UPRS Sodba I U 617/2019-26

Jedro

Tožnik glede na navedene ugotovitve toženi stranki utemeljeno očita, da tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih (kontradiktornih oziroma nejasnih) izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti.

Po stališču prakse SEU je potrebno v okviru posamične obravnave prošnje za mednarodno zaščito upoštevati nevarnost preganjanja in resnih groženj tudi za družinskega člana prosilca, da se ugotovi, ali je ta zaradi družinskih vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen tem grožnjam. Sodišče meni, da bi bila lahko takšna tudi situacija v konkretni zadevi. Kadar je to primerno (npr. če ne gre za očitno zlorabo pravice), je treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa in jih ne a priori zavrniti, ker so bili uveljavljani po izdaji prvotne odločbe upravnega organa.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-32/2015/41 (1312-02) z dne 12. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1995 v kraju B., Gvineja, za priznanje mednarodne zaščite. O tožnikovi prošnji je že predhodno odločila, in sicer je 14. 3. 2016 izdala odločbo, s katero je njegovo prošnjo zavrnila. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, Upravno sodišče RS je s sodbo I U 545/2016 z dne 1. 6. 2016 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Slednja je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo na Vrhovno sodišče RS, ki je s sodbo I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS. Vrhovno sodišče je v 30. točki obrazložitve navedlo, da „mora biti tožnik v ponovljenem postopku seznanjen z vsemi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in nedoslednostmi v njegovih izjavah, dana pa mu mora biti tudi možnost, da se o njih izjavi in neskladja pojasni. Prav tako ... bo morala tožena stranka, v kolikor bo ocenila, da izjave tožnika niso verodostojne, svoje stališče natančno obrazložiti in konkretno pojasniti, katere izjave tožnika ocenjuje kot neverodostojne ter zakaj.“ Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi potrdilo ugotovitev Upravnega sodišča, da je tožena stranka v postopku kršila tožnikovo pravico do izjave. Tožena stranka je namreč v prvotnem postopku uporabila tožnikove izjave iz odločb madžarskih organov, ne da bi ga izrecno seznanila z ugotovljenimi neskladji med njegovimi izjavami v madžarskih in slovenskem postopku.¹ Pojasnilo je še, da je napačno stališče Upravnega sodišča, da bi moral biti tožnik tudi izrecno opozorjen na neskladnost med njegovimi izjavami in gradivom, ki ga je o izvorni državi zbrala tožena stranka. To ne izhaja niti iz Procesne direktive II². Določba 16. člena navedene direktive se omejuje na neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultatov dokazovanja.³ Opozorilo je tudi, da bo morala v okviru presoje dokazov tožena stranka upoštevati težo ugotovljenih nekonsistentnosti, saj vsaka ne zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito.

2. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni upoštevala s strani tožnika predloženih odločitev madžarskih organov, svojo odločitev je oprla le na tožnikove izjave v slovenskem postopku in na preučene informacije o izvorni državi, zato ni ponovno izvedla osebnega razgovora s tožnikom.

3. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema, kaj je tožnik navedel v prošnji 11. 3. 2015. Povedal je, da prihaja iz Gvineje, kjer je končal tri leta osnovne šole v kraju Conakry. Izvorno državo je zapustil dne 22. 11. 2011 in z ladjo pripotoval v Turčijo, kjer so oskrbeli njegovo svežo rano, saj je bil že v Gvineji ustreljen v nogo. Pot je nadaljeval v Grčijo, kjer je v Atenah ostal v bolnišnici tri mesece, nato je odšel proti Nemčiji, zaradi vrnjenega vlaka je tožnik odšel peš proti Madžarski, kamor je prispel 5. 3. 2013. Tam je zaprosil za mednarodno zaščito in dobil tri negativne odločitve. Dne 9. 3. 2015 je iz Budimpešte prišel v Slovenijo ter zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik je povedal, da je imel v Gvineji nacionalno osebno izkaznico, vendar je ni vzel s seboj, ker so vojaki napadli njegovo hišo in je moral zbežati. Sedaj ni nobene možnosti, da bi jo pridobil.

4. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je tožnik ob podaji prošnje povedal, da je z družino živel v kraju B.. Oče je imel leta 2003 prometno nesrečo, v kateri je izgubil življenje. Takrat je bil star 8 let in je opažal, da je mati začela izgubljati razum. V glavnem mestu države Conakry je imel strica z imenom C.C., rečejo mu tudi C., ki je bil vojak in ki ga je vzel k sebi. Dne 22. 12. 2008 je umrl predsednik Gvineje in 23. 12. 2008 je predsednik postal Mousa Dadi Camara. Ta je bil vojak in prijatelj njegovega strica ter je strica vzel v svojo osebno gardo. Dne 28. 9. 2009 so bili problemi med opozicijo in vojsko, ta je takrat ubila približno 200 ljudi. Takrat so nastali tudi problemi med njegovim stricem in predsednikom, saj so zatrjevali, da je njegov stric organiziral pokol teh 200 ljudi. Dne 3. 12. 2008⁴ je v sporu njegov stric streljal na predsednika in pobegnil iz države, tožnik pa ne ve, kam je stric tedaj odšel. Predsednik je bil takrat ranjen in odpeljali so ga na zdravljenje, na oblasti pa ga je zamenjal drug vojak. Takrat so začeli v njihovo hišo, kjer je tožnik živel s stricem, prihajati vojaki, ki so najprej prišli samo na ogled in niso nič naredili. Dne 22. 11. 2011 pa so prišli ponoči in so bili zamaskirani. Tožnik je bil tedaj sam v sobi in je slišal ukaz o tem, naj streljajo na vse, kar se premika. Pobegnil je iz hiše in takrat so ga ustrelili v nogo. Zatekel se je k prijatelju svojega strica C. in mu povedal, kaj se je zgodilo. Ta prijatelj je nato odšel pogledat, kaj se je zgodilo, in ko se je vrnil, je povedal, da so ubili starejšega stričevega brata. Stričev prijatelj in njegova žena sta mu obvezala nogo, nato pa sta mu rekla, da ne more ostati, ker ga bodo ubili. Stričev prijatelj ga je z avtomobilom odpeljal v pristanišče in z ladjo je nato odpotoval v Turčijo.

5. Tožnik je v prošnji dodal, da je imela njegova družina težave z oblastjo še iz časa kolonializma in že takrat so želeli iztrebiti njegovo družino, ker je bila povezana s Portugalci. Pojasnil je, da je bila v času, ko so Gvinejo prvič kolonizirali Portugalci, njegova družina v tistem kraju glavna in država jo je obtožila, da sodeluje s Portugalci. Ta problem ostaja še danes in zaradi tega so morali tudi spremeniti priimek. Očetov oče je bil leta 1970 na begu iz Gvineje ustreljen, njegova družina pa je bila od leta 1958, ko je postala Gvineja neodvisna, v njej preganjana. Od časov kolonizacije skuša oblast odstraniti njegovo družino. Če bi se moral vrniti v Gvinejo, nima nikogar, h kateremu bi se lahko vrnil, če pa bi se vrnil, bi ga ubili. Ubiti so ga hoteli že, ko je bežal iz hiše, prav tako so ubili tudi njegovo mamo, ki je bila najdena v obcestnem jarku. Tožnik se ne bi mogel preseliti v drug kraj, saj ga išče vojska, ki je proti njemu. Vojska bi morala varovati njegovo družino, a jo je pobila, družina pa je spremenila priimek, kar je dokaz, da nima zaščite.

