UPRS Sklep II U 108/2018-22

Jedro

Tretja oseba ne more zahtevati odločanja o tuji pravici. Prvotožeča stranka ni bila upravičena oseba za predlaganje sprememb v zvezi s koncesijsko pogodbo drugotožeče stranke.

Prenos koncesije na podlagi ZZDej namreč ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Zahtevek stranke z interesom A., glede povračila stroškov postopka, se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Mestna občina Ptuj, Oddelek za negospodarske dejavnosti zavrnila izdajo soglasja za prenos koncesije na področju dentalne medicine na območju ..., ki je bila podeljena A.A., dr. stom. z odločbo 143-05-4/98-4 z dne 6. 5. 1998, na gospodarsko družbo B. d.o.o., ...

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je Mestna občina Ptuj dne 23. 6. 2017 prejela vlogo prvotožeče stranke za izdajo soglasja za prenos koncesijskega razmerja in sklenitev koncesijske pogodbe. Upravni organ je v posebnem ugotovitvenem postopku razpisal ustno obravnavo, ki so se je udeležili pooblaščenka tožečih strank, A.A. in direktorica A., ki ga je upravni organ v postopek povabil kot stranskega udeleženca iz razloga, ker bi podelitev oz. prenos koncesije, ki je predmet tega postopka lahko posegel v njegove pravice in pravne koristi, kot poglavitnega nosilca javne zdravstvene mreže. V obrazložitvi je upravni organ pojasnil, da Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) prenosa koncesij na podlagi spremembe statusa koncesionarja ne opredeljuje zato se subsidiarno uporabljajo določila Zakona o javno zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP) in Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), ki to vprašanje urejata. V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZJZP in 46. člena ZGJS v povezavi s 94. členom ZJZP je prenos koncesije na tretjo osebo možen le s soglasjem koncedenta. Ker ZJZP in ZGJS ne določata niti postopka o prenosu koncesije niti oblike koncesije, je upravni organ glede teh vprašanj uporabil določbe ZZDej. Koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti se podeli z odločbo, ker se s prenosom koncesije na drugo osebo spreminja izdana upravna odločba, se postopek odločanja o prenosu koncesije izvede kot upravni postopek, odločitev pa se sprejme v obliki nove odločbe. Ker tretji odstavek 42. člena ZZDej določa, da mora v postopku upravni organ pridobiti mnenje C. (v nadaljevanju C.) in pristojne zbornice ali strokovnega združenja, je upravni organ v postopku odločanja pridobil predpisana mnenja. Č. je podala pozitivno mnenje, Č. zadržkov ni podal, C. pa je k prenosu koncesije podal negativno mnenje. V obrazložitvi je pojasnil, da je za izvajanje programa dogovorjenega v pogodbi o izvajanju zdravstvenih storitev obstoječa statusna oblika primerna. Kot izhaja iz zgoraj navedenih določil občina kot koncedent samostojno odloča o tem, ali bo v javnem interesu podelila koncesijo oz. dovolila prenos koncesije. Upravni organ ugotavlja, da se z zahtevanim prenosom koncesije na novoustanovljeno družbo ne bi povečala dostopnost prebivalcev do zdravstvenih storitev, ter da je vlagateljica v svoji vlogi in v izpovedi kot edini razlog za prenos koncesije navedla le spremembo pravno organizacijske oblike. Ker gre za javno službo v zdravstveni dejavnosti, je upravni organ pri odločitvi podelitve oz. prenosu koncesije vezan na javno korist, ta pa se s prenosom koncesije ne bo povečala. Ob tem se upravni organ strinja tudi z mnenjem C., da je obstoječa statusna oblika koncesionarke primerna. Upravni organ svojo odločitev o zavrnitvi izdaje soglasja potrjuje še s tem, da je odločitev skladna z merili zapisanimi v Resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016 - 2026 „Skupaj za družbo zdravja“ (Ur. list RS, št. 25/16, krajšava: ReNPZV 16-25, v nadaljevanju Resolucija), ki jo je pripravilo Ministrstvo za zdravje in sprejela Vlada RS.

