UPRS Sodba I U 970/2021-16

Jedro

Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, pristojni sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno.

Za presojo okoliščin, o katerih je pravnomočno odločilo že sodišče, ni pristojno niti upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. Toženka (tj. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS) je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj, tujcu katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.

Tožnik ima sicer prav, da se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo ratificirane in mednarodne pogodbe v Republiki Sloveniji neposredno in da je EKČP del našega pravnega reda in jo je treba uporabljati neposredno. Kar pa ne pomeni, da bi morala toženka v upravnem delu izročitvenega postopka ponovno presojati kršitve 3. in 6. člena EKČP, ki jih tožnik uveljavlja z istimi razlogi, kot jih je v sodnem delu izročitvenega postopka in o katerih je že pravnomočno odločeno. Sodišče se strinja, da je tudi v upravnem delu izročitvenega postopka treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1. Ministrica za pravosodje je z odločbo št. 56010-21/2019/58 z dne 12. 5. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) dovolila izročitev tožnika pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi pomoči pri kaznivem dejanju poneverbe po posebej veliki vrednosti po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije (I. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločila je, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji iz 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije, in sicer: (a) da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; (b) da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; (c) da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila, preden je bila dovoljena izročitev (II. točka izreka izpodbijane odločbe). Odločeno je bilo še, da bo tožnikovo predajo pristojnim organom Ruske federacije skladno z drugim odstavkom 532. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije (III. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil tožnik 24. 5. 2021 priveden pred preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani na podlagi mednarodne tiralice, ki ga je zoper njega izdalo Okrožno sodišče Verkhnesaldinskiy v regiji Sverdlovsk, Ruska federacija. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kpd 26496/2019 z dne 24. 5. 2019 zoper tožnika odredilo ukrep javljanja na policijski postaji in s sklepom I Ks 26496/2019 z dne 27. 10. 2020 (v nadaljevanju sklep 27-10-20) odločilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika pristojnim organom Ruske federacije zaradi kazenskega pregona zaradi pomoči pri kaznivem dejanju poneverbe po posebej veliki vrednosti po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 26496/2019 z dne 23. 2. 2021 kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na sodnem zaslišanju izročitvi nasprotoval, ker meni, da v primeru njegove izročitve obstoji verjetnost kršitve 3. in 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94, v nadaljevanju: EKČP) zaradi slabih razmer v priporu in kršitve pravice do pravičnega sojenja.

4. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 29. 7. 2020, še ni bilo pravnomočno odločeno, zato na podlagi tretjega odstavka 530. člen ZKP in sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr sodba VS RS, št. I Up 1049/2001 z dne 8. 5. 2002) ter Upravnega sodišča RS¹ to ni ovira za tek izročitvenega postopka. Toženka pojasni, da glede na določbe 33. člena Konvencije o statusu beguncev z dne 28. 7. 1951, ki določa, da odločbe o izročitvi ni dopustno izvršiti, če so podane ovire za njeno izvršitev iz naslova odprtega postopka mednarodne zaščite, ki še ni pravnomočno zaključen, odločba o izročitvi tožnika ne bo izvršena do pravnomočno zaključenega postopka za pridobitev mednarodne zaščite.

5. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik pred pristojnim ruskim sodiščem v kazenskem postopku zaradi pomoči pri kaznivem dejanju poneverbe po posebej veliki vrednosti po četrtem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika Ruske federacije, ki je primerljivo s kaznivim dejanjem poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1). Gre za kaznivo dejanje, ki se sistematično uvršča med kazniva dejanja zoper premoženje. Toženka je povzela 18. in 24. točko sklepa 27-10-20 iz katere izhaja, da je sodišče pravnomočno ugotovilo, da je pristojni organ Ruske federacije podal zagotovila in garancije, da očitano kaznivo dejanje ni politično kaznivo dejanje. Pri tem je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani poudaril, da se izročitev ne odobri, če zaprošena pogodbenica kaznivo dejanje, zaradi katerega se izročitev zahteva, šteje za politično kaznivo dejanje ali kot dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, kar po mnenju sodišča v konkretnem primeru ni izpolnjeno (prvi odstavek 3. člena Evropske konvencije o izročitvi). Po mnenju sodišča iz dokazov v spisu in navedb tožnika ni mogoč zaključek, da gre za politično motivirano zadevo oziroma, da bi bila tožnik zaradi svoje politične pripadnosti podvržena diskriminatorni obravnavi. Pri tem je sodišče presojalo tudi navedbe in predložene dokaze v zvezi s članstvom tožnikove žene v stranki opozicijskega voditelja N.N., ki jih je ocenilo kot pavšalne in brez dokazov, ki bi jih potrjevali. Glede na to, da je toženka na pravnomočno odločitev sodišča glede presoje o političnem kazenskem pregonu vezano, tudi sama zaključuje, da se storjeno kaznivo dejanje ne uvršča med politična ali vojaška kazniva dejanja.

6. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da tožnik nasprotuje izročitvi v Rusko federacijo zaradi verjetnosti kršitve 3. člena EKČP in sicer verjetnost mučenja, nehumanega ravnanja s priporniki, sistematičnih kršitev pravic pripornikov, zapornikov in političnih aktivistov, slabih bivanjskih razmer v priporih ter zaporih, pri čemer se sklicuje na dokaze, predložene v sodnem delu izročitvenega postopka (Poročilo Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja-CPT, policijski zapisnik z dne 14. 9. 2020, Poročilo Odbora za preprečevanje mučenja Organizacije Združenih narodov, članki, ki opisujejo razmere v zaporih SIZO-2, SIZO-3 in IK-6, izkaznice o statusu prosilcev za mednarodno zaščito, spletne objave o stanju v ruskih zaporih, itd.). V pisni izjavi je tožnik povzel tudi izseke iz novejših poročil, ki obravnavajo stanje človekovih pravic v Rusiji (Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2020, Poročilo organizacije Memorial in Poročilo o stanju v zaporskih institucijah v regiji Sverdlovska Združenja Human Rights Defenders of Urals).

7. Toženka je v izpodbijani odločbi povzela trenutno veljavni Zakon o kazenskem postopku, ki med pogoje za dovolitev izročitev, za presojo katerih je pristojen minister, ne prišteva več ugotavljanja obstoja verjetnosti, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo. Meni, da ministrica za pravosodje svoje odločitve glede vprašanj, ki so že bila obravnavana v sodni fazi odločanja o izročitvi, ne more sprejeti mimo in v nasprotju s pravnomočno odločitvijo kazenskih sodišč, saj je na njih vezana, pri čemer se sklicuje na najnovejšo sodno prakso Upravnega sodišča². Glede na to, da je o teh okoliščinah pravnomočno odločilo že kazensko sodišče, v njih minister za pravosodje ne more posegati, ker za to ni pristojen, prav tako pa ne upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. Toženka meni, da je minister za pravosodje po 530. členu ZKP pristojen, da ugotovi ali je bila tujcu priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.

8. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani presodil, da razmere v instituciji Preiskovalni zapor št. 6 Glavne uprave federalne službe za izvrševanje kazni Rusije v Sverdlovski pokrajini (FKU SIZO-6 GUFSIN) oziroma instituciji morebitnega prestajanja kazni (Zvezni zavod za prestajanje kazni, prevzgojni zapor št. 6 - GUFSIN), kamor naj bi bil tožnik nameščen v primeru izročitve, ne izkazujejo konkretne nevarnosti kršitev 3. člena EKČP. Okrožno sodišče je kot pavšalne in nedokazane ocenilo navedbe v zvezi s članstvom žene v stranki opozicijskega voditelja Sergeja Navalnega. Po mnenju sodišča ni mogoč zaključek, da gre za politično motivirano zadevo oziroma, da bi bil tožnik zaradi svoje politične pripadnosti podvržena diskriminatorni obravnavi oziroma nečloveškemu ravnanju. Sodišče je presodilo, da navedbe o prejetih grožnjah žene, izhajajo zgolj iz njenih navedb, zaradi česar je ocenilo, da te ne vzdržijo resne presoje. V zvezi s tem je Višje sodišče v Ljubljani izpostavilo, da je verodostojnost anonimih grozilnih sporočil, še posebej v smislu pošiljateljev, ki naj bi bili pripadniki državnih organov vprašljiva, zaradi česar ni sledilo navedbam, da v državi prosilki obstoji nevarnost za njeno življenje. Po presoji sodišča navedbe in dokazi niso omajale prejetih zagotovil države do te mere, da bi lahko sodišče ugotovilo konkretno nevarnost kršitve določb iz 18. člena Ustave RS oz. 3. člena EKČP. Ob tem je Višje sodišče v Ljubljani ob odločanju o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča očitke o slabem stanju v ruskih zapornih institucijah, o ne objavah poročil CPT, o omejitvi izvrševanja sodb ESČP, o obstoju primerov mučenja in nehumanega ravnanja v konkretnih institucijah, o neobstoju mehanizma neodvisne preiskave za obtožbe o mučenju in sodbah ESČP zoper Rusijo zaradi kršitev človekovih pravic, kot neutemeljene zavrnilo. Višje sodišče je potrdilo zaključke okrožnega sodišča, da dana zagotovila o ustreznosti razmer prestajanja kazni v konkretnih ustanovah ustrezajo varstvu pravic, zagotovljenih z EKČP in da posledično ne obstoji realno in konkretno tveganje in znatni temelji za zaključek, da bi bila oseba v državi prosilki lahko podvržena kršitvam 3. člena EKČP.

9. Toženka je pojasnila, da sta se do očitka in dokazov glede verjetnosti kršitev 3. člena EKČP v zvezi z 18. členom Ustave RS pravnomočno opredelili že pristojni sodišči in zato gre za pravnomočno razsojeno zadevo, zaradi česar toženka ni izvajala dokazov in presojala novo predloženih povzetkov poročil (Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2020, Poročilo organizacije Memorial in Poročilo o stanju v zaporskih institucijah v regiji Sverdlovska združenja Human Rights Defenders of Ural). Toženka je še zapisala, da je bil zapisnik Policije z dne 14. 9. 2020 o sprejemu ustne obravnave predložen in upoštevan že v sodnem delu izročitvenega postopka, in sicer pri presoji sodišča o ogroženosti varnosti tožnika v državi prosilki.

10. Iz izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je tožnik v sodnem delu izročitvenega postopka zatrjeval, da v Rusiji ne bo deležen poštenega postopka in da mu bo kršena pravica do ustrezne obrambe ter se pri tem skliceval na navedbe komisarke za človekove pravice Sveta Evrope za človekove pravice ter sodno prakso ESČP zoper Rusijo, kjer je sodišče ugotovilo tudi kršitev 6. člena EKČP. V svoji pisni izjavi je navedel, da zadnja poročila, ki obravnavajo področje, povezano s 6. členom EKČP, dokazujejo sistematične kršitve pravic zapornikov, obdolžencev in političnih aktivistov ter kršitve pravice do poštenega sojena zaradi izpostavljenosti sodnikov političnim interesom. V izjavi je povzel izseke iz Poročila ameriškega zunanjega ministrstva za leto 2020, Poročila organizacije Memorial in Poročila o stanju v zaporskih institucijah v regiji Sverdlovska Združenja Human Rights Defenders of Urals. Toženka je ugotovila, da sta se do navedenega očitka in v sodnem delu izročitvenega postopka predloženih dokazov opredelili tudi pristojni sodišči.

11. Toženka je opozorila na sodno prakso ESČP³, iz katere izhaja, da se varstvo pravice iz 6. člena EKČP v zadevah izročitev in izgonov lahko uveljavlja le izjemoma, t.j. v primerih očitnega odrekanja te pravice (»flagrant denial of justice«) v držav prosilki. Navedeni test po prepričanju ESČP presega nepravilnosti ali pomanjkanja procesnih varovalk v postopkih, ki pridejo v poštev pri presoji kršitev 6. člena EKČP znotraj posamezne države pogodbenice konvencije. V zadevi Othman proti Združenemu kraljestvu je sodišče zapisalo, da v dvaindvajsetih letih po sodbi v zadevi Soering ni ugotovilo kršitve 6. člena EKČP osebam v zadevah izgonov, saj se uporablja strogi test presoje poštenosti postopka. Po stališču ESČP pojem »flagrant denial of justice« predstavlja sinonim za sojenje, ki je v očitnem nasprotju z določbo iz 6. člena oz. načeli, ki jih vsebuje. Gre torej za tako hude kršitve, ki pomenijo izničenje samega bistva te pravice. Sodišče med primere takšnih kršitev prišteva denimo obsodbo v nenavzočnosti brez možnosti ponovnega odločanja o pritožbi⁴, določene primere kršitev pravic do obrambe⁵, odločitev o priporu brez možnosti preizkusa zakonitosti njegove odreditve pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem ter namerno in sistematično odrekanje pravice do odvetnika, predvsem osebam pridržanim v tujini⁶. Pri presoji tega testa ESČP uporablja enako dokazno breme in dokazni standard kot pri pravici iz 3. člena EKČP, in sicer da je na osebi, ki se izroča, da predloži dokaze, ki dokazujejo, da obstajajo utemeljeni razlogi, da bo oseba v primeru izročitve v državi prosilki izpostavljena tako hudim kršitvam poštenega postopka, ki predstavljajo izničenje samega bistva pravice iz 6. člena EKČP.