6. Tožena stranka v povzetku navedb tožnika na osebnem razgovoru dne 30. 11. 2015 poleg tožnikovih odgovorov na splošna vprašanja o Gvineji med drugim navaja, da je tožnik v izvorni državi nazadnje živel v mestu Conakry, pri stricu z imenom C.C., ki je bil vse življenje vojak (v nadaljevanju stric vojak, C.). Zraven je živel še drug stric z imenom D.D., ki je bil voznik (v nadaljevanju stric voznik). Tožnik je povedal, da je Gvinejo zapustil zaradi problemov, ki so se začeli že pri njegovih starih starših. Njegov stari oče je bil še pred neodvisnostjo države kralj ali vodja nekega območja v srednji Gvineji in ko so prišli Portugalci, jim je dal zemljo, da so si lahko postavili hiše. Dne 2. 10. 1958 je Gvineja postala samostojna in vlada je izjavila, da je tožnikova družina pomagala belcem, da so kolonizirali Gvinejo, in da je potrebno odstraniti družino ter ukiniti kraljestvo. Zadnji veliki kralj je bil ded tožnikovega očeta E.E., tožnikov stari oče F.F., z vzdevkom F., pa je bil nasprotnik vlade. Leta 1970 je bil tožnikov stari oče aretiran in odpeljan v zapor, leta 1978 so ga premestili v drug zapor, kjer so ga najprej mučili in nato obesili v mestni četrti Tambo. Brat starega očeta je pobegnil in bil na meji aretiran, takrat pa so se ostali člani družine odločili, da zapustijo mesto in spremenijo ime.

7. Tudi na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je bil njegov oče leta 2003 ubit v avtomobilu in da je mama takrat izgubila razum, njega pa je vzel k sebi stric vojak iz Conakryja. Ko je 22. 12. 2008 umrl predsednik Gvineje, ga je na oblasti z državnim udarom zamenjal vojak M.M. in za svojega telesnega stražarja vzel njegovega strica vojaka. Na zahtevo opozicije je predsednik dne 28. 9. 2009 odobril opoziciji zborovanje na stadionu. Na stadion je prišla tudi vojska in začela streljati, tako da je bilo ubitih več kot 200 ljudi. Predsednik je predstavnikom EU, ki so prišli raziskat zadevo, rekel, da je tožnikov stric vojak organiziral pokol. Dne 3. 12. 2009 je nato njegov stric vojak v sporu s predsednikom slednjega ustrelil in pobegnil, tako da približno en mesec ni nihče vedel, kje se nahaja. Predsednik je odšel na zdravljenje v Maroko in nadomestil ga je T.T.. Tožnik je povedal, da je o tem, kar se je zgodilo na stadionu, izvedel iz televizije, saj je bilo prikazano na vseh kanalih, stric vojak pa mu o tem ni govoril. Po tistem, ko je ustrelil predsednika, je stric vojak odšel iz države, in tožnik ni več vedel, kje je. Ko je stric vojak odšel, je tožnik še naprej živel v isti hiši s stricem voznikom vse do 22. 11. 2011, problemov ni imel, saj je bil ves čas doma. Tožnik je povedal, da so po tem, ko je predsednika ... zamenjal T.T., s tremi poltovornjaki vojaki prišli k njim domov. Samo parkirali so pred hišo in niso nič naredili, ampak so odšli. To je bilo marca 2010. Nato so prišli še enkrat konec leta 2010 in prav tako niso naredili nič. Dne 22. 11. 2011 (na začetku osebnega razgovora pove, da je bilo to 22. 11. 2009) so ponoči ponovno prišli s tremi vozili in bili zamaskirani. Stric (voznik) je bil doma s tremi ali štirimi prijatelji in skozi okno je videl tri poltovornjake in zamaskirano vojsko. Tožnik je zbežal ven, saj je slišal njihovega poveljnika, ki je vojakom rekel, naj gredo v hišo. Preplezal je zid in takrat so ga vojaki ustrelili v nogo. Šel je k stričevemu prijatelju in mu povedal o dogajanju, stričev prijatelj pa je nato odšel pogledat, kaj se je zgodilo. Slišal je, kako je potem rekel svoji ženi, da je hiša porušena in uničena in da je vojska odpeljala strica (voznika). Stričev prijatelj mu je oskrbel nogo, nato pa ga v prtljažniku avtomobila odpeljal v pristanišče, kjer se je vkrcal na ladjo.

8. Tožnik je na osebnem razgovoru kot razlog, zakaj je zapustil Gvinejo, opisal, da je ogroženo njegovo življenje in da ga je hotela ubiti gvinejska vojska, to pa zato, ker je ubila že njegovo družino. Družinsko ime je bilo G., nato pa so se preimenovali v H.. To je bila družina tako njegovega očeta kot mame, saj sta bila bratranec in sestrična, sedaj pa nima nikogar več. Povedal je, da jih je vojska dne 22. 11. 2011 želela odstraniti zato, ker so odstranili že njegove stare starše. Stric vojak ni odraščal v Gvineji, ampak v Senegalu, kjer je študiral za vojaka. V Gvineji niso vedeli, da pripada tej družini, bil je navaden vojak, v Gvinejo pa je prišel neposredno leta 1990 v vojsko. Kje je ta stric sedaj, tožnik ne ve. Da je bil ubit tudi njegov drugi stric (voznik), so mu povedali ljudje. Tožnik je povedal, da če bi se moral sam vrniti nazaj v Gvinejo, bi ga zaprli, mučili, in sicer tam, kjer so mučili njegove stare starše, potem pa bi ga ubili. Mučila bi ga vojska in se ne želi vrniti v Gvinejo.

9. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik poleg več informacij o izvorni državi po pooblaščencih 6. 2. 2019 predložil tudi izredno slab sken rojstnega lista, ki naj bi že bil priložen k tožbi. Tožena stranka pa ugotovi, da ji ta ni bil prej posredovan.⁵ Hkrati predloži tožnik še poročilo Odbora ZN proti mučenju iz leta 2014 brez prevoda. V zvezi s tožnikovim primerom bi bil lahko le del tega poročila na strani 8, ki govori o aretaciji brata C., in sicer D.D. (stric voznik), ki se je zgodila v noči iz 22. na 23. 11. 2011 in do katerega je prišlo na domu polkovnika I.I., pri čemer je stric voznik med poskusom pobega umrl. Tožena stranka pa ugotavlja, da navedbe tega poročila ne potrjujejo tožnikovih navedb, da naj bi živel skupaj s stricem C. in da naj bi na njegov dom 22. 11. 2011 prišla vojska. Takrat naj bi bil ubit tudi njegov stric D.D. (stric voznik). Predložil je tudi sliko strica, ki je bila priložena že tožbi z dne 7. 4. 2016 in ki ne dokazuje ničesar. Prav tako je predložil članek z naslovom: Guinée: "le frère de Toumba Diakité a été tué", brez datuma objave in brez prevoda, za katerega tožena stranka ugotavlja, da je bil predložen s strani pooblaščencev tožnika v prevodu že v komentarju na posredovane informacije o izvorni državi.

10. Ker tožnik za izkazovanje svoje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta, tožena stranka na podlagi zastavljenih splošnih vprašanj o Gvineji najprej ugotavlja, da sicer prihaja iz Gvineje in mesta Conakry, vendar pa njegove identitete ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Tožniku ne sledi, da je imel gambijsko⁶ nacionalno osebno izkaznico. Glede predloženega rojstnega lista ugotavlja, da gre za sken, zato ga tožena stranka ni posredovala v Nacionalni forenzični laboratorij. Ker gre za sken, ki nima fotografije, ne more predstavljati dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti tožnikovo istovetnost.

11. Nato v nadaljevanju obrazložitve tožena stranka opravi oceno verodostojnosti tožnika in glede notranje (ne)konsistentnosti ugotavlja, da sta izjavi tožnika ob podaji prošnje in iz osebnega razgovora večinoma skladni, razhajata pa se glede kraja šolanja, saj je tožnik v prošnji navedel, da je šolo obiskoval v kraju Conakry, na osebnem razgovoru pa je povedal, da je s šolanjem prenehal, ko se je preselil v ta kraj. Glede zunanje (ne)konsistentnosti tožena stranka ugotavlja, da tožnikove izjave v določeni meri odstopajo od preučenih verodostojnih informacij glede izvorne države, in sicer glede osebe z imenom C.C. (Toumba), ki naj bi bil tožnikov stric. Če bi bil tožnik z njim res v sorodu, bi poznal določene informacije v zvezi s to osebo. Glede tretjega kriterija ocene (ne)verodostojnosti tožena stranka ugotavlja, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju njegove prošnje, da ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi za svoje navedbe predložil konkretne dokaze in da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil takoj, ko je bilo mogoče. Tožena stranka na podlagi opisane presoje ugotavlja, da pri tožniku obstaja zunanja nekonsistentnost, zaradi česar ocenjuje, da so izjave tožnika neprepričljive in jim ni mogoče verjeti.