3. Zoper navedeno odločbo sta tožeči stranki vložili vsaka svojo pritožbo, obe je organ druge stopnje kot neutemeljeni zavrnil. V obrazložitvi obeh odločb navaja, da je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil materialno pravo, dejansko stanje je bilo popolnoma ugotovljeno, pravila postopka pa tudi niso bila kršena. Pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko podlago, pravilno ugotovil, da je v obravnavanem primeru treba smiselno uporabiti določbe 42. člena ZZDej, čeprav se citirana določba nanaša na podelitev koncesije in ne na spremembo, kot je predmet obravnavane zadeve. Tudi v postopku odločanja o prenosu koncesijske odločbe je občina dolžna upoštevati določbo tretjega odstavka 42. člena ZZDej, ki zahteva pridobitev mnenja C. in pristojne zbornice ali strokovnega združenja pred odločitvijo. Prvostopenjski organ je v postopku dolžan pridobiti navedena mnenja, vendar na njih ni vezan, dolžan jih je le presoditi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ prve stopnje navedena mnenja pridobil in jih presodil.

4. Pritožbeni organ se strinja tudi s tem, da v postopku prenosa koncesije lahko kot stranski udeleženec postopka sodeluje A., saj lahko le tako varuje svoje pravne koristi. Pritožbeni organ pa se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da je prišlo do posega v pravico do svobodne gospodarske pobude, s tem ko se je onemogočilo dosedanji koncesionarki, da si svobodno izbira organizacijsko obliko, v kateri bo izvajala dejavnost. Pritožbeni organ podarja, da je koncesija neke vrste partnerstvo med javnim sektorjem in zasebnim podjetjem, ki zasebnemu podjetju prinaša dodatno vrednost na določenem področju. Koncesionarka ne izvaja svobodne gospodarske pobude na prostem trgu, ampak je podjetniško priložnost in s tem priložnost za ustvarjanje dobička dobila na podlagi posebnega javno pravnega akta.

5. Občina je po zakonu zadolžena v interesu občanov skrbeti za čim učinkovitejše delovanje in dostopnost mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni na svojem območju, zaradi česar ji daje zakon pravico, da kot koncedent samostojno odloča o tem, ali bo v javnem interesu privolila v predlagano spremembo odločbe o koncesiji. Upravni organ je pri odločanju o podeljevanju koncesij oz. spremembi koncesije upravičen, da odloča po prostem preudarku (diskrecijski pravici), pri tem je vezan na javno korist.

6. Pritožbeni organ navaja, da je organ prve stopnje pri odločanju pravilno upošteval Resolucijo, ta v točki 6.3.3 določa, da statusno preoblikovanje koncesionarja ne bo dovoljeno. V primerih, ko bi koncesionar želel statusno spremembo, bo koncesija prenehala in se bo ponovil razpis za koncesijo, na katerega se bodo lahko prijavili vsi izvajalci zasebne zdravstvene dejavnosti. Pritožbeni organ tudi ne more komentirati odločitev Ministrstva za zdravje v postopkih podelitve oz. sprememb koncesijskih razmerij glede družbe E. d.o.o., ki je zahtevala vpis dodatnega nosilca dejavnosti, saj primer ne gre enačiti s prenosom koncesije. Pritožbeni organ ponovno poudari, da je upravni organ pri svoji odločitvi vezan na javno korist, zato je v okviru odločanja po prostem preudarku oz. diskrecijski pravici lahko upošteval ali bi prišlo do izboljšave in povečanja dostopnosti do zdravstvenih storitev. V obrazložitvi pa se je organ prve stopnje skliceval na novelo ZZDej-K zgolj zato, ker je direktorica A. na ustni obravnavi izjavila, da naj se zaradi sprejetja novega zakona počaka s podeljevanjem novih koncesij in prenosom le-teh, ker bo potrebno spremeniti vse že sklenjene koncesijske pogodbe. Ne glede na to je upravni organ svojo odločitev oprl na zakonodajo veljavno v času njegovega odločanja. Upravni organ je postopek pravilno vodil in opravil ustno obravnavo, katere se je udeležila tožeča stranka s svojo pooblaščenko. Na ustni obravnavi jima je bila dana možnost, da se izjavita in tam bi lahko vpogledali tudi v izdano negativno mnenje C. Uradna oseba je dolžna zagotoviti možnost sodelovanja stranke, ni pa stranka dolžna sodelovati.

