanu osebno na podlagi dejstva, da pripada ahmadijski verski ločini, kakorkoli oškodovan. Tožnik je celo dejal, da v Rabwahu, kamor so se preselili, ko je bil še otrok, nihče ni imel nobenih težav, da se ne spomni, da bi kot otrok zaradi svoje veroizpovedi imel težave. Toženka je izpostavila, da tožnik svojih navedb o pripadnosti ahmadijski verski ločini ni dovolj konkretiziral in individualno utemeljil niti, ko mu je uradna oseba postavljala podvprašanja in se trudila raziskati individualne okoliščine glede na njegovo veroizpoved in v zvezo z njo zatrjevane težave. Tožnik ni izpostavil nobenih osebnih okoliščin v okviru veroizpovedi, ki bi jih bilo mogoče povezati s preganjanjem. Toženka je zato kot malo verjetno ocenila, da bi bil tožnik podvržen preganjanju na podlagi veroizpovedi. Zgolj dejstvo, da tožnik pripada ahmadijem, pri čemer ni izpostavil nobene posebne okoliščine, ki bi bila pomembna za njegov primer in bi ga postavila v bistveno drugačen položaj kot ostale ahmadije, ne izkazuje subjektivnega elementa preganjanja.

7. Toženka je kljub temu, da tožnik ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, presojala skladnost njegovih izjav glede preganjanja ahmadijske verske ločine z aktualnimi dostopnimi informacijami o izvorni državi na podlagi (i) Poročila o varnostni situaciji v državi - Pakistan, oktober 2020, Evropskega azilnega podpornega urada (v nadaljevanju: EASO); (ii) Poročila o mednarodni verski svobodi za leto 2019 - Pakistan, 10. 6. 2020, Notranje ministrstvo Združenih držav Amerike (USDOS); (iii) Poročila o izvorni državi - Pakistan, Ahmadiji, marec 2019, Notranje ministrstvo Združenega kraljestva; (iv) Poročila o izvorni državi - Pakistan, 20. 2. 2019, Vlada Avstralije - Oddelek za zunanje zadeve in trgovino; (v) Letnega varnostnega poročila - 2019, Center za raziskave in varnostne študije; (vi) Versko sovraštvo pripeljalo do nove smrti pripadnika ahmadijev, 26. 11.2020 CSW.COUK; (vii) Svetovnega poročila 2021 - Pakistan, 13. 1. 2021, Human Rights Watch; (viii) Pakistan - porast targetiranih ubojev ahmadijev, 26. 11. 2020 Amnesty International; (ix) prispevka Peter Gottshalk: Kdo so pakistanski ahmadiji in zakaj že 30 let niso volili, 8. 8. 2018.

8. Ugotovila je, da v Pakistanu ostajajo verske manjšine tarče nasilja, vendar v manjšem obsegu kot prejšnja leta. Šiiti in še posebej ahmadiji se skupaj s kristjani in hindujci soočajo s sistematično diskriminacijo. Pakistan ostaja netoleranten kraj, čeprav ni več tako nasilen, kot je bil včasih. Pakistanski inštitut za mirovne študije (v nadaljevanju: PI PS) je v letu 2019 zavedel 14 incidentov sektaškega nasilja. Večina nasilja je po podatkih Centra za raziskave in varnostne študije (v nadaljevanju: CRSS) bila uperjena zoper šiitsko skupnost (hazare). CRSS je v posebnem varnostnem poročilu predstavil, da so bili v sektaških napadih najbolj targetirani šiiti - hazari (28 smrtnih žrtev, 57 ranjenih), njim so sledili suniti (13 mrtvih, 55 ranjenih), ahmadiji (2 mrtva), sufiji (1 mrtev, 7 ranjenih) in kristjani (1 ranjen).

9. Toženka je iz poročil Oddelka za zunanje zadeve in trgovino avstralske vlade (v nadaljevanju: DFAT) povzela, da je nasilje militantnih skupin nad ahmadiji v zadnjih letih redko, saj se je splošna varnostna situacija v Pakistanu izboljšala. Veliko ahmadijev ima visok družbenoekonomski status, ahmadija je tudi težko identificirati le na podlagi izgleda. Vseeno pa se nasilni napadi na ahmadije še vedno dogajajo. Največjemu tveganju diskriminacije in nasilja so podvrženi ahmadiji, ki živijo na ruralnem področju, v vaseh, kjer ne obstaja razširjena ahmadijska skupnost, čeprav je varnost posameznika v največji meri odvisna od lokalnega verskega voditelja. Najbolj nevarno območje za ahmadije naj bi bili ruralni predeli Pandžaba ter Karači. DFAT ocenjuje, da se ahmadiji v Pakistanu soočajo z visokim tveganjem uradne diskriminacije, ki vpliva na njihovo zmožnost svobodnega prakticiranja vere in omejuje njihovo politično in družbeno sodelovanje. Ahmadiji se najbolj varne počutijo v Rabwahu.

10. Toženka je povzela oceno Notranjega ministrstva Združenega kraljestva v svojem poročilu o ahmadijih, da lahko ahmadiji v Rabwahu živijo dokaj normalno življenje, da je Rabwah center ahmadijev, v katerem živi približno 60.000 do 70.000 ahmadijev, kar predstavlja 90-95 delež prebivalstva Rabwaha. Vpis v šole je v Rabwahu visok, ravno tako je tudi visoka stopnja pismenosti. V Rabwahu so številne javne in zasebne šole (tako osnovne, kot tudi srednje), kakor tudi kolidži. Rabwah ima bolnišnice, ki se financirajo iz denarja skupnosti. Ahmadiji v Rabwahu uživajo svobodo in blaginjo. Kljub temu ahmadiji ne smejo izvajati verskih konferenc v mestu, predvsem iz varnostnih razlogov, po bombardiranjih na mošeje v mestu Lahore leta 2010, s strani oblasti mesta niso dovoljena mirna zborovanja verskih skupin. Rabwah je zelo pomemben za ahmadije. Ahmadiji, ki so razširjeni po celem Pakistanu, vidijo Rabwah kot varno mesto, kot nekaj, kar je njihovo, in kot kraj, kjer njihova identiteta ni tabu in ni potrebe za to, da je ta skrita. V primerjavi z ostalimi pakistanskimi mesti Rabwah ahmadijem dovoljuje, da se svobodno organizirajo in v miru izvajajo svoje verske aktivnosti.

11. Toženka je dalje ugotovila, da varnostna situacija za ahmadije (oziroma verske manjšine v splošnem smislu) v Pakistanu ni dobra, vendar so podatki za zadnja leta nekoliko bolj spodbudni, upoštevajoč dejstvo, da se splošna varnostna situacija v Pakistanu izboljšuje. Ahmadiji niso najbolj ogrožena verska manjšina v Pakistanu (prednjačijo hazari), pa čeprav so podvrženi slabemu ravnanju. Toženka je sicer ugotovila, da informacije potrjujejo, da ahmadiji v Pakistanu živijo v slabih razmerah, pa vendar ni zanemarila tožnikovih osebnih okoliščin in dejstev konkretnega primera, ko ta ni zatrjeval, da bi bila varnostna situacija zanj v Pakistanu, kjer je prebival kot ahmadi, varnostno ogrožujoča.

