UPRS Sodba I U 308/2021-23

Jedro

Tožnica v drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedla kakšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je upravičena do statusa begunke, in prav tako ni predložila novih dokazov oziroma teh novih elementov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za status begunke, ni, saj tožničine prošnje in njenih okoliščin ni mogoče povezati z nobenim konkretnim razlogom za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1. Glede morebitnega pomembnega povečanja verjetnosti, da tožnica izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da tožnica novih dokazov v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni konkretizirala, ampak jih je zgolj napovedala, a ni navedla, za kakšne dokaze gre. Zato tudi z vidika subsidiarne zaščite izpodbijani akt ni nezakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 64. člena in petega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničin drugi zahtevek z dne 15. 2. 2021 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Drugo zahtevo je tožnica podala, ko je po pravnomočnosti in izvršljivosti odločitve o zavrnitvi prve zahteve za uvedbo ponovnega postopka do nje prišla policija in jo pozvala, da zapusti azilni dom. Kot je pojasnila, je zahtevo podala zato, da uveljavi pravice, ki ji pripadajo, ker je zaskrbljena za svoje zdravje in življenje v primeru, da bi se morala v Srbijo vrniti, ker je žrtev groženj s strani srbskih organov.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica predhodno v Republiki Sloveniji že vložila prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 3. 2012. Svojo prošnjo je utemeljevala s težavami pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, kot so stanovanjska stiska, težave z zaposlitvijo, odvzem otroka s strani Centra za socialno delo v Beogradu ter težavami s finančno pomočjo. Tožena stranka je njeno prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno dne 4. 5. 2012, ker je presodila, da so razlogi tožnice ekonomske narave ter nezadostni in zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnica je odločitev tožene stranke neuspešno izpodbijala pred Upravnim sodiščem (sodba I U 747/2012 z dne 30. 5. 2012) ter pred Vrhovnim sodiščem RS (sodba I Up 323/2012 z dne 4. 7. 2012). Tožnica je nato dne 11. 11. 2020 podala prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki je bil s sklepom zavržen. Sklep je postal pravnomočen in izvršljiv, saj tožnica ni bila uspešna s tožbo pred Upravnim sodiščem RS (I U 1883/2020 z dne 1. 2. 2021).

3. Tožena iz razgovora s tožnico povzema, da je grožnje s strani srbskih organov že uveljavljala v prejšnjem postopku in da genocid zoper njo in njenega otroka traja že deset let, pet let pa živi kot brezdomka. O kršitvah svojih pravic je obvestila tudi pravosodne organe v izvorni državi, vendar ti niso ukrepali. Povprašana o dokazih za svoje trditve je ponovno povedala, da dokazov v papirni obliki nima, saj so ti blokirani za tiskanje. Pojasnila je, da je uradni osebi tožene stranke že v predhodnem postopku poslala podatke za dostop do njenega Google računa, vendar so to ignorirali. Pojasnila je, da se vsi dokazi, ki govorijo o tem, da ni prejela socialne pomoči, da je brezdomka, njene prijave policiji in odločbe pravosodnih organov iz katerih so razvidna ignoriranja in kršitve zakona, nahajajo pri njeni odvetnici. Obenem se je zavezala, da jih bo toženi stranki posredovala v roku enega dneva oziroma, da je odvetnica dokumentacijo že poslala. Na vprašanje, ali lahko navede nova dejstva oziroma ima nove dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe o njeni prošnji v prejšnjem postopku, je povedala, da je v Srbiji izkoristila vse pravne možnosti, vendar so vsi državni organi delovali protizakonito. Na nadaljnje vprašanje je pritrdila, da je to navajala tudi že v prejšnjem postopku, da se že deset let bori za svoje pravice, kar je stresno in ogroža njeno zdravje.

4. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbo 64. in 65. člena ZMZ-1. Na podlagi preučitve in primerjave izjav tožnice v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito ter pri podaji prvega in drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tožena stranka ugotavlja, da je tožnica navedla dejstva in predlagala dokaze, ki so obstajali že v času pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito in jih je tudi že uveljavljala. V zvezi z dokazi, ki naj bi jih tožnica v postopku predložila, pa ugotavlja, da ti ne morejo predstavljati novih dokazov, saj so obstajali že v času predhodnega odločanja. Krivda, da jih v postopku še ni predložila, pa je izključno na strani tožnice. Ugotavlja še, da ji nikoli ni posredovala podatkov za povezavo do spletnega mesta, na katerega se je v razgovoru sklicevala, niti teh podatkov ni predložila v roku, v katerem se je na razgovoru v zvezi z drugim zahtevkom zavezala, da bo to storila. Glede na navedeno je tožena stranka njen drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

5. Tožnica je zoper navedeni sklep sprva vložila tožbo brez pravne pomoči v tujem jeziku, ki jo je naknadno popravila in dopolnila. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V tožbi je navajala, da so srbski državni organi v njenih zadevah ravnali protizakonito, jo žalili, izničevali njene pravice ter ogrožali njeno življenje. Bila je žrtev lažnega predstavljanja, ponarejanja dokumentov, ogroženo je bilo njeno zdravstveno stanje, pravica do dela in zaslužka. Res je, da se je v drugem zahtevku sklicevala predvsem na razloge, ki jih je pred tem že uveljavljala v drugih postopkih, vendar pa je ugotovitev tožene stranke, da dokazov za svoje trditve ni posredovala ne toženi stranki in ne sodišču, ni pravilna. Meni, da je neutemeljena presoja tožene stranke, da dokazi, četudi bi jih predložila, ne bi mogli bistveno povečati možnosti oziroma upravičenosti tožnice do mednarodne zaščite. Zato sodišču predlaga, da izvede glavno obravnavo, na kateri jo bo zaslišalo. Le tako bi lahko sodišču dokaze predstavila sama. Teh ob podaji drugega zahtevka ni mogla predložiti, saj jih v listinskih obliki ni imela, zato bi to rada storila pred sodiščem na glavni obravnavi.

