UPRS Sodba I U 547/2021-23

Jedro

Šele v primeru, ko bi tožena stranka način preizkusa tožnikovih izjav prilagodila značilnostim njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na pripadnosti posebni družbeni skupini istospolno usmerjenih oseb, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti zaradi njihove neskladnosti in/ali neprepričljivosti. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-107/2020/39 (122-21) z dne 11. 3. 2021 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Zanjo je zaprosil zaradi strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti berberski narodnosti in posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljajo istospolno usmerjeni.

2. Po uvodnem povzetku tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje in na osebnih razgovorih je tožena stranka ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1¹ je ocenila, da se je tožnik odzval na vabila, se udeležil osebnih razgovorov in na vprašanja deloma odgovarjal tekoče. Vendar pa so bili njegovi odgovori večkrat nejasni in nenatančni, na kar je bil opozorjen. Poleg tega je v njegovih izjavah nekaj bistvenih nasprotij v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito.

3. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1² je tožena stranka ugotovila, da je tožnik sicer predložil nekaj dokumentacije, ki pa ne potrjuje njegovih navedb. Sprejela je stališče, da od tožnika ni mogoče pričakovati predložitve dokazov.

4. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1³ je tožena stranka presojala tudi skladnost in verjetnost tožnikovih izjav ter njihovo morebitno nasprotovanje dostopnim specifičnim in splošnim informacijam v zvezi z njegovim primerom. Menila je, da so tožnikove izjave neskladne, malo verjetne ter mestoma izrazito kontradiktorne in neprepričljive.

5. S tem v zvezi je tožena stranka ugotovila, da so neskladne tožnikove izjave glede zapustitve izvorne države, zaradi česar po njeni presoji ni možna časovna opredelitev zatrjevanih dogodkov (glede govoric v šoli, ravnateljevega klica očetu, očetovega sledenja tožniku). Po njeni oceni niso skladne niti izjave v zvezi s trajanjem odnosa s partnerjem v Alžiriji. Nedoslednosti je tožena stranka opazila tudi glede izjav, nanašajočih se na ugotovitev, kdaj je tožnik prvič imel spolne odnose.

6. Poleg tega po presoji tožene stranke niso skladne izjave glede dogajanja v zvezi s tožnikovimi dokumenti, očitna neskladja pa so tudi v izjavah glede razlogov za zapustitev izvorne države. Svoje istospolne usmerjenosti namreč ni omenil ob podaji prošnje, ampak šele na kasnejših osebnih razgovorih.

7. Po oceni tožene stranke so bile nekatere tožnikove izjave v celoti neprepričljive. Na drugem osebnem razgovoru je namreč zanikal, da bi se kadarkoli zapletel z žensko, na tretjem osebnem razgovoru pa je izjavil, da je imel v Sloveniji spolni odnos z žensko, saj je želel izvedeti, ali mu je to všeč. Tožena stranka je menila, da je tako ravnanje nelogično za nekoga, ki odločno zatrjuje, da do žensk nima spolne sle. Tudi zato je dvomila v tožnikove navedbe glede istospolne usmerjenosti. Poleg tega ni sledila njegovemu pojasnilu na osebnem razgovoru, da si je ob prihodu v Slovenijo izmislil izjavo, da ima v kampu v okolici Zagreba ženo z imenom A.A., saj ga je bilo sram priznati, da ima na Hrvaškem fanta. Menila je, da bi bilo bolj logično, da o domnevnem fantu le molči.

8. Neskladnosti so po presoji tožene stranke razvidne tudi iz tožnikovih izjav glede dejstva, kako je družina zvedela za njegovo istospolno usmerjenost. Menila je še, da je tožnik večkrat priznal, da ni govoril po resnici, poleg tega je svojo zgodbo prilagajal trenutni situaciji in lastnim interesom, spregledala pa ni niti, da se je v predhodnem postopku policistom predstavil kot državljan Palestine.

9. Glede na navedena neskladja tožena stranka ni verjela, da je tožnik istospolno usmerjen. Zato njegovih izjav ni preverjala s specifičnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi, ki se nanašajo na stanje pravic takih oseb v Alžiriji.

10. V nadaljevanju je tožena stranka presojala merilo iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.⁴ Menila je, da ni pomembno le, ali je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, ampak tudi, ali jo je poskušal poiskati v državah, v katerih je bil po zapustitvi izvorne države. Po povzetku tožnikovega potovanja je ugotovila, da za zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo mogoče.