12. Toženka je dalje ugotovila, da so ahmadiji razširjeni po večini Pakistana, a so zanje še vedno najbolj ogrožajoči ruralni predeli Pandžaba in Karačija, kjer tožnik ni prebival. Kot otrok je z družino namreč prebival v kraju Gojra (sicer del regije Pandžab), ki geografsko gledano leži v neposredni bližini večjih mestnih središč. Toženka je poudarila, da je tožnik pri sedmih letih Gojro zapustil in se preselil v Rabwah, ki velja za središče ahmadijev in za katerega je na osebnem razgovoru izjavil, da je tam varnostna situacija za ahmadije neprimerljivo boljša. Slednje potrjujejo tudi informacije, ki Rabwah predstavljajo kot razmeroma svobodno in varnostno nesporno mesto za ahmadije, kot je povzeto zgoraj. Poudarila je, da je tožnik sam izjavil, da po selitvi v Rabwah ni imel nobenih težav, kakor tudi, da jih trenutno tudi njegova družina tam nima. Upoštevaje navedeno v kombinaciji s tožnikovimi osebnimi okoliščinami, predvsem pa dejstvom, da se mu v Pakistanu na podlagi vere ni zgodilo nič konkretnega, je toženka sklenila, da varnostno stanje tožniku kot ahmadiju v Pakistanu ne predstavlja grožnje za njegovo eksistenco.

13. Toženka je poudarila, da tožnik ni uveljavljal, da bi na podlagi tega, ker je ahmadi, bil osebno žrtev diskriminatornega ali grobega ravnanja v Pakistanu oziroma, da bi na podlagi tega občutil kakšne izključujoče ukrepe (vključno s pridobitvijo osebnih dokumentov), pri čemer tožnik očitno sploh ni imel nobenih težav (bil je zaposlen itd.). Po selitvi v Rabwah je lahko živel mirno in svobodno. Toženka težko verjame, glede na to, da je v Pakistanu brez težav zaradi vere prebival kar 30 let, da bi jim bil izpostavljen po vrnitvi v Pakistan. Toženka je ugotovila, da so ahmadiji kot muslimanska verska ločina absolutno bolj ogroženi kot ostali muslimani, kar pa po njenem mnenju še ne izkazuje, da je na podlagi tega bilo ogroženo tudi tožnikovo življenje, upoštevajoč, da sam tega tudi ni individualno utemeljil, ampak govoril zgolj o splošni diskriminaciji ahmadijev.

14. Toženka je ugotovila, da tožnik ni prepričljivo izkazal subjektivnega elementa preganjanja ter svoje prošnje ni ustrezno individualno utemeljil. Pred prihodom v Republiko Slovenijo kljub domnevni ogroženosti v izvorni državi zaščite sploh ni iskal. Nanizal je vrsto težav, s katerimi se ahmadiji srečujejo v Pakistanu, kar potrjujejo tudi preučene informacije o izvorni državi, pri tem izpostavil tudi splošno drugačno obravnavo ahmadijev s strani države, vendar ni navedel, kako je sam bil na podlagi verskega prepričanja kakorkoli ogrožen oziroma, da so mu bile na podlagi dejstva, da je ahmadi, omejene kakršnekoli pravice oziroma omejena njegova eksistenca. Slednjega pa ni mogla iz njegovih navedb izluščiti niti toženka.

15. Tožnik je navedel, da je v drugem razredu opustil šolanje, ker je imel težave z govorom, zaradi česar so se mu sošolci posmehovali. Uradno sicer ni bil zaposlen, je pa služil kot voznik kamiona (to delo je opravljal štiri leta) oziroma kot kmetovalec. Izdani so mu bili osebni dokumenti, ni omenil, da bi imel kakšne težave pri njihovi pridobitvi. Z družino, ko je bil še otrok, se je preselil v Rabwah, kjer po večini prebivajo pripadniki ahmadijske verske ločine. Sam je navedel, da mu je bilo omogočeno moliti, obiskoval je lahko tudi mošejo. Glede na navedeno toženka ni mogla zaključiti, da bi tožnik svoje versko prepričanje javno izražal do te mere, da bi ga morebiti slednje lahko v Pakistanu ogrožalo. Toženka je navedla, da ni dal vedeti niti, da bi njegovo neizražanje verskega prepričanja izviralo iz morebitnih občutkov zatiranja.

16. Toženka na podlagi tožnikovih navedb ni mogla zaključiti, da je tožnik na podlagi svoje veroizpovedi osebno imel kakršnekoli težave oziroma, da dejstvo, da je po veroizpovedi musliman ahmadi, per se predstavlja faktor preganjanja. Toženka ni mogla zaključiti, da bi tožnik kot ahmadi bil v slabšem položaju kot so trenutno ahmadiji v Pakistanu. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je v Pakistanu brez težav, ki bi izvirale iz veroizpovedi, pred odhodom prebival praktično celo svoje življenje.

17. Tožnik subjektivnega elementa preganjanja v konkretnem primeru po oceni toženke ni izkazal, zaradi česar toženka ni mogla skleniti, da je na podlagi njegove pripadnosti verski ločini ahmadijev bil preganjan oziroma mu bo to grozilo ob morebitni vrnitvi v Pakistan.

18. Toženka je izpostavila, da ni jasno, kako so sploh muftiji izvedeli za tožnikov poskus prijave sestrine smrti in kje so dobili njegove osebne in kontaktne podatke. Kot neprepričljivo je ocenila, da bi se muftiji glede na to, da je bil primer sestrine smrti na policiji že zaključen in naj policija ne bi tožniku sploh želela pomagati, sploh spuščali v grožnje in opozorila, pri čemer ni bilo mogoče razbrati, da bi z njim kadarkoli imeli neposredni stik. Kot neprepričljive in dokaj skope je ocenila tudi tožnikove izjave, da naj bi mu muftiji grozili in zažgali njegov kamion. Toženka je izpostavila, da se je tožnik kljub zatrjevanim grožnjam in požigu kamiona odpravil v Karači in tam brez posebnosti bival sedem dni. Glede na to, da naj bi muftiji, kot je trdil tožnik, domnevno hitro (in večkrat) vstopili z njim v stik in si vzeli čas mu groziti, kakor tudi zažgati njegov kamion, bi bilo po oceni toženke logično pričakovati, da bi bil v teh sedmih dneh bivanja v Karačiju še vedno oblegan z njihove strani, česar ni potrdil. Tožnik namreč ni omenil, da bi v Karačiju imel kakršnekoli težave. Toženka je zato ocenila ravnanja in prepričanja tožnika ocenila kot nasprotujoča in postavilo pod vprašaj tožnikov resnični občutek ogroženosti s strani muftijev.

