UPRS Sodba I U 634/2019-8

Jedro

Med strankama ni sporno, da grožnje, ki naj bi jih tožnik preko očeta prejemal od svojega strica, niso bile povezane z njegovo pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, političnem prepričanju ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo v predmetni zadevi za kakšno posebno obliko krvnega maščevanja ali za neko drugo pripadnost družbeni skupini v smislu petega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi z zatrjevanim zemljiškim sporom. Zato ima tožena stranka prav, da tožnik ne izpolnjuje materialno-pravnega pogoja za podelitev statusa begunca.

Stališče tožene stranke, da stranke ni treba seznaniti z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, ker so ji ta dejstva zaradi tega že znana, ni pravilno. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 (37. točka obrazložitve), je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev.

Tožnikove navedbe iz upravnega postopka in v tožbi očitno ne dajejo potrebne podlage za ugotovitev, da pri njem obstaja utemeljeno tveganje nastanka resne škode in sicer zaradi nizke stopnje intenzivnosti in resnosti zatrjevanih groženj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer tožnik tudi nobenega elementa v njegovi izpovedbi o strahu pred resno grožnjo ni podkrepil s kakršnimikoli listinskimi dokazi o zemljiškem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V uvodu obrazložitve odločbe je povzela tožnikove navedbe, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito ter na osebnih razgovorih in sicer, da prihaja iz Gujrata v Pakistanu, da je musliman in neporočen ter da je izvorno državo zapustil zaradi spora med njegovim očetom in stricem glede zemlje. Težave so se začele po smrti njegovega deda leta 2005 ali 2006, ko naj bi si tožnikov oče in stric razdelila obdelovalno zemljo. Stric je hotel boljši kos zemlje, s čimer se oče ni strinjal, zaradi česar so se začeli spori. Tožnikova družina je strica večkrat prijavila policiji, on pa njih. Policija ni naredila ničesar, ker to pri njih pač tako je. Vaški odbor je skupaj z vplivnimi osebami predlagal, naj se pogovorijo in spor rešijo na miren način. Nato je začel stric očeta izsiljevati, da bo, če oče ne pristane na njegove pogoje glede delitve zemlje, naredil nekaj hudega njemu ali njegovima sinovoma (prosilcu in bratu). Brat je zaradi tega leta 2012 odšel v Kuvajt. Zaradi spora niso šli nikoli na sodišče, starešine (družinski člani iz širše družine) so vedno poskušale umiriti stanje. Pretepov ali streljanja ni bilo, bile so samo grožnje. Iz Pakistana je odšel leta 2014, preko Irana in Turčije do Grčije, kjer je ostal 4 leta in nato nadaljeval pot preko Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Z družino iz Pakistana je v stiku preko telefona, situacija s stricem je še vedno enaka. Povedal je še, da je stric »svoje vrste«, ker je bil v nekem sporu ubit njegov mlajši sin. Stric je nato ubil nekoga iz družine morilca. Stric je torej nasilne narave in sposoben ubijati.

