UPRS Sodba I U 1028/2021-6

Jedro

Obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogleda, brez poglobljene analize zadeve.

Tožena stranka je ocenila, da tožnik nima izgledov za uspeh iz razloga, ker sam ni navedel individualiziranih razlogov za zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar pa, če tožnik ni navedel individualiziranih razlogov za zahtevo za varstvo zakonitosti, to še ne pomeni, da ne bi imel izgledov za uspeh v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Glede dolžnosti ugotavljanja vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, je utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni pribavila in vpogledala v predmetni sodbi, da bi tako lahko tudi sama ocenila, ali obstajajo izgledi za uspeh. Tožniku pa pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP ni dala možnosti, da se opredeli do njenih stališč, češ da nima možnosti za uspeh zgolj zato, ker v prošnji ni z ničemer niti zatrjeval niti izkazal razlogov za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1657/2021 z dne 8. 6. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 44024/2018 z dne 9. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. III Kp 44024/2018 z dne 16. 4. 2021.

2. Pri zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči se tožena stranka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tožena stranka nadalje navaja, da je upoštevala, da iz 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izhajajo pogoji, pod katerimi se vloži zahteva za varstvo zakonitosti. Navedbe morajo biti obrazložene, konkretizirane oziroma substancirane, torej ne zadošča zgolj pavšalna navedba razlogov. Tožena stranka je upoštevala, da je po sodni praksi dolžna pozvati prosilca na dopolnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč le v primeru, če bi bila le ta iz formalnih razlogov nepopolna ali nerazumljiva. Glede razlogov za vsebinsko utemeljenost prošnje pa v skladu s 140. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) velja, da jih mora navesti stranka sama natančno in določno. Zaradi morebitnih vsebinskih pomanjkljivosti pristojni organ ne zahteva dopolnitve prošnje, ampak jo obravnava z vsebino, kot je vložena. Zaradi tega tožena stranka tožnika ni pozvala na dopolnitev oziroma dodatno obrazložitev razlogov in predložitev dokazil, iz katerih bi izhajala izpolnjenost 24. člena ZBPP. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v prošnji ni z ničemer niti zatrjeval niti izkazal razlogov za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti. Zaradi odsotnosti navedb dejanskih in pravnih argumentov, ki bi dajali podlago za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oziroma iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh, očitno ni izpolnil trditvenega bremena niti dokaznega bremena. Ob odsotnosti razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tožena stranka ugotavlja očitno nerazumnost ter da niso podani verjetni izgledi za uspeh iz 24. člena ZBPP. Naloga tožene stranke pa ni, da bi morala ob vsebinsko praznih prošnjah samostojno in proaktivno raziskovati dejansko stanje onkraj navedb prosilcev oziroma namesto njih iskati morebitne dejanske in pravne argumente. Torej tožnik ni izkazal verjetnih izgledov za uspeh.

3. Tožnik v tožbi navaja, da v skladu z določbo prvega odstavka 67. člena ZUP vloge ni dovoljeno zavreči zgolj zato, če je nepopolna ali nerazumljiva. Organ mora zahtevati dopolnitev vloge. Prvi in drugi odstavek 32. člena ZBPP določata, kaj mora vsebovati prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Četrta alineja drugega odstavka 32. člena ZBPP določa kot obvezno sestavino tudi podatke o zadevi. Torej tožnikova vloga ni bila popolna, saj ni vsebovala vseh podatkov, ki bi jih morala vsebovati vloga za dodelitev brezplačne pravne pomoči in zato ni bila formalno popolna in bi morala tožena stranka tožnika skladno z določbo 67. člena ZUP pozvati na dopolnitev vloge. Določba tretjega odstavka 24. člena ZBPP organu nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Čim pa opravi vsebinski preizkus, mora postopati skladno s prvim odstavkom 138. člena ZUP. Drugje na obrazcu kot v rubriki „podatki o zadevi“ ni omogočeno, da bi prosilec razložil, zakaj zaproša za brezplačno pravno pomoč, torej navedel podatke o zadevi, na podlagi katerih bo lahko tožena stranka vsebinsko presodila, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Obrazec nima niti posebne rubrike niti prostora, da bi vlagatelj vsebinsko obrazložil utemeljenost prošnje. V konkretni zadevi je tožnik navedel, da je bilo v sodbi nepravilno uporabljeno materialno pravo in da je prišlo od kršitev določb postopka. Glede na to, da je zatrjeval razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz 420. člena ZKP, je odločitev tožene stranke nerazumna in nepravilna. Tožena stranka tudi ni pribavila in vpogledala sodbe, zoper katero namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, v skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP pa je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Če bi tožena stranka pribavila in vpogledala predmetni sodbi, bi bilo tožniku omogočeno, da v postopku uveljavlja svoje pravice in pravne koristi, kot to določa prvi odstavek 138. člena ZUP. V nadaljevanju tožbe tožnik našteva nekaj primerov iz sodne prakse, kjer so organi za brezplačno pravno pomoč pred odločitvijo pozivali stranke, naj predložijo določeno dokumentacijo ali naj navedejo podatke oziroma predložijo dokazila, na podlagi katerih bi se lahko organ prepričal o obstoju objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Poleg tega v upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank in načelo iskanja materialne resnice, zato morajo organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