19. Toženka v zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi po poskusu prijave sestrine smrti na policijo dva do trikrat prejel z njihove strani klic, v katerem naj bi ga svarili pred ponovnim poskusom prijave ter mu grozili s smrtjo, ter navedbo, da naj bi mu zažgali kamion, ni mogla razbrati, da je do njih pripeljala tožnikova veroizpoved oziroma, da so muftiji (kot domnevni subjekt preganjanja) dejstvo, da je ahmadi, uporabili v namen preganjanja. Opozori, da tega tožnik niti ni zatrjeval. Toženka je zato ugotovila, da tožnik preganjanja v svoji izvorni državi zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (v konkretnem primeru preganjanje na podlagi verskega prepričanja), z ničemer ni izkazal. Iz njegovih navedb namreč ni mogla razbrati, da je bil oziroma da bo, v primeru vrnitve v Pakistan, izpostavljen preganjanju na podlagi dejstva, da pripada ahmadijski verski ločini. Pri tem je upoštevala tudi tožnikovo izjavo, da po selitvi v Rabwah ni imel nobenih težav, da nobenih težav nima niti njegova družina, ki v Pakistanu še vedno prebiva. Tožnikova veroizpoved per se po oceni toženke ni bila razlog za tožnikov odhod iz države, zaradi česar ni upravičen do priznanja statusa begunca.

20. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da tožnik ni izkazal resne škode. Toženka je v okviru resne škode presojala tožnikove trditve o ogroženosti s strani muftijev, saj naj bi ga muftiji dva ali tri krat klicali, ga svarili pred prijavo na policiji, mu grozili s smrtjo ter mu po poskusu prijave sestrine smrti, zažgali kamion. Toženka je ugotovila, da tudi v primeru izpostavljenosti resni škodi s strani muftijev tožnik ni zadostno izkazal subjektivnega elementa. Iz tožnikovih navedb namreč ni razbrati, da bi muftiji kljub domnevno večkratno izrečenim grožnjam in svarilom kadarkoli prišli v kontakt s tožnikom, da bi lahko ta trdil, da je z njimi imel konkretne težave oziroma, da bi lahko trdil, da so ga kakorkoli ogrožali med prebivanjem v Pakistanu. Tožnik ni z ničemer izkazal oziroma vsaj konkretno podkrepil svojih trditev o požigu kamiona, ampak je le izjavil, da so za požig bili krivi muftiji, kar pa po oceni toženke ne more zadoščati zakonsko določenim dokaznim standardom in pripomoči k utemeljitvi obstoja resne škode. Toženki se ne zdi smiselno, da se je tožnik kljub temu, da se je bal za svoje življenje, preden je zapustil državo, odpravil iz Rabwaha v Karači, kjer je prebival dober teden dni in tam po lastni izjavi tam ni prejemal groženj. Dejstvo, da je tožnik ahmadi, ni bil razlog za njegov odhod iz Pakistana.

21. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da je bil oziroma bo izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Pakistan, ki zanj ne bi bila varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Tožnik ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ne v prošnji in ne na osebnem razgovoru, kjer mu je bilo omogočeno, da celovito predstavi vsebino svoje prošnje z vsemi elementi, ki jo utemeljuje, ni navedel, da bi bila varnostna situacija v kraju, kjer je živel, na splošno slaba.

22. Toženka je ugotovila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 28. člena ZMZ-1, zaradi česar po oceni toženke ni upravičen do podelitve subsidiarne zaščite.

23. Iz izpodbijane odločbe še izhaja, da pred domnevno ogroženostjo tožnik ni uporabil zaščite svoje lastne države, pri čemer ni zatrjeval, da slednjega ni storil, ker policiji ne bi zaupal oziroma, ker ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite, temveč iz povsem drugačnih razlogov, pred katerimi bi ga že v osnovi lahko policija branila. Tožnik je navedel, da na policijo ni odšel, ker mu je umrla mama, ker so ga muftiji svarili pred podajo prijave in ker si je mislil, da prijava na policijo ne bi bila pametna. Tožnik po oceni toženke torej ni izkazal, da mu policija, če bi se nanjo obrnil, ko so mu muftiji domnevo zažgali kamion in ko je iz njihove strani prejemal grožnje zoper svoje življenje, ne bi pomagala in ga zaščitila pred domnevnimi grožnjami. Tožnik ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi mogla nuditi zaščite, saj se na policijo v zvezi s požigom kamiona in grožnjami nikoli ni obrnil. Tožnik po oceni toženke torej ni izkoristil zaščite na nacionalni ravni, kar je od osebe, ki se počuti ogroženo, logično pričakovati. Četudi iz informacij o izvorni državi izhaja, da pogosto policija sodeluje pri drugačni obravnavi ahmadijev in jim velikokrat odreka pomoč, pa toženka slednjega ne more aplicirati na čisto vsak posamezen primer, še zgolj, če tožnik zatrjuje, da svojega verskega prepričanja ni izrazito izkazoval navzven in z ničemer ni izkazal, da bi njegova veroizpoved kakorkoli narekovala dinamiko njegovega življenja. Glede na to, da se tožnik na policijo glede težav, ki naj bi jih imel z muftiji ni obrnil, tožnik niti ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, saj je do slednje lahko upravičen šele, če uspešno izkaže, da mu subjekti zaščite v izvorni državi ne nudijo zaščite v primeru preganjanja oziroma ugotovljene nevarnosti povzročitve škodljivih posledic za življenje, za kar pa v konkretnem primeru ni utemeljenih dokazov.

24. Glede na vse navedeno je toženka ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1.

Povzetek tožnikovih navedb

25. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

26. Navaja, da je svojo prošnjo utemeljil z dejstvom, da je zaradi svoje veroizpovedi (ahmadi musliman) v izvorni državi Pakistan preganjan s strani drugih muslimanskih skupin, ki ne priznajo njegove veroizpovedi. Trdi, da je zaradi veroizpovedi ogroženo njegovo življenje, saj se v Rabwahu, kjer je bival, s strani muftijev kontinuirano dogaja psihično nasilje v obliki groženj s smrtjo. Trdi, da se sestra ni strinjala s spremembo lastne veroizpovedi in veroizpovedi svojega moža, zato je umrla v požaru. Oba sta bila pripadnika ahmadi veroizpovedi. Po smrti svoje sestre je tožnik želel podati prijavo zoper muftije, vendar mu policija ni nudila pomoči in ga je pri tem zavrnila in tako onemogočila notranjo zaščito. Rekli so mu celo, da je do požara prišlo ponesreči zaradi naprav za ogrevanje, kar pa po mnenju tožnika ne drži. Zatrjuje, da sta dve družini, ki sta živeli v bližini tožnikove sestre (A.) potrdili, da so muftiji ubili njegovo sestro. Tožnik je po hoteni prijavi na policiji prejel dva do tri telefonske klice s strani muftijev. Spraševali so ga, zakaj je šel na policijsko postajo ter zakaj je želel podati prijavo zoper njih. Po telefonu so mu začeli groziti s smrtjo, češ da tako, kot so ubili njegovo sestro, bodo ubili tudi njega, če bo omenjeni dogodek prijavil policiji. Ne samo, da so mu grozili s smrtjo, grozili so mu, da ga bodo zažgali, kar nakazuje na golo sovraštvo do ahmadi muslimanov.