2. V zvezi s tožnikovo verodostojnostjo je tožena stranka ugotovila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti ni poskušal priskrbeti osebne izkaznice, dokazil o zemljišču, niti kakršnihkoli drugih pisnih dokazov. Ob tem ni podal utemeljenih razlogov za to, pri čemer je tožena stranka upoštevala tudi njegovo zatrjevanje, da je v stikih s starši, zato bi nedvomno lahko priskrbel vsaj osebno izkaznico. V postavljenem roku dokumentov ni predložil in se v zvezi s tem toženi stranki sploh ni več oglasil. Prav tako naj bi bile tožnikove izjave v postopku kontradiktorne in celo lažne. Ves čas postopka je zatrjeval, da je Pakistan zapustil leta 2014, odšel v Iran, Turčijo, Grčijo, kjer je ostal štiri leta, in nato v Slovenijo. Iz izpiska Eurodac pa izhaja, da se je leta 2015 nahajal v Italiji, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito, pri čemer je to okoliščino pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru zanikal. Lažne izjave naj bi tožnik podal tudi glede osebne izkaznice, saj je v policijskem postopku navedel, da nikoli ni imel osebnih dokumentov, pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru pa je zatrdil, da ima osebno izkaznico v Pakistanu in da jo bo skušal dostaviti. Ko je bil s tem soočen, je pojasnil, da se ne spominja in da je možno, da je to izjavil. Neskladne so bile tudi tožnikove izjave glede spora med njegovim očetom in stricem. Pri podaji prošnje je navedel, da ima zemljišče v lasti njegov oče in da mu stric želi vzeti zemljo, na osebnem razgovoru pa je navedel, da zemljišče pripada tako očetu kot tudi stricu. Nadalje je na osebnem razgovoru sprva navedel, da so bile grožnje usmerjene samo proti njemu in bratu, proti očetu pa ne, kasneje pa je navedel, da njemu osebno in bratu stric ni nikoli grozil, temveč je grozil očetu, da bo kaj hudega storil njegovima sinovoma. Poleg tega je pri podaji prošnje zatrjeval, da je stric pripeljal tudi druge osebe, ki so jim grozile, na osebnem razgovoru pa je navedel, da so bile samo grožnje s strani strica in nikoli ni bilo hujšega pretepa ali streljanja, prav tako se ni nihče vmešaval ali ukrepal. Nadalje naj bi bile neskladne tožnikove izjave glede odziva policije; pri podaji prošnje je navedel, da jih je vedno prijavil na policijo, vendar niso ukrepali, ker so dejali, da gre za družinski spor, ki ga morajo rešiti sami, na osebnem razgovoru pa je navedel, da policija ni naredila ničesar, ker to pri njih pač tako deluje. Tožena stranka je prav tako ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je bilo to mogoče, saj se je že mesec in pol pred podajo prošnje nahajal v Republiki Sloveniji, pa tukaj ni podal prošnje. Prav tako je ni podal na Hrvaškem ali kateri od držav, ki jih je prečkal. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnikova splošna verodostojnost ni izkazana.

3. V zvezi s pogoji za priznanje statusa begunca je tožena stranka ugotovila, da gre pri zemljiškem sporu, ki ga je tožnik navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, za izključno zasebno zadevo med prosilčevo družino in sorodniki, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik posledično ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

4. Prav tako naj bi tožnik ne izpolnjeval pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Glede na to, da tožnik ni konsistenten glede izjav o zemljiškem sporu in zatrjevanih grožnjah, po mnenju pristojnega organa ni podlage za ugotovitev, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Prav tako iz njegovih izjav ni mogoče zaključiti, da mu je policija odrekla pomoč in ni bila pripravljena ukrepati.

5. V zvezi z drugo alinejo 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je tožena stranka preverila informacije o tožnikovi izvorni državi. V izpodbijani odločbi je povzela poročila, iz katerih izhaja, da si v Pakistanu skupine ljudi, znane kot zemljiška mafija, protizakonito prilaščajo zemljo ali zahtevajo lastništvo nad zemljo, zaradi institucionalizirane korupcije, neustreznega pravnega okvira in neučinkovitosti sodstva pa na ta način razlaščeni ljudje nikoli ne dosežejo pravice. V državi je tudi ogromno zemljiških sporov, ki pogosto vodijo v nasilje. Tožena stranka je v zvezi s tem ugotovila, da v tožnikovem primeru ne gre za spor s t.i. zemljiško mafijo, temveč za družinski spor s stricem. Vendar pa je tožnik glede tega navajal kontradiktorne izjave, pri njem pa tudi ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Pakistana, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v Pakistan izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen utemeljenemu tveganju, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj v Pakistanu ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov.

6. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1. odstavku 27. člena ZUS-1 ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, podredno pa zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

7. Uvodno izpostavlja, da je bil v izvorni državi večkrat izpostavljen grožnjam s strani svojega strica, ki je »malo premaknjen« in je v nekem drugem sporu že ubil človeka, zato so grožnje, ki jih izreka, povsem realne.

8. V zvezi s presojo tožene stranke o njegovi neverodostojnosti tožnik navaja, da njegove izjave glede policije niso nekonsistentne. Pri podaji prošnje je namreč navedel, da ni ukrepala, ker so rekli, da gre za družinski spor, v resnici pa jih je stric podkupil, na osebnem razgovoru pa je povedal, da policija pri njih pač ne deluje, kar pa je eno isto. Na osebnem razgovoru ni še enkrat posebej izpostavil koruptivnosti policije, saj je to povedal že v prošnji.