11. Glede na ugotovljena dejstva (neskladne, nedosledne in neprepričljive izjave o okoliščinah v zvezi z razlogi preganjanja, nesodelovanje s pristojnim organom in izmikanje odgovorom, opustitev vložitve prošnje, kakor hitro je bilo mogoče), tožnik po presoji tožene stranke ni splošno verodostojen.

12. Okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka najprej presojala v okviru pogojev za priznanje statusa begunca. Uvodoma je ugotovila, da je svojo prošnjo utemeljeval s težavami zaradi berberske narodnosti in istospolne usmerjenosti. Ponovila je svoje stališče, da tožnik svoje istospolne usmerjenosti ni uspel izkazati, saj se je očitno izmikal odgovoru na vprašanje, kako pogosto se je v Alžiriji dobival s fantom, kaj sta počela in kako je fantu ime. Poleg tega je bil tožnik neprepričljiv in nedosleden pri izjavah, koliko časa je trajal njun odnos in koliko je bil star ob njegovem začetku. Tožena stranka je pri presoji upoštevala tudi tožnikove izjave, da je imel spolni odnos z žensko in da je ob prihodu v Slovenijo policistom navedel, da ima na Hrvaškem ženo.

13. Iz ugotovitev tožene stranke je razvidno, da tožnik ni izkazal preganjanja zaradi berberske narodnosti. Sprejela je namreč stališče o posplošenosti njegovih odgovorov glede dostopa do trga dela, šolanja, zdravstva in podobno.

14. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotavljala je še, ali je tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite in s tem v zvezi obravnavala njegove navedbe, ki jih je presojala že v okviru izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Ker zaradi njihove neskladnosti tožniku ni verjela, je ob upoštevanju njegove neverodostojnosti ocenila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi smrtne kazni ali usmrtitve ter mučenja ali nečloveškega in poniževalnega ravnanja ali kazni.

Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva

15. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

16. Iz uvodnih navedb je razvidno tožnikovo pojasnilo, da pri podaji prošnje ni izpostavil istospolne usmerjenosti, ker ga je bilo strah. To naj bi bilo razvidno tudi iz zdravniškega potrdila dr. M.M..

17. V nadaljevanju se tožnik sklicuje na slabo psihično stanje in poudarja, da bi ga tožena stranka morala obravnavati kot ranljivo osebo. Ne strinja se s presojo, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. V zvezi s presojo skladnosti svojih izjav poudarja, da se ni mogel natančno spomniti, kdaj je zapustil izvorno državo, saj je v šoku, poleg tega jemlje zdravila. Meni, da je neskladje v izjavah glede trajanja zveze s partnerjem v Alžiriji navidezno, zaradi česar je s tem povezan očitek tožene stranke neutemeljen. Prav tako se ne strinja z očitkom glede neskladnosti izjav v zvezi s svojim potnim listom.

18. Tožnik meni, da se je tožena stranka le pavšalno opredelila do zatrjevanega preganjanja zaradi berberske narodnosti in poudarja, da je glavni razlog za zapustitev izvorne države njegova istospolna usmerjenost. Ker gre za občutljivo zadevo naj bi bilo razumljivo, da tega dejstva ni razkril že ob podaji prošnje. S tem v zvezi pojasnjuje pomen svoje izjave, da ima na Hrvaškem ženo in da je imel v Sloveniji spolni odnos z žensko. Meni, da k oceni njegove splošne verodostojnosti ne morejo prispevati očitki glede nekonsistentnosti izjav o tem, kdaj je njegov oče izvedel, da je tožnik gej. Ne strinja se s stališčem tožene stranke glede proučitve informacij o izvorni državi in s tem v zvezi uveljavlja kršitev pravice do izjave.

19. Z nadaljnjimi tožbenimi navedbami tožnik nasprotuje presoji, da prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Ne strinja se z odločitvijo glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. S tem v zvezi opozarja na načelo nevračanja in proučitev informacij o izvorni državi. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

20. V pripravljalnih vlogah tožnik ponavlja, da tožena stranka ni upoštevala njegovega slabega fizičnega stanja. Navaja, da tožbi priloženih listin (poročni list staršev, tožnikov rojstni list in družinska knjiga) prej ni mogel predložiti, saj so bile potrjene šele marca 2021. Iz njih pa je razvidno, da sta tožnikova starša ločena, potrjujejo tožnikove osebne podatke in podatke njegovih družinskih članov. Pojasnjuje, da ne more pridobiti dokazov o preganjanju v matični državi.