27. Tožnik še navaja, da je imel v mestu Cheniot svoj kamion, ki so mu ga zažgali sumitski muftiji, zaradi česar je okrnjen tudi njegov vir zaslužka. Preživljal se je namreč kot voznik kamiona, bil pa je tudi kmetovalec. Tožnik ni prijavil požiga, ker se je bal, da bodo muftiji izpolnili svoje obljube in ga ubili. Bal se je, da bi imel po podani prijavi z njimi še večje težave, zato se mu je zdelo za svojo varnost najbolje, da zadevo pusti. Tožnik ne zaupa organom pregona, saj je notorno dejstvo, da ahmadijem ne nudijo ustrezne zaščite, še več, pripadnike ahmadijskih verskih skupin, zgolj zaradi dejstva pripadnosti ahmadijski verski skupnosti, brez utemeljene pravne podlage zaprejo. To za toženko v izpodbijani odločbi (str. 8, prvi odstavek) ni sporno, kar pomeni, da je dejansko stanje toženka pravilno ugotovila, a ga ni upoštevala in posledično napačno uporabila materialno pravo.

28. Tožnik še navaja, da sta mu njegova brata svetovala, da je zanj najbolje, da odide iz države, saj bosta v nasprotnem primeru imela težave tudi sama in njuni otroci. Zaradi lastne varnosti in varstva življenja bratov ter njunih otrok se je tožnik odločil zapustiti Pakistan. Tožnik v izvorni državi ni varen. Ahmadiji so pod politično in ustavno represijo. Muftiji požigajo njihove mošeje in vanje mečejo kamenje. Pakistanska vlada ne dovoli graditi ahmadijskih mošej. Ahmadiji ne morejo dobiti službe, zato je tožnik večino svojega življenja vozil kamion ter se ukvarjal s kmetovanjem, uradno ni bil nikoli zaposlen.

29. Tožnik utemeljuje svoj strah in ogroženost z dejstvom vsakoletnih predavanj, ki jih vodijo muftiji, kjer širijo sovraštvo in nestrpnost do ahmadijev ter govorijo, da jih je treba ubiti. Pravijo, da ahmadiji niso pravi muslimani. Tožnik se zato kot pripadnik ahmadijev v izvorni državi ne počuti varnega in se celo boji za svoje življenje. To je tožnik poudaril že na osebnem razgovoru (v nadaljevanju OR) z dne 1. 12. 2020 (str. 6).

30. Tožnik svoj strah nadalje utemeljuje z dejstvom, da pakistanska vlada ne ščiti človekovih pravic in ne zagotavlja varnosti ahmadijski skupnosti. Kot je navedeno v izpodbijani odločbi (str. 7, odstavek 6) je Pakistan sodeloval pri dogovoru Generalne skupščine Združenih narodov, da morajo države sprejeti aktivne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da bodo osebe, ki pripadajo verskim manjšinam, lahko popolnoma izvrševale svoje človekove pravice in temeljne svoboščine brez diskriminacije in v luči enakosti. Tožnik navaja, da je pakistanska vlada na tem področju popolnoma zatajila, oblast pa arbitrarno obtožuje ahmadije bogokletstva in ostalih kaznivih dejanj. Dejansko stanje je po mnenju tožnika toženka pravilno ugotovila, a ga ni upoštevala in posledično napačno uporabila materialno pravo.

31. Pakistanki kazenski zakonik diskriminira ahmadije s tem, ko jim prepoveduje izražanje svoje vere, oziroma da se evidentirajo kot muslimani. Ahmadijem je prepovedno izkazovanje svojega verskega prepričanja v javnosti, gradnja mošej oziroma klicanje k molitvi, kar je ugotovila toženka v izpodbijani odločbi (str. 8, prvi odstavek) in potrdil tožnik na OR (str. 6). Gradnja novih mošej je ahmadijem prepovedana, medtem ko so že obstoječe podvržene rušenju s strani vlade in drugih verskih skupin, ki nasprotujejo ahmadijem. Policija je velikokrat celo sostorilka pri nadlegovanju in lažnih prijavah ahmadijev ali pa ne intervenira, da bi zaustavila nasilje nad ahmadiji. Pakistanki protiahmadijski zakoni kršijo dolžnosti Pakistana, ki jih ima po mednarodnem pravu v okviru Mednarodnega sporazuma o civilnih in političnih pravicah, ki ga je Pakistan ratificiral leta 2010. Sem spadajo predvsem pravica do svobode in vesti, vere, izražanja in združevanja ter pravica do prakticiranja svoje vere. Pakistanska ustava v svojem drugem amandmaju določa, da ahmadiji niso muslimani, v okviru česar je bilo sprejetih več kazenskih določb, ki kriminalizirajo že samo eksistenco ahmadijev v Pakistanu. Posledica tega je onemogočanje javnega izražanja ali propagiranja ahmadi vere, gradnja mošej ali klicanje k molitvi. Kakršnokoli javno izražanje ahmadi vere se smatra kot kaznivo dejanje, ki se lahko sankcionira z dosmrtno zaporno kaznijo ali pa celo s smrtjo1. Tožnik poudarja, da je ahmadijem prepovedano obiskati druge mošeje, v nasprotnem primeru jim grozijo s pretepi. Kar vse je tožnik pojasnil že na OR.

32. Tožnik v zvezi s smrtno kaznijo vernikov zaradi „bogokletstva“ navaja štiri dogodke in sicer: (i) Trije ahmadijski moški v Pakistanu obsojeni na smrt zaradi obsodbe bogokletstva, (ii) Pakistansko sodišče je zaradi bogokletstva obsodilo tri, (iii) Seznam primerov bogokletstva v Pakistanu, (iv) Pakistan: krščanski par, ki je obsojen na smrt zaradi bogokletnih besedil mora biti izpuščen.

33. Tožnik poudarja, da ne gre za tožbene novote, temveč zgolj za dodatno razlago že obstoječih in v predhodnem postopku navajanjih dejstev, zakaj tudi kraja Gojra in Rabwah nista varna za ahmadi muslimane. Leta 2009 je veliko kristjanov izgubilo svoje življenje zaradi množice skrajnežev. Dogodek, imenovan kot „nemiri v kraju Gojra“, dokazuje, da kraj Gojra ni varen za verske manjšine, vključujoč z ahmadi muslimani. Antiahmadijski zakoni veljajo tudi v mestu Rabwah, iz česar izhaja, da ahmadi muslimani nikjer v Pakistanu niso varni pred sistemskim preganjanjem.

34. Tožnik ponavlja, da je bil večkrat tarča groženj s smrtjo s strani drugih verskih skupin in zaradi sovraštva muftijev do ahmadi muslimanov izgubil sestro. Muftiju so tožniku požgali tudi njegov kamion. Zato meni, da brez dvoma izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca.

35. Tožnik nasprotuje ugotovitvi toženke, da ne izpolnjuje subjektivnega elementa preganjanja na podlagi njegove veroizpovedi (str. 4 izpodbijane odločbe, šesti odstavek). Tožnik je jasno povedal, da je zaradi pripadnosti ahmadi veroizpovedi življenje izgubila njegova sestra, sedaj pa je ogroženo tudi njegovo življenje. Tožnik je prejel dva do tri telefonske klice s strani muftijev, ki so mu grozili s smrtjo, poleg tega pa so požgali tudi njegov kamion. Toženka navaja, da tožnik, ko je bil še otrok, ni imel nobenih težav zaradi svoje veroizpovedi, kar pa še ne izključuje dejstva, da ima težave od smrti svoje sestre naprej (od leta 2015).

