UPRS Sodba I U 1492/2020-25

Jedro

Prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožeče stranke za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevi za verifikacijo priložila svojo devizno knjižico št. ... Iz knjižice je razvidno, da je tožeča stranka vsa sredstva na knjižici 24. 7. 1998 prenesla na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju JPR) in da je bila knjižica omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje sredstev na dan prenosa 0,00. Tožena stranka je na tej podlagi in na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila, skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je stranka predmetno devizno vlogo prenesla na svoj JPR in da zato ne gre za neizplačano staro devizno vlogo po določbah (2. člena) ZNISESČP. V zadevi je bilo zato odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku skladno s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP.

2. Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom (pravilno odločba – op. sodišča) ne strinja. Z vloženo tožbo ga izpodbija zaradi ničnosti, nadalje pa toženi stranki očita, da je odločala v skrajšanem postopku, kar je vplivalo na možnost pravilnega in popolnega ugotavljanja dejanskega stanja. Ne strinja se, da njena terjatev v znesku 7.434,30 BAM ni stara devizna vloga po določbah 2. in 3. člena ZNISESČP. Navaja, da je bilo v FBIH sprejetih več predpisov, povezanih z vprašanjem deviznih vlog pri Ljubljanski banki. Prenos terjatev iz deviznih vlog na poseben račun je urejal „Zakon o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije,¹“za katerega je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da je neustaven. Opozarja na stališče iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju Zadeva Ališić in drugi). Po njenem mnenju formalno dejstvo, da je stanje na varčevalni knjižici 0,00, dejansko ne ustreza stanju, glede na to, da tožeča stranka svojih terjatev ni mogla uporabiti za namene predvidene v FBiH97. Opozarja še, da Ljubljanska banka d. d., Ljubljana, Glavna filijala Sarajevo (v nadaljevanju Glavna podružnica Sarajevo) ni imela pooblastila, niti zakonske podlage za prenos sredstev, zato vpis spremembe v varčevalni knjižici ni verodostojen. Sodišču predlaga, da preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti zakonske ureditve v ZNISESČP z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju Konvencija) v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep (pravilno odločbo - op. sodišča) spremeni, tako da tožeči stranki „prizna zahtevano pravičnost“ ali zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo. Navaja, da tožeča stranka niti ne zatrjuje, da do prenosa ni prišlo, in da je to stranka izrecno navedla že v zahtevi za verifikacijo. Zatrjuje, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo skrajšanega postopka v skladu s prvim odstavkom 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bilo mogoče relevantno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožeča stranka v svoji zahtevi, ob tem pa je enako dejansko stanje izhajalo tudi iz uradnih podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP. Tožeče stranke v postopku ni zaslišala niti je ni pozvala, da se izreče o razlogih za zavrnitev, saj je ocenila, da to za razjasnitev stanja ni potrebno in je to tudi v skladu s splošnim načelom ekonomičnosti postopka ter nikakor ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe. Navaja, da je sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH. Varčevalci, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije FBiH, so namreč s prenosom na JPR pridobili pravice v razmerju do FBiH. Po prenosu na JPR devizne vloge niso bile več obveznost Glavne podružnice Sarajevo, zato tudi ni odgovornosti Republike Slovenije za prevzem izpolnitve te obveznosti. Zahtevo tožeče stranke za verifikacijo je utemeljeno zavrnila, saj po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, iz katere bi imela tožeča stranka pravice po ZNISESČP. Tožeča stranka sicer v tožbi ne utemeljuje, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba nična, a tožena stranka zatrjuje, da glede na razloge iz 279. člena ZUP podlage, da bi bila odločba nična, ni. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana v postopku verifikacije, ki je upravni postopek, je izvršljiva, z njeno izvršitvijo ni bilo povzročeno nobeno kaznivo dejanje, prav tako pa je bila izdana na podlagi zahteve za verifikacijo v nepristranskem postopku. ZNISESČP pa posebnih razlogov, zaradi katerih bi bila odločba nična, ne predvideva. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 497/2017-14 z dne 15. 10. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 31/2020 z dne 30. 9. 2020 sodbo I U 497/2017-14 z dne 15. 10. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se na podlagi 1. člena določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana (v nadaljevanju Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

9. Iz tožbenih navedb kot celote izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da so bila sredstva prenesena na JPR, kar tožeča stranka sicer imenuje evidentiranje, z nadaljnjimi ugovori pa tožeča stranka zatrjuje, da sredstva niso bila prenesena na JPR v tem smislu, da bi lahko bila uporabljena s strani tožeče stranke. Bistvo predmetnega spora je torej pravna narava prenosa (evidentiranja) sredstev na JPR in njegove pravne posledice oziroma vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na terjatev tožeče stranke do Republike Slovenije.

10. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 v dejansko primerljivi zadevi že odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.“

11. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. V obrazložitvi je tako pojasnilo, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno na JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.

12. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožeče stranke zato ni.

13. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke.² V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.

14. Tudi tožbene navedbe o tem, da devizna sredstva niso bila uporabljena v postopku privatizacije, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka na JPR prenesena sredstva kasneje unovčila ali ne. Sodišče zato meni, da tožeča stranka z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države (kolikor varčevalci sredstev na JPR dejansko niso uspeli oziroma mogli unovčiti).

15. Sodišče dodatno pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja niti sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek. Republiki Sloveniji je bila v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Konvencije.

16. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi³ pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožeče stranke v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih sodišče presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

17. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Sodišče sodi, da je Republika Slovenija v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru in v primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake, pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožeče stranke, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP.

18. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je neutemeljen tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.⁴

19. Iz zahteve tožeče stranke za verifikacijo je razvidno, da je zahtevala verifikacijo devizne vloge št. ... Zahtevi je predložila kopijo devizne knjižice, iz katere je razviden prenos na JPR in saldirano stanje. Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjevala sama stranka, in ki jim v tožbi tudi ne oporeka (niti ne ugovarja, da bi tožena stranka razpolagala s pomanjkljivimi podatki), so izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

20. Sodišče nadalje ni sledilo predlogu tožeče stranke, naj preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti zakonske ureditve v ZNISESČP z Ustavo RS in Konvencijo v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji. Sodišče je presodilo, da izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR iz poplačilne sheme, ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne s Konvencijo. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019⁵, ki je glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca dodatno pripomnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev s deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz Konvencije odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato pa za takšno kršitev ne more biti odgovorna Republika Slovenija kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

22. Dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč v tem postopku, tudi v primeru, če so vsa dejstva, ki jih zatrjuje (to je, da prenesena sredstva nikoli niso bila uporabljena), resnična, ne more doseči spremembe svojega pravnega položaja, zato bi bilo dokazovanje takih dejstev v nasprotju z načelom ekonomičnosti in učinkovitosti postopkov, o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava pa se je lahko in se tudi je izrekla v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku⁶. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.⁷ Tak je tudi obravnavani primer.

23. Odločitev o stroških je temeljila na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Očitno mišljen Zakon o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije (SI. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji -v nadaljevanju FBiH97).
² Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019
³ Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka.
⁴ Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251
⁵ 18. točka.
⁶ Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge
⁷ Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge

Datum zadnje spremembe:

10.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1547/2017-15
• UPRS Sodba I U 679/2019-12
• UPRS Sodba I U 355/2021-24