9. Enako naj bi veljalo za grožnje. Pri podajanju prošnje je tožnik povedal, da »so jim grozili« in pri tem ni konkretno navedel, komu naj bi grozili. Tožnik je s tem mislil, da je stric očetu podal grožnje, da bo ubil tožnika in njegovega brata. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da stric ni grozil neposredno njemu in bratu, temveč je grožnje naslovil na očeta. Sklep tožene stranke je tako tudi v tem delu napačen.

10. Glede zemljišč tožnik navaja, da iz njegovih izjav na osebnem razgovoru jasno izhaja, da gre za spor pri delitvi zemlje. Povsem jasno naj bi bilo, da je tožnikov oče kot dedič po svojem očetu lastnik dela zemlje, o katerem teče spor s stricem. Takšno seciranje izjav je nedopustno, saj bi jih bilo potrebno razumeti v kontekstu z drugimi navedbami. Pri podaji prošnje je tožnik zgolj okvirno navedel, zakaj je zapustil izvorno državo, na osebnem razgovoru pa je te navedbe preciziral. Pri podaji prošnje uradna oseba tožnikovi pooblaščenki ni dovolila vprašanj, češ da bodo podrobnejša vprašanja postavljena na osebnem razgovoru. Tožnik tako niti ni imel možnosti, da detajlno pojasni svojo prošnjo oziroma precizira navedbe, kar je potem storil na osebnem razgovoru. Iz tega razloga naj bi bilo nedopustno, da je tožena stranka natančno primerjala izjave tožeče stranke iz prošnje in osebnega razgovora, še bolj nedopustno pa, da je na podlagi te primerjave prišla do zaključka o tožnikovi neverodostojnosti.

11. V zvezi s podatkom, da naj bi se leta 2015 nahajal v Italiji, kjer je tudi zaprosil za mednarodno zaščito, tožnik navaja, da ga tožena stranka s tem pred izdajo odločbe ni seznanila, zaradi česar se do tega ni mogel opredeliti. Tožena stranka je s tem bistveno prekršila Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), odločba pa je glede na 3. točko 2. odstavka 237. člena že iz tega razloga nezakonita.

12. Tožena stranka naj bi tudi napačno tolmačila informacije o izvorni državi. Iz pridobljene dokumentacije namreč izhaja, da so zemljiški spori v Pakistanu reden pojav, pogosto pa vodijo do nasilja, tudi streljanja in umorov. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da je bil tožnikov stric že obsojen zaradi umora. Glede na to, da policija ne želi posredovati, Pakistan za tožnika ni varna država.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se z realnostjo groženj tožnikovega strica ne more strinjati, saj iz tožnikovih izjav izhaja, da naj bi grožnje trajale že od leta 2005, vendar niso nikoli prerasle v resno nasilje. Ob tem tožnik groženj ni prejel sam osebno, temveč preko očeta, zato ni mogoče govoriti o tem, da gre za realne grožnje.

14. V zvezi z dejstvom, da je tožnik že leta 2015 zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, tožena stranka navaja, da ne drži tožbena navedba, da je izpodbijana odločba pretežno oprta na to dejstvo. Gre namreč zgolj za eno izmed okoliščin, ki je vplivala na oceno verodostojnosti tožnikovih izjav, ne pa za okoliščino, ki bi bistveno vplivala na odločitev. Vsekakor pa naj bi ta okoliščina bila nepomembna in dejstvo, da tožnik z njo ni bil seznanjen, ni opravičilo za to, da jo je zamolčal. Tožnika s tem tudi ni bilo treba seznaniti, saj gre za dejstvo, ki mu mora biti znano, saj je on tisti, ki je v Italiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Nadalje pa tožena stranka navaja, da tudi v primeru, če bi bile tožnikove izjave ocenjene kot prepričljive, ni mogoče govoriti o tem, da dejanja, ki jih je opisal, dosegajo prag resne škode.

Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita, vendar deloma iz drugih razlogov, kot je odločbo utemeljila tožena stranka. Med strankama namreč ni sporno, da grožnje, ki naj bi jih tožnik preko očeta prejemal od svojega strica, niso bile povezane z njegovo pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, političnem prepričanju ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo v predmetni zadevi za kakšno posebno obliko krvnega maščevanja ali za neko drugo pripadnost družbeni skupini v smislu petega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi z zatrjevanim zemljiškim sporom. Zato ima tožena stranka prav, da tožnik ne izpolnjuje materialno-pravnega pogoja za podelitev statusa begunca in ocena neverodostojnosti določenih elementov v tožnikovi izpovedbi, ki jo je napravila tožena stranka, in ki ji tožeča stranka v tožbi oporeka, pri tem ni pomembna.