12. Tožena stranka pri presoji upravičenosti do statusa begunca navaja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je njegov domnevni stric leta 2009 izvedel napad na predsednika države, zaradi česar je pobegnil iz države, sam tožnik pa je moral nato čez tri leta⁷, zaradi napada domnevnih vojakov na hišo, v kateri je živel, pobegniti. Tožena stranka na podlagi preučenih dostopnih informacij glede osebe C.C. ugotovi, da gre za bivšega vodjo predsedniške garde v času predsednika Moussa Dadis Camara, ki je po izobrazbi zdravnik-kardiolog in se je v vojsko vključil leta 2001. V Gvineji je poznan pod imenom C.. Dne 3. 12. 2009 je streljal na predsednika Dadis Camara in ga hudo ranil, povod za streljanje pa naj bi bila obtožba predsednika Camara, da je C. odgovoren za pokol na stadionu v Conakryju septembra 2009.⁸ Po streljanju je C. zapustil Gvinejo. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik sam ni bil na teh demonstracijah⁹, zato ta dogodek na odločitev o njegovi prošnji nima vpliva.

13. Tožena stranka na podlagi preučenih informacij ne sledi tožnikovim navedbam, da je bil njegov domnevni stric C. vse življenje vojak, da se je šolal v Senegalu in tam končal vojaško akademijo. Meni, da če bi bil tožnik res v sorodu s C., bi mu moralo biti poznano, da je zdravnik kardiolog. Ne drži, da se je omenjeni vključil v vojsko leta 1990, kot trdi tožnik, temveč je bilo to leta 2001. Druge informacije, ki jih je navedel tožnik, še posebno glede atentata, se sicer ujemajo s preučenimi informacijami, vendar pa so te informacije lahko dostopne, tožnik pa je sam navedel, da je o tem izvedel preko radia in televizije. Tožnik je tudi povedal, da je po poskusu atentata strica poredkoma videval, iz preučenih informacij pa izhaja, da je pobegnil in da nihče ne ve, kje je. Oče C. je upokojeni general, ki je bil zaradi pobega C. tudi nekaj časa priprt. Tožnik pa je povedal, da v Gvineji nima nikogar. Za svoje navedbe o sorodstvu s C. ni dal tožnik nobenih dokazov. Glede na navedeno tožena stranka ne verjame tožniku, da je v sorodu z osebo C.C..

14. Tožena stranka je presojala še preganjanje tožnika z vidika pripadnosti določeni družbeni skupini, ker naj bi pripadal družini G. oziroma H.. Tožnik je zatrjeval, da je njegov stric C.C., čemur tožena stranka ne sledi, nadalje je tudi navajal, da naj bi bil njegov stari oče F.F., vzdevek F., vodja afriških socialistov in naj bi bil leta 1970 aretiran ter odpeljan v zapor, kjer je bil mučen in leta 1978 usmrčen, vendar tega pridobljene informacije na internetu ne potrjujejo. Oseba, za katero trdi, da naj bi bila njegov stari oče, se pravilno imenuje F.F., z vzdevkom F. in je bil usmrčen januarja 1971, in ne 1978, kot je zatrjeval tožnik. Tožnik sicer zatrjuje, da se je njegova družina najprej imenovala G., torej tako kot oseba, ki je bila leta 1971 obešena v Conakryju, vendar tega z ničemer ni dokazal. Njegove izjave v zvezi s tem so neprepričljive in nimajo podlage v preučenih informacijah. Nadalje pa je tožena stranka še ugotovila, da je bil oče C.C., ki naj bi bil tudi tožnikov ded (saj naj bi bila C.in njegova mama brat in sestra), upokojeni general gvinejske vojske, in torej oseba, ki je morala biti še kako vpeta v oblastne strukture v Gvineji. Zatorej ni mogoče slediti tožnikovim izjavam, da naj bi bila njegova družina še iz kolonialnih časov tarča oblasti. Tožnik svoje identitete ni z ničemer dokazal. Njegove izjave v povezavi s pripadnostjo družini G. oziroma H. so neprepričljive, tožnik tega ni izkazal in po mnenju tožene stranke nimajo podlage v pridobljenih informacijah o izvorni državi. Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da na podlagi preučenih informacij v povezavi z družino G. oziroma H. te družine ni mogoče opredeliti kot posebne družbene skupine. Vsaj dva člana družine H., C.C. (C.) in njegov oče sta brez težav sodelovala v pomembnem delu gvinejske družbe, vojski, kar prav gotovo ne bi bilo mogoče, če bi bila ta družina zaradi sodelovanja s portugalskimi kolonialisti, kot to zatrjuje tožnik, opredeljena kot družina, ki jo je potrebno preganjati.

15. Tožnik je še navajal, da je moral izvorno državo zapustiti, ker so v hišo, v kateri je živel, 22. 11. 2011 vdrli vojaki. To naj bi bil že njihov tretji prihod. Prvič naj bi prišli marca 2010, vendar v hišo niso vstopili, drugič so prišli konec leta 2010 in prav tako niso vstopili v hišo. Tožena stranka ugotavlja, da ni mogoče slediti tožniku, da naj bi v hišo vojaki prišli zato, ker so iskali njegovega domnevnega strica. Od leta 2009 do leta 2011 ni imel nikakršnih problemov. Prav tako ni logično, da bi sorodnike osebe, ki jo iščejo zaradi poskusa atentata na predsednika, toliko časa pustili pri miru. Iz preučenih informacij izhaja, da so po pobegu C. leta 2009 aretirali njegovega očeta, brata in druge sorodnike. Zakaj je vojska, če je to resnično bila (naj bi bili zamaskirani, bila pa je tema), prišla do hiše, ni mogoče utemeljeno povezati z iskanjem pobeglega C..

16. Tožnik po mnenju tožene stranke ne more utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem, saj mu ni mogoče verjeti in slediti, da je oseba z imenom C.C. njegov stric. To, da je tožnik C. prepoznal na fotografiji, tega ne spremeni, saj se je njegova fotografija pojavljala po vseh medijih in jo je na internetu brez težav našla tudi tožena stranka. Samo dogajanje na stadionu v Conakryju dne 28. 9. 2009 pa s tožnikom nima nobene neposredne povezave, saj ga na stadionu ni bilo. Tožnikov strah pred preganjanjem v povezavi z osebo C.C. in dogajanjem na stadionu v Conakryju tako ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen tudi tožnikov strah pred preganjanjem, povezan s tem, da naj bi bil član družine G./H.. Z ničemer ni dokazal, da je njegov priimek resnično tak, njegove izjave v povezavi z njegovo družino pa so bile neprepričljive in neverodostojne. Če bi bila družina G./H. v Gvineji zaradi svojih povezav z nekdanjimi kolonialisti res v nemilosti, vsaj dva njena člana ne bi mogla zasedati tako pomembnih položajev, kot sta jih. Zato tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj njegove izjave niso verodostojne in ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