21. Tožnik še trdi, da bi tožena stranka morala uporabljati izhodišča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevah C-148/13 do C-150/13 in C-199/12 do C-201/12.

Povzetek odgovora na tožbo

22. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na razloge izpodbijane odločbe. Nasprotovala je tožbenim trditvam glede tožnikovega psihičnega stanja. Ne strinja se z zatrjevanimi napakami pri prevajanju na osebnem razgovoru. Pojasnjuje, da je izhajala iz stališča, da tožniku ni verjela, da je istospolno usmerjen, zaradi česar ni preverjala informacij o izvorni državi. Navaja, da so tožbi priloženi listinski dokazi nedopustne novote.

Presoja sodišča

23. Dne 18. 8. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa od A2 do A4.

24. Tožba je utemeljena.

25. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri čemer izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

26. Prosilec mora sam navesti vsa v prejšnji točki našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.⁵ Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.⁶ Zato je po presoji sodišča ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti⁷ v obravnavani zadevi podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče je že presodilo, da je s presojo (ne)verodostojnosti prosilčevih pritožnikovih izjav opravljena presoja izkazanosti razlogov, s katerimi je prosilec utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito.⁸

27. ZMZ-1 kot temeljno obveznost prosilca torej določa, da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati pa zakon določa tudi obveznost organa, da vodi postopek na takšen način, ki prosilcu omogoča učinkovito uveljavljanje svojih pravic. Tako mora po 37. členu ZMZ-1 uradna oseba voditi osebni razgovor na način, ki omogoča prosilcu, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito.

28. Taka zahteva izhaja namreč iz 16. člena Procesne direktive II⁹, ki določa, da mora organ prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Kvalifikacijske direktive II¹⁰ (kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah).

29. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da je tožnik, ki je razloge za preganjanje utemeljeval tudi s pripadnostjo posebni družbeni skupini istospolno usmerjenih, podal neskladne izjave glede dejstev in okoliščin, ključnih za ugotavljanje preganjanja, zaradi česar ni preverjala informacij o izvorni državi. Poleg tega je ocenila, da so njegove izjave neprepričljive.

30. Presojo o neskladnosti tožnikovih izjav je tožena stranka utemeljila z ugotovitvijo, da je navajal različne časovne okoliščine v zvezi z zapustitvijo izvorne države in trajanjem partnerskega odnosa v Alžiriji, prav tako se razlikujejo tožnikovi odgovori glede njegovih dokumentov. Neskladja je tožena stranka zaznala tudi v izjavah v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, saj je tožnik šele na prvem osebnem razgovoru (prvič) omenil istospolno usmerjenost, in glede tožnikovih pojasnil v zvezi z okoliščinami, v katerih se je njegova družina seznanila z njegovo istospolno usmerjenostjo.

31. Ocena tožene stranke o neprepričljivosti tožnikovih izjav temelji na njegovi trditvi, da je imel spolni odnos z žensko, táko tožnikovo ravnanje pa je po prepričanju tožene stranke ob upoštevanju zatrjevanih tožnikovih osebnih okoliščin nelogično, s čimer je dodatno omajana verodostojnost njegovih navedb o istospolni usmerjenosti. Pri tem je upoštevala tudi tožnikovo izmikanje odgovoru na vprašanje, kako pogosto se je dobival s fantom v Alžiriji, kaj sta počela in kako je fantu ime. Neprepričljive so se toženi stranki zdele tudi tožnikove izjave glede časovnih okoliščin navedene zveze (koliko časa je trajala in koliko je bil tožnik star, ko se je začela).

32. Vendar pa je sporno, ali je tožena stranka vodila osebni razgovor ob upoštevanju navedenih tožnikovih osebnih in splošnih okoliščin iz prošnje za mednarodno zaščito. Zato je treba presoditi, ali bi na potek osebnega razgovora v obravnavani zadevi morale vplivati tožnikove trditve glede strahu pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svoje spolne usmerjenosti.

33. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin o zatrjevani spolni usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito, katerega prošnja temelji na strahu pred preganjanjem, je SEU že presodilo, da je treba:

- člen 4(3)(c) Direktive 2004/83¹¹ in člen 13(3)(a) Direktive 2005/85¹² razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi, ki delujejo pod nadzorom sodišča, v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin o zatrjevani spolni usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito, čigar prošnja temelji na strahu pred preganjanjem zaradi te usmerjenosti, izjave tega prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusili le z zaslišanji, ki temeljijo na stereotipih o istospolno usmerjenih;

- člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 7 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja prosilca za mednarodno zaščito natančno izprašali o njegovih spolnih praksah;

- člen 4 Direktive 2004/83 v povezavi s členom 1 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi navedeni organi v okviru omenjenega obravnavanja sprejeli dokaze, kot so prosilčeva izvršitev homoseksualnih aktov, njegova oprava „testa“ za ugotovitev njegove istospolne usmerjenosti ali predložitev videoposnetkov takih aktov;

- člen 4(3) Direktive 2004/83 in člen 13(3)(a) Direktive 2005/85 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja sklepali na neverodostojnost zadevnega prosilca za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ta prosilec svoje istospolne usmerjenosti ni zatrjeval ob prvi priložnosti, ko se je lahko izjavil o razlogih za preganjanje.

34. Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti direktiv 2004/83/ES in 2005/85/ES, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so njune določbe v relevantnih delih enake določbam kasnejših Kvalifikacijske direktive II¹³ in Procesne direktive II¹⁴. S tem pa so ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)¹⁵ podani pogoji za sklicevanje na navedeno sodbo SEU, saj sta primerjani zadevi v dejanskem in pravnem pogledu bistveno enaki.

35. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da tožena stranka ni upoštevala navedenih stališč SEU, ko je presojala verodostojnost tožnikovih izjav o njegovi istospolni usmerjenosti. V nasprotju z njimi je kot odločilne namreč upoštevala naslednje okoliščine, in sicer: (1) da je tožnik šele na prvem osebnem razgovoru (prvič) omenil istospolno usmerjenost; (2) tožnikovo spolno prakso (kako pogosto se je dobival s fantom v Alžiriji in kaj sta počela); (3) s sklicevanjem na nelogičnost tožnikovega ravnanja, ko je izjavil, da je imel spolni odnos z žensko, temelji presoja tožene stranke na stereotipih o istospolno usmerjenih.

36. Poleg tega se tožena stranka v zvezi s tožnikovimi trditvami glede istospolne usmerjenosti ni opredelila do povzetka njegovih izjav na osebnem razgovoru 19. 1. 2021, iz katerega je razvidno "da ga težave spremljajo tudi v Sloveniji, imel naj bi fanta, ki je tudi Alžirec in ko so to izvedeli ostali Berberi v Azilnem domu, so informacijo posredovali v Alžirijo, tako je informacija prišla tudi do njegovega očeta"¹⁶, in na osebnem razgovoru 24. 2. 2021, iz katerega izhaja, "da naj bi imel v Sloveniji partnerja, ki ga je sicer srečal že v Bosni in Hercegovini, kasneje pa tudi v Franciji, nato pa sta se zopet srečala v Sloveniji, kjer celo bivata v isti sobi v namestitvi"¹⁷. Navedena povzetka izjav pa po presoji sodišča utegneta nakazovati ravno na tožnikovo istospolno usmerjenost. S tem v zvezi tožena stranka ni upoštevala niti, da je tožnik s predložitvijo pisne izjave dr. M.M. z dne 16. 7. 2020 na svojo istospolno usmerjenost nakazoval že v okviru osebnega razgovora dne 17. 7. 2020, opravljenega skladno z določbami Uredbe (EU) št. 604/2013¹⁸, kar utegne nakazovati na ugotovitev o izkazanosti njegove izjave, da svoje istospolne usmerjenosti ni izpostavil zaradi strahu in sramu.