12. Toženka v splošnem ni dvomila v verodostojnost poročila, ki ga je izdalo zunanje ministrstvo ZDA za leto 2020 in ga je v dokaz o verjetnosti kršitve 6. člena EKČP predložil tožnik, čeprav mu glede na politične odnose med ZDA in Rusijo ne more dati enake teže kot poročilom neodvisnih mednarodnih organizacij ali nevladnih organizacij, saj gre za poročilo državnega organa tuje države. Ne glede na navedeno pa je ugotovila, da iz predmetnega poročila izhaja, da ruski zakon določa pravico do poštenega in javnega sojenja ter neodvisno sodstvo, pri čemer v praksi lahko prihaja do vplivov na sodnike zlasti v odmevnih in politično občutljivih zadevah. V zvezi s tem je toženka ugotovila, da v predmetni zadevi ne gre za takšno naravo primera, kar vodi v zaključek, da ni mogoče govoriti o izničenju pravice do obrambe iz razloga odvisnega sodstva. Prav tako poročilo navaja možnost pritiska na zagovornike, ki zastopajo stranke, ki so predmet politično motiviranega pregona. Kot je že pravnomočno ugotovilo sodišče v tožnikovem primeru ne gre za politično motiviran kazenski pregon, zaradi česar tudi ni utemeljen sklep, da bo zagovornik deležen nedopustnih pritiskov. Nadalje poročilo navaja, da je skladno z ruskim zakonom obdolžencem zagotovljena pravica do brezplačne pomoči odvetnika, domneva nedolžnosti, obveščenost o obtožbah in navzočnost na sojenju. Zagovorniki lahko obiskujejo stranke v priporu, pri čemer so nekateri izpostavili, da jim v praksi niso vedno omogočili dostop do strank. Nadalje poročilo izpostavlja primer obsojenca, ki je bil najprej oproščen, po pritožbi odvetnika pa ponovno sojen in spoznan za krivega kaznivega dejanja spolne zlorabe mladoletnice. Iz navedenega Poročila torej po oceni toženke v luči standardov ESČP ne izhajajo primeri izničenja pravice do poštenega sojenja, kar velja tudi za ostali predloženi poročili, ki obravnavata predvsem vidik pravice iz 3. člena EKČP.

13. Toženka se pri oceni verodostojnosti garancij pridružuje zaključkom sodišč, da gre za zagotovila Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, ki je država pogodbenica EKČP, da so zagotovila konkretna in specifična ter da ni razlogov za dvom v njihovo verodostojnost, saj je odgovornost za njihovo uresničevanje jasna in sloni na Generalnem državnem tožilstvu Ruske federacije. Tožnikove navedbe in predloženi dokazi v sodnem in upravnem delu izročitvenega postopka po oceni toženke zagotovil pristojnih organov države prosilke, prejetih po diplomatski poti, niso omajali do te mere, da bi z vidika standardov ESČP lahko govorili o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Glede na to, da sta že pristojni sodišči sprejeli odločitev, da ne obstoji verjetnost kršitve 6. člena EKČP, kot tudi, da tožnik ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja (t.i. »flagrant denial of justice«), toženka zaključuje, da ni podana verjetnost, da bi bil tožniku v državi prosilki kršena pravica do poštenega postopka v taki meri, da bi šlo za njeno očitno odrekanje oziroma izničenje le-te. V izročitvenem postopka je bilo ugotovljeno, da v primeru tožnikove izročitve ni izkazana verjetnost kršitve človekovih pravic, zagotovljenih z Ustavo RS in EKČP. Izročitev je skladno s 14, in 15. členom Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom ZKP, omejena z načelom specialnosti, saj se mu tožnik ni odpovedal.

14. Toženka je po tem, ko sta Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom 27-10-2020 in Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Kp 26496/2019 z dne 23. 2. 2021 pravnomočno presodili, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika v Rusko federacijo in po ugotovitvi, da ni podan nobeden od pogojev za zavrnitev izročitve po tretjem odstavku 530. člena ZKP, prošnji pristojnega organa Ruske federacije ugodila in dovolila tožnikovo izročitev pristojnim organom Ruske federacije.

Povzetek tožnikovih navedb

15. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo in predlagal, da jo sodišče odpravi in izročitve ne dovoli.

16. Navaja, da je ves čas postopka dokazoval, da izročitev v Rusijo gotovo pomeni kršitev 3. člena EKČP. Uporabil je obstoječa pravna sredstva do odločitve višjega sodišča in tekom postopka predložil številna poročila, dokazila in stališča mednarodnih varstvenih mehanizmov, kot tudi subjektivno ogroženost skozi grožnje, ki jih je prejemal in jih še prejema ves čas izročitvenega postopka. Višje sodišče je vsa poročila mednarodnih varstvenih teles (Sveta Evrope in Organizacije združenih narodov) zavrnilo kot neutemeljene, po drugi strani pa v celoti sledilo navedbam Generalnega državnega tožilstva Ruske federacije, da bodo njene pravice spoštovane ter dalo za to tudi določene garancije. Policija prijav zaradi groženj po telekomunikacijskih sredstvih, ki jih je podala dne 14. 9. 2020 še ni preiskala. Tožnik meni, da zato, ker v zvezi z ruskimi zapori in pripori obstajajo številna poročila in ugotovitve, med drugim tudi zadnje ugotovitve Odbora za preprečevanje mučenja pri Združenih narodih, da gre za sistemske kršitve, dana zagotovila ne bi smele odpravljati dvoma, temveč nakazujejo na temeljit pregled obstoječih poročil. Meni, da bi morala Slovenija kot članica Sveta Evrope, od države prosilke zahtevati predložitev neodvisnih poročil nadzornega telesa, v tem primeru Odbora za preprečevanje mučenja, pred sprejemom odločitve o izročitvi. V nasprotnem primeru Slovenija, po mnenju tožnika, spodkopava vlogo Sveta Evrope in pomen varstva človekovih pravic v okviru le-tega, sama pa krši pozitivno obveznost skrbnega ravnanja, t.j. preverjanja, ali v državi prosilki obstaja učinkovit sistem zaščite proti mučenju, vključno s tem ali je država pripravljena sodelovati z mednarodnimi nadzornimi institucijami (vključno z mednarodnimi nevladnimi organizacijami za varstvo človekovih pravic), na kar ESČP posebej opozarja v sodbi Labsi v. Slovakia.

17. Tožnik navaja, da so s strani države prosilke dane garancije politične in ne pravno obvezujoče in kot take ne predstavljajo del izreka in pravice izročene osebe, da se po izročitvi nanje sklicuje. Zaporske in priporske institucije, v katere so izročene osebe nameščene, so praviloma od siceršnjega prebivališča izročene osebe oddaljene več tisoč kilometrov, kar zopet konstituira kršitev 8. člena EKČP (pravica do zasebnega in družinskega življenja), saj priprtih oz. zaprtih oseb ne morejo obiskovati niti njihove družine, pa tudi verjetnost, da jih bodo redno obiskovali predstavniki države je zelo malo verjetno. Poudarja, da bi morali biti takšni obiski predstavnikov države nenapovedani in nenadzorovani, česar garancije niti ne omenjajo.