17. Glede statusa subsidiarne zaščite tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sicer navedel, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo najprej zaprli, nato bi ga mučili tam, kjer so mučili njegove stare starše, potem pa bi ga ubili, vendar njegove navedbe oceni kot pavšalne, ker jih tožnik ni z ničemer konkretiziral, zaradi česar ugotovi, da tožnik v svojih izjavah ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v Gvinejo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, poleg tega ni mogoče tožniku verjeti, da je povezan z družino G./H.. Sicer je navajal, da v Gvineji nima nikogar, vendar to še ni razlog, da se ne bi mogel vrniti v izvorno državo, saj je polnoleten. Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da so njegove izjave neprepričljive, tožnikove izjave o tem, da je njegovo življenje ogroženo in da ga želi ubiti gvinejska vojska, nimajo nobene teže. Poleg tega je ključna oseba, zaradi katere naj bi tožnik pobegnil iz izvorne države, prijeta in čaka na sojenje v povezavi s pokolom septembra 2009 na stadionu Conakry. Po mnenju tožene stranke pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne osebne okoliščine, ugotovljeno je bilo, da ga ni mogoče povezati z družino G./H., zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožena stranka poudarja, da razlogi sočutja ali humanitarnosti ne sodijo na področje mednarodne zaščite. V zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 28. člena ZMZ-1 pa tožena stranka ugotavlja, da v izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega zaključi, da pri tožniku niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

18. Tožena stranka nazadnje obrazloži še, da je tožniku oziroma njegovim pooblaščencem v seznanitev in mnenje poslala informacije, uporabljene pri svoji odločitvi, ter glede komentarjev, ki so jih v odgovor posredovali tožnikovi pooblaščenci, navaja, da ne morejo vplivati na sprejeto odločitev. Tožena stranka tudi ne sledi tožnikovem pojasnilu z dne 27. 2. 2019. V njem je tožnik navedel, da se ne more vrniti v Gvinejo, ker ga veliko ljudi, predvsem vojska, povezuje s C.. Ker je izvedel napad na takratnega predsednika, obtožen pa je tudi pokola na stadionu v Conakry, zaradi česar je moral pobegniti tudi predsednik Camara, je to pomenilo spremembe v vojski. Skupina, ki je podpirala predsednika Camaro, je izgubila vpliv in položaje, za kar krivijo C.. Ta skupina vojakov je prepričana, da je tožnik sin C., dobro so ga poznali, ob vrnitvi v Gvinejo bi ga zagotovo ubili. Tožena stranka pa ugotavlja, da ravno zaradi neugotovljene tožnikove identitete ni mogoče slediti njegovim trditvam, da je C. njegov stric. Poleg tega je C. sedaj v priporu, kjer čaka na začetek sojenja. Tožnik s pokolom na stadionu ni imel povezave, C., obtožen soodgovornosti za ta dogodek, se nahaja v priporu, zato ni moč sklepati, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo kdorkoli škodoval ali grozil v zvezi s tem dogodkom.

19. Tožnik zoper izdano odločbo vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu ZUS-1. Navaja, da mu je tožena stranka kršila pravico do izjave. Tožnika namreč ni zaslišala, da bi pojasnil predloženi rojstni list in vse okoliščine s tem. Dokument je bil v spis vložen že s strani trenutne pooblaščenke kot priloga k dopolnitvi odgovora na pritožbo na Vrhovno sodišče dne 23.08.2016, pri čemer je zatrjeval, da se podatki na rojstnem listu v celoti ujemajo s tem, kar je povedal v postopku (ime očeta, poklic očeta, kraj rojstva, ime matere, datum rojstva), ti podatki so bili tudi prevedeni. Podatki so v celoti berljivi. Kljub trditvi, da gre za slab sken, ga tožena stranka nikoli ni pozvala k predložitvi boljše kopije. Tožena stranka bi lahko tudi podatke iz rojstnega lista preverila glede na javno dostopne podatke, ob tem se sklicuje na internetno stran v zvezi s Kanadskim poročilom iz leta 2016 o podrobnosti izpiskov iz rojstnega lista. Pojasnjuje še, da je bil rojstni list pridobljen s pomočjo prijateljev njegovega strica oz. soseda, ki živi blizu stričeve hiše, dokument je bil najden v tožnikovi sobi, osebna izkaznica ni bila najdena. Tožnik dokumenta pred 23. 8. 2016 ni mogel predložiti, saj z njim ni razpolagal. Poleg tega tožena stranka tožniku ne verjame, da je imel v izvorni državi osebno izkaznico, pri čemer pa ga uradna oseba o okoliščinah pridobivanja osebne izkaznice sploh ni nikoli zaslišala. Tožnik je imel osebno izkaznico, vendar pa je na dan pobega v naglici in strahu s seboj ni uspel vzeti in je ostala v žepu hlač v njegovi sobi. Osebno izkaznico si je tožnik dal izdelati že leta 2003, ko je prišel v Conakry. Kanadsko poročilo iz leta 2014, na katerega se v svoji odločbi sklicuje tudi tožena stranka, tožnikove navedbe potrjuje. Ni jasno, zakaj je tožena stranka svojo odločitev o tem, da tožniku ne verjame, da je imel osebno izkaznico, oprla na poročilo Ameriškega zunanjega ministrstva iz leta 2013, saj iz Kanadskega dokumenta iz leta 2014 izhaja, da je v Gvineji osebna izkaznica za vse. ki so stari 15 let ali več, obvezna, tožnik pa je bil pri odhodu iz države star 16 let in pol. Pravica izjave je bila tožniku kršena tudi glede dejstev v zvezi s stricem, ki naj bi jih moral poznati. Nihče ga namreč v zvezi s tem ni zaslišal, zato je logično, da tožnik tega ni omenjal (glede tega, da je stric C. kardiolog). Enako velja glede dedka, I.I., o katerem ga ni nihče zaslišal. V zadevi je ključnega pomena to, ali tožnik je ali ni pripadnik družine G./H., zato je nedopustno, da tožena stranka tožnika v zvezi s tem ni natančno zaslišala. Toženkina ugotovitev, da ni jasno, kako sta dva člana te družine zasedala pomembne položaje, ne da bi bila preganjana, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Družina si je ravno zaradi preganjanja spremenila priimek iz G. v H., zato sta dva člana družine lahko bila aktivna v vojski. Odločbe tudi ni moč preizkusiti v delu, da dogodek na štadionu septembra 2009 nima vpliva na tožnikovo prošnjo, saj ga na dogodku ni bilo osebno zraven. Gre za dogodek, v katerega je bil vpleten predsednik Camara kot tožnikov stric vojak, dogodek je tožena stranka iztrgala iz konteksta.

20. Tožnik navaja še dodatne bistvene kršitve določb postopka, ki so vse vplivale oziroma so mogle vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tako tožena stranka o prošnji tožnika ni odločila v najkrajšem možnem času. Nedopustno je tudi, da se pooblaščencev ne seznanja o izdelanih prevodih ključne dokumentacije in se jim s tem namerno onemogoča učinkovito zastopanje prosilcev.

21. V zvezi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem tožnik navaja, da ne drži, da je svojo prošnjo utemeljeval zgolj s tem, da je izvorno državo zapustil zaradi domnevnega napada vojakov, ki je bil povezan z atentatom njegovega strica leta 2009. Tožnik namreč vseskozi dodatno navaja, da je njegova družina kot potomka kolaborantov z okupatorji Portugalci žrtev preganjanja vladajočih sil, zaradi česar so morali umreti že njegov dedek po očetovi strani, njegov oče in mama. Tožnik je izrecno navedel tudi, da je bila družina zaradi težav prisiljena spremeniti celo priimek. Fizičnega nasilja je bil deležen celo sam tožnik, saj so nanj streljali in ga ranili. Tožena stranka je prezrla, da tožnik v bistvu zatrjuje preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini (družina G. oziroma H.) oziroma zaradi političnega prepričanja, v smislu, da bi organ preganjanja lahko tožnikovo sorodstvo s stricem, ki je izvedel atentat na predsednika Camaro, razumel tudi kot njegovo politično prepričanje. Po napadu leta 2011 sta bila nasilja deležna tudi tožnikov dedek po mamini strani (I.I.) in njegov stric D.D., ki je zaradi mučenja umrl. Tožnik meni, da je trditev tožene stranke, da je Gvineja varna država za tožnika, izredno drzna, saj MZZ slovenskim državljanom iz varnostnih razlogov odsvetuje vsa potovanja v Gvinejo, ki niso nujna.