16. Glede na tožnikov opis strahu v primeru vrnitve v Pakistan je torej v obravnavani zadevi ključno vprašanje, ali je tožnik upravičen do priznanja subsidiarne zaščite zaradi utemeljenega strahu, da bi v izvorni državi utrpel resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja iz druge alineje 28. člena ZMZ-1. V okviru tega pa je dokazna ocena elementov v tožnikovi izpovedbi, za katere je tožena stranka ugotovila, da so neverodostojni, relevantna. Vendar je tožena stranka to oceno naredila na način, da te ocene ni mogoče sprejeti kot zakonite podlage za zavrnitev prošnje. Kljub temu pa sodišče ni ugodilo tožbi, kajti na podlagi dejstev v zvezi z grožnjami z resno škodo, ki med strankama niti niso sporna, ni mogoče zaključiti, da je tožnik izkazal utemeljen strah pred resno škodo v primeru vrnitve v Pakistan.

17. Kar zadeva oceno o neverodostojnosti tožnikovih navedb, ki jo je naredila tožena stranka v izpodbijani odločbi, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka štela, da pri tožniku ni podana splošna verodostojnost, in da iz njegovih izjav ni mogoče sklepati, da ga policija ni bila sposobna ali ni hotela zaščititi pred povzročitvijo resne škode s strani nedržavnega subjekta (njegovega strica), saj je policija odreagirala s tem, ko jim je dejala, da spora ne bodo reševali, ker gre za družinsko zadevo. Tožnik pa v tožbi izpodbija presojo tožene stranke glede svoje verodostojnosti in navaja, da je sklep tožene stranke glede neskladij v njegovih izjavah glede odziva policije, stričevih groženj in lastništva spornega zemljišča napačen. Ta tožbeni ugovor je tehten.

18. Glede prijave na policijo je tožena stranka ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da je grožnje vedno prijavil na policijo, vendar le-ta ni ukrepala, ker so dejali, da gre za družinski spor, ki ga morajo rešiti sami, ter da je stric plačal policiji, da niso ukrepali. Na osebnem razgovoru naj bi v nasprotju s tem navedel, da policija ni naredila ničesar in da to pri njih pač tako deluje. Te izjave naj bi si bile po presoji tožene stranke medsebojno nasprotujoče. Takšno razlogovanje tožene stranke je napačno. Dejstvo, da naj bi policija zaradi podkupnine, ki jo je prejela od tožnikovega strica, zavrnila ukrepanje v zadevi z izgovorom, da gre za družinsko zadevo, ni v nasprotju z izjavo, da policija ni naredila ničesar, saj do ukrepanja dejansko ni prišlo. Zgolj izjava, da spora ne bodo reševali, ker gre za družinsko zadevo, nedvomno ne predstavlja nikakršnega ukrepanja¹. Zato je tožnik za ta odziv povsem logično navedel, da policija ni naredila ničesar. Tudi izjava, da »pri njih to pač tako deluje«, ni sama po sebi v nasprotju z izjavo o tem, da policija ni hotela ukrepati, ker je prejela podkupnino.

19. Neprepričljive so tudi navedbe tožene stranke glede nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah o grožnjah. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik na osebnem razgovoru sprva navedel, da so bile grožnje usmerjene samo na njega in njegovega brata ter da ostali člani družine niso bili v nevarnosti in da stric očetu ni nikoli grozil, kasneje pa je navedel, da njemu osebno in bratu stric ni grozil, temveč da je stric grozil njegovemu očetu, da bo, če se ne bo strinjal s predlogom glede delitve zemlje, kaj hudega storil njegovim otrokom (s čimer naj bi mislil tožnika in njegovega brata). Ta neskladja so zgolj navidezna, saj iz vsebine tožnikovih izjav jasno izhaja, da je stric grožnje izrekel njegovemu očetu, da pa je bila vsebina teh groženj ta, da bo nekaj hudega storil tožniku in njegovemu bratu. Osebi, ki naj bi jima stric potencialno želel storiti nekaj hudega, sta torej tožnik in njegov brat (zato je tožnik na vprašanje, ali njegov oče ni bil ogrožen, odgovoril da stric očetu ni nikoli grozil), oseba, ki je to informacijo sprejela od strica, pa je tožnikov oče; zato je tožnik na vprašanje, kako so potekale grožnje, lahko odgovoril, da stric njemu osebno in bratu ni nikoli grozil, temveč je grozil očetu, da bo kaj hudega storil njegovim otrokom.