18. Tožnik meni, da minister za pravosodje (in upravno sodišče v primeru sodnega nadzora) pri svoji odločitvi v postopku izročitve ni vezan na odločitev sodišča, saj ZKP ne določa, da je minister za pravosodje vezan na odločitev iz 527. in 528. člena ZKP, ampak zgolj to, da se v primeru izpolnjevanja pogojev za izročitev zadeva pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi (528. člen ZKP). V skladu z 8. členom Ustave RS se ratificirane in mednarodne pogodb v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno; EKČP je torej del našega pravnega reda in jo je treba uporabljati neposredno. Tožnik trdi, da minister za pravosodje torej ni zgolj upravičen napraviti samostojne presoje obstoja kršitev EKČP, ampak je takšno presojo celo dolžan napraviti. K temu ga zavezuje Ustava RS (8. člen v povezavi s 153. členom). Poleg tega je minister za pravosodje tisti, ki odloči o izročitvi in ima v zvezi z izročitvijo že po sistematiki ZKP »zadnjo besedo« (podvrženo sodnemu nadzoru). V nasprotnem primeru bi namreč lahko nastala situacija, da bi se po odločitvi iz 527. in/ali 528. člena ZKP sodna praksa ESČP in/ali okoliščine v državi prosilki spremenile (na slabše), pa bi moral minister kljub temu dovoliti izročitev zahtevane osebe. V zvezi s tem je pomemben poudarek, da ZKP zoper odločitev iz 527. in/ali 528. člena ZKP ne predvideva nobenega izrednega pravnega sredstva (niti obnove). Vezanost ministra na (pozitivno) odločitev iz 527. in/ali 528. člena ZKP bi torej lahko pripeljala do pravno nevzdržnih situacij, ki bi Republiko Slovenijo izpostavilo tveganju obsodbe pred ESČP. Očitno se je že sam predlagatelj novele ZKP zavedal, da mora imeti tudi minister za pravosodje možnost, da neodvisno in nevezano na pravnomočno (pozitivno) odločitev o izpolnjevanju pogojev za izročitev le-te ne dopusti. V zgoraj citiranem predlogu je namreč navedeno, da »kljub pravnomočni odločitvi sodišča [ ... ] lahko minister odkloni izročitev državi prosilki, če oceni, da izročitev ne bi bila primerna«. Stvarni pristojnosti (kazenskega) sodišča na eni strani ter ministra za pravosodje (oziroma upravnega sodišča) na drugi strani nista komplementarni in izključujoči se; pristojnosti sta vzporedni in med seboj neodvisni. Pri končni odločitvi glede izročitve zahtevane osebe namreč ne gre za vprašanje, ali sme minister za pravosodje zavrniti izročitev iz konvencijskega razloga kljub temu, da mu ZKP te možnosti izrecno ne daje, ampak za vprašanje, ali je to dolžan storiti ob neposredni uporabi EKČP. Tožnik je prepričan, da mora. Zapisano prav tako velja za preostale »konvencijske« razloge za zavrnitev zahteve za izročitev. Gre za tiste primere, ki jih ZKP (izrecno) niti ne našteva med pogoji za izročitev. Že zgolj zaradi tega je treba šteti, da jih lahko presojata tako (kazensko) sodišče kot minister za pravosodje in da slednji ni vezan na odločitev iz 527. in 528. člena ZKP.

19. Tožnik še navaja, da Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (v nadaljevanju Odbor) opravlja redne in "ad hoc" obiske. Redni obiski se opravljajo na štiri leta, "ad hoc" obiski pa po potrebi. V obdobju od ratifikacije Evropske konvencije o preprečevanju mučenja v letu 1998 je bilo v Rusiji opravljenih 29 obiskov, 7 rednih in 22 izrednih. Od vseh poročil o teh obiskih je Rusija dovolila objavo štirih (4). V Sloveniji je bilo od ratifikacije v letu 1994 opravljenih 5 rednih (nič izrednih) obiskov in objavljena so vsa poročila o teh obiskih. Dejstvo, da Rusija ne dovoli objave poročil o ugotovitvah Odbora, iz katerih bi Slovenija lahko črpala relevantne podatke, potrebne za ugotavljanje verjetnosti kršitev 3. člena EKČP, mora pretehtati garancijo, ki jo je Rusija, v zvezi z izročitvenim postopkom dala. Med drugim je odgovornost Slovenije, da spodbuja članice Sveta Evrope, torej tudi Rusko federacijo, da izpolnjujejo svoje obveznosti po EKČP tudi tako, da objavljajo vsa poročila, iz katerih lahko ostale članice črpajo informacije in podlage za odločitve (npr. izročitve), ki jih v zvezi s tem sprejemajo. Na regionalnem nivoju namreč ni zanesljivejšega instrumenta in nadzora za spremljanje uresničevanja človekovih pravic, kot je Svet Evrope. Položaj zaostruje tudi pomanjkanje možnosti mednarodnega nadzora, saj tudi komisarju Sveta za človekove pravice Sveta Evrope v Rusiji ponujajo nezadostne pogoje za obisk.

20. Tožnik posebej izpostavlja, da je Ruska federacija dne 14. 3. 2020 sprejela spremembe k Ustavi iz katerih izhaja, da se odločbe mednarodnih organov, sprejete na podlagi mednarodnih pogodb ne izpolnijo, če niso skladne z Ustavo. Pristojnost Ustavnega sodišča Ruske federacije, da razglasi sodbo za neizvršljivo kot tako in s tem konec postopka izvršitve, je v nasprotju z obveznostmi Ruske federacije po Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

21. Tožnik povzema v juliju 2018 zaključeno šesto zaporedno poročilo Odbora za preprečevanje mučenja pri Organizaciji Združenih narodov o implementaciji Konvencije ZN o preprečevanju mučenja (CAT) v Ruski federaciji, pri čemer so strokovnjaki odbora izrazili zaskrbljenost, da ruska definicija mučenja ni v celoti skladna s konvencijo in dodali, da obstajajo zanesljivi podatki, da se v državi široko izvaja mučenje ter nakazali potrebo po močni inkriminaciji mučenja. Nadalje so raziskovali navedbe o varnosti v pravosodnem sistemu države, očitkih mučenja, temeljnih pravnih jamstvih, (ne)dostopu do pravne pomoči od samega začetka aretacije, slabem dostopu do zdravstvene pomoči, video nadzoru, upravnemu priporu, nasilju nad ženskami v priporu, visoko stopnjo smrtnosti v priporih in kršitev načela nevračanja. V enem od odmevnejših primerov mučenja v ruskem zaporu v letu 2018 so predstavniki Odbora opozorili, da so prejeli dosledna in številna poročila, ki kažejo na pomanjkanje hitre, nepristranske in učinkovite preiskave obtožb o mučenju ali trpinčenju. V približno 1.000 zaporih v Rusiji je zaprtih več kot 600.000 ljudi, vsako leto pa zabeležijo 4.000 smrtnih primerov iz različnih vzrokov, kar je ena najvišjih stopenj v državah Sveta Evrope. Kot je nedavno sporočil Odbor ZN proti mučenju, v Rusiji ni mehanizma neodvisne preiskave za obtožbe o mučenju. Na ravni Odbora ministrov Sveta Evrope prav tako ni skoraj nobenega napredka pri skupini Mikheyev, ki zadeva mučenje ali nečloveško in poniževalno ravnanje, ki je bilo storjeno pritožnikom v policijskem priporu zaradi pridobivanja izpovedi in smrti sorodnikov vlagateljev zaradi slabega ravnanja in pomanjkanja učinkovitih preiskav v zvezi s tem; nepravilnosti, povezane z aretacijo in pridržanjem v policijskem pridržanju, zlasti samovoljnim pridržanjem in nepriznanim pridržanjem; uporaba izpovedi v kazenskem postopku, pridobljenih s kršitvijo 3. člena in pomanjkanje učinkovitih pravnih sredstev, ki bi omogočala nadomestilo za storjeno ravnanje.

