UPRS Sodba I U 1505/2020-10

Jedro

Tožnik v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, dejstev, ki bi lahko bila pravno pomembna glede njegove subjektivne ogroženosti, ki bi mu lahko grozila ob vrnitvi v Alžirijo, ni konkretno in podrobno navajal. Zato tožena stranka dejanskega stanja glede novačenja skrajnežev, kar je tožnik povedal zelo skopo (tožnik ni navedel niti katerih skrajnežev), ob upoštevanju stališča, da je Alžirija skladno z vladnim Odlokom razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi.

Tožnik je šele v tožbi (dopolnitvi) zatrjeval, da je zapustil državo pred potekom 3 let od prenehanja vojaške službe, zato mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi zaporna kazen. Pri tem ni navedel razlogov, zakaj navedenega ni mogel predhodno navesti. V postopku pred toženo stranko je navajal le, da obstaja zakon, ki prepoveduje nekdanjim vojaškim uslužbencem zapustitev Alžirije pred potekom tega roka. Posledic ni navajal, niti ni zatrdil, da bi to storil in da bi mu zaradi navedenega ob vrnitvi grozila subjektivna ogroženost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je iz tožnikove prošnje razvidno, da v Alžiriji ni dovolj dela, ni zaposlitev. Odnos družbe do občanov je slab. Tožnik ni bil zadovoljen z navadami, običaji, manjšinami. Družinske razmere so bile težke. Delal je v lekarni kot prodajalec. Zaslužil je 20.000 alžirskih dinarjev na mesec, to pa ni bilo dovolj za dostojno življenje. Povedal je tudi, da ciljne države ni imel in da ne misli ostati v Sloveniji do konca postopka. V Alžiriji ne bi ostal niti, če bi imel dobro službo, ker ni čutil pripadnosti alžirski družbi. Iz lastnoročne izjave izhaja, da je Alžirijo zapustil zaradi želje po boljšem življenju.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru, in sicer, da tisto, kar je povedal ob podaji prošnje, ne drži, ker takrat še ni poznal Slovenije in ni vedel, ali bo ostal tukaj ali ne. Povedal je, da se je dve leti usposabljal za alžirsko vojsko - letalsko enoto. Usposabljal se je kot tehnik od septembra 2006 do 2008 v kraju Blida. Kot tehnik je delal v vojaški bazi od leta 2008 do 2015. Leta 2015 je bil premeščen v vojaško letalsko bazo v Oran. Tega leta je tudi zaključil z delom v vojski, saj je ostal brez dela zaradi zdravniških razlogov in sicer je začutil alergijo na izpušne avionske pline. Predložil je zdravstveno dokumentacijo. Specialist mu je povedal, da bo, če bo nadaljeval s tem delom, lahko imel hude zdravstvene posledice. Ko je potrdilo pokazal zdravniku v bazi, mu je le-ta rekel, da ni možnosti, da ga premestijo ter da lahko dela naprej ali pa da odpoved. Zapustil je vojsko in predlagal komisiji, da o zadevi odloči. Zdravniška komisija mu je priznala 30-odstotno invalidnost¹, vendar od kar je zapustil vojsko in do odločitve komisije, ni dobil izplačila s strani vojske. Dvakrat se je pritožil, a ni dobil odgovora. Pogodba z vojsko mu je avtomatično prenehala, ko je zdravniška komisija podala svojo odločitev. Povedal je še, da je štiri leta pred smrtjo svoje matere (april 2004) doživel travme zaradi očeta, ki je bil alkoholik in je z njim grdo ravnal. Zato se je eno leto pred mamino smrtjo odselil k dedku in babici, ki sta prav tako živela v Oranu. Ko mu je umrla mama, je moral na maturo, ki jo je tudi uspešno opravil. Očeta ni prijavil na policijo. Nato se je zaposlil v vojski. Ko je dobil potrdilo zdravniške komisije, je bilo po desetih letih dela v vojski to zanj veliko razočaranje. Ostal je brez dela in brez nadomestila, ker je bil bolan in ni mogel dostojno živeti. Zaradi vseh razočaranj, ki jih je doživel, je zapustil Alžirijo, saj ni videl prihodnosti. Od leta 2016 do 2019 ni imel dela ter plače in je živel od prihrankov. V Alžiriji obstaja zakon, ki tistim, ki so bili zaposleni v vojski, po prenehanju pogodbe ne dovoljuje izstopa iz države v dobi treh let. Ko je porabil prihranke, ni imel izbire. Na vprašanje o ključnem dogodku za zapustitev Alžirije je dejal, da je bil ponosen, da je delal v alžirski vojski. Po desetih letih pa je bil razočaran, da zaradi njegove bolezni ni dobil niti simbolične plače v času, ko je imel alergijo. Iskal je pravico, vendar je ni dobil. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi lahko psihično zbolel. Tudi tam so skrajneži in bi ga v primeru vrnitve lahko vpoklicali v vojsko. V Alžiriji ni bil ogrožen v smislu, da bi ga ubili. Ko je dobil odgovor od zdravniške komisije, je bil razočaran. Počutil se je odrinjenega, izigranega, prevaranega. Zanj je bilo to huje, kot če bi ga ubili. Glede novačenja je povedal, da so on in njegovi prijatelji dvakrat dobili ponudbo, da bi delali za njih, kar pa je zavrnil. V Alžirijo se nikoli ne bi vrnil.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in sicer je navajal nemožnost dobiti službo po tem, ko je prenehal z delom v vojski, ker mu je bila ugotovljena invalidnost. Tri leta, do odhoda v avgustu 2019, ni imel dela in plače, živel je od prihrankov. Skušal je najti drugo delo, vendar mu to ni uspelo. Zaradi izgube službe se je počutil prevaranega in odrinjenega. Izpostavil je tudi težave pri odraščanju, saj je bil njegov oče alkoholik in ga je maltretiral. Zaradi razočaranja, ker od vojske ni dobil izplačila, in zaradi nestrinjanja z alžirskim načinom razmišljanja, je Alžirijo zapustil. Tožena stranka ugotavlja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navedel, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in v Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