20. Nadalje je v zvezi s spornim zemljiščem tožena stranka ugotovila, da je tožnik pri podaji prošnje navedel, da ima zemljišče v lasti njegov oče in da mu stric želi vzeti skoraj celotno zemljo, na osebnem razgovoru pa je navedel, da naj bi zemljišče pripadalo tako njegovemu očetu kot tudi stricu. Tožena stranka je navedla, da ta kontradiktornosti nikakor ni majhnega pomena, saj je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države navedel spor zaradi zemljišča, zato bi nedvomno moral vedeti, kdo je lastnik zemljišča. Sodišče na podlagi vpogleda v upravni spis ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje spor glede zemlje opisal v nekaj stavkih, navedel je, da ima v Pakistanu težave s stricem zaradi zemlje, da hoče stric vzeti skoraj celotno zemljo, ki jo ima v lasti njegov oče, da so se zaradi tega dvakrat ali trikrat na teden sprli in da je stric pripeljal tudi druge osebe, ki so jim grozile. Na osebnem razgovoru pa je podrobno opisal, da gre za spor zaradi dediščine po starem očetu, da je starejši stric dobil svoj delež še v času dedovega življenja, mlajši stric pa je po dedovi smrti najprej obdeloval celotno zemljo in od tega dajal nek delež tožnikovi družini, spori pa so se začeli, ko sta se tožnikov oče in stric začela dogovarjati o delitvi zemlje. Glede na to, da je tožnik že ob podaji prošnje kot razlog za odhod iz države navajal spor zaradi zemlje in stričeve grožnje v zvezi s tem, na osebnem razgovoru pa je podrobno opisal okoliščine spora, ni mogoče reči, da so bile njegove izjave kontradiktorne. Izjavi, ki jih je primerjala tožena stranka, sta se sicer razlikovali, vendar pa je mogoče izjavo »stric hoče vzeti celotno zemljo, ki jo ima v lasti moj oče«, razumeti tudi v smislu, da želi stric vzeti skoraj celotno zemljo, ki po navedbah tožnika pripada njegovemu očetu. Ta razlika torej ni takšna, da bi ji bilo mogoče pri presoji tožnikove neverodostojnosti v zvezi z neutemeljenostjo strahu pred resno škodo pripisati večjo težo.

21. Tožnik navaja tudi, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do izjave s tem, ko ga pred izdajo odločbe ni seznanila z dejstvom, da iz izpiska, ki ga je tožena stranka pridobila iz baze Eurodac, izhaja, da je tožnik dne 8. 7. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka je v zvezi s tem ugotovila, da je tožnik to okoliščino v postopku zamolčal, to pa je upoštevala pri oceni njegove verodostojnosti. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da ne drži, da bilo treba tožnika s tem dejstvom seznaniti, saj gre za dejstvo, ki mu mora biti poznano, saj je on tisti, ki je v Italiji vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

22. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 9. člena določa, da je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V tretjem odstavku istega člena je določeno, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Stališče tožene stranke, da stranke ni treba seznaniti z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, ker so ji ta dejstva zaradi tega že znana, ni pravilno. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 (37. točka obrazložitve), je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev.

23. Podatek o tem, da je tožnik leta 2015 zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, je sicer del procesnega gradiva, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev glede tožnikove neverodostojnosti in tožena stranka ni dala možnosti tožniku, da zavzame stališče glede razloga oziroma da morebiti pojasni, zakaj ni omenil postopka v Italiji. Vendar pa gre za manj pomemben element v dokazni oceni tožene stranke glede utemeljenega strahu pred resno škodo.