22. Tožnik povzema navedbe Komisarke za človekove pravice, da sedanji postopki in merila za imenovanje, razrešitev in sankcioniranje sodnikov v Ruski federaciji, še vedno ne zagotavljajo zadostnih jamstev za objektivne in poštene postopke, sodniki pa so še vedno izpostavljeni pritiskom močnih političnih in gospodarskih interesov. Pomanjkanje neodvisnosti še dodatno dopolnjuje sistem kazenskega pravosodja, ki daje prednost tožilskemu položaju, kar nasprotuje načelu enakosti orožij. Pravice do obrambe oslabijo tudi nadlegovanje in druge oblike pritiska na odvetnike, ki se prevečkrat srečujejo z ovirami pri pomoči svojim strankam. Navedeno izhaja predvsem iz sodne prakse ESČP zoper Rusijo, kjer se v številnih primerih poleg kršitve 3. člena ugotovi tudi kršitev 6. člena EKČP, v zadnjih petih letih je ESČP zoper Rusijo izdalo 609 sodb, v katerih je ugotovilo kršitev 3. in 6. člena v isti zadevi.

23. Tožnik navaja, da kljub temu, da Ustava prepoveduje mučenje, drugo nečloveško in poniževalno ravnanje ali kaznovanje, številna verodostojna poročila nakazujejo, da policisti, ki se ukvarjajo z mučenjem, zlorabami in nasiljem, izsiljujejo priznanja osumljencev, predstavniki oblasti pa so le občasno odgovorni za takšna dejanja.

24. Navaja, da je decembra 2019 Preiskovalni odbor Ruske federacije prvič objavil podatke o mučenju v zaporih in preiskovalnih centrih. Podatki so pokazali, da je bila med letoma 2015 in 2018 na vsakih 44 prijav nasilja, ki so ga izvajali uslužbenci Zveznega zavoda za izvrševanje kazni, uvedena samo ena kazenska zadeva. Poročali so tudi o smrtnih primerih zaradi mučenja. Po poročanju naj bi bila fizična zloraba osumljencev s strani policistov sistemska in se je običajno zgodila v prvih dneh po aretaciji v prostorih za pridržanje. Poročila skupin za človekove pravice in nekdanjih policistov kažejo, da je policija najpogosteje uporabljala elektro šoke, zadušitev in raztezanje ali pritiskanje na sklepe in vezi, ker je bilo verjetno, da te metode ne puščajo vidnih sledi. Poročali so, da so uslužbenci organov pregona mučenje, vključno s pomanjkanjem spanja, uporabili kot obliko kaznovanja pridržanih opozicijskih aktivistov in aktivistov za človekove pravice, novinarjev in kritikov vladnih politik. Po navedbah ameriškega zunanjega ministrstva obstajajo številna poročila, da so ruske oblasti v nekaterih zaporniških kolonijah sistematično mučile zapornike, v nekaterih primerih pa je to celo vodilo v smrt ali samomor. Nekaznovanost je pomemben del problema ruske vojske in policije. Preiskava, objavljena 25. julija 2020, ki jo je objavila neodvisna medijska hiša Novaya Gazeta, kaže, da bi lahko v zadnjih desetih letih na desettisoče primerov pretepov in mučenja vojske, policije in drugih varnostnih sil, ostalo nekaznovanih. Poročilo ocenjuje, da Preiskovalni odbor ni neodvisen od policije kot ključni dejavnik, ki ovira njegovo odgovornost, saj organ ni začel preiskav velikega števila incidentov. Razmere v zaporih in centrih za pridržanje so različne, vendar so pogosto krute in življenjsko nevarne. Prenatrpanost, zlorabe paznikov in zapornikov, omejen dostop do zdravstvenega varstva, pomanjkanje hrane in neustrezna sanitarna oskrba so bili pogosti v zaporih, kazenskih kolonijah in drugih prostorih za pridržanje. Obsojeni zaporniki in posamezniki, ki so v priporu, imajo pravice do obiska, vendar lahko oblasti obisk zavrnejo. Po zakonu je zapornikom s strožjimi obsodbami dovoljeno manj pravic do obiskov. Oblasti lahko ocenijo, da obisk predstavlja varnostno tveganje in ga sorodnikom prepovedo: nekateri priporniki menijo, da oblasti včasih zavrnejo obisk in dostop do telefona, da bi jih prisilile v priznanje. Poročilo izpostavlja težave, povezane s pravico pridržanih, da dobijo ustreznega zagovornika. Zakon obdolžencem omogoča pravico, da si sami izberejo odvetnike, vendar preiskovalci včasih te določbe ne spoštujejo, temveč imenujejo odvetnike, »prijazne« tožilstvu. Ti zagovorniki se strinjajo z zaslišanjem njihovih strank v njihovi prisotnosti, hkrati pa se ne trudijo, da bi zagovarjali zakonske pravice svojih strank. V mnogih primerih, zlasti v bolj oddaljenih regijah, zagovorniki za revnejše obtožene niso na voljo. Sodniki običajno ne izločijo izpovedi, ki so dane brez prisotnosti odvetnika. Sodniki praviloma ugodijo prošnji tožilca za podaljšanje pripora, četudi je omejitev trajanja pripora že presežena. Poročajo, da varnostne službe včasih osebe zadržujejo v priporu brez možnosti komunikacije, preden jih uradno registrirajo. Ta praksa običajno sovpada z obtožbami o mučenju za izsiljevanje priznanja, preden je pripornikom dovoljen dostop do odvetnika.

25. Tožnik navaja, da zakon določa neodvisno sodstvo, vendar so sodniki še vedno pod vplivom izvršne veje oblasti, oboroženih sil in drugih varnostnih sil, zlasti v odmevnih ali politično občutljivih zadevah, pa tudi korupcije. Stopnje oprostilnih sodb so ostale izredno nizke. Leta 2019 so sodišča oprostila 0,36 odstotka vseh obdolženih. Zakon dovoljuje tožilcem, da se pritožijo na oprostilne sodbe, kar se v večini primerov tudi zgodi. Tožilci se lahko pritožijo tudi na mile kazni. Na seznamu političnih zapornikov organizacije za človekove pravice Memorial je bilo decembra 2020 358 imen, med njimi 295 posameznikov, ki naj bi bili neupravičeno zaprti zaradi uresničevanja verske svobode. Kljub temu je Memorial ocenil, da je dejansko število političnih zapornikov v državi lahko dva do trikrat večje od števila na seznamu. Na seznamu Memorial so bili novinarji, aktivisti za človekove pravice, študentje in aktivisti ter člani Jehovovih prič in drugi verniki. Memorial je opozoril, da se je povprečna dolžina obsodb za primere na njihovem seznamu še naprej povečevala, in sicer s 5,3 leta za politične zapornike in 6,6 leta za verske zapornike leta 2016 na 6,8 oziroma 9,1 leta leta 2018. V nekaterih primerih so bile kazni bistveno daljše, na primer primer Alekseja Pičugina, nekdanjega varnostnega uslužbenca ruske naftne družbe Yukos, ki je bil od leta 2003 zaprt z dosmrtno zaporno kaznijo zaradi obsodbe zaradi domnevne vpletenosti v umore in poskuse umorov; organizacije za človekove pravice so trdile, da je bilo njegovo pridržanje politično motivirano za pridobitev lažnih dokazov zoper vodstvo Yukosa. Obstajajo verodostojna poročila, da država poskuša zlorabiti mednarodna orodja kazenskega pregona v politično motivirane namene kot maščevanje nad določenimi posamezniki zunaj države. Oblasti so svoj dostop do Mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol) uporabljale za ciljanje političnih sovražnikov v tujini.

