UPRS Sodba I U 615/2019-21

Jedro

V konkretnem primeru je tožnik na zaslišanju sicer povedal, da nasprotuje vladnemu režimu, vendar je v predmetni zadevi bistveno, kako bi ga percipirala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Tožnik bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo za oblast zelo sumljiv, ker prihaja iz območij, ki so za režim kritična. Sodeloval je na demonstracijah, poleg tega pa je z vidika njegovega strahu pred preganjanjem treba upoštevati tudi, da je bilo že več njegovih družinskih članov tudi ubitih. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja.

Tožnik se je pred oblastjo izmikal oziroma je živel na območjih, ki so jih obvladovali uporniki. Na demonstracijah v Al-Qadamu je izgubil bratranca, na hišo njegove sestre v kraju Sbene je sredi demonstracij padla raketa, ki je ubila tako sestro kot tudi njenega sina, zaradi udeležbe na demonstracijah so izginili trije njegovi nečaki, njegov sin se je zatekel v Turčijo. To se sklada z informacijami o njegovi izvorni državi, da so v Siriji preganjani vsi, ki niso na vladni strani oziroma oziroma vsi, ki se jim zgolj pripisuje pripadnost protivladni strani. Po presoji sodišča že navedena dejstva zadoščajo za presojo pogojev za status begunca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-496/2016/144 (1312-06) z dne 4. 3. 2019 se odpravi in se prošnji prosilca A.A., roj. ..., državljana Sirije, ugodi in se mu prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca s pravnomočnostjo odločitve velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodila in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite za tri leta ter hkrati odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (RS) za tri leta, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Povedal je, da je poročen, da je sunitske veroizpovedi, da je v Aleppu služil vojaški rok dve leti in pol ter da ni član politične stranke ali organizacije. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je odšel iz izvorne države, je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi vojne. Odšel je sam, ker finančno ni zmogel, da bi odšla celotna družina. Do pričetka vojne so varno živeli v mestu Darih. Avgusta 2011 pa se je tu začelo klanje, do katerega je prišlo zato, ker so vojaki prijeli veliko žensk in moških in ženske pred očmi moških posiljevali. Dare ni zapustil, ko se je začelo klanje.

3. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve opisuje potek dosedanjih postopkov in v zvezi s tem sprejete odločitve. Nato povzema tožnikove navedbe, kot jih je navedel na osebnem razgovoru. Povedal je, da v Damasku živijo njegova žena in tri hčere, v manjšem kraju B., ena hčerka živi v Nemčiji, sin pa v Turčiji. Sin je zapustil Turčijo, ker je sodeloval na demonstracijah proti režimu. Tožnik je do pričetka vojne je živel v mestu Dara. Sredi leta 2011 je bil na demonstracijah v kraju Al Kadam ubit njegov bratranec in po pogrebu so se začele demonstracije proti režimu. Po teh demonstracijah je država napisala njegovo ime. V istem letu je padla raketa na hišo njegove sestre C.C., ki je umrla skupaj z njenim sinom in zaradi te smrti so organizirali še ene demonstracije, v kraju Sbene. Te demonstracije so bile septembra ali oktobra 2011. Nato so iz Dare odšli v Qoudsiah, kjer so živeli tri leta; ko pa je bila tudi Qoudsiah obkoljena in zaprta, so iz Qoudsiah odšli v Damask (B.). Iz Damaska mu je pri odhodu iz Sirije pomagal častnik, ki mu je plačal, da ga je odpeljal do sirsko-libanonske meje in potem je zapustil Sirijo. Zaradi sodelovanja na demonstracijah je bil iskan s strani države. Povedal je, da si je leta 2014 uredil potni list v Damasku, vendar ni šel sam v Damask, temveč se je z nekim častnikom srečal na kontrolni točki in mu plačal za ureditev potnega lista. Povedal je tudi, da so tudi njegovega brata D.D. v režimski vojski ubili, kar je videl tudi po televiziji in tudi to se je zgodilo v kraju Sbene. Režim je tudi zaprl bratovo hčerko E.E. in bratovo ženo F.F.. Njegova druga sestra G.G. živi v B. in ima 5 sinov. Nekega dne so v kontrolo prišli vojaki, vzeli sinove, jih zaprli, izpustili pa samo dva. Na policijski postaji so sestrinemu sinu rekli, da so vse brate ubili. Druga sestra H.H. pa ima 6 sinov in eden od njih je pripadnik osvobodilne vojske. Zato so ga zelo mučili in se je kasneje družina preselila v Jordanijo, sedaj pa je v Franciji. V kolikor bi bil tožnik vrnjen v Sirijo, meni, da bi ga prijela policija ali vojska in bi ga ubili.

4. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora in v postopku predloženih povezav do videoposnetkov, ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožniku ne verjame, da se je udeležil demonstracij in v zvezi s tem navaja, da tožnik zatrjevane udeležbe na demonstracijah, ki naj bi bila ključna za njegov odhod iz države, ni navedel že pri sami podaji prošnje za mednarodno zaščito, da je nedosledno navajal kraj, v katerem naj bi se te demonstracije odvijale (najprej je navajal, da so bile v Dari, nato pa, da so bile v kraju Al Kadam) in da njegove navedbe o tem, kdaj je zapustil Daro, niso skladne s krajem in časom, ko so se zgodile demonstracije. Tožnik je najprej navajal, da so prve demonstracije potekale v Dari, šele nato je na izrecno vprašanje odgovoril, da je bilo to v kraju Al Kadam, ki pa se nahaja v južnem delu Damaska in ne v Dari in sta kraja Al Kadam in Dara med seboj oddaljena cca 106 km (google zemljevid). Če se je tožnik res udeležil navedenih demonstracij, potem niso resnične njegove navedbe, da je iz Dare odšel februarja 2012, saj so se demonstracije odvijale leta 2011. Če pa je odšel iz Dare februarja 2012, pa ne drži podatek, da se je udeležil demonstracij v kraju Al Kadam julija 2011. Tožnik je namreč navedel dva različna datuma zapustitve Dare (na prošnji leto 2011, na osebnem razgovoru pa leto 2012). Ker tožniku ne verjame, da se je udeležil demonstracij, tudi ne verjame, da se njegovo ime nahaja na seznamu na kontrolni točki, saj če bi se res nahajalo na kontrolni točki, se tožnik ne bi zavestno sam izpostavil in odšel na kontrolno točko, ker je od nekoga, ki je na seznamu iskanih oseb, takšno početje nerazumno in le malo verjetno. Prav tako tožena stranka ne sprejema kot resničnih njegovih navedb, da je enkrat sam odšel do policijske postaje, kjer se je zanimal ali je iskan. Tožnik tudi ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče in je navajal tudi, da je bila njegova ciljna država Nemčija. Tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da je bil ogrožen zaradi svoje sunitske narodnosti. Ugotavlja, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti in da ni ogrožen zaradi enega od razlogov na podlagi Ženevske konvencije. Posledično zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pač pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1, ker bi v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

5. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem se mu ne priznava statusa begunca. Meni, da je zaradi svoje politične pripadnosti upravičen do statusa begunca. Tožena stranka mu statusa begunca ni priznala, ker ga ni spoznala za splošno verodostojnega in mu ni verjela, da je sodeloval na protivladnih demonstracijah in bil zaradi tega iskan s strani države. Poudarja, da je v njegovem primeru prišlo do bistvenega nesporazuma, kar se tiče kraja, iz katerega prihaja. Tožena stranka je menila, da prihaja iz kraja Daraa, dejansko pa prihaja iz kraja Darayya. Pri podaji prošnje je bilo ime kraja zapisano na dva različna načina Darih in Dariah, kar ni ne Daraa, ne Darayya; na osebnem razgovoru pa je mesto zapisano kot Darya, kar prav tako ni ne Daraa, ne Darayya. Tožena stranka ga o črkovanju imena mesta ni nikoli vprašala, kar bi morala storiti, saj gre za eno od bistvenih dejstev, na podlagi katerega temelji celotna nadaljnja presoja o upravičenosti do statusa begunca. Zato ni mogel vedeti, da bo tožena stranka kot mesto, iz katerega prihaja, štela mesto Daraa in ne Darayya. Tekom postopka je sicer imel pooblaščenca, vendar tudi on ni bil dovolj pozoren na to, da bi pri zapisu tožnikovega mesta lahko prišlo do napake, zato je za nesporazum izvedel šele, ko je bil seznanjen z vsebino odločbe. Tožena stranka mu ne verjame, da se je leta 2011 dejansko udeležil demonstracij, saj so le-te potekale v okolici Damaska, več kot 100 km od mesta Darae, tožnik pa je zatrjeval, da Darae ni zapustil do februarja 2012.Vendar pa je že na osebnem razgovoru povedal, da se mesto Al Kadam nahaja 7 km od Darayye (zapisano Darie), kar je glede na google zemljevid popolnoma skladno. Na osebnem razgovoru je tudi navedel, da se tudi mesto Qoudsiah nahaja 20 km od Darayye (zapisano Darie), kar je tudi skladno z google zemljevidom. Če bi bil resnično iz kraja Daraa, potem ne bi navedel, da sta Al Kadam in Qoudsiah tako blizu, ko pa sta v resnici oddaljena več kot 100 km. Vendar o tem na osebnem razgovoru ni bil povprašan, čeprav bi tožena stranka morala razčistiti, iz katerega kraja dejansko prihaja. Do leta 2012 je torej živel v kraju Darayya, približno 13 km od Damaska. Glede na kontradiktornosti v zvezi z udeležbo na demonstracijah tožnik navaja, da nikoli ni navedel, da so demonstracije potekale v mestu Daraa (pravilno Darayya), saj je povedal, da so potekale v mestu Al Kadam, ki je zgolj 7 km oddaljeno od Darayye. Glede tega, da pri podaji prošnje ni omenjal demonstracij, poudarja, da je vojna v Siriji posledica številnih demonstracij prebivalstva zaradi zatirajočega režima, da so torej demonstracije del vojne in da se je vojna začela s civilno vstajo, tako da je popolnoma razumljivo, da demonstracij ni posebej izpostavil. Ker tožena stranka v zvezi z dejstvom, da je bil iskan s strani države, ne šteje za verjetno, da bi tvegal in odšel do kontrolne točke, da bi pridobil potni list, tožnik pojasnjuje, da so v vojnem stanju ljudje primorani marsikaj tvegati in poiskati rešitve. Ker tožena stranka tudi ne razume, zakaj naj bi se sam odšel pozanimat na policijsko postajo, zakaj je iskan s strani države, pojasnjuje, da je v Siriji za obnovo vozniškega dovoljenja potreben dokument, ki izkazuje, da oseba ni iskana s strani države. Na policijsko postajo ni odšel iz radovednosti, ampak je odšel na policijsko postajo zato, da bi si podaljšal vozniško dovoljenje in do prihoda na policijsko postajo ni vedel, da je dejansko iskan. Glede navedb dveh različnih datumov zapustitve Darayye, in sicer ko naj bi na prošnji navedel leto 2011, na osebnem razgovoru pa 2012, tožnik pojasnjuje, da je takšno predstavljanje dejstev zavajajoče, pri čemer je pred tem dvakrat navedel, da je mesto zapustil leta 2012 in ne 2011, torej gre očitno za pomoto pri zapisu letnice. Ker