7. Navedena zakonska podlaga organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne. Pri tem gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka kot je na primer zamuda prekluzivnega roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. ZBPP v 24. členu daje organu za brezplačno pravno pomoč podlago, da zgolj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

8. Obseg oziroma meje tega preizkusa zakonodajalec opredeljuje s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki so ponovno vezani na pojem „očitnosti“. S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za brezplačno pravno pomoč. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogleda, brez poglobljene analize zadeve.

9. Tožena stranka je ocenila, da tožnik nima izgledov za uspeh iz razloga, ker sam ni navedel individualiziranih razlogov za zahtevo za varstvo zakonitosti. Vendar pa, če tožnik ni navedel individualiziranih razlogov za zahtevo za varstvo zakonitosti, to še ne pomeni, da ne bi imel izgledov za uspeh v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tožena stranka je breme dokazovanja o tem, ali obstajajo izgledi za uspeh, s tem v celoti prenesla na tožnika, kar pa je po presoji sodišča napačno, saj bi morala sama opraviti presojo o tem, ali obstajajo izgledi za uspeh.

10. Sodišče se sicer ne strinja s tožbenimi navedbami glede tega, da naj bi bila prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči nepopolna v smislu 67. člena ZUP in da bi zaradi nepopolnosti morala tožena stranka postopati v skladu s 67. členom ZUP in tožnika pozvati na dopolnitev vloge. Prošnja je bila po presoji sodišča sicer popolna, saj ni imela formalnih pomanjkljivosti, pač pa je bila v konkretnem primeru storjena druga kršitev postopka in sicer ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke. Tožena stranka je odločila, ne da bi pred izdajo odločbe dala tožniku pravico do izjave, torej v skrajšanem ugotovitvenem postopku, za kar pa niso bili podani pogoji iz 144. člena ZUP. Tožena stranka pred izdajo odločbe ni ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne in stranki ni omogočila, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi v posebnem ugotovitvenem postopku. Glede dolžnosti ugotavljanja vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, je utemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni pribavila in vpogledala v predmetni sodbi, da bi tako lahko tudi sama ocenila, ali obstajajo izgledi za uspeh. Tožniku pa pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP ni dala možnosti, da se opredeli do njenih stališč, češ da nima možnosti za uspeh zgolj zato, ker v prošnji ni z ničemer niti zatrjeval niti izkazal razlogov za sestavo zahteve za varstvo zakonitosti. Pred izdajo odločbe bi morala dati tožniku možnost, da se izjasni o tem, katere kršitve kazenskega zakona oziroma katere kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile storjene. Izpodbijana odločba je bila tako izdana v nasprotju z 9. členom ZUP in tudi 24. člen ZBPP ni bil pravilno uporabljen in je zato sodišče odločbo odpravilo iz razlogov po 4. in 3. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka in zaradi napačne uporabe 24. člena ZBPP. V ponovljenem postopku je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka in glede uporabe materialnega prava..

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takih primerih pa ima sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroška postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR povečane za 22%.

Datum zadnje spremembe:

18.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 359/2015
• UPRS Sodba II U 516/2017-6
• UPRS Sodba II U 44/2018-9