24. V obravnavanem delu so torej tožbene navedbe in argumenti zoper oceno neverodostojnosti, ki predstavljajo tudi jedro tožbe, utemeljene. Vendar pa sodišče kljub temu nima podlage za ugoditev tožbi. Po presoji sodišča je namreč izpodbijani akt tožene stranke po zakonu utemeljen, vendar ne zaradi neverodostojnosti tožnikovih navedb. Tožnikove navedbe iz upravnega postopka in v tožbi namreč očitno ne dajejo potrebne podlage za ugotovitev, da pri njem obstaja utemeljeno tveganje nastanka resne škode in sicer zaradi nizke stopnje intenzivnosti in resnosti zatrjevanih groženj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer tožnik tudi nobenega elementa v njegovi izpovedbi o strahu pred resno grožnjo ni podkrepil s kakršnimikoli listinskimi dokazi o zemljiškem sporu.

25. Glede dokaznega standarda o tem, kdaj pri prosilcu za mednarodno zaščito obstaja utemeljen strah (pred preganjanjem ali tveganje), da utrpi resno škodo, je to sodišče že večkrat navedlo,² da je dokazni standard v azilnih zadevah v mednarodni sodni praksi nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima (ang.: „balance of probability“), torej nižji od 50 %, in seveda še toliko bolj nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (ang.: „reasonable likelihood“), ki je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito.

26. Za obravnavano zadevo je torej ključno, ali iz tožnikovih navedb izhaja razumna (dovolj visoka) verjetnost, da ga bo v primeru vrnitve v Pakistan stric življenjsko ogrozil zaradi zatrjevanega zemljiškega spora, ki sega v leto 2005. Tožnik je glede groženj pri podaji prošnje navedel, da so se zaradi zemlje dvakrat do trikrat na teden sprli, stric pa je pripeljal tudi druge osebe, ki so jim grozile in kazale moč nad njimi, grozil je tudi njegovemu bratu, ki je odšel v Kuvajt, njemu pa so rekli, naj odide iz države, ker ju bodo z bratom ubili. Na osebnem razgovoru je navedel, da misli, da so se pogovori o delitvi zemlje začeli leta 2005 ali 2006. Stric je predlagal, da bi dobil boljši kos zemlje, tožnikova družina se s tem ni strinjala, potem pa so se začeli spori, najprej verbalni, nato so se tudi fizično stepli. Stric jih je večkrat prijavil na policijo, tožnikova družina pa njega. Potem je začel stric izsiljevati, da če tožnikov oče ne bo pristal na njegove pogoje, bo naredil kaj hudega njegovim otrokom. Tožniku in bratu ni nikoli grozil osebno, vedno je grožnje izrekel očetu. Stric naj bi tudi po tožnikovem odhodu še vedno na isti način grozil tožnikovi družini. Stric je sicer, kot je dejal tožnik, »svoje vrste«, v nekem sporu je bil ubit njegov mlajši sin, nato pa je on ubil človeka, ki je vzel življenje njegovemu sinu.

27. Po presoji sodišča iz tega opisa ne izhaja zadostna verjetnost, da bi v primeru tožnikove vrnitve v izvorno državo njegov stric uresničil svoje grožnje. Spor med družinama se je namreč začel že leta 2005 ali 2006 in do tožnikovega odhoda iz Pakistana leta 2014 stric tožniku ni neposredno grozil in tudi tožnikovemu očetu ni naredil ničesar. Tožnik tudi ni navedel, da bi stric kaj naredil komu iz njegove družine, ne pred njegovim odhodom ne po njegovem odhodu. Na resnost groženj ne vpliva dovolj dejstvo, da naj bi stric v preteklosti že nekoga ubil. Uboj naj bi bil namreč posledica tega, da je človek, ki ga je stric ubil, prej ubil njegovega otroka, torej naj bi to storil iz maščevanja. To pa je po presoji sodišča življenjska situacija, ki je tožnik ni uspel dovolj povezati z okoliščinami zatrjevanega spora o delitvi dediščine med bratoma. Če je stric ubil morilca svojega otroka, ob odsotnosti drugih relevantnih dejstev to ne more biti podlaga za sklepanje o verjetnosti, da bo zaradi spora glede zemlje ubil svojega nečaka. Tožnik je poleg tega navedel tudi, da je situacija doma še vedno (t.j. v času osebnega razgovora 29. 1. 2019, torej več kot štiri leta po tem, ko je zapustil Pakistan) ista, problem ni rešen in stric na isti način grozi. Če stric štiri leta po tem, ko je tožnik zapustil Pakistan in sedem let po tem, ko se je njegov brat odselil v Kuvajt, očetu še vedno grozi na enak način, torej s tem, da bo ubil njegova sinova, po presoji sodišča dejanja grožnje ne dosegajo standarda utemeljenega strahu pred resno škodo v primeru tožnikove vrnitve v Pakistan.