5. Nadalje tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.

6. Tožnik zoper navedeno odločbo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da bi morala tožena stranka z odločitvijo počakati in vsaj pridobiti podatke o zdravstvenem, invalidskim in pokojninskim sistemu v Alžiriji. Država Alžirija bi mu morala zagotoviti varstvo na delovnem, invalidskem in pokojninskem področju, vendar mu tega ni zagotovila, torej mu ne zagotavlja ustrezne zaščite. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka sploh preverjala, ali so razmere v izvorni državi takšne, da bi bilo tožniku z ugotovljeno 30% invalidnostjo, s strani države sploh zagotovljeno vsaj minimalno varstvo njegovih pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Tožnik kot invalidna oseba je ranljiva oseba s posebnimi potrebami, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi mu bila ob podaji prošnje zagotovljena posebna skrb in obravnava, ki bi mu omogočala, da v zvezi s pravicami, ki bi mu jih morala nuditi izvorna država, poda dodatna pojasnila. Tožena stranka teh dejstev tudi ni sama preverila, zato ostaja dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka bi morala preučiti tudi tožnikove navedbe o tem, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi poklicne bolezni in da kljub dvema pritožbama o njegovi zahtevi za izplačilo ni prejel odločitve. Tožnik je zaradi ravnanja izvorne države že utrpel resno škodo (nastanek invalidnosti, izguba službe, nepriznanje denarnega nadomestila), kar že samo po sebi utemeljuje njegov utemeljen strah pred tveganjem nastanka dodatne resne škode, ki bi jo utrpel ob vrnitvi v izvorno državo. Tožena stranka bi morala pridobiti informacije o Alžiriji, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Tako ni mogoče ugotoviti, ali sistem v izvorni državi omogoča varstvo oseb s priznano invalidnostjo, ureja možnost izplačila (nadomestila) ali tega varstva oziroma pravic ni bilo le v tožnikovem primeru. Zato tudi ni mogoče ugotoviti, ali bi ravnanje države (prenehanje delovnega razmerja ali pasivnost države (nepriznanje ustreznega nadomestila) lahko pomenilo kršitev 3. člena EKČP o nečloveškem in ponižujočem ravnanju s tožnikom. Tožena stranka bi morala preučiti tudi njegove navedbe o tem, da so v Alžiriji skrajneži in da so mu že dvakrat ponudili sodelovanje. Tožnik ni bil seznanjen z dokazno oceno tožene stranke glede svojih izjav, prav tako ne z dokazno oceno o pomembnosti listin, ki jih je do izdaje odločbe predložil. Tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je bil tožnik s pravico seznanitve o dokazni oceni sploh seznanjen, zato mu je bila tudi s tem kršena pravica do izjave in je podana bistvena kršitev pravil postopka.