tožena stranka tudi ne razume, zakaj naj bi se kot iskana oseba še naprej udeleževal demonstracij, tožnik poudarja, da če bi tako razmišljali vsi, potem se nihče ne bi upal oporekati zatirajočemu režimu. Ob morebitni vrnitvi bi bil torej ogrožen zaradi svojega političnega prepričanja. Ker mu tožena stranka očita tudi, da ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, pojasnjuje, da je potoval v Slovenijo v času begunskega vala, torej je sledil toku migrantov, ki so preko balkanskih držav potovali proti Nemčiji. Takrat je res imel za ciljno državo Nemčijo, ker tam živi njegova hči in niti ni razmišljal o tem, da bi moral za mednarodno zaščito zaprositi že v kakšni državi prej. Poudarja tudi, da iz informacij o izvorni državi izhaja, da so osebe, ki imajo protivladna stališča, ogrožene in podvržene aretacijam. Kot je že povedal, so ubili tudi tri sinove njegove sestre, ki so sodelovali na demonstracijah. Živel je na območju, kjer so potekali protesti in kjer so bile prisotne odporniške skupine, zato ga oblast smatra, kot da bi bil povezan z oboroženo opozicijo in mu torej preti nevarnost preganjanja na podlagi pripisanega političnega prepričanja. Za določanje kaj predstavlja politično nestrinjanje, pa vlada uporablja zelo široka merila, saj vsaka kritika, nasprotovanje ali nezvestoba vladi, izražena na kakršenkoli način, za posameznika lahko pomeni resne posledice. Iz UNHCR smernic za Sirijo izhaja tudi, da so vsi moški, ki so služili vojaški rok, vključeni med rezerviste. Tožnik je že služil vojsko, vendar pa ni mogoče izključiti, da kot rezervist takega vpoklica ne bi dobil tudi v prihodnje. Zato je vsekakor upravičen do statusa begunca.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede nesporazuma kraja, iz katerega tožnik prihaja, pojasnjuje, da gre za fonetično podobni besedi, zaradi česar je lahko prišlo tudi do njene napake, vendar pa tudi tožnik pred izdajo odločbe, ko so mu bile posredovane informacije o izvorni državi, ki se nanašajo na kraj Daraa, ni opozoril, da ne prihaja iz tega kraja, temveč je celo sam navedel, da je varnostna situacija v tem kraju slaba in zato ni mogla sklepati, da tožnik iz tega kraja ne prihaja. Ocenjuje tudi, da njegova pojasnila glede navedenih kontradiktornosti niso prepričljiva. Navaja še, da tožnik v postopku ni navajal tega, da bi lahko bil vpoklican v vojsko, o čemer pa tožena stranka glede na tožnikovo starost in njegove zdravstvene težave, dvomi, da bi bil njegov strah pred vpoklicem v vojsko (v smislu rezervista) utemeljen. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi posebej opozarja na to, da je nezakonito, da tožena stranka izrekov ne zapiše v dveh ločenih točkah, kot bi že zdavnaj morala, glede na sodbo SES C-662/17 in številnih sodb Upravnega sodišča. Dalje navaja, da je njegova družina še vedno v Siriji in zato v življenjski nevarnosti ter da želi, kakor hitro mogoče, izpeljati postopek združevanja z družino. Ponovno poudarja, da bi tožena stranka na osebnem razgovoru morala razčistiti dejstvo, iz katerega mesta prihaja, saj iz njegovih izjav izhaja, da ne prihaja iz mesta, ki je več kot 100 km oddaljeno od Damaska. Ves čas postopka je tudi navajal, da je nasprotnik vladajočega režima in zaradi tega ogrožen s strani države. Tudi novačenja v vojsko ni mogoče izključiti zgolj zaradi njegove starosti. Vsa poročila o njegovi izvorni državi kažejo na to, da vlada na splošno še vedno obravnava civiliste, ki živijo ali izvirajo iz krajev, kjer so potekali ljudski protesti in kjer so bile prisotne protivladne oborožene skupine, kot da bi bili povezani z oboroženo opozicijo ter da takšne osebe verjetno potrebujejo mednarodno zaščito na podlagi njihovega političnega mnenja ali njim pripisanega političnega mnenja, odvisno od okoliščin posameznega primera.