37. Ob takem stanju stvari pa dokazna ocena tožene stranke ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, zaradi česar ne omogoča preizkusa, ali so tožnikove izjave res tako notranje neskladne in neprepričljive, da bi bile kazalnik njegove verodostojnosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

38. Glede na navedeno po naravi stvari ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno), zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Šele v primeru, ko bi tožena stranka način preizkusa tožnikovih izjav prilagodila značilnostim njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki temelji na pripadnosti posebni družbeni skupini istospolno usmerjenih oseb, in bi ustrezno spoštovala načelo proste presoje dokazov v zvezi z vsemi tožnikovimi izjavami, toženi stranki ne bi bilo treba preverjati informacij o izvorni državi, če bi presodila, da tožnik ne izkazuje okoliščin, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo, ker njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti zaradi njihove neskladnosti in/ali neprepričljivosti. V takem primeru informacije o izvorni državi namreč ne morejo nadomestiti subjektivnega pogoja.¹⁹

39. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljeno kršitev določb upravnega postopka, nato pa ob ustreznem spoštovanju načela proste presoje dokazov, po potrebi opraviti metodološko pravilno primerjavo tožnikovih izjav in predloženih listin z informacijami o izvorni državi. S tem v zvezi sodišče še pripominja, da je prepričljivost tožnikove izpovedbe (v upravnem postopku) rezultat ocene vseh odgovorov in temelji na presoji njihove vsebinske kvalitete. Tako so tudi skope, po obsegu skromne izpovedbe lahko popolne in konsistentne ter zato logično in izkustveno prepričljive, na to nanašajoča se dokazna ocena tožene stranke pa mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična, da bi omogočala preizkus tožnikove verodostojnosti. V okviru presoje dejstev in okoliščin glede zatrjevane tožnikove spolne usmerjenosti bo tožena stranka lahko odredila tudi izdelavo izvedenskega mnenja v skladu z izhodišču sodbe SEU v zadevi C-473/2016²⁰.

-------------------------------
¹ Nanaša se na ugotovitev, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.
² Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov.
³ Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom.
⁴ Nanaša se na ugotovitev, ali je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil.
⁵ Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja).
⁶ Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017 (7. točka obrazložitve).
⁷ Splošna verodostojnost se ugotavlja na podlagi prosilčevih izjav in njegovega ravnanja pred vložitvijo prošnje in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite.
⁸ Tako Vrhovno sodišče npr. v sodbah I Up 215/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Up 218/2017 z dne 22. 11. 2017.
⁹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).
¹⁰ Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II).
¹¹ Glasi se: "Obravnava prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in upošteva individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo."
¹² Glasi se:"Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice zagotovijo, da je oseba, ki vodi razgovor, ustrezno usposobljena, da kolikor je mogoče upošteva osebne in splošne okoliščine prošnje, vključno s kulturnim poreklom ali ranljivostjo prosilca."
¹³ Člen 4(3)(c) Kvalifikacijske direktive II se glasi: "Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo."
¹⁴ Člen 15(3)(a) Procesne direktive II se glasi: "Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da osebni razgovori potekajo v razmerah, ki prosilcem omogočajo, da razloge za svojo prošnjo celovito predstavijo. V ta namen države članice zagotovijo, da je oseba, ki vodi razgovor, usposobljena, da upošteva osebne in splošne okoliščine prošnje, vključno s kulturnim poreklom, spolom, spolno usmerjenostjo, spolno identiteto ali ranljivostjo prosilca."
¹⁵ Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve).
¹⁶ Povzetek je na četrti strani izpodbijane odločbe.
¹⁷ Povzetek je na osmi strani izpodbijane odločbe.
¹⁸ Uredbo (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
¹⁹ Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že večkrat, med drugim v sodbi I Up 31/2016 z dne 31. 5. 2017 (13. točka obrazložitve v zvezi s 6. opombo).
²⁰ V navedeni zadevi je SEU presodilo, da je treba 4. člen Kvalifikacijske direktive II razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da organ, ki je odgovoren za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ali po potrebi sodišče, pri katerem se vloži tožba zoper odločbo tega organa, v okviru presoje dejstev in okoliščin glede zatrjevane spolne usmerjenosti prosilca odredi izdelavo izvedenskega mnenja, če se to izvedensko mnenje izdela v skladu s temeljnimi pravicami, zagotovljenimi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, če navedena organ in sodišče odločbe ne utemeljita zgolj z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja in če ta pri presoji izjav prosilca o njegovi spolni usmerjenosti nista vezana na te ugotovitve.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 64/2022-36
• UPRS Sodba I U 1051/2019-7
• UPRS sodba I U 1826/2015