22. Tožnik se v tožbi opredeljuje tudi do domnevnih razhajanj v njegovih izjavah, ki mu jih očita tožena stranka. Tako glede kraja šolanja pojasnjuje, da se izjavi iz prošnje in osebnega razgovora ne skladata, vendar je večkrat izpovedal, da je v času šolanja živel s starši. Glede tega, da je bil stric C. kardiolog, tožena stranka tožnika sploh ni spraševala. Pojasnjuje pa, da je bil C. v času, ko je tožnik živel z njim, zaposlen kot vojak. Poleg tega je bil tožnik, ko je šel živet k stricu, star 8 let, tožnik je o stricu vedel bolj malo, toliko, kot mu je povedala mama, saj stric o sebi ni veliko govoril, domov pa je hodil le poredko. To, katerega leta se je stric vključil v vojsko, je po tožnikovem mnenju le nepomembna podrobnost. Glede tega, ali je tožnik C. po atentatu na predsednika še videl, je tožnik že v tožbi iz leta 2016 trditveno podlago v zvezi s tem dopolnil in predlagal, naj ga tožena stranka v zvezi s tem zasliši. Po atentatu strica C. tožnik ni več videl, drži, pa, da so v zvezi s tem podane kontradiktorne izjave. Glede dogodka 21. 11. 2011 ne drži, da bi tožnik izjavil, da so vojaki v hišo prišli, ker bi iskali C., tožnik je večkrat pojasnil, da so prišli, ker je vojska vedela, da je to hiša družine G.. Glede imena dedka F.F. oziroma F.F. pa navaja, da ima sam končane le 3 razrede osnovne šole in da zna malo brati in pisati, prav tako pa v Gvineji govorijo toliko jezikov, da pride do številnih različic zapisa istega imena. Glede tožnikovega dedka I.I. navaja, da ne drži, da ga ne bi nikoli omenjal, navedel ga je v tožbi iz leta 2016. Poleg tega tožnik o starih starših po mamini strani ni bil nikoli zaslišan, ko je odgovoril, da v državi nima nikogar, je bil vprašan o sorodnikih po očetovi strani, o sorodnikih po mamini strani pa se niso pogovarjali. Z izjavo, da med letoma 2009 in 2011 ni imel težav, je mislil na to, da ni bilo fizičnega nasilja.

23. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožnik v povezavi z ugotovljeno notranjo nekonsistentnostjo zatrjuje, da je neskladje v zvezi s šolanjem nebistvena nekonsistenca. Ne drži, da bi tožnik izjavil, da so vojaki 22. 11. 2011 prišli v hišo zato, ker bi iskali C. kot izhaja iz petega odstavka 2. strani odločbe, temveč je na več mestih osebnega razgovora pojasnil, da je vojska prišla, ker je vedela, da je to hiša družine G..¹⁰ Glede zunanje nekonsistence je prišlo do več kršitev tožnikove pravice do izjave (npr. ni ga spraševala o tem, kaj je stric C. po izobrazbi), tožena stranka pa je spregledala tožnikovo dopolnitev trditvene podlage (v tožbi iz leta 2016), zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Katerega leta se je stric C. vključil v vojsko, pa je nebistvena podrobnost. Tožnik strica C. po atentatu 3. 12. 2009 ni več videl. V postopku so bile v zvezi s tem podane kontradiktorne izjave¹¹, vendar pa tožena stranka v zvezi s tem tožnika ni zaslišala. Tožnik je navedel ime dedka F.F., tožena stranka pa mu očita, da se to ime ne ujema s splošnimi informacijami – tožnik ima končane 3 leta osnovne šole, zna le malo brati in pisati, poleg tega pa v Gvineji pride do različnih zapisov imena, gre za različne verzije imen. Ne drži, da predhodno ne bi omenjal dedka po mamini strani – I.I., saj ga je omenjal v tožbi z dne 7. 4. 2016. O maminih starih starših tožnik ni bil izrecno zaslišan in ne drži, da je izjavil, da v državi nima nikogar, saj se je to vprašanje nanašalo na sorodnike po očetovi strani. Glede tretjega kriterija ne/verodostojnosti pa ne drži, da tožnik ni predložil nobenih dokumentov. Le dokazne ocene tožena stranka ni izpeljala pravilno, zaradi česar dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (rojstni list in nepreverjanje splošno dostopnih informacij v zvezi s tem). Tožnik ni bil seznanjen z nekonsistentnostmi, da bi morebitne nesporazume lahko razčistil pred izdajo akta. Tožena stranka bi se morala osredotočiti na pomembne nekonsistentnosti, glede teh pa bi morala dati tožniku možnost pojasniti neskladja.

24. Tožnik na podlagi vseh tožbenih očitkov sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne nazaj toženi stranki v ponovni postopek.

25. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navedbe tožnika v celoti prereka in vztraja pri izdani sedanji izpodbijani odločbi. Navaja, da je bila s skenom rojstnega lista tožnika prvič seznanjena 6. 2. 2019, ko ga je prejela z dopisom PIC, tedanjega pooblaščenca tožnika. Gre za zelo slab sken dokumenta. Res je sicer, da je mogoče na koncu tega dokumenta videti žig, vendar to ne spremeni ugotovitve tožene stranke, da sken dokumenta ne more predstavljati verodostojnega dokumenta. Brez prisotnosti izvirnika dokumenta njegove pristnosti ni mogoče ugotoviti. V upravnem spisu se nahaja prevod navedenega skena rojstnega lista. Navaja, da je vse uporabljene informacije v izpodbijani odločbi, ki jih je pridobila sama, posredovala v soočenje in komentar pooblaščencem tožnika. Do komentarjev, ki so bili posredovani s strani tožnika in njegovih takratnih pooblaščencev, se je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi opredelila. Obširno je obrazložila, zakaj ne more slediti tožniku glede zatrjevanega preganjanja zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnik ni predložil originalnega dokumenta, za to njegove istovetnosti ni bilo mogoče neizpodbitno ugotoviti. Zato tudi ni mogoče ugotoviti, ali dejansko pripada družini G./H.. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

26. Tožnik v štirih pripravljalnih vlogah še navaja, da je s pomočjo prijateljev svojega strica C. v Gvineji uspel vzpostaviti kontakt s svojim dedkom po mamini strani (I.I., v nadaljevanju tožnikov ded). Pridobil je in 12. 9. 2019 vložil v spis dedkovo fotografijo ter fotografije njegove osebne in vojaške izkaznice; njegovo fotografijo, ko v rokah drži fotografijo tožnika; njegovo izjavo¹²; 3 videe, ki prikazujejo tožnikovega dedka¹³. Fotografij in posnetih videov pred tem ni mogel predložiti, saj z njimi ni razpolagal, predloženi videii in fotografije so bili posneti 2. 7. 2019 in 3. 7. 2019. Tožnik zatrjuje, da predloženi dokumenti potrjujejo njegovo identiteto in verodostojnost, gre za dokaze o tem, da je tožnik v resnici pripadnik družine G. oz. H. in s tem pripadnik posebne družbene skupine. Navaja še, da je neseznanitev tožnika s prevodi absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Dodaja, da je jasno, da gre pri naknadno predloženih dokazih za novote, vendar so v tem primeru dovoljene. Pridobitev dokazov ni bila lahka, saj s svojim dedkom ni bil v stiku, sploh ni vedel, kje živi, poiskal jih je tožnikov prijatelj, s katerim je tožnik občasno v stikih, v oddaljenem kraju, pri čemer je obstajala možnost, da tožnikovega dedka ne bo našel. Tožnik se pred izdajo izpodbijane odločbe ni zavedal, da do takrat predložena dokumentacija tožene stranke ni prepričala. Odgovarja tudi glede vsebinskih pomanjkljivosti, ki jih je naštela tožena stranka. Tožena stranka pozablja, da je družina ravno zaradi preganjanja spremenila priimek iz G. v H., da ljudje niso vedeli, da gre za potomce družine G.. Navedeno velja tudi za priimek H. na tožnikovem rojstnem listu.