28. Sodišče je ob tem upoštevalo, da tožnik v postopku ni predložil nobenega listinskega dokaza za svoje navedbe v zvezi z zemljiškim sporom, čeprav je navedel, da njegova družina razpolaga z dokumenti o spornih zemljiščih in da se jih bo potrudil priskrbeti. Tožena stranka ga je na začetku osebnega razgovora izrecno opozorila, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo ter da mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. Tožnik torej toženi stranki ni predložil nobenega listinskega ali materialnega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče sklepati na resnost stričevih groženj v zvezi z zemljiškim sporom med bližnjimi sorodniki. Za presojo utemeljenosti tveganja za nastanek resne škode so tako v obravnavani zadevi na voljo le tožnikove navedbe iz postopka pred toženo stranko. Zgolj iz teh navedb pa po presoji sodišča ne izhaja dovolj velika verjetnost, da bi tožnik v primeru vrnitve utrpel resno škodo.

29. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena in 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

30. Sodišče je v tej zadevi odločilo na seji senata in ni izvedlo glavne obravnave. To odločitev je sprejelo na podlagi interpretacije tretjega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Procesna direktiva), kot izhaja iz sodbe Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Sacko (C- 348/16). V tej sodbi je SEU odločilo, da je treba Procesno direktivo, zlasti njene člene 12, 14, 31 in 46 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o zavrnitvi očitno neutemeljene prošnje za mednarodno zaščito, to pravno sredstvo zavrne, ne da bi zaslišalo prosilca, če dejanske okoliščine ne dopuščajo nikakršnega dvoma glede utemeljenosti te odločbe, pod pogojem, prvič, da je bila v postopku na prvi stopnji prosilcu v skladu s členom 14 te direktive dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in sta bila v skladu s členom 17(2) navedene direktive zapisnik ali dobesedni prepis tega razgovora, če je bil opravljen, vložena v spis, in drugič, da lahko sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, odredi to zaslišanje, če meni, da je potrebno za podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, ki je določena v členu 46(3) te direktive.³

31. Tožnik v obravnavani zadevi v tožbi ni navajal novih dejstev in ni podal nobenega dokaznega predloga. V upravnem postopku pred toženo stranko je bil z njim opravljen osebni razgovor, zapisnik osebnega razgovora pa je vložen v sodni spis kot del upravnega spisa tožene stranke. Sodišče je tako lahko napravilo podrobno in ex nunc presojo dejanskih in pravnih vprašanj na podlagi podatkov v spisu in na tej podlagi presodilo, da je izrek izpodbijane odločbe zakonit, četudi deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem aktu.

-------------------------------
¹ Ob tem sodišče pripominja, da je tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe (prvi odstavek na 11. strani) kljub temu, da je te tožnikove izjave označila za neverodostojne, presojala pomen navedbe, da je policija dejala, da spora ne bodo reševali, ker gre na družinsko zadevo in ugotovila, da torej policija je reagirala in zato ni mogoče zaključiti, da je policija tožniku odrekla pomoč ali da ni bila pripravljena ukrepati. Ta zaključek je eklatantno napačen. Izjava, s katero policija zavrne ukrepanje v primeru groženj s smrtjo, je jasen primer situacije, v kateri policija noče nuditi zaščite. Zgolj to, da policija posluša prijavo in prijavitelju pove, da ne bodo ukrepali, ne predstavlja nikakršne, še posebej pa ne dejanske in učinkovite zaščite.
² Sodbe I U 622/2016 z dne 6. 9. 2016, I U 1154/2016 z dne18. 7. 2016, I U 385/2017-10 z dne 7. 6. 2017.
³ Glej tudi sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Ramos Nunez Carvalho E Sá v Portugal, odst. 190-191.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1154/2016
• UPRS sodba I U 880/2013
• UPRS sodba I U 1455/2011