36. Tožnik nasprotuje ugotovitvi toženke, da ni izpostavil osebnih okoliščin v okviru veroizpovedi. Meni, da je edina in zadostna osebna okoliščina, ki je razlog za preganjanje, ahmadi muslimanska veroizpovedi, ki jo je izkazal s predloženim začasno izdanim potrdilom s strani Muslimanske skupnosti Ahmadija v Mariboru z 25. 11. 2020. V tožnikovi izvorni državi je že samo dejstvo pripadnosti muslimanskim ahmadijem zadosten razlog, da je posameznik žrtev verskega preganjanja. Tožnikovo življenje je še bolj ogroženo od trenutka, ko je na policiji hotel prijaviti muftije kot odgovorne za smrt sestre.

37. Tožnik izpostavlja neskladje izjav toženke, ki na eni strani ocenjuje, da Pakistan predstavlja grožnjo za ahmadi muslimane, vendar po drugi strani meni, da varnostno stanje za tožnika kot ahmadija v Pakistanu ne predstavlja grožnjo za njegovo eksistenco. Toženka zmotno ocenjuje tudi, da tožnik kot ahmadi ni bil žrtev grobih ali diskriminatornih ravnanj, oziroma da ni občutil izključujočih ukrepov. Zmotno navaja, da je bil tožnik zaposlen, kar je v nasprotju z navedbami tožnika, ki je že v osebnem razgovoru navedel, da uradno ni bil nikoli zaposlen (str. 3). Toženka je očitno spregledala dejstvo, da so tožniku muftiji zažgali njegov kamion. Spregledala je pojasnilo tožnika z OR (str. 5) kjer opisuje, kako muftiji opazujejo, kje živijo ahmadiji, in jih nato pobijajo. Muftiji delajo kar želijo, policija pa ahmadijem ne nudi ustrezne zaščite.

38. Tožnik pojasnjuje, da je mesto Karači oddaljeno od Rabwaha več kot 1000 km, s populacijo okoli 15 milijonov, zato je bil tožnik varen pred muftiji, ki so mu grozili.

39. Tožnik še pojasnjuje, da se je že dvakrat prej nahajal na slovenskem ozemlju ter da je vsakič prosil policijo za mednarodno zaščito, pa mu policija pri tem ni pomagala in mu preprečila vstop v Slovenijo. Tožnik meni, da je za mednarodne zaščito zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. V prošnji je navedel, da ga v zaporu nobeden ne posluša in ne razume, kar pojasnjuje, zakaj je tožnik namero za mednarodno zaščito podal „šele“ 5. 10. 2020. Poudarja, da ni zakonodajne podlage, ki bi zahtevala, da tožnik za mednarodno zaščito zaprosi že v prvi varni državi, temveč ima pri izbiri države pravico do samostojnega odločanja. Tožnik se je za Slovenijo odločil zaradi sedeža ahmadijske verske skupnosti, ki se nahaja v Mariboru, kjer bo lahko varno živel ter izvrševal pravico do svobodne veroizpovedi.

40. Tožnik poudarja, da Pakistan še vedno ni na seznamu varnih držav. Ministrstvo za notranje zadeve odsvetuje vsa potovanja v Pakistan, če le ta niso nujna, ker v državi obstaja utemeljeno tveganje terorističnih napadov. Možne so tudi ugrabitve, kraje in izbruhi nasilnega kriminala in spopadov med frakcijami.

41. Toženka po oceni tožnika zmotno ocenjuje, da dejanja preganjanja, ki jih je doživel tožnik, niso dovolj resna in ponavljajoče se narave ter da ne predstavljajo hude kršitve človekovih pravic in da niso v skladu s pojmom preganjanja po 1.a členu Ženevske konvencije. Telefonske grožnje s strani muftijev, ki jih je prejel tožnik in zažgan kamion brez dvoma spada v kategorijo psihičnega nasilja. Tudi smrt tožnikove sestre je mogoče šteti kot posredno obliko psihičnega nasilja. Dejanja preganjanja vključujejo tudi policijske postopke, izvedene na diskriminatorni način; policija tožniku ni želela pomagati v zvezi z umorom njegove sestre zaradi njune pripadnosti ahmadijski veroizpovedi.

42. Tožnik prereka pavšalno ocene toženke, da tožnik ni v slabšem položaju kot drugi ahmadiji v Pakistanu. Dejstvo, da je v Pakistanu brez težav prebival celo svoje življenje, ne izključuje, da ob vrnitvi v izvorno državo tožnik ne bi bil podvržen mučenju, nečloveškemu ravnanju ali celo smrti. Tožnik je s poskusom prijave muftijev kot povzročiteljev smrti njegove sestre še dodatno poglobil sovraštvo, ki ga le ti že v osnovi gojijo do ahmadi muslimanov. Poudarja, da mufti želijo vse ahmadije pobiti. Iz omenjenega razloga je njegov položaj bistveno drugačen od položaj njegove družine, prebivajoče v Pakistanu, kot tudi ostalih ahmadijev.

43. Tožnik v tožbi še navaja, da mu grozi resna škoda, saj obstaja resna in individualna grožnja za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja s strani muftijev. Tožnik poudarja, da se na policijo ni obrnil, ker ga je bilo strah, saj je prejel telefonske klice s strani muftijev, ki so mu grozili, da ga bodo zažgali, če bo šel na policijo. Splošno znano dejstvo je, da policijski organi arbitrarno pridržujejo in obtožujejo ahmadije. Policija je velikokrat sostorilka pri nadlegovanju in lažnih prijavah ahmadijev, kar ugotavlja tudi toženka v izpodbijani odločbi na strani 8. Zaradi navedenih razlogov tožnik v zvezi z zažganim kamionom ni poiskal pomoči pri policiji.

44. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da tožnik ni javno izkazoval svoje veroizpovedi, vendar to še ne pomeni, da muftiji niso vedeli, da je ahmadi. Glede na veroizpoved njegove sestre, za katero so muftiji vedeli, lahko logično sklepajo tudi na veroizpoved tožnika, glede na to, da oba izhajata iz družine ahmadijev.

45. Tožnik trdi, da je izkazal preganjanje na podlagi verskega prepričanja ter resno škodo v primeru vrnitve v Pakistan. Izkazal je tudi splošno ogrožajočo situacijo verske manjšine ahmadijev.