7. Tožeči stranki pred naslovnim sodiščem vlagata tožbo, v kateri navajata, da je izpodbijani akt nezakonit, saj ni bil sprejet na pravilni materialni podlagi, kršena so bila tudi pravila postopka, dejansko stanje pa ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožeči stranki poudarjata, da gre za prenos dejavnosti, ki se bo opravljala v nespremenjenih okoliščinah. Ostala bo ista ambulanta, ista oprema, ista izvajalka in isti pacienti. Tožeči stranki navajata, da je temeljni zakon na področju zdravstvene dejavnosti ZZDej, ki ureja vprašanje pristojnosti in pooblastil koncedenta, ne ureja pa niti postopka podeljevanja niti prenosa koncesijskih razmerij. V državnem zboru je bila sicer sprejeta novela K, ki je začela veljati z dnem 17. 12. 2017, zato za odločanje v predmetnem postopku ni relevantna, saj je bila prvostopna odločba izdana dne 4. 12. 2017. Ker je treba izhajati in upoštevati v času odločanja veljavno zakonodajo, so materialna podlaga lahko samo ZJZP, Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), ki so veljali na dan 4. 12. 2017. Ker ZZDej vprašanja prenosa koncesij izrecno ne ureja, se za ureditev takšnih razmerij neposredno uporabljajo določbe ZJZP. Upravni organ je nepravilno uporabil tretji odstavek 42. člena ZZDej, saj se ta nanaša na podelitev nove koncesije, tožeči stranki pa sta zahtevali zgolj prenos koncesije. Mnenje C. je relevantno samo v primeru podelitve nove koncesije, ne pa v primeru prenosa koncesije. Upravni organ bi moral uporabiti določbo 74. člena ZJZP, ki v prvem odstavku določa, da zasebni partner dejavnosti, ki je predmet javno zasebnega partnerstva, deloma ali v celoti ne sme prenesti na tretje osebe, razen če za to predhodno pridobi pisno soglasje javnega partnerja. V drugem odstavku pa, da sme zasebni partner posebne ali izključne pravice prenesti na drugega izvajalca le v skladu z zakonom in ob predhodnem soglasju javnega partnerja. V skladu s to pravno podlago je prvotožeča stranka podala vlogo za prenos koncesijskega razmerja. Določba 74. člena ZJZP ne določa obveznosti koncendenta, da pridobiva kakršnakoli mnenja ali soglasja v postopku, niti ni podlage, da bi A. v postopku sodeloval kot stranski udeleženec, ker ni nosilec nikakršnih pravic ali obveznosti, pa tudi odločba v tem postopku ne more imeti nikakršnih vplivov na njegove pravice ali obveznosti. Ker je tožena stranka odločala o pravici iz naslova zagotavljanja zdravstvenega varstva, ki je ena od temeljnih pravic iz 51. člena Ustave RS, bi morala odločati o zahtevi, vezani neposredno na to pravico izključno na podlagi določil zakona. Na podlagi ZJZP je izključno v domeni tožene stranke ali bo izdala soglasje k prenosu koncesije ali ne. Tožeči stranki poudarjata, da iz vsebine mnenj C. in stališča A. ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih zakonsko dopustnih in določenih meril in kriterijev, sta oba organa podala svoji mnenji. Razlog, zaradi katerega je C. podal negativno mnenje je zelo pavšalen in brez podlage v materialnem pravu. Stališče C. ni utemeljeno in ga ni mogoče z ničemer preveriti. Mnenje tožeči stranki tudi ni bilo nikoli vročeno in se z njim ni mogla v celoti seznaniti.

8. Tožeči stranki opozorita na javno dostopen izpis podatkov iz spletnega portala C., pod rubriko izvajalci zdravstvenih storitev, iz katerega je razvidno, da je vsaj 60 % izvajalcev zdravstvenih storitev pravnih oseb, večina gospodarske družbe, nekaj je tudi zavodov. Tožeči stranki še dodajata, da se s spremembo statusne oblike izvajanja dejavnosti v ničemer ne spreminjajo pravice in obveznosti iz sklenjene koncesijske pogodbe. Mnenje C. pa je pomembno pri podelitvi koncesije zgolj z vidika možnosti presoje zagotavljanja financiranja programa in obsega podelitve koncesijske pravice.

9. Tožeči stranki izpostavljata, da Resolucija ne predstavlja materialne zakonske podlage za odločanje v upravnem postopku, ampak je po naravi in vsebini samo nekakšna smernica vladi in resornemu ministrstvu. Sama Resolucija je po vsebini samo okvir programa, ki naj bi omogočil pacientom dostop do zdravstvenih storitev v skladu s pacientovimi pravicami. Resolucija zgolj predvideva in opisuje možne bodoče ukrepe. Iz objav v Uradnem listu RS z dne 21. 4. 2016 pa je razvidno, da je ministrstvo podalo soglasje k podelitvi ali prenosu koncesij na pravne osebe.