26. Poročilo organizacije Memorial Politična represija in politični zaporniki v Rusiji 2018-2019 izpostavlja poglavje o vrstah kaznivih dejanj, ki jih ruske oblasti praviloma uporabijo za pregon političnih zapornikov. Členi ruskega kazenskega zakona, ki se uporabljajo v politično motiviranih pregonih, tradicionalno vključujejo tiste, ki zadevajo krajo (164. člen ruskega Kazenskega zakonika), poneverbo (160. člen ruskega Kazenskega zakonika), izsiljevanje (163. člen), goljufija (159. člen) in nezakonita legalizacija pridobljenega premoženja (174. člen). Tožnik je v Rusiji obtožen kaznivega dejanja pomoči pri poneverbi po 160. členu Kazenskega zakonika Ruske federacije. Ne glede na predhodne ugotovitve sodišča vztraja, da je celoten postopek uveden zato, da bi se dosegla izročitev in gotova obsodba, kar pa bi ruskim oblastem omogočilo maščevanje za politično delovanje tožnika. Kot izhaja iz zagovorov je že predhodni postopek v Rusiji v njegovi odsotnosti tekel pod vprašljivimi pogoji.

27. Tožnik meni, da bi moral minister za pravosodje (oziroma upravni organ) pred izdajo odločitve podrobno preučiti možne kršitve EKČP, saj ga zavezujejo neposredno. Tožnik še navaja, da je Rusija stranko N.N., katerega aktivna podpornica je tožnikova žena, pred nekaj dnevi razglasila za ekstrernistično. kar kaže na težnjo države, da člane in podpornike stranke preganja. Vsled navedenemu predlaga, da naslovno sodišče samo preuči verjetnosti kršitve EKČP.

28. Tožnik je na glavni obravnavi navedel, da uveljavlja tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, s tem, ko je toženka štela, da ni upravičena oz. zavezana opravljati samostojne presoje kršitve EKČP. Navaja, da garancij ni podala oseba, ki je pristojna za izdajo takih garancij, podal jih je namestnik generalnega državnega tožilca in v zvezi s tem opozori na sodbo ESČP Vaisakov proti Ukrajini, ki je bila izdana v izročitveni zadevi v Kazakhstan. Iz te sodbe izhaja, da je vprašljivo ali je namestnik ali nekdo iz urada Generalnega državnega tožilca pristojen za podajo takih diplomatskih garancij. Navede še, da iz diplomatskih zagotovil in jamstev izhaja, da bo tožnik v primeru izročitve in v primeru obsodbe na zaporno kazen le-to prestajal v zavodu, kjer bo imel na voljo cca. 2 m površine v celici, pri čemer iz pojasnil niti ne izhaja, ali gre za neto ali bruto površino, kar pa samo po sebi predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika, skladno z ustaljeno sodno prakso ESČP.

Povzetek trditev toženke

29. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na izpodbijano določbo in še navaja, da je, v zvezi s strani tožnika ponovno izpostavljene vrednosti diplomatskih garancij države prosilke, Okrožno sodišče v Ljubljani po izvedbi vseh dokazov (sodišče je upoštevalo tudi poročila mednarodnih organizacij, ki skrbijo za varstvo človekovih pravic in dokaze, predložene s strani tožnika) ugotovilo, da razmere v instituciji Preiskovalni zapor št. 6 Glavne uprave federalne službe za izvrševanje kazni Rusije v Sverdlovski pokrajini (FKU SIZO-6 GUFSIN) oziroma instituciji morebitnega prestajanja kazni (Zvezni zavod za prestajanje kazni, prevzgojni zapor št. 6 - GUFSIN), kamor naj bi bila tožnik nameščen v primeru izročitve, ne izkazujejo konkretne nevarnosti kršitev 3. člena EKČP. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo zaključke prvostopenjskega sodišča, da dana zagotovila države prosilke o ustreznosti razmer prestajanja kazni v konkretnih ustanovah ustrezajo varstvu pravic, zagotovljenih z EKČP in da posledično ne obstoji realno in konkretno tveganje in znatni temelji za zaključek, da bi bil tožnik v državi prosilki lahko podvržen kršitvam 3. člena EKČP. Toženka poudarja, da je presoja verodostojnosti garancij države prosilke v povezavi z ostalimi dokazi, ki se nanašajo na verjetnost kršitve 3. člena EKČP skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena v povezavi s 527. in 528. členom ZKP v pristojnosti sodišč. V konkretni zadevi sta se do očitka in dokazov glede verjetnosti kršitev 3. člena EKČP v zvezi z 18. členom Ustave RS pravnomočno opredelili že pristojni sodišči in gre za pravnomočno razsojeno zadevo, na katero je minister za pravosodje vezan.

30. Toženka opozori, da je vprašanje, ali je minister za pravosodje pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP, trenutno v presoji na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije v zadevi opr. št. X DoR 330/2020. Opozori tudi na pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 438/2021-8 z dne 2. 4. 2021, v kateri je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da sta za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP pristojni sodišči, kot tudi, da minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, katere je že ugotavljalo kazensko sodišče in, katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno.

31. Po mnenju toženke je v določenih primerih zaradi varstva človekovih pravic izjemoma dopustno, da tudi minister za pravosodje presoja ugovor tujca glede izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave RS, in sicer v situaciji, ko tujec takega ugovora v sodnem delu izročitvenega postopka ne bi mogel uveljavljati, saj so nastopile nove okoliščine po odločitvi pristojnih sodišč (npr. v primeru nastopa izrednih razmer v državi prosilki). V konkretnem primeru, ko tožnik v upravnem delu izročitvenega postopka izročitvi ugovarja iz istih razlogov in na podlagi istih navedb, do katerih sta se pravnomočno opredelili že sodišči, pa toženka ni pristojna ponovno presojati istih navedb in ocenjevati istih dokazov, do katerih sta se vsebinsko pravnomočno že opredelili sodišči in je na odločitev sodišč vezana, prav tako pa ni pristojna izvajati novo predloženih dokazov glede istih navedb.