46. Tožnik je izpostavil odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016, Ustavnega sodišča v zadevi U-l-59/17 z dne 18. 9. 2019, Upravnega sodišča RS v zadevi I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017 in Ustavnega sodišča v odločbi U-I-292/09-9, Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011

47. Tožnik zaradi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito oz. podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

48. Tožnik v vlogi še navaja, da toženka zmotno ugotavlja, da ni povezave med smrtjo tožnikove sestre in tožnikovim verskim preganjanjem. Navaja, da je bila smrt sestre začetek preganjanja in povezana z grožnjami tožniku. Ob prijavi na policijo se je tožnik identificiral s kopijo osebnega dokumenta, na katerem je bil naveden tudi kraj prebivališča (Chenab Nagar). Navaja, da tožnik svoje veroizpovedi javno ne more izpovedovati, ker pakistanski kazenski zakonik diskriminira ahmadije s tem, ko jim prepoveduje izražanje svoje vere oziroma, da se evidentirajo kot muslimani. V primeru javnega izkazovanja vere bi tožniku grozil najmanj 3 letni zapor, v najhujšem primeru tudi smrtna kazen. Obenem bi bilo okrnjeno tudi njegovo socialno življenje (npr. prepoved vstopa v določene trgovine, stigmatizacija itd.) ter možnost najti primerno zaposlitev. Navaja, da je kljub temu, da tožnik svoje veroizpovedi ni javno izkazoval, policija ta podatek razbrala iz kraja njegovega prebivališča na osebni izkaznici, saj je Rabwah mesto, kjer živijo ahmadi muslimani. Sanglahel je manjša vas, kjer se ljudje med seboj poznajo, zato so tudi vedeli, da je tožnik ahmadi musliman in da hiša, kjer je živela tožnikova sestra, pripada družini ahmadi muslimanov. Zato je tudi policija vedela, da je tožnik pripadnik ahmadijev. Poudarja, da se vsak posameznik šteje za ahmadi muslimana, če želi razrešiti umor drugega ahmadija. V omenjenem kraju živijo samo 4 družine, ki so bile pripadnice ahmadi muslimanov. Posledično je informacija o tožnikovi veroizpovedi prišla tudi do lokalnih muftijev, saj ti po navedbah tožnika opazujejo, kje živijo ahmadi muslimani, da jih lahko nato ubijejo. Tožnik poudarja, da muftiji vedo, kdo je, poleg tega so tudi med seboj povezani, zato nikjer v Pakistanu ne bo varen in bo njegovo življenje ogroženo. Toženka ne upošteva dejstva, da so ahmadi muslimani v Pakistanu sistemsko preganjani. Tožnik je svojo veroizpoved "razkril" s poskusom prijave smrti svoje sestre na policijo, zato v Pakistanu ni več varen. Grožnje in požig kamiona tožnika so logična posledica njegove veroizpovedi. Trdi, da tožnik ne bi bil preganjan, če ne bi bil ahmadi musliman. Muftiji po navedbah tožnika ne potrebujejo drugega razloga za preganjanje, kot to, da je posameznik ahmadi.

49. Tožnik prereka navedbe toženke, da se na policijo ni obrnil in ni izkoristil njene zaščite. Tožnik je odšel na policijo, da bi prijavil umor svoje sestre, vendar mu policija ni želela pomagati. Po prejetih grožnjah in požganem kamionu se tožnik na policijo ni več obrnil zaradi strahu za svoje življenje, saj je prejel več groženj, da ga bodo muftiji zažgali, če bo odšel na policijo. Dejstvo je, da v konkretnem primeru ni podana zaščita tožnika s strani lastne države, kar je tožnik izkazal s poročili. Iz omenjenih razlogov ter tudi iz razloga lastne varnosti in varnosti bratov ter njihovih otrok, se je tožnik pomoči policije v zvezi z grožnjami in požganim kamionom izognil. Z muftiji težav pred odhodom iz države ni imel zato, ker se je pred njimi skrival. Če tega ne bi storil, bi ga muftiji brez težav našli, ker so vsi v državi med seboj povezani, njihov cilj pa je pobijanje ahmadijev. Glede na to, da so muftiji našli tožnikov kamion v kraju Chiniot, ni dvoma o tem, da bodo tožnika našli tudi v kraju Rabwah, ki je 5 minut oddaljen od kraja Chiniot. Karachi (kraj kjer se je nahajal zadnjih 7 dni, preden je zapustil Pakistan) prav tako ni varen za tožnika, saj se dogajajo množična pobijanja ahmadi muslimanov.

50. Tudi kraj Rabwah za tožnika ni varen, saj ne zagotavlja nikakršne varnosti ahmadi muslimanom, ki so podvrženi sistemski represiji na vsakem koraku, izhajajoč že iz Pakistanske ustave. Tudi tožnikov brat je bil tarča pregona v Rabwahu. Tožnik nima možnosti selitve v drug kraj in si ne želi celo življenje bežati pred ekstremističnimi verskimi skupinami (muftiji). Ahmadiji nikjer v Pakistanu niso varni pred sistemskim preganjanjem, tako tudi tožnik v Pakistanu ni in ne bo varen v primeru vrnitve.

Povzetek navedb toženke

51. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da je pri izdaji odločbe upoštevala tožnikove izjave ob podaji prošnje, na osebnem razgovoru, informacije o izvorni državi in tožnikov odgovor nanje, zato niso upravičeni tožnikovi očitki, da ni ustrezno upoštevala njegovih navedb.

52. Ponavlja, da tožnik v svojih navedbah ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja v okviru pripadnosti verski skupini ahmadijev. Tožnik ni navedel, da bi bil sam kakorkoli oškodovan na podlagi pripadnosti ahmadijem „per se“, zaradi česar mu statusa begunca na podlagi preganjanja zaradi veroizpovedi toženka ni podelila. Opozori na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 145/2014, ki podpira njeno stališče, da zgolj golo naključje oziroma hipotetična možnost, da bo oseba preganjana (v konkretnem primeru na podlagi veroizpovedi), ne da bi za to imela konkretne izkušnje s tem (saj se ji denimo v okviru veroizpovedi nič ni zgodilo), ne more zadoščati in biti podlaga za podelitev mednarodne zaščite.

53. Toženka navaja, da dejstvo, da je bila tožnikova sestra s strani muftijev ubita, ne more opravičevati in izkazovati tožnikove ogroženosti na podlagi njegove veroizpovedi in tako opravičevati njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj sam s tem primerom nikakor ni bil povezan. Poudarja, da se v postopku mednarodne zaščite ugotavlja upravičenost do priznanja mednarodne zaščite osebi, ki je prošnjo podala in se zato upošteva njene posebne okoliščine in ne okoliščine drugih (morebiti njenih družinskih članov). Tožnik je domnevne grožnje muftijev v postopku pred toženko povezoval zgolj s poskusom prijave na policiji (v tem smislu naj bi mu tudi grozili) in z ničemer drugim.

54. Toženka tožniku nikoli ni očitala nepripravljenosti k sodelovanju v postopku ter mu priznala, da se je očitno potrudil utemeljiti svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ocenila je, da ni zadostno izkazal, kako je osebno bil preganjan na podlagi pripadnosti ahmadijski verski ločini ter, da mu v primeru vrnitve ne bi grozilo preganjanje. Toženka izpostavlja, da tožnik v postopku nikoli ni navedel, da bi že sam večkrat bil tarča groženj s smrtjo s strani drugih verskih skupin, kakor je to navedel v tožbi, ampak je izjavil, da se ahmadiji na splošno povečini soočajo s temi težavami.