7. V dopolnitvi tožbe tožnik še navaja, da je državo zapustil pred potekom 3 let od prenehanja zaposlitve v vojski, zato mu v primeru vrnitve v Alžirijo grozi zaporna kazen. Do tega se tožena stranka ni opredelila, niti ni tega preverila s pridobitvijo informacij o izvorni državi. Navedena zaporna kazen bi lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP. Tožnik ni bil opozorjen na pomembnost podaje navedb glede zagrožene zaporne kazni, zato mu ni bila dana možnost izjave o tem. Tožnik predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu podeli status begunca ali subsidiarne zaščite, podredno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Za mednarodno zaščito je zaprosil zaradi boljšega življenja. Navedbe o novačenju skrajnežev so skope in nekonkretizirane. Tožnik je bil seznanjen, da je po Odloku Alžirija varna izvorna država in je imel vse možnosti, da v postopku pred toženo stranko izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih zanj ne bi bila varna država, česar pa ni storil. V dopolnitvi odgovora na tožbo še navaja, da je tožnik iz izvorne države odšel 24. 8. 2019, delo vojaka pa je opravljal do leta 2016. Tožnik ni navajal, da bi zapustil državo pred potekom treh let (po prenehanju vojaške službe) ter da bi mu grozila zaporna kazen, Alžirijo pa je zapustil legalno s potnim listom, česar ne bi mogel storiti brez težav, če bi jo zapustil pred iztekom triletnega roka. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene obstajata razloga iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja obeh razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz listin v spisu, ki se nanašajo na predmetno zadevo, ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), niti ni v postopku pred toženo stranko zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1).

12. Tožnik je sicer omenjal, da naj bi ga za sodelovanje novačili skrajneži, kar je že dvakrat zavrnil ter da se boji, da bi ga ob vrnitvi lahko tudi vpoklicali v vojsko. Skladno s sodno prakso ESČP je za podajo dejstev in predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.² Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.³ Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.⁴ Vendar pa tožnik v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, dejstev, ki bi lahko bila pravno pomembna glede njegove subjektivne ogroženosti, ki bi mu lahko grozila ob vrnitvi v Alžirijo, ni konkretno in podrobno navajal. Zato tožena stranka dejanskega stanja glede novačenja skrajnežev, kar je tožnik povedal zelo skopo (tožnik ni navedel niti katerih skrajnežev), ob upoštevanju stališča, da je Alžirija skladno z vladnim Odlokom razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).⁵

13. Tožnik je v postopku navajal, da mu je bila v izvorni državi priznana 30% invalidnost, da mu je zaradi ugotovljene invalidnosti prenehalo delovno razmerje, nadomestila ob prenehanju vojaške službe zaradi priznane invalidnosti, pa ni dobil. Meni, da mu Alžirija ni zagotovila varstva na delovnem, invalidskem in pokojninskem področju, torej mu ni zagotovila ustrezne zaščite. Tako se ne da ugotoviti, ali je s strani države sploh zagotovljeno vsaj minimalno varstvo tožnikovih pravic po EKČP. Toženi stranki očita, da se do navedenega ni opredelila, niti ni o tem pridobila poročil o izvorni državi.

14. Sodišče v zvezi z zgoraj navedenimi navedbami tožnika ugotavlja, da je tožnik (zgolj) zatrjeval, da mu ni bilo priznano nadomestilo, pri čemer pa ni niti počakal na odločitev ustreznega organa v izvorni državi ter tudi ni navedel, da bi pri organu urgiral na odločitev o pritožbah. Tudi ni omenjal, da bi mu bila kljub izgubi službe v vojski onemogočena pridobitev kakšne druge službe. Navajal je sicer, da je iskal drugo zaposlitev, a je ni dobil, pri čemer ni navajal, da je ni dobil zaradi ravnanja države. Drugih omejitev na področju socialnih in ekonomskih pravic tožnik ni omenjal. Zgolj neplačano nadomestilo ob prenehanju zaposlitve v vojski pa po mnenju sodišča ne predstavlja takšne kršitve ekonomskih oziroma socialnih pravic, da bi bilo treba ugotavljati, ali bi lahko šlo za kršitev pravice iz 3. člena EKČP. Tožnik namreč ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega na omenjenih relevantnih področjih, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic. Glede teh ugotovljenih okoliščin je tožena stranka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti preganjanja, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1.

15. Glede na to, da tožnik v postopku ni navedel oziroma ni izkazal pravno relevantnih dejstev v zvezi s preganjanjem ali resno škodo v Alžiriji v zvezi s 3. členom EKČP, tožena stranka tudi ni bila dolžna pridobiti poročil o tožnikovi izvorni državi glede varstva na delovnem, invalidskem in pokojninskem področju, saj je Alžirija, skladno z Odlokom, razglašena za varno izvorno državo, tožnik pa ni navedel okoliščin, zakaj Alžirija zanj ne bi bila varna.

