UPRS Sodba I U 1122/2021-24

Jedro

Tožnik je v vseh dosedanjih postopkih navajal enake razloge, na katere se je skliceval tudi v četrti ponovni zahtevi. Predložil pa je v upravnem postopku nov dokaz, in sicer policijsko izjavo, ki jo je na policiji po nasvetu tožnika podal tožnikov brat, ter taskiri strica in bratranca, ki sta bila glede na njegove navedbe ubita v sporih, poleg tega pa že v preteklih postopkih predložene njune fotografije. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da policijska izjava, ki je sicer nov dokaz v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ni dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Gre namreč za povzetek tožnikovih navedb v vseh dosedanjih postopkih, ki sta jih tako tožena stranka kot sodišče že večkrat presojala. Tako tožena stranka kot sodišče sta že presodila, da tožnik s svojimi navedbami v postopku zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni bil neuspešen zato, ker tožena stranka njegovim razlogom ne bi verjela, pač pa zato, ker z navajanjem novih razlogov ni izkazal, da takšnih novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, oziroma, da gre za nova dejstva in dokaze, ki pa glede na pavšalno zatrjevanje tožnika pomembno ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov četrti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 31. 3. 2016 ter zatrjeval strah pred Talibani. Izdano odločbo, s katero je tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno iz razlogov neverodostojnosti, je tožnik neuspešno izpodbijal s tožbo pred naslovnim sodiščem (sodba I U 1767/2017 z dne 6. 9. 2017). Vrhovno sodišče RS je zavrnilo tudi njegovo pritožbo s sodbo I Up 241/2017 z dne 17. 1. 2018. Dosedanje tri tožnikove predhodne zahteve za uvedbo ponovnega postopka (30. 10. 2019, 30. 10. 2020 in 4. 5. 2021) je tožena stranka zavrgla s sklepom, Upravno sodišče RS pa je tožbe zoper izdane sklepe zavrnilo sodbo I U 1842/2019 dne 4. 12. 2019, sodbo I U 1738/2020 z dne 19. 11. 2020 in sodbo I U 830/2021 z dne 31. 5. 2021.

2. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v zvezi z razlogi za ponovno zahtevo ponovil, da razlogi izvirajo iz spora z družino starejšega moškega, A., ki se je želel poročiti z njegovo sestro. Tožnik v to poroko ni privolil, sestra pa se je poročila z drugim moškim. Zato so člani družine starejšega moškega ubili tožnikovega strica B. in bratranca C., s krvnim maščevanjem pa grozijo tudi tožniku, zato se v Afganistan ne more vrniti. Tožnik je na razgovoru predložil policijsko izjavo, ki jo je prejel dva tedna pred vložitvijo te zahteve. Poslal mu jo je brat po elektronski pošti. Iz izjave, ki jo je policijskemu komandirju podal njegov brat, izhaja, kar je tožnik navajal v dosedanjih postopkih in sicer, da je imel zaradi dela, ki ga je opravljal kot policist, težave s talibani, ter da so člani njegove družine žrtev krvnega maščevanja, ker je tožnik sestro omožil z drugim in ne s starejšim moškim A. Obenem je navedel, da je policija v Afganistanu sedaj začela postopek zoper A. in dejala, da bo pomagala tožnikovi družini, ki se je tako lahko vrnila v njihovo hišo v Fatehabad. Povedal je še, da ima z družino redne stike, ki od prijave policiji dalje nimajo več težav. Sam je prepričan, da v kolikor bi se moral vrniti v Afganistan, bi ga ubili talibani ali ta starejši moški. Ni pa vedel, ali je policija A. že prijela. Vendar bi to bilo zanj še slabše, saj bi se mu v tem primeru maščevali njegovi sinovi.

3. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določili 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Meni, da se tožnikov razlog, ki ga je v zahtevku navedel, to je strah pred krvnim maščevanjem kot tudi strah pred talibani, ne more šteti kot nova okoliščina oziroma novo dejstvo. To dejstvo je namreč obstajalo že v času, preden je tožnik zapustil izvorno državo, in v času, preden je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Poleg tega je tožnik ta razloga že uveljavljal v predhodnih postopkih. Prav tako ocenjuje, da predložene fotografije tožnikovega strica in bratranca nimajo dokazne vrednosti, saj jih ni mogoče povezati s krajem, časom ali osebo oziroma ugotoviti njihovo relevantnost. Ravno tako predložena policijska izjava, iz katere izhaja le povzetek dosedanjih navedb, ne predstavlja v postopku nič novega. Zato te izjave ne more šteti kot nov dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

4. Poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

5. Tožnik v tožbi sklep izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Povzema dosedanje navedbe in se sklicuje na predložene dokaze, to je bratovo izjavo, dano policiji, ter fotografije strica in bratranca z njunima taskirama. Meni, da je s tem izkazal vse svoje dosedanje navedbe, to je tako strah pred talibani kot strah pred krvnim maščevanjem, ki se že uresničuje. Ta grožnja je huda in resna. Tožnik se v Afganistan ne more vrniti, saj ga bodo ubili. Krvno maščevanje v njegovi deželi ne pozna odpuščanja. Pojasnil je tudi, da mrliških listov ni predložil, saj jih oblasti niso izdale. Člani tožnikove družine smrti strica in bratranca zaradi strahu pred še večjim besom A. in njegovih sinov oblastem niso prijavili. Zaradi stanja, ki vlada v Afganistanu, tam vsak dan umre na stotine ljudi, in neprijava smrti ni nič neobičajnega. Toženi stranki očita, da predloženih dokazov ni ustrezno dokazno ocenila, saj je menila, da fotografije niso verodostojne. Meni, da so predloženi dokazi pravno relevantni, saj izkazujejo resničnost škode, ki mu grozi ob vrnitvi v izvorno državo.

6. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe.

7. Dne 16. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožnik še navedel, da si ne želi vrnitve v Afganistan tudi zaradi trenutne politične situacije, saj so oblast v Afganistanu po umiku ameriških vojaških sil ponovno prevzeli talibani, pripadniki talibanov pa so tudi sinovi A.. Sodišče je tožniku ob tem pojasnilo, da je predmet sodne presoje zakonitost izpodbijanega upravnega akta in tam podano trditveno gradivo.

8. Tožena stranka je na glavni obravnavi navedla, da ne gre enačiti postopka obravnave prošnje za mednarodno zaščito in postopka deportacije. Postopek deportacije namreč sledi, če je bila prošnja za mednarodno zaščito prosilcu zavrnjena.

9. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo tega spisa na A2. Na naroku podan predlog tožnika za njegovo zaslišanje pa je zavrnilo, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)¹, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje².

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Četrti odstavek 65. člena ZMZ-1 določa, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, sicer pa dovoli vložitev ponovne prošnje.

12. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II³.

13. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalagajo vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

14. Sodišče se strinja z utemeljitvijo izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, pravnomočno zavržene pa so že bile tudi tožnikove dosedanje tri zahteve za uvedbo ponovnega postopka. Tožnik v tokratni četrti zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev oziroma predložil takšnih novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen.

15. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka pravilno vsebinsko presojala razloge, ki jih je tožnik navedel v četrti zahtevi za uvedbo ponovnega postopka (3. stran izpodbijanega sklepa). Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), in še dodaja:

16. Iz vpogledanih spisov je razvidno, da je tožnik v vseh dosedanjih postopkih navajal enake razloge, na katere se je skliceval tudi v četrti ponovni zahtevi. Predložil pa je v upravnem postopku nov dokaz, in sicer policijsko izjavo, ki jo je na policiji po nasvetu tožnika podal tožnikov brat, ter taskiri strica in bratranca, ki sta bila glede na njegove navedbe ubita v sporih, poleg tega pa že v preteklih postopkih predložene njune fotografije.

17. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da policijska izjava, ki je sicer nov dokaz v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ni dokaz, ki bi pomembno povečeval verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Gre namreč za povzetek tožnikovih navedb v vseh dosedanjih postopkih, ki sta jih tako tožena stranka kot sodišče že večkrat presojala. Tako tožena stranka kot sodišče sta že presodila, da tožnik s svojimi navedbami v postopku zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni bil neuspešen zato, ker tožena stranka njegovim razlogom ne bi verjela, pač pa zato, ker z navajanjem novih razlogov ni izkazal, da takšnih novih dejstev, ki so obstajala že v času prvega postopka, takrat brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, oziroma, da gre za nova dejstva in dokaze, ki pa glede na pavšalno zatrjevanje tožnika pomembno ne povečujejo verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Nov dokaz predložen v četrti zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, je povzetek dosedanjih navedb, podan v obliki prijave policiji, in po presoji sodišča ni dokaz, ki bi bistveno povečeval verjetnost, da je tožnik do mednarodne zaščite upravičen. Iz njega namreč ne izhaja nobeno novo dejstvo, ki ga sodišče oziroma tožena stranka v dosedanjih postopkih še ne bi presojala.

18. Iz tožnikovih navedb izhaja še, da policija dogodek sedaj preiskuje, da se je njegova družina vrnila na svoj dom in novih težav (v prejšnjem postopku je namreč navedel, da so pripadniki družine, s katero imajo spor, fizično napadli tožnikovega sina in brata) od tedaj dalje težav niso imeli. Tožnikova navedba, da v kolikor bi policija A. prijela oziroma izsledila, bi se njegove težave še povečale, saj bi se mu maščevali A. sinovi, pa je po presoji sodišča preveč pavšalna in neizkazana. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da v obravnavani zadevi obstaja utemeljeno tveganje, da tožnik utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 in da imajo dejanja preganjana, ki naj bi jih v obravnavani zadevi izvajal nedržavni subjekt (tretja alineja 24. člena ZMZ-1), ustrezne lastnosti (26. člen ZMZ-1), je namreč dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da te trditve izkaže. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ti pa zaščite niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi.⁴

19. Sodišče sledi dokazni oceni tožene stranke tudi v zvezi s predloženimi fotografijami tožnikovega strica in bratranca, ki prikazujejo strica v času življenja in smrti ter mrtvega bratranca ter njunima predloženima taskirama. Le-teh namreč ni mogoče povezati s tožnikovim zatrjevanim strahom pred A. in zlasti ne tem, da naj bi tako strica kot bratranca ubil prav A..

20. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507).
² Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).
³ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
⁴ Tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1114/2022-14
• UPRS Sodba I U 1314/2022-20
• UPRS Sodba I U 1216/2021-19