32. Toženka še navaja, da sta se do poročil mednarodnih organizacij (Svet Evrope, OZN, itd) glede stanja v zapornih institucijah v državi prosilki v povezavi z zagotovili države prosilke pravnomočno opredelili že sodišči, in sicer v okviru presoje 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ki je pridržana sodiščem, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev pristojnih sodišč vezan. Enako velja glede navedb, da bo v državi prosilki mučena, oziroma da se bo z njo nečloveško in ponižujoče ravnalo, glede verjetnosti kršitev 3. člena EKČP v zvezi z 18. členom Ustave RS, glede pripadnosti tožnikove žene politični stranki Alekseja Navalnega. Toženka še navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani ob odločanju o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča očitke o slabem stanju v ruskih zapornih institucijah, o neobjavah poročil CPT, o omejitvi izvrševanja sodb ESČP, o obstoju primerov mučenja in nehumanega ravnanja v konkretnih institucijah, o neobstoju mehanizma neodvisne preiskave za obtožbe o mučenju in sodbah ESCP zoper Rusijo zaradi kršitev človekovih pravic, kot neutemeljene zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo zaključke prvostopenjskega sodišča, da dana zagotovila o ustreznosti razmer prestajanja kazni v konkretnih ustanovah ustrezajo varstvu pravic, zagotovljenih z EKČP in da posledično ne obstoji realno in konkretno tveganje in znatni temelji za zaključek, da bi bila oseba v državi prosilki lahko podvržena kršitvam 3. člena EKČP.

33. Toženka kot neutemeljene prereka tudi vse navedbe glede verjetnosti kršitve pravice do poštenosti postopka (6. člen EKČP) in se pri tem sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ob tem izpostavlja, da sta se do navedenega očitka in v sodnem delu izročitvenega postopka predloženih dokazov opredelili tudi pristojni sodišči. V izpodbijani odločbi je upoštevajoč standarde sodne prakse ESČP, da se varstvo pravice iz 6. člena EKČP v zadevah izročitev in izgonov lahko uveljavlja le izjemoma, t.j. v primerih očitnega odrekanja te pravice (»flagrant denial of justice«) v državi prosilki, kot tudi, da je dokazno breme na osebi, ki se izroča, ob izvedbi in dokazni oceni predloženih dokazov tožeče stranke ter zagotovil države prosilke glede varstva pravic iz 6. člena EKČP sprejela zaključek, da iz dokazov v sodnem in upravnem spisu v luči standardov ESČP ne izhajajo primeri izničenja pravica do poštenega sojenja.

34. Toženka sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločbo.

O sodni presoji

35. Tožnik je na glavni obravnavi v svojo trditveno podlago vključil mnenje glede izročitve A.A. in B.B. z dne 12. 8. 2021, ki ga je za tožnika pripravil prof. dr. M.M.. Toženka je ugovarjala prekluzijo mnenja in pojasnila, da je bil avtor dr. M.M. zaposlen na ministrstvu le 12 dni, v mesecu juliju 2021, to pa ni čas, ko je bila izdana izpodbijana odločba.

36. Sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 kot prepoznih ni upoštevalo navedb tožnika iz mnenja dr. M.M. z dne 12. 8. 2021. V tožbi lahko tožnik namreč navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (vse 52. člen ZUS-1). Tožnik oziroma njegov pooblaščenec nista navedla nobenega razloga, zakaj navedb iz mnenja ni mogla navesti oziroma jih predložiti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, zato jih sodišče na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo. Ker mnenja ni upoštevalo, toženki rok za odgovor sodišče ni dalo.

37. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine strank, ki so v spisu označene kot priloga od A1 do A2, B1, vpogledalo in v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpd 26496/2019 in upravnega spisa toženke št. 56010-21/2019. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze.

38. Tožba ni utemeljena.

39. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba o izročitvi tožnika, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

40. Sodišče je presodilo, da je toženka pravilno ugotovila, da so podani razlogi za dovolitev tožnikove izročitve, pri čemer sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi, upoštevajoč, da tožnik v bistvenem ponavlja trditve iz dosedanjega postopka (tako sodnega kot upravnega dela postopka izročitve). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnila vse razloge za svojo odločitev, dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožnika o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

41. Postopek izročitve je urejen v XXXI. poglavju Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP, postopek pa v nadaljnjih členih tega poglavja. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Postopek izročitve je dvofazen, in sicer t.i. sodnemu delu izročitvenega postopka, v katerem prvostopenjsko in drugostopenjsko kazensko sodišče odloči, ali so izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji za izročitev tujca (522-529.a člen ZKP), sledi t.i. upravni del izročitvenega postopka, v katerem minister za pravosodje dovoli izročitev (530. člen ZKP). Pogoji za dovolitev izročitve, ki jih presojata sodišči, so jasno razmejeni od razlogov za zavrnitev izročitve, ki jih presoja minister za pravosodje (530. člen ZKP). ZKP določa, da senat okrožnega sodišča s sklepom ugotovi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, ki so določeni v 522. členu ZKP (528. člen ZKP). Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper ta sklep spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, se zadeva pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi (drugi odstavek 528. člena ZKP). Minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP).

42. Kot je pravilno navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, predstavlja pravno podlago za odločitev v tem upravnem sporu določba 530. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli, lahko pa izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zato, ker zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, teče pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 530. člena ZKP, ki je za odločanje v tej zadevi tudi relevanten, je določeno, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

43. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se strinja s stališčem naslovnega sodišča iz sodbe I U 438/2021-8 z dne 2. 4. 2021, da sta za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, pristojni sodišči, kot tudi, da minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Prav tako je zavzelo stališče, da za presojo okoliščin, o katerih je pravnomočno odločilo že sodišče, ni pristojno niti upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. Po stališču sodišča je toženka (tj. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS) po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj, tujcu katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.⁷

44. To pomeni, da tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ponovno ne more več uspešno uveljavljati. Presojo pogojev za izročitev je namreč opravilo že pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I Ks 26496/2019 z dne 27. 10. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 26496/2019 z dne 23. 2. 2021, s katerim je sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tožnika Ruski federaciji. Kot je obširno pojasnila toženka v izpodbijani odločbi, toženka ni pristojna presojati istih okoliščin, o katerih je že pravnomočno odločilo sodišče.

45. Utemeljeno toženka pojasni, da Vrhovno sodišče RS v zvezi s sklepom št. X Dor 330/2020-3 z dne 20. 1. 2021, s katerim je dopustilo revizijo glede vprašanja ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev sodišč na podlagi 527. in 528. člena ZKP, o tem vprašanju še ni odločilo in zato v tem sporu ni upoštevno.

46. V konkretnem upravnem sporu je na podlagi obrazloženega presoja omejena na ugotovitev toženke, da tožniku ni priznana mednarodna zaščita (kar niti ni sporno med strankama, saj ni sporno, da postopek o vloženi prošnji še ni pravnomočno končan) in da ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje, čemur tožnik niti ne nasprotuje. Presoja okoliščin, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo, oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, je od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP-N, ki se uporablja od 20. 10. 2019 dalje, skladno s 14. točko 522. člena ZKP pridržana sodiščem, minister za pravosodje pa je na takšno odločitev pristojnih sodišč vezan.