27. Tožena stranka v dveh pripravljalnih vlogah še navaja, da bi moral tožnik dokumentacijo, ki bi potrjevala njegove navedbe, toženi stranki v skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZMZ-1 predložiti do konca osebnega razgovora oziroma v roku, ki mu ga na osebnem razgovoru postavi uradna oseba. Tožnik do takrat dodatne dokumentacije ni predložil. Tožena stranka meni, da gre za tožbene novote. O vsebini pa podaja določene ugovore. Navaja še, da bi tožnikov sken izpisa iz rojstnega lista, ki je v bistvu izvleček iz rojstnega lista, bil lahko šteti kot tožbena novota. Tožena stranka ne sprejema, da tožnik prej ni mogel predložiti tega dokumenta. Poleg tega je iz njega razvidno, da gre za osebo A.H., tožnik pa se v postopku predstavlja kot A.G.. Neprevedena dokumentacija je bila dokumentacija, ki jo je sedanja pooblaščenka tožnika posredovala že v prejšnjem postopku pred sodiščem, brez prevoda, tožena stranka pa je pridobila svoj prevod, ki se nahaja v upravnem spisu.

28. Tožba je utemeljena.

29. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločitev tožene stranke temelji predvsem na oceni zunanje nekonsistentnosti tožnika, iz katere izpelje oceno tožnikove splošne neverodostojnosti.

30. Tožena stranka sicer meni, da je v ponovljenem postopku odločala tako v skladu z usmeritvami Upravnega, kot tudi Vrhovnega sodišča RS. Ker v ponovljenem postopku ni upoštevala s strani tožnika predloženih odločitev madžarskih organov in je svojo odločitev oprla le na tožnikove izjave v slovenskem postopku in na preučene informacije o izvorni državi, tudi ni ponovno izvedla osebnega razgovora s tožnikom.

31. Tako je na podlagi osebnega razgovora s tožnikom, opravljenega v prvotnem postopku dne 30. 11. 2015, ugotovila, da je pri tožniku podana zunanja nekonsistentnost, saj se njegove izjave v določeni meri ne skladajo s pridobljenimi informacijami o izvorni državi. Takšne so trditve o tem, da je bil stric C. vojak, dejansko pa je bil zdravnik kardiolog; nadalje, da se je C. vključil v vojsko leta 1990, dejansko pa 2001. Tožnik je zatrdil tudi, da je C. po atentatu še poredkoma videval, čeprav iz informacij o izvorni državi izhaja, da je ta leta 2009 pobegnil in da takrat nihče ni vedel, kje se nahaja; šele marca 2017 pa je bil iz Senegala izročen v gvinejski pripor. Tožnik je tudi povedal, da v Gvineji nima nikogar. Vendar pa je oče C. upokojeni general (I.I.), ki je bil zaradi pobega C. tudi nekaj časa priprt. Tožena stranka ocenjuje, da če bi bil tožnik resnično v sorodu s C. bi te podatke poznal. Na podlagi navedenega in ker tožnik ni podal nobenega dokaza za svoje trditve, tožena stranka ugotovi, da ni podana splošna verodostojnost tožnika, posledično pa zavrne njegovo prošnjo, saj ne sledi njegovi zatrjevani identiteti.

32. Upravno sodišče je v svoji dosedanji praksi izoblikovalo konkretno shemo kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev, ko je v zadevi I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009 podalo interpretacijo določila tretjega odstavka 21. člena ZMZ (enako določilo je tudi v ZMZ-1), nato pa omenjeno shemo kriterijev nadgradilo in dopolnilo v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012. Sodišče se nanje v celoti sklicuje, na tem mestu pa izpostavlja za obravnavano zadevo ključen standard, ki ga je potrebno upoštevati pri končni oceni splošne (ne)verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Gre za standard, po katerem je potrebno šteti, da če so v izjavah oziroma v ravnanjih prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti;¹⁴ vendar pa ni v vsakem primeru nespoštovanje tega kriterija razlog za odpravo upravne odločbe, ampak Upravno sodišče takšno upravno odločbo odpravi, če je napaka lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve¹⁵ (sodba Upravnega sodišča I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, 3. alineja 94. točke obrazložitve). Upravno sodišče je v zadevi I U 923/2014 z dne 23. 1. 2015 (85. točka obrazložitve) s tem v zvezi navedlo, da je eden izmed metodoloških elementov zadnje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ tudi spoštovanje splošnega pravnega načela v pravu EU, to je pravice do učinkovite obrambe in izjave prosilca za mednarodno zaščito v upravnem postopku (splošno načelo prava EU, ki veže države članice enako, kot ustanove EU veže 41. člen Listine EU o temeljnih pravicah¹⁶), kar med drugim pomeni, da „mora biti prosilec pravočasno seznanjen z notranjimi ali zunanjimi nekonsistentnostmi, da morebitne nesporazume lahko razčisti pred izdajo akta, tudi zaradi jezikovnih, kulturoloških in drugih razlik ter siceršnje distance med organom odločanja (uradno osebo) in prosilcem, ki je v azilnih zadevah izrazita posebnost.“

33. Zahteva, da se prosilca pred izdajo odločbe seznani o morebitnih nekonsistentnostih in neskladjih v njegovih izjavah in da se mu s tem v zvezi omogoči izjava, izhaja tudi iz splošnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po določbi 33. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, če ZMZ-1 ne določa drugače. ZUP v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, organ pa svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP).

34. Tožena stranka je namreč svojo odločitev oprla na tožnikovo izjavo, da se je tudi po dogodku (kar je tožena stranka smatrala kot ustrelitev predsednika s strani C.) videval s stricem C., iz pridobljenih informacij o izvorni državi pa je razvidno, da je C. po ustrelitvi predsednika pobegnil iz Gvineje. Vendar pa je tožnik v zvezi s tem na osebnem razgovoru podal kontradiktorne navedbe, in sicer je najprej povedal, da sta se po incidentu še videvala na 14 dni oziroma ga je še vedno poredkoma videval.¹⁷ Je pa na osebnem razgovoru dodal tudi, da je po tistem, ko je C. ustrelil predsednika (tako najmanj ni jasno, kaj je incident, o katerem je govoril prej), C. odšel iz države ter da po stričevi zapustitvi države niso več vedeli, kje je.¹⁸

35. Tožena stranka tožniku tudi očita, da ni vedel, da je C. zdravnik kardiolog, tožnik je namreč povedal, da je bil C. vojak. Vendar pa iz upravnega spisa ni razvidno, da bi ga ob podaji prošnje oziroma na osebnem razgovoru spraševali o izobrazbi C.. Nesporno pa je, da je deloval kot vojak, saj to izhaja tudi iz pridobljenih informacij o izvorni državi¹⁹, nenazadnje pa tudi tožena stranka trdi, da je bil C. vključen v vojsko od leta 2001.

36. Tožnik je resda na osebnem razgovoru povedal, da v Gvineji nima nikogar, vendar je bil to odgovor na izrecno vprašanje, če ima v Gvineji še sorodnike po očetovi strani.²⁰ Iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil ob podaji prošnje oziroma na osebnem razgovoru spraševan o sorodnikih po materini strani, ki bi bili še v Gvineji. I.I., upokojeni general in oče C. pa naj bi bil sorodnik po materini strani (tožnik je namreč zatrdil, da sta bila C. in njegova mama brat in sestra ter da sta bila njegova starša bratranec in sestrična). Tudi sicer iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik povprašan o I.I.. Pa vendar tožena stranka na podlagi tožnikovih izjav zaključuje, da naj bi izjavil, da nima sorodnikov v Gvineji, medtem ko so očeta C. celo zaprli po atentatu C. na predsednika, kar je sicer razvidno iz pridobljenih informacij o izvorni državi in kar med strankama ni sporno.