10. Tožeči stranki poudarjata, da je prvotožeča stranka prevzemnik vseh pravic in obveznosti, zato tožena stranka po načelu in pravilu subjektivne spremembe koncesijskega razmerja, nima podlage, da bi izdano soglasje k prenosu koncesijskega razmerja zavrnila. Soglasje k prenosu bi lahko zavrnila le v primeru, če npr. tožeča stranka ne bi izpolnjevala pogojev za opravljanje in izvajanje zobozdravstvenih dejavnosti. Vse to je v skladu z določbo 667. člena ZGD-1 in 131. člena ZJZP. Sama podlaga za prenos in izdajo soglasja pa je v določbi 74. člena ZJZP. ZJZP namreč nikjer ne določa pogoja, da bi morala biti za prenos koncesije izkazana izboljšava ali povečanje dostopnosti do zdravstvenih storitev. Takšna razlaga, ki sta jo podala upravna organa je v popolnem neskladju z določbo o pravici do svobodne gospodarske pobude. Ker pa je tožena stranka v podobnih primerih dovolila prenos koncesije, v primeru tožečih strank pa ne, pomeni odločitev tožene stranke kršitev pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS. Tožeči stranki sodišču predlagata, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

11. Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa posredovala upravni spis.

12. Stranka z interesom A. je v obravnavani zadevi poslala vlogo, v kateri navaja, da prenos koncesije iz enega imetnika na drugega niti po določbah ZZDej niti po ZJZP ni mogoč. To, da institut prenosa koncesije ni bil vključen v ZZDej, kaže na to, da zakonodajalec prenosa kot oblike pridobitve koncesije ni želel določiti in ne, bi zaradi tega lahko vstopile v veljavo splošne določbe ZJZP. Tožena stranka je pravilno uporabila določbe 42. člena ZZDej. Tudi v primeru, da bi se subsidiarno uporabljale določbe ZJZP, pa ta zakon v 131. členu določa, da je treba pred prenosom razmerja na novega izvajalca pridobiti dovoljenje oz. soglasje javnega partnerja, torej tožene stranke, ki pa v obravnavanem primeru soglasja ni podala. ZGJS pa določa, da za opravljanje koncesirane gospodarske javne službe lahko koncesionar prenese koncesijo na drugo osebo samo, če je prenos predviden v koncesijski pogodbi, v obsegu, kot ga le-ta predvideva. V obravnavanem primeru pa prenos koncesije v koncesijski pogodbi ni predviden. Stranka z interesom sodišču predlaga, da sodišče tožbo zavrne in ji povrne stroške postopka.

13. Tožba je nedovoljena.

14. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon, in sicer v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZUS-1, po katerem odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika.

15. Sodišče mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, če so kumulativno izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno naštel z določili 1. do 8. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Kolikor te niso izpolnjene, s sklepom tožbo zavrže na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1.

16. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je nosilec koncesije drugotožeča stranka, prvotožeča stranka pa bi bila nov prevzemnik koncesije v primeru, da bi upravni organ prenos dovolil. Vlogo za izdajo soglasja k prenosu koncesijskega razmerja in sklenitev koncesijske pogodbe je v upravnem postopku podala prvotožeča stranka, torej stranka, ki ni nosilec koncesijskega razmerja o katerem se odloča, ampak morebitni pridobitelj. Iz teorije in ustaljene sodne prakse izhaja, da je odločitev imetnika pravice ali bo podal vlogo na podlagi katere se bo odločalo o njegovi pravici. Tretja oseba ne more zahtevati odločanja o tuji pravici. Prvotožeča stranka ni bila upravičena oseba za predlaganje sprememb v zvezi s koncesijsko pogodbo drugotožeče stranke.¹ Že iz tega razloga bi upravni organ prve stopnje moral vlogo prvotožeče stranke zavreči, ne pa o njej vsebinsko odločiti. Po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ s sklepom zavreči zahtevo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 42. člena ZUP je stranka v upravnem postopku vsaka fizična ali pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po drugem odstavku navedenega člena so stranke lahko tudi drugi, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku.

17. Tožeči stranki sta v postopku vložili vsaka svojo pritožbo, organ druge stopnje je o pritožbah odločil z dvema odločbama, ki pa imata isto opravilno številko in datum (št. 143-05-4/98 z dne 23. 2. 2018), obe pritožbi je zavrnil iz istih razlogov. S tem ni odpravil procesne kršitve organa prave stopnje, obe tožeči stranki pa sta ostali stranki upravnega postopka.