55. Toženka še poudari, da tožnik ni omenil, da bi se policija nad njim znašala oziroma ga nadlegovala, da ne bi mogel izkoristiti njene zaščite v primeru požiga kamiona oziroma prejetih groženj, še posebej ker se nanjo ni obrnil, kar bi pa po oceni toženke moral storiti, če bi želel uspešno uveljavljati mednarodno zaščito. Izpostavila je, da je tožnik v Pakistanu, kljub temu, da imajo ahmadiji težave, ki jih posredno poskuša aplicirati tudi nase, brez posebnosti prebival kar 30 let, kar dokazuje, da v njegovem primeru ogroženosti na podlagi veroizpovedi ni. Imel je tudi dejansko možnost selitve v drug kraj, kjer omenjenih domnevnih težav (predvsem z muftiji) ni imel (pred zapustitvijo države je odšel v Karači). Slednje je posredno potrdil tudi v tožbi, ko je navedel, da je Karači zelo oddaljen od Rabwaha in ima okoli 15 milijonov prebivalcev, s čemer je dal vedeti, da ga muftiji tam ne bi mogli najti. Toženka zato predlaga, da se tožba zavrne in potrdi izpodbijana odločba.

O presoji sodišča

56. Sodišče je v dokaznem vpogledalo in prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A5, B1 in listine spisa, ki se nanaša na upravno zadevo. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijane odločbe ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)¹, kot jo je opravila toženka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.² Sodišče je na podlagi določbe 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozen zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče T.T., saj tožnik ni izkazal, zakaj dokaznega predloga ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe.

57. Tožba ni utemeljena.

58. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

59. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja, da je s prošnjo za mednarodno zaščito izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1).

60. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz 1. odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

61. Za priznanje statusa begunca mora torej prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1 in sicer smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja), resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

62. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sta vsebina in širina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja pristojni organ, definirani s prosilčevimi navedbami, saj je obseg presoje vezan na trditveno podlago.³

63. Nosilni argument toženke je, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa preganjanja in da ni zaprosil za zaščito v svoji izvorni državi.

64. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik sam navedel kot razlog za svoj odhod iz Pakistana grožnje muftijev po telefonu in zažgan kamion po tem, ko je zaradi sestrine smrti želel podati izjavo na policijo. Izjavil je, da mu policija ni želela pomagati, saj so mu rekli, da je sestra umrla zaradi nesreče, ki je bila posledica naprav za ogrevanje. Niti telefonskih groženj niti tega, da so mu zažgali kamion, tožnik ni prijavil na policijo, saj mu je umrla mati, kot pove sam. Ob takem trditvenem okviru tožnika je tudi po presoji sodišča pravilna toženkina ocena, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa preganjanja zaradi veroizpovedi. Tožnik namreč niti ni trdil, da bi bil preganjan (da bi mu muftiji grozili in zažgali kamion) zaradi tega, ker je ahmadi, ampak zato, ker je želel prijaviti sestrino smrt. Tožniku niso grozili po telefonu in mu zažgali kamiona, torej zato, ker bi bil ahmadi, ampak zato, ker je hotel prijaviti sestrino smrt. Tožbeni poizkusi drugačne opredelitve s strani tožnika v upravnem postopku postavljenega trditvenega okvirja in posledično ugotovljenega dejanskega stanja zato niso utemeljeni. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da so mu grozili in zažgali kamion zato, ker naj bi bil tožnik ahmadi, kar je na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 prepozno in posledično neupoštevno.

65. Pravilno obrazloži toženka, da se v postopku mednarodne zaščite odloča o opravičenosti do mednarodne zaščite za tožnika in ne opravičenost kakšnih drugih oseb (družinski člani), zato za tožnikov postopek ob tem, da v upravnem postopku tožnik ni trdil, da bi mu grozili in zažgali kamion zato, ker je ahmadi ampak zato, ker je hotel prijaviti sestrino smrt, razlog sestrine smrti ni relevanten. Kot izhaja iz povzete materialnopravne podlage, je za postopek mednarodne zaščite bistveno, da tožnik navede dejstva in okoliščine, ki utemeljuje njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1). Da bi bil tožnik preganjan zato, ker je ahmadi, v upravnem postopku, kot že navedeno, ni trdil niti izkazal.

66. Prav ima sicer tožnik, da dejstvo, da tožnik do sedaj ni imel težav, ne pomeni, da jih v bodoče ne bi imel. S tem po presoji sodišča sicer posredno priznava, da težav tožnik do sedaj ni imel. Pa vendar bi moral tožnik dokazati verjetnost preganjanja konkretno za tožnika, upoštevajoč dokazni standard v azilnih zadevah, ki je, kot izhaja iz sodne prakse Upravnega sodišča (I U 622/2016, I U 411/2015-57, I U 27/2018-87, I U 1875/2015-52), nižji od 50%. Gre za standard razumne verjetnosti, da bo do preganjanja prišlo. Takšen standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito. Enak dokazni standard (»reasonable likelihood«) zagovarja tudi UNHCR.

67. Dokazna ocena toženke, pri čemer je utemeljeno upoštevala tudi to, da je tožnik 30 let živel v Pakistanu, da je živel v Rabwahu po lastni izjavi brez težave, da živi v Pakistanu njegova družina brez težav, da je Rabwah označen kot varen kraj za ahmadije tudi na podlagi poročil, navedenih v izpodbijani odločbi, da je po uničenju kamiona še 7 dni živel v Karačiju, je po oceni sodišča pravilna in zakonita.

68. Pravilno je stališče toženke, povzeto iz odločbe Upravnega sodišča v zadevi I U 145/29014 z dne 8. 5. 2014, da zgolj hipotetična možnost, da bi tožnik lahko bil ogrožen na podlagi pripadnosti verski ločini ahmadijev, glede na to, da v upravnem postopku ni zatrjeval niti izkazal, da bi imel v času bivanja v Pakistanu zato, ker je ahmadij, on sam dejansko kakšne težave, ne more predstavljati podlage za sklep, da je bil oziroma bo žrtev preganjanja iz tega naslova. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik ahmadi niti, da je položaj ahmadijev v Pakistanu težak in diskriminatoren. Pa vendar to ne zadošča, kot je že obrazloženo. Zato tudi ni utemeljena tožbena trditev o tem, da je podano nasprotje v izpodbijani odločbi, ko ugotavlja splošno stanje, ki na eni strani ocenjuje, da Pakistan predstavlja grožnjo za ahmadi muslimane, po drugi strani meni, da varnostno stanje za tožnika kot ahmadija v Pakistanu ne predstavlja grožnjo za njegovo eksistenco. Kot izhaja iz povzete materialnopravne podlage, je prosilec tisti, ki začrta okvir trditev v postopku mednarodne zaščite, zato tudi s strani tožnika opozorjeni in sprejeti dokazni standard v postopkih mednarodne zaščite ob odsotnosti potrebnih trditev, ne utemeljuje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

69. Ni utemeljena tožbena trditev, da je v tožnikovi izvorni državi že samo dejstvo pripadnosti muslimanskim ahmadijem zadosten razlog, da je posameznik žrtev verskega preganjanja. Glede na ugotovitve toženke, da je Rabwah, kjer je tožnik živel od svojega 7 leta dalje, za ahmadije varen in omogoča dostojno življenje ahmadijem, kar posredno potrdi tudi tožnik, saj izpove, da sam ni imel nobenih težav in da njegova družina, s katero je v kontaktu, nima nobenih težav v Pakistanu. Tožnik tudi v tožbi navede, da je mesto Karači oddaljeno od Rabwaha več kot 1000 km, s populacijo okoli 15 milijonov, zato je bil tožnik varen pred muftiji, ki so mu grozili.

70. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da telefonske grožnje s strani muftijev in zažgan kamion spadajo v kategorijo psihičnega nasilja, pa vendarle mora biti to psihično nasilje v vzročni zvezi z razlogom preganjanja, ki ga navede prosilec. Sodišče ponovno poudarja, da v upravnem postopku tožnik ni trdil, da je odšel iz Pakistana zato, ker je ahmadi (to trdi na novo v tožbi) ampak zato, ker so mu požgali kamion in mu grozili po telefonu zato ker je želel prijaviti sestrino smrt. Tožnik torej ni trdil, da je utrpel „psihično“ nasilje zaradi veroizpovedi, ampak zato, ker je želel prijaviti smrt sestre.

71. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 v zvezi z enako ureditvijo v prej veljavnem ZMZ izpostavilo, da vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, še ni preganjanje v pomenu Ženevske konvencije.

72. Zato je pravilen zaključek toženke, da tožnik preganjanja v svoji izvorni državi zaradi razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1 (v konkretnem primeru preganjanje na podlagi verskega prepričanja), ni izkazal. Iz njegovih navedb namreč ni mogoče razbrati, da je bil oziroma, da bo v primeru vrnitve v Pakistan izpostavljen preganjanju na podlagi dejstva, da pripada ahmadijski verski ločini.

73. V zvezi z drugim nosilnim argumentom, da tožnik ni izkoristil zaščite na nacionalni ravni, se sodišče strinja v celoti strinja z obrazložitvijo izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju tudi v tem delu sklicuje nanjo.

74. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so namreč lahko subjekti, ki izvajajo preganjanje ali povzročajo resno škodo, nedržavni subjekti (v konkretnem primeru muftiji) le, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prve in druge alineje 24- člena ZMZ-1 (država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1.

75. Ni sporno, da se tožnik na policijo zaradi prejetih groženj s strani muftijev in požiga kamiona ni obrnil in zato tudi po presoji sodišča ni izkoristil zaščite na nacionalni ravni, posledično pogoj iz prej citiranega 24. člena ZMZ-1 tudi po presoji sodišča ni izpolnjen.

76. Tožnik je namreč v upravnem postopku trdil, da na policijo zaradi groženj in požiga kamiona ni odšel, ker mu je umrla mama, ker so ga muftiji svarili pred podajo prijave in ker si je mislil, da prijava na policijo ne bi bila pametna. To je trditveni okvir, ki ga je presojala toženka.

77. Nedovoljena, ker je nova, je tožbena trditev, da se na policijo ni obrnil, ker ga je bilo strah, saj je prejel telefonske klice s strani muftijev, ki so mu grozili, da ga bodo zažgali, če bo šel na policijo. Tožnik sam v upravnem postopku je namreč povedal, da na policijo zaradi požiga kamiona ni šel zato, ker mu je umrla mama. Telefonske klice s strani muftijev pa naj bi prejel po tem, ko naj bi šel na policijo prijavit sestrino smrt, zato je vsaj nelogična tožbena trditev, da se na policijo v zvezi s smrtjo sestre ni obrni, ker ga je bilo strah, ker naj bi prejel klice s strani muftijev.

78. Sodišče pojasnjuje, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze le pod pogoji 52. člena ZUS-1. Ker ne izpolnjujejo pogojev 52. člena ZUS-1, so zato na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 nedovoljene tožbene trditve tožnika, da je po smrti svoje sestre želel podati prijavo zoper muftije, vendar mu policija ni nudila pomoči in ga je pri tem zavrnila in tako onemogočila notranjo zaščito (v prošnji namreč trdi, da so mu rekli, da je sestra umrla zaradi napake pri ogrevanju; poleg tega tožnik trdi, da je odšel zaradi groženj in požiga kamiona, zato je „notranja zaščita“ v zvezi s sestrino smrtjo v konkretnem primeru nepomembna). Nedovoljena tožbena novota je tudi trditev, da tožnik ni prijavil požiga kamiona, ker se naj bi bal, da bodo muftiji izpolnili svoje obljube in ga ubili, da se je bal, da bi imel po podani prijavi z njimi še večje težave, zato se mu je zdelo za svojo varnost najbolje, da zadevo pusti (v postopku je trdil drugače) in je v nasprotju z v postopku povedanem razlogom, da ni šel na policijo zato, ker mu je umrla mama. Nedovoljena tožbena novota je tudi tožbena trditev, da sta mu brata svetovala, da je zanj najbolje, da odide iz države, saj bosta v nasprotnem primeru imela težave tudi onadva in njuni otroci in da se v Rabwahu s strani muftijev kontinuirano dogaja psihično nasilje v obliki groženj s smrtjo.

79. Pravilno toženka ugotovi, da tožnik ni izkazal, da mu policija, če bi se nanjo obrnil, ko so mu muftiji domnevo zažgali kamion, in ko je iz njihove strani prejemal grožnje zoper svoje življenje, ne bi pomagala in ga zaščitila pred domnevnimi grožnjami. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da med strankama niti ni sporno, da je tožnik izgubo dokumentov policiji prijavil.

80. Utemeljeno toženka opozori zato na stališče Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U 137/17-12 z 21.11.2019, da je: /…/ »Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi....Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi....«.

81. Tožnik torej ni uporabil zaščite svoje lastne države pred domnevno ogroženostjo, pri čemer ni zatrjeval, da slednjega ni storil, ker policiji ne bi zaupal oziroma, ker ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite (to trdi šele v tožbi), temveč iz povsem drugačnih razlogov, pred katerimi bi ga že v osnovi lahko policija branila. (Tudi) zato je odločitev toženke, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, pravilna in zakonita.

82. Do ostalih navedb se sodišče ne opredeljuje, ker sta nosilna argumenta toženke, kot obrazloženo zgoraj, da tožnik torej ni izkazal subjektivnega element preganjanja in ni uporabil notranje zaščite, za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zašito (tako glede statusa begunca kot subsidiarne zaščite) pravilna.

83. Sodišče še dodaja, da v konkretnem primeru ni uporabljiva s strani tožnika izpostavljena odločba Ustavnega sodišča U I 59/17 z dne 18. 9. 2019 glede na to, da se nanaša na Zakon o tujcih, ki ne predstavlja materialnopravne podlage v konkretnem sporu. V konkretnem primeru ni uporabljiva niti s strani tožnika izpostavljena odločba Ustavnega sodišča RS U-I-292/09-9, Up 1427/09-16 z dne 20. 10. 2011, s katero je sodišče razveljavilo tretji odstavek 22. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo), saj se ta zakon v konkretni zadevi ne uporablja, ker ne velja več.

84. Glede na to, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda, zaradi česar bi bil upravičen do mednarodne zaščite, je odpadla potreba po presoji morebitnih izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1.

85. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev toženke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507).
² Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).
³ Tako Vrhovno sodišče v I Up 41/2016 z 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z 22. 2. 2017.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1327/2017-8
• Sodba I Up 251/2008
• UPRS sodba I U 946/2016