37. Tožnik glede na navedene ugotovitve toženi stranki utemeljeno očita, da tekom postopka ni bil soočen z nekonsistentnostmi, ki so bile ugotovljene na podlagi njegovih (kontradiktornih oziroma nejasnih) izjav, prav tako pa mu glede teh očitkov ni bila dana možnost podati pojasnilo in se glede njih izjaviti. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi tako na več mestih sklicuje na trditve, ki jih je tožnik sicer podal, a hkrati je podal tudi drugačne trditve oziroma je podal (nejasno) trditev in si jo je tožena stranka razložila drugače. Tožena stranka pa ga glede kontradiktornih oziroma po njenem nejasnih trditev ni pozvala na pojasnilo, pač pa se je naslonila le na tiste njegove trditve, ki se ne skladajo z informacijami o izvorni državi in na podlagi navedenega ugotovila njegovo zunanjo nekonsistentnost. Posledično je zato štela, da ni podana splošna tožnikova verodostojnost in zato tožniku ni sledila, da bi bil nečak C. in s tem tudi ne, da bi bil pripadnik družine G./H., kar je v konkretni zadevi temeljno vprašanje v povezavi z utemeljenostjo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Navedeno ravnanje pa je v nasprotju s 16. členom Procesne direktive II in 9. členu ZUP, saj bi ga morala (v ponovljenem postopku) pozvati k pojasnilu o nasprotjih oziroma nejasnostih v njegovih izjavah na osebnem razgovoru. To pa je izhajalo tudi iz citirane sodbe tako Upravnega kot Vrhovnega sodišča, ki jima tožena stranka ni sledila, čeprav je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

38. S tem, ko tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (ker ga v ponovljenem postopku ni ponovno zaslišala glede podanih neskladij v njegovih izjavah oziroma njihovi nejasnosti), kljub izrecnemu navodilu Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 208/2016 z dne 1. 2. 2017, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, in sicer kršitev tožnikove pravice do izjave (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), kar je odločilen razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Opisana kršitev je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve. Tožnik je namreč šele v tožbi lahko pojasnjeval razloge za očitana neskladja in navedel, da o neskladjih ni bil povprašan za pojasnilo oziroma so bile njegove izjave iztrgane iz konteksta. Tako je glede C. pojasnil, da ga tožena stranka o njegovi medicinski izobrazbi ni spraševala ter da strica po atentatu dne 3. 12. 2009 ni več videl, stric pa je sicer deloval kot vojak. Glede dedka I.I. je pojasnil, da ga nihče o njem ni vprašal in da je odgovarjal na vprašanje o očetovih sorodnikih, ko je povedal, da v Gvineji nima nikogar. Te pojasnitve po presoji sodišča niso očitno neprepričljive in bi lahko bile pomembne v celoviti dokazni oceni, kar bi lahko spremenilo toženkino stališče o tožnikovi zunanji nekonsistentnosti in s tem o njegovi splošni neverodostojnosti.

39. Sodišče še pojasnjuje, da je po stališču prakse SEU potrebno v okviru posamične obravnave prošnje za mednarodno zaščito upoštevati nevarnost preganjanja in resnih groženj tudi za družinskega člana prosilca, da se ugotovi, ali je ta zaradi družinskih vezi z navedeno ogroženo osebo tudi sam izpostavljen tem grožnjam.²¹ Sodišče meni, da bi bila lahko takšna tudi situacija v konkretni zadevi. Tožena stranka namreč ni prerekala dogodka 22. 11. 2011, ko je bil tožnik poškodovan (ustreljen v nogo) in ugrabljen D.D. (ki je kasneje umrl, domnevno zaradi poskusa pobega in ki naj bi bil tožnikov stric voznik), hkrati pa se do poškodbe tožnika in ugrabitve s posledično smrtjo D.D. tožena stranka z vidika preganjanja oziroma resne škode tožnika ob vrnitvi v Gvinejo sploh ni opredelila, četudi je tožnik zatrjeval, da se je to zgodilo, ker je bil s strani vojakov preganjan zaradi pripadnosti družini G./H. oz. ker je bil C. njegov stric (in hkrati brat D.D.). Prav tako je tožnik pojasnjeval, da se je njegova družina ravno zaradi preganjanja preimenovala iz G. v H., pa vendar se do navedenega razloga tožena stranka ni opredelila, ko je zatrjevala, zakaj ne sledi navedbam o tožnikovi identiteti in preganjanju družine H., saj sicer ne bi kar dva pripadnika te družine postala pomembna predstavnika gvinejske vojske (C. in njegov oče, upokojeni general I.I.). V vseh teh delih je izpodbijana odločba brez obrazložitve, zato se je v teh delih ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), kar je še dodaten razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

40. Sodišče ni sledilo zahtevku tožnika, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Tožena stranka je sicer po odpravi upravnega akta izdala nov akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča in njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (2. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1), vendar pa po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za odločitev v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Tožena stranka namreč tožnika ni seznanila s kontradiktornimi oziroma nejasnimi izjavami ter ga o tem ni zaslišala (posledično svoje odločitve ni sprejela na podlagi njegovih pojasnil); v določenem delu njene odločbe ni moč preizkusiti, poleg tega pa je tožnik v postopku naknadno uveljavljal še nova dejstva in dokaze (o tem v naslednjem odstavku), o katerih tožena stranka še ni odločala. Zato sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo glavne obravnave, saj je, ob sicer spornem dejanskem stanju, v zadevi že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

41. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih očitanih kršitev ni še posebej opredeljevalo.

42. Glede novih dejstev in dokazov, ki jih je tožnik po izdanem prvotnem upravnem aktu z dne 14. 3. 2016 uveljavljal v postopku, tj. glede (izpiska iz) rojstnega lista (tudi A2); Kanadskega poročila iz leta 2016 o podrobnosti izpiskov rojstnih listov v Gvineji; tožnikovega pojasnila z dne 27. 2. 2019 o preganjanju in resni škodi, ki mu grozi ob vrnitvi v Gvinejo; dedka po materini strani I.I.; predloženih dokazov A4 do A6 (trije videoposnetki z dedkom po materini strani, izjava tega dedka, fotografij dedka in njegove vojaške in osebne izkaznice), sodišče pripominja, da gre nesporno za novoto, kot sicer za večino trdi tožena stranka, saj so bili vloženi oziroma uveljavljani v postopku po 14. 3. 2016. Vendar pa bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku presoditi, ali predstavljajo dopustno novoto, tj. ali so zatrjevani/vloženi pravočasno, saj je tožnik pri večini pojasnil, zakaj jih ni mogel uveljavljati/predložiti do izdaje prvotnega upravnega akta in v ta namen predlagal tudi svoje zaslišanje. V postopku mednarodne zaščite namreč lahko tožnik navaja tudi nova dejstva in predloži dokaze – tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018. Ta sledi sodni praksi (acte éclairé) Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), po kateri je treba tretji odstavek 46. člena Procesne direktive II v povezavi s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. To pomeni, da kadar je to primerno (npr. če ne gre za očitno zlorabo pravice), je treba upoštevati tudi dejstva in dokaze, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa in jih ne a priori zavrniti, ker so bili uveljavljani po izdaji prvotne odločbe upravnega organa.