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga sodišču, da tožbo zavrne. Zavrača, da bi v razgovoru uporabljala žaljive, nestrokovne in nekorektne izraze, kar je razvidno tudi iz zapisnika pri vložitvi drugega zahtevka. Ponovno pojasnjuje, da dokazov, na katere se tožnica sklicuje, v upravnem postopku ni predložila, kar je razvidno tudi iz upravnega spisa. Izpostavlja, da je tožnica na zapisnik izjavila, da je odvetnica, ki pripravlja zahtevo za dopustitev revizije, natisnila dokumentirana dokazila in fotografije, in bi jih torej lahko predložila tudi v sodnem ali upravnem postopku, a tega ni storila. Izpostavlja še, da tožnica razpolaga s potnim listom, ki je bil izdan dne 2. 10. 2020, kar nakazuje na to, da je bila po pravnomočni odločitvi o prvi prošnji za mednarodno zaščito v izvorni državi, istočasno pa zatrjuje, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnica predhodno v Republiki Sloveniji že vložila prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, pravnomočno zavržena pa je tudi že bila prva tožničina zahteva za uvedbo ponovnega postopka in da tožnica v drugi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedla kakšnih novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je upravičena do statusa begunke in prav tako ni predložila novih dokazov oziroma teh novih elementov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za status begunke, ni, saj tožničine prošnje in njenih okoliščin ni mogoče povezati z nobenim konkretnim razlogom za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1.

9. Glede morebitnega pomembnega povečanja verjetnosti, da tožnica izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito, pa sodišče ugotavlja, da tožnica novih dokazov v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni konkretizirala, ampak jih je zgolj napovedala, a ni navedla, za kakšne dokaze gre. Zato tudi z vidika subsidiarne zaščite izpodbijani akt ni nezakonit.

10. Iz tožbenih navedb tudi izhaja, naj bi tožena stranka z žaljivimi izrazi govorila o povečanih možnostih in uporabljala druge nekorektne in nestrokovne izraze, pri tem pa ignorirala dokaze, ki jih je tožnica ponudila na „google drive.“ Sodišče ugotavlja, da so tovrstni tožbeni očitki podani preveč splošno in pavšalno. Iz njih namreč ni razvidno, katere konkretne kršitve oziroma katere izjave oziroma izraze naj bi tožena stranka na razgovoru uporabila na način, da bi tožnici kršila njeno pravico do izjave oziroma obrambe.

11. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je v upravnem postopku toženi stranki ponudila možnost dostopa do njenega google računa, kjer se nahajajo dokazi za njene trditve, tožena stranka pa naj bi slednje ignorirala. Tožena stranka v odgovoru na tožbo temu nasprotuje in poudarja, da je na razgovoru v zvezi z drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ocenila, da je nujno nameniti več pozornosti novim dokazom oziroma novim dejstvom. Zato je tožnici v tej smeri tudi postavljala vprašanja, pri tem pa ugotovila, da tožnica novih dejstev ne navaja. Izpostavila je še, da se je tožnica zavezala, da bo dokaze, ki naj bi se nahajali pri njeni odvetnici, posredovala v roku enega dneva, a jih do izdaje odločbe ni predložila. Iz tožbe in iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnica za svoje trditve ponudila kakršnekoli dokaze. V tožbi je predlagala zgolj svoje zaslišanje, dokaze pa naj bi nato predložila na glavni obravnavi. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da se v postopku pred sodiščem v azilnih zadevah lahko izvajajo zgolj dokazi, katerih predlog za izvedbo je podan na konkretiziran način. Stranka, ki konkretiziran dokaz predlaga, mora navesti tudi dejstva, ki naj se ugotovijo s predlaganim dokazom. Zgolj tožbeno napovedovanje, da bo z zaslišanjem tožnica ponudila dokaze v okoliščinah, ko ima tožnica zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine o temeljnih pravicah EU, ki ne dosega standarda (t.i. „arguable claim“), da predmetni zahtevek ni očitno neutemeljen, ne zadošča za razpis glavne obravnave.

12. Na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez zaslišanja tožnice na glavni obravnavi in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ter interpretacijo Sodišča EU glede uporabe tega določila v zvezi z obveznostjo zaslišanja tožnice na glavni obravnavi Tožnica je bila zaslišana v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta in sodišče je ocenilo, da lahko presojo opravi na podlagi podatkov iz spisa.¹ Pri tem je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice glede kriterijev za razpis ustne (glavne) obravnave.²

-------------------------------
¹ Glej: C-348/16, Sacko, odst. 24, 26, 28-33, 37, 39-45, 47-49; C-585/16, Alheto, odst. 102, 107, 109-114, 116, 127, 130, 147-149; C-556/17, Torubarov, odst. 52-56, 73; C-652/16, Ahmedbekova, odst. 91, 94, 92-100; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82.
² Ramos Nunes de Carvalho E Sá v. Portugal, odst. 190-191.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 318/2023-15
• UPRS sodba I U 1232/2013
• UPRS Sklep I U 238/2023-2