16. Glede tožnikovega očitka, da je zaradi invalidnosti ranljiva oseba s posebnimi potrebami, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi mu bila ob podaji prošnje zagotovljena posebna skrb in obravnava, ki bi mu omogočala, da v zvezi s pravicami, ki bi mu jih morala nuditi izvorna država, poda dodatna pojasnila, sodišče ugotavlja, da je neutemeljen. Ob podaji prošnje za mednarodno zašito tožnik ni navedel, da bi bil invalidna oseba, temveč je za zapustitev izvorne države zatrjeval le ekonomske razloge. Kasneje, na osebnem razgovoru, je izrecno izjavil, da navedeni razlogi ne držijo in da je to navedel, ker ni bil gotov, ali bo ostal v Sloveniji. Ker tožena stranka za tožnikovo invalidnost ob podaji prošnje ni mogla vedeti, ker je tožnik ni omenil, tudi ni bilo razloga, da bi tožniku zagotovila posebno skrb in obravnavo s podajanjem dodatnih pojasnil in posledično tudi ni kršila njegove pravice do izjave.

17. Tožnik je šele v tožbi (dopolnitvi) zatrjeval, da je zapustil državo pred potekom 3 let od prenehanja vojaške službe, zato mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi zaporna kazen. Pri tem ni navedel razlogov, zakaj navedenega ni mogel predhodno navesti. V postopku pred toženo stranko je navajal le, da obstaja zakon, ki prepoveduje nekdanjim vojaškim uslužbencem zapustitev Alžirije pred potekom tega roka. Posledic ni navajal, niti ni zatrdil, da bi to storil in da bi mu zaradi navedenega ob vrnitvi grozila subjektivna ogroženost. Kot že zgoraj navedeno, je skladno s sodno prakso ESČP za podajo dejstev in predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti, hkrati so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito. Vendar pa tožnik v postopku pred toženo stranko ni navedel takih dejstev, ki bi lahko bila pravno pomembna v zvezi z obstojem subjektivne ogroženosti, ki bi mu lahko grozila ob vrnitvi v Alžirijo. Zato tožena stranka dejanskega stanja glede prepovedi zapustitve države pred potekom treh let od prenehanja opravljanja vojaške službe (in še manj glede šele sedaj zatrjevane zaporne kazni, ki je v postopku pred toženo stranko tožnik ni niti omenil) ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).

18. Tožnik je v tožbi še uveljavljal, da ga tožena stranka pred izdajo odločbe ni seznanila z uspehom dokazovanja, s tem pa mu je kršila pravico do izjave v postopku. Skladno s sodno prakso tožena stranka v postopku pred izdajo odločbe po uradni dolžnosti tožnika ni dolžna seznanjati z dokazno oceno, temveč le v primeru, kadar tožnik to zahteva (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 262/2017 z dne 17.01.2018). Tožnik ni zatrjeval, da bi seznanitev z dokazno oceno pred izdajo odločbe od tožene stranke zahteval, niti to ne izhaja iz upravnega spisa. Tožnik je bil v postopku zaslišan, tožena stranka ga je tudi pozvala na pojasnitev njegovih kontradiktornih izjav (ob podaji prošnje je namreč glede razlogov za zapustitev Alžirije izpovedal povsem drugače kot na osebnem razgovoru), na osebnem razgovoru ga je zastopal tudi pooblaščenec. Zato je po oceni sodišča tožnik imel možnost izreči se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, dokazno oceno pa je tožena stranka izvedla ob odločitvi in jo predstavila v sami odločbi.⁶ Sodišče zato ugotavlja, da očitana kršitev pravice do izjave stranke v postopku v zvezi s četrtim odstavkom 7. člena, 9. členom ter 5. točko tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-1), ni podana.

19. Sodišče še ugotavlja, da tožnik, glede na zgoraj navedeno, ni podal prepričljivih razlogov, zaradi katerih Alžirija, ki je z Odlokom razglašena za varno izvorno državo, zanj, kot državljana Alžirije, ni varna izvorna država.

20. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.⁷

-------------------------------
¹ Dejansko 20%, kot izhaja iz prevoda (in originala) zdravniškega potrdila, ki je del upravnega spisa.
² Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
³ Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
⁴ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁵ Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).
⁶ Glej sklep VSRS I Up 262/2017 z dne 17.01.2018, 14. in 15. točka.
⁷ C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 867/2018-13
• UPRS Sodba I U 252/2020-7
• UPRS Sodba I U 394/2023-14