18. Po vročitvi odločitve organa druge stopnje sta tožeči stranki po skupni pooblaščenki vložili predmetno tožbo.

19. Kot določa 42. člen ZZDej veljaven na dan (4. 12. 2017) izdaje upravne odločbe prve stopnje, koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oz. mestni upravni organ pristojen za zdravstvo s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje. Drugi odstavek navedenega člena določa, da koncesijo za opravljanje javne službe v drugih zdravstvenih dejavnostih podeli z odločbo ministrstvo pristojno za zdravje. Tretji odstavek pa, da morajo v postopku odločanja organi iz prejšnjih odstavkov pridobiti mnenje C. in pristojne zbornice ali strokovnega združenja.

20. Navedeni člen se torej nanaša na postopek podelitve koncesije, za katerega pa je na podlagi ZJZP² (veljavnega na dan odločanja upravnega organa prve stopnje) obvezno opraviti javni razpis. V obravnavani zadevi, pa javni razpis ni bil izveden.

21. ZZDej, ki kot specialni zakon ureja področje koncesij na področju zdravstvene dejavnosti, instituta prenosa koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti ne pozna. To, da ta institut ni bil vključen v ZZDej, kaže na to, da zakonodajalec prenosa kot oblike pridobitve koncesije ni želel določiti in ne, da bi zaradi tega lahko vstopile splošne določbe ZJZP.³ V sodni praksi⁴ je sprejeto stališče, da prenos koncesije ni materialno pravno določena pravica posameznika. Tudi iz določb Ustave RS ali prava Evropske unije ne izhaja zahteva, da se na področju zdravstvene dejavnosti uredi prenos koncesije kot pravica imetnika koncesije.⁵ Pravica do prenosa koncesije nima zakonske podlage, v obravnavanem primeru pa tudi ni bila predvidena v koncesijski pogodbi drugotožeče stranke. Tožena stranka tako ni odločala o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke v upravnem postopku⁶ v smislu 1. in 2. odstavka 2. člena ZUP.

22. Ker upravni organ ni odločal o pravici ali pravni koristi tožečih strank, z odločbo pa tudi ni posegel v njun pravni položaj, saj se ta ni spremenil, prav tako s tožbo v upravnem sporu tožeči stranki ne moreta spremeniti ali izboljšati svojega pravnega položaja, saj v postopku ne uveljavljata sodnega varstva materialnopravno določne pravice, je sodišče na podlagi 3. točke 36. člena ZUS-1 tožbo prvotožeče stranke zavrglo, tožbo drugotožeče stranke pa prav tako zavrglo na podlagi 6. točke 36. člena ZUS-1, vse v povezavi z drugim odstavkom navedenega člena. Prenos koncesije na podlagi ZZDej namreč ni pravica imetnika koncesije. Tako pravico bi moral zakon izrecno določiti, vendar iz navedene zakonske ureditve to ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz ZJZP.⁷

23. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.

24. Povrnitev stroškov upravnega postopka je zahtevala tudi stranka z interesom. Ker ZUS-1 ni uredil vprašanja povrnitve stroškov strank z interesom, se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabijo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka. Stranka z interesom je objektivno gledano uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena in je načeloma upravičena do povračila stroškov postopka. Vendar pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, ki določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Stroški za posamezno vlogo so potrebni, če so v vlogi stranke navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve, oziroma vplivajo na odločitev sodišča (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015, tudi Upravno sodišče RS v sodbi, št. I U 1606/2014 z dne 6. 11. 2015, itd.). Stranka z interesom je v vlogi ponovila navedbe, ki jih je podala že v postopku pred upravnima organoma, s tem ni bistveno prispevala k razjasnitvi same zadeve ali vplivala na odločitev sodišča. Sodišče je zato zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zavrnilo.

25. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb v tožbi po vsebini ni opredelilo, zato tudi ni opravilo glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS, opr. št.I U 1332/2012 z dne 10. 1. 2013.
² V 3. členu ZJZP je določena subsidiarna uporaba tega zakona za postopke sklepanja in izvajanja javno-zasebnega partnerstva glede vprašanj, ki s specialnim predpisom niso urejena.
³ Tako Vrhovno sodišče v Sklepu, opr. št. I Up 208/2017 z dne 6. 2. 2019.
⁴ Npr. Upravno sodišče RS v Sklepu, opr. št I U 584/2016 z dne 22. 6. 2017.
⁵ Tako iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 208/2017 z dne 6. 2. 2019.
⁶ Tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 584/2016 z dne 22. 6. 2017.
⁷ Vrhovno sodišče RS, opr. št. I Up 208/2017 z dne 6. 2. 2019.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 217/2017-17
• UPRS Sklep I U 584/2016-16
• UPRS Sodba I U 115/2018-16