47. Na tem mestu sodišče pojasnjuje, da ima tožnik sicer prav, da se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo ratificirane in mednarodne pogodbe v Republiki Sloveniji neposredno in da je EKČP del našega pravnega reda in jo je treba uporabljati neposredno. Kar pa ne pomeni, da bi morala toženka v upravnem delu izročitvenega postopka ponovno presojati kršitve 3. in 6. člena EKČP, ki jih tožnik uveljavlja z istimi razlogi, kot jih je v sodnem delu izročitvenega postopka in o katerih je že pravnomočno odločeno. Po presoji sodišča zato ni utemeljeno pričakovanje tožnika, izraženo na naroku za glavno obravnavo, da bi morala toženka, kljub temu da sta sodišči v sodnem delu izročitvenega postopka navedene okoliščine že presojali, te okoliščine vnovič in samostojno presojati še toženka. Pravilno poudari toženka, da gre za pravnomočno razsojeno stvar in zato poseg v zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni dovoljen. Sodišče se strinja, da je tudi v upravnem delu izročitvenega postopka treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Sodišče meni, da bi bila presoja konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka mogoča le, če bi tožnik navedel nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava, torej razloge oz. dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajala (kot na primer, kot pravilno opozori toženka v odgovoru na tožbo, v primeru, ko tujec takega ugovora v sodnem delu izročitvenega postopka ne bi mogel uveljavljati, saj so nastopile nove okoliščine po odločitvi pristojnih sodišč (npr. v primeru nastopa izrednih razmer v državi prosilki)). To pa v konkretnem primeru ni primer. Tožnik namreč ne uveljavlja nobenih novih razlogov, ki še ne bi bili presojani s strani sodišča oziroma novih razlogov, ki bi utemeljevali ugotovitev kršitve konvencijskega prava oziroma notranjega prava, ampak uveljavlja razloge, ki jih je, kot pravilno poudari toženka in potrdi tudi tožnik na naroku, že presojalo sodišče in o katerih je že pravnomočno odločeno. Ker gre za pravnomočno razsojeno stvar, ponovna presoja po mnenju sodišča ni dovoljena.

48. Na podlagi obrazloženega se toženka utemeljeno ni spuščala v ponovno presojo kršitev 3. člena EKČP, ki jo tožnik utemeljuje z na primer neverodostojnostjo danih garancij države prosilke; z zatrjevanjem, da Rusija ne dovoli objave poročil Odbora Sveta Evrope za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja; pomanjkanjem možnosti mednarodnega nadzora; s sprejemom sprememb k Ustavi; s 6 zaporednim poročilom Odbora za preprečevanje mučenja pri Organizaciji združenih narodov v juliju 2018; s Poročilom ameriškega zunanjega ministrstva; s Poročilo organizacije Memorial. O vseh teh okoliščinah in zatrjevanih kršitvah je pravnomočno že odločilo sodišče in zato ni predmet presoje toženke, kot je to obširno pojasnila v izpodbijani odločbi.

49. Enako velja za presojo kršitve 6. člena EKČP, ki jo tožnik v tem postopku dokazuje z izjavo komisarke za človekove pravice Svet Evrope za človekove pravice (pomanjkanje neodvisnosti sodstva, postopki imenovanja, razrešitve in sankcioniranja sodnikov, prednosti tožilskega položaja v kazenskih postopkih, oslabljena pravica do obrambe). Tudi o kršitvi 6. člena EKČP je že pravnomočno odločilo sodišče v sodnem delu izročitvenega postopka, zato ponovna presoja ni več mogoča. Tožnik v tem upravnem sporu ne navaja novih dejstev, ki še ne bi bila presojana in bi predstavljala kršitev 6. člena EKČP.

50. Toženka je po 530. členu ZKP pristojna, da ugotovi, ali je tožniku priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru izročitvenega postopka. Vse te okoliščine pa so bile izpolnjene, zato je odločitev toženke, da dovoli izročitev tožnika pod pogoji izpodbijane odločbe, pravilna.

51. Ker je odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------
¹ Upravno sodišče RS, sodba IV U 4/2020 z dne 4.2.2020, točka 63: „Tožniku pravica do mednarodne zaščite v času izdaje odločbe ni bila priznana, niti mu ni bila priznana v času odločanja sodišča. Navedeno pomeni, da v luči 530. člena ZKP, v tem pogledu ni ovir za izdajo odločbe o izročitvi.“ tako tudi Upravno sodišče RS, sodba I U 1534/2019 z dne 26.2.2020. točka 20.
² Upravno sodišče RS, sodba I U 438/2021-8 z dne 2. 4. 2021.
³ Soering proti Združenemu kraljestvu z dne 7. 7. 1989, Othman (Abu Oatada) proti Združenemu kraljestvu, št. 8139/09 z dne 13. 12. 2011, Al Saadoon in Mufdhi proti Združenemu kraljestvu, št. 61498/08, Mamatkulov in Askarov proti Turčiji, št. 46827/99 in 46951/99 z dne 4. 2. 2005
⁴ Sejdovic proti Italiji, št. 56581/00 z dne 1. 3. 2006
⁵ Bader in Kanbor proti Švedski, št 13284/04 z dne 8.11.2006
⁶ Al-Moayad, proti Nemčiji št. 35865/03 z dne 20. 2. 2007
⁷ Utemeljeno toženka opozori na obrazložitve Predloga ZKP-N, iz katerega med drugim izhaja, da je bil namen zakonodajalca, da o morebitnih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, vključno s prepovedjo mučenja in nečloveškega in poniževalnega ravnanja v prvi vrsti in primarno odloča neodvisno in nepristransko sodišče in ne minister za pravosodje kot upravni organ izvršilne veje oblasti. Predlog navaja, da se je zakonodajalec za takšno ureditev odločil zaradi dejstva, da je sodni del izročitvenega postopka osredotočen na ugotavljanje pogojev, ki so predpisani z notranjo zakonodajo in večstranskimi in dvostranskimi mednarodnimi sporazumi, ki zavezujejo državo, odločitev ministra za pravosodje kot predstojnika upravnega organa izvršilne veje oblasti v izročitvenem postopku pa je po svoji naravi tudi politična in vsebuje diskrecijsko polje odločanja, zaradi česar ni primerno, da o presoji ustavno varovanih pravic presoja izvršilna veja oblasti. Namen zakonodajalca je, da o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, vključno s prepovedjo mučenja in nečloveškega in poniževalnega ravnanja, odloča sodišče in ne, da minister za pravosodje lahko ponovno presoja navedbe, do katerih sta se kazenski sodišči že pravnomočno opredelili ter izvaja dokaze, ki sta jih izvedli že sodišči v okviru sodnega dela izročitvenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 961/2021-19
• UPRS Sodba IV U 4/2020-18
• UPRS Sodba I U 783/2021-