43. V ponovljenem postopku mora biti tožnik seznanjen z vsemi ugotovljenimi nekonsistentnostmi in nedoslednostmi v njegovih izjavah, dana mu mora biti tudi možnost, da se o njih izjavi in neskladja pojasni. Prav tako bo tožena stranka morala na podlagi pridobljenih informacij o izvorni državi, izjav tožnika ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter na podlagi eventualnih pravočasnih novih dejstev in dokazov tožnika, celovito presoditi in v novo izdani odločbi izčrpno obrazložiti, ali slednji izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite tako zaradi morebitnega preganjanja iz razloga političnega prepričanja kot tudi zaradi njegove pripadnosti posebni družbeni skupini (oziroma ob resni škodi iz 28. člena ZMZ-1), kar pomeni, da bo morala tožena stranka, če bo ocenila, da izjave tožnika niso verodostojne, svoje stališče natančno obrazložiti in konkretno pojasniti, katere izjave tožnika ocenjuje kot neverodostojne ter zakaj. V okviru presoje dokazov pa bo tožena stranka morala upoštevati tudi težo ugotovljenih nekonsistentnosti, saj vsaka (še) ne zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Tožnik je namreč predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem, kjer je bila njegova prošnja zavrnjena. Republika Slovenija je Madžarski poslala zaprosilo, naj ponovno prevzame prosilca na podlagi Uredbe Dublin III, na katerega je Madžarska odgovorila pozitivno. Kljub temu se je tožena stranka po dne 8. 4. 2015 opravljenem osebnem razgovoru s tožnikom na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III odločila, da o tožnikovi prošnji odloči sama.
² Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
³ Tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016.
⁴ Pravilno letnica 2009, kot razvidno iz tožnikovega zaslišanja na osebnem razgovoru in predloženih člankih obeh strank o dogodku v upravnem spisu. Z letnico 2009 v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe tožena stranka tudi opisuje navedeni dogodek, zato temu sodišče sledi.
⁵ Tožena stranka je prvič prejela navedeni dokument 6. 2. 2019, vendar pa je ta dokument tožnik predložil že z vlogo z dne 23. 8. 2016 k dopolnitvi odgovora na pritožbo zoper (prvo) odločbo tožene stranke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito z dne 14. 3. 2016 (kot razvidno iz spisa I U 545/2016), ki sicer ni bil posredovan toženi stranki, identičen pa je prilogi A2 v zadevnem spisu.
⁶ Pravilno bi morala tožena stranka zapisati gvinejsko.
⁷ Dejansko čez dve leti, saj je tožnik nesporno odšel iz izvorne države novembra 2011.
⁸ Glede tega dogodka so preiskovalni sodniki v novembru 2017 objavili, da je preiskava zaključena, obtoženih je bilo najmanj 13 oseb, med drugim tudi C., ki so ga po 7 letih bega prijeli 16. 12. 2016 v Senegalu in v marcu 2017 izročili Gvineji, nahaja se v zaporu v Conakryju, vendar se sojenje v začetku leta 2019 še ni začelo.
⁹ Zaradi razjasnitve, kaj se je v resnici dogajalo na stadionu v A. leta 2009, tožena stranka preuči večje število informacij glede izvorne države tožnika in ugotovi, da se je dne 28. 9. 2009 v glavnem mestu Conakry na stadionu zbralo na tisoče demonstrantov, ki so želeli opozoriti na nestrinjanje z vojaško diktaturo in nameravano kandidaturo vodje vojaške hunte T.T. na prihajajočih predsedniških volitvah. Demonstracije so se sprevrgle v pokol, saj so predstavniki predsedniške garde in drugih varnostnih sil streljali na demonstrante. Ubitih je bilo več kot 150 ljudi in več kot 100 žensk je bilo posiljenih. Uvedena je bila preiskava, ki je odkrila vpletenost tedanjega predsednika T.T. v izvedbo poboja.
¹⁰ Glej stran 10, 16. odstavek, stran 11, 16. odstavek ter stran 13, 9. - 10. odstavek zapisnika o osebnem tožnikovem razgovoru z dne 30. 11. 2015.
¹¹ Glej stran 9 in 10 zapisnika o tožnikovem osebnem razgovoru z dne 30. 11. 2015.
¹² Meni, da s to izjavo I.I. potrdi identiteto in verodostojnost tožnika, ki trdi, da mu je ime A.A. in ki zatrjuje, da je nečak osebe C.
¹³ Tožnik v zvezi z vsebino pogovorov v videih navaja: - Video št. 1.: gre za posnetek dedka, ki kaže svojo osebno in vojaško izkaznica, govor tukaj ni relevanten. (»Kako se počutiš?«); - Video št. 2.: približen prevod se glasi: »Sem I.I.. danes sem našel sina svojega sina. Vse od dogodkov ... To je A.A., sin mojega sina. Sem hvaležen (?)« ; - Video št. 3.: Približen prevod se glasi: »Sem njegov dedek. Sem polkovnik I.I., sem njegov ded. Vse od dogodkov ... nisem vedel za njega (?) vsi so imeli isti problem (?) ... A.A. ... sem njegov dedek .... «.
¹⁴ Enak standard izhaja tudi iz odločitev Vrhovega in Ustavnega sodišča, med drugim iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up-906/2001 z dne 24. 10. 2001 in odločbe Ustavnega sodišča v zadevah Up-1229/2006 z dne 7. 2. 2007, Up-1970/08-16 z dne 2. 4. 2009, odst. 10-11. Tudi po usmeritvah UNHCR velja, da „je lahko nujno za uradno osebo, ki izvaja intervju s prosilcem za azil, da razčisti katero koli nekonsistentnost in reši kakršna koli nasprotja v nadaljnjem intervjuju in da išče pojasnila za kakršno koli nepravilno predstavitev ali prikrivanje materialnih dejstev. Neresnične izjave same po sebi niso razlog za zavrnitev statusa begunca in je odgovornost na uradni osebi, da oceni takšne izjave v luči vseh okoliščin primera“ (Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, Reissued, Geneva December 2011, UNHCR, odst. 199., str. 39). Tudi po praksi ESČP velja, da „kadar stranka predloži neke informacije, ki v veliki meri postavljajo pod vprašaj resničnost trditev, mora stranka podati zadovoljivo razlago za ta neskladja“ (N. v. Sweden, 20. 7. 2010, odst. 53; Akasiebe v. Sweden, 8. 3. 2007, S.S. v. the U.K., 24. 1. 2012, odst. 69).
¹⁵ Sodbe Upravnega sodišča v zadevah U 2308/2006, 11. 10. 2006, U 42/2007, 17. 1. 2007, U 962/2007, 13. 6. 2007; glej tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca Yvesa Bota v zadevi C-277/11 (M.M.) z dne 26. 4. 2011, odst. 107-111.
¹⁶ Sodba SEU v zadevi C-249/13 z dne 11. decembra 2014 (Khaled Boudjlida proti Préfet des Pyrénées-Atlantiques), odst. 33 in 34. SEU je v tej zadevi sicer obravnavalo pravico do izjave nezakonito prebivajočih državljanov tretje države pred izdajo odločbe o vrnitvi po Direktivi 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, vendar je navedlo, da je pravica do izjave sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije, zato ni razloga, da enaki procesni standardi v zvezi s pravico do izjave ne bi veljali tudi v primerih prosilcev za mednarodno zaščito. SEU je v omenjeni zadevi med drugim navedlo, da pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (odst. 36). Namen pravila, v skladu s katerim mora biti naslovniku odločbe, ki posega v njegov položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, še preden bo ta sprejeta, je v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino (odst. 37). Navedena pravica po stališču SEU pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti (odst. 38).
¹⁷ Tožnikova trditev na osebnem razgovoru na strani 9, 16. - 18. odstavek.
¹⁸ Tožnikova trditev na osebnem razgovoru na strani 9, 18. odstavek ter na strani 10, 1. odstavek..
¹⁹ Glej internetni članek Kje je C. z dne 8. 12. 2009, ki je del upravnega spisa.
²⁰ Vprašanje in tožnikov odgovor na osebnem razgovoru na strani 7, 8. odstavek.
²¹ Glej sodbo SEU v zadevi C-652/16 z dne 4. 10. 2018 (N. R. K. Ahmedbekova).

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1530/2021-39
• UPRS Sodba I U 1582/2019-53
• VSRS Sodba I Up 123/2017