K I. točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da se, glede na to, da je v obravnavanem primeru izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari, ne bo posebej opredeljevalo do tega, ali bi tožena stranka morala zapisati izrek v dveh ločenih točkah, posebej o statusu begunca in posebej o statusu mednarodne zaščite.

10. Po določbi 2. člena ZMZ-1 mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju, pri čemer pojem političnega prepričanja pomeni imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja, in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja (sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1).V konkretnem primeru je tožnik na zaslišanju sicer povedal, da nasprotuje vladnemu režimu, vendar je v predmetni zadevi bistveno, kako bi ga percipirala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve.

11. Sodišče je v obravnavanem primeru razpisalo glavno obravnavo. Po razpisu glavne obravnave je tožečo in toženo stranko obvestilo, da bo na glavni obravnavi vpogledalo v določene dele poročil o stanju v tožnikovi izvorni državi, in sicer v dele poročil EASO, Syria, Targeting of Individuals, Country of Original Information Report iz meseca marca 2020 in v določene dele poročil EASO, Syria, Security Situation, Country of Original Information Report iz meseca maja 2020.

12. Na glavni obravnavi je sodišče v dokaznem postopku vpogledalo tudi v vse ostale listine spisa, ki se nanašajo na obravnavano zadevo in tožnika tudi zaslišalo. Tožnik je odgovarjal na vprašanja sodišča, njegove pooblaščenke in pooblaščenke tožene stranke. Uvodoma je povedal, da je sedaj njegova družina v Sloveniji (razen ene hčerke, ki živi v Nemčiji in sina, ki sedaj živi v Avstriji). Nato je bilo treba na obravnavi razčistiti nekaj spornih okoliščin. Kot prvo je bilo treba razčistiti, iz katerega kraja oziroma območja Sirije tožnik prihaja. Kraj oziroma območje, od koder tožnik prihaja, je namreč lahko bistven z vidika razloga za preganjanje, to je pripisanega političnega prepričanja.¹

13. Tožnik je povedal, da je v času, ko je prišlo do prvih uporov, skupaj z družino živel v kraju Darea, pri čemer je ime kraja črkoval in ga je tudi lastnoročno zapisal kot Draija. Tožnikova pooblaščenka je v zvezi s tem pojasnila, da tožnik ne govori angleško, da zna slovensko samo pogovorno in da zato od njega ni mogoče pričakovati, da bo znal pravilno črkovati v angleščini ali slovenščini. Sodišče je zato prosilo tožnika, da še enkrat jasno in glasno izgovori ime kraja, iz katerega prihaja, na kar je tožnik jasno izgovoril Darija. Povedal je, da se Darija (angl. Darayya) nahaja na podeželju Damaska, v pokrajini Zahodna Ghota (angl. Ghouta), kjer je bila varnostna situacija slaba. Tožnikova pooblaščenka je tudi pojasnila, da je tožnik sicer tekom postopka imel pooblaščenca, PIC, vendar je v njihovi praksi, da potem, ko dobijo informacije, sami pripravijo komentar na informacije, brez da bi tožniku natančno prevedli vse informacije. Tožnik tako do izdaje odločbe ni vedel, da tožena stranka šteje, da prihaja iz drugega kraja, kot dejansko izhaja. Glede na navedeno sodišče šteje, da je tožnik na obravnavi ustrezno in povsem prepričljivo pojasnil, iz katerega kraja prihaja, zato mu verjame, da prihaja iz kraja Darayya in ne iz kraja Daraa, ki je od Damaska oddaljena več kot 100 km, in da je živel, ko se je preselil iz Darayye, v kraju Qudsiya (angl.). Oba kraja iz ruralnega območja Damaska pa sta v poročilih EASO izpostavljena kot kraja, ki so ga obvladovale uporniške sile režimu Bašarja Al Asada in je civilno prebivalstvo, ki izvira iz tega območja, lahko med najbolj ogroženimi poleg prebivalcev vzhodne Ghoute.²

14. Poleg dejstva, da tožnik prihaja iz varnostno zelo tveganih območij ruralnega dela Damaska, ki ga režim povezuje z odporniškimi silami, je bilo treba na obravnavi tožnika tudi bolj konkretno zaslišati v zvezi z demonstracijami, na katerih naj bi sodeloval, in v zvezi s tožnikovo iskanostjo s strani državnih varnostnih služb. Tožnik je povedal, da so se demonstracije v Darayyi pričele leta 2011 in so trajale eno leto in osem mesecev. Na demonstracijah je tudi sam sodeloval. Sredi leta 2011 je sodeloval na demonstracijah v kraju Al Kadam (angl. Al-Qadam), potem ko je vojska ubila njegovega bratranca, ki je tudi sodeloval na demonstracijah. Zaradi smrti bratranca se je obrnil proti režimu. Po njegovih navedbah naj bi šlo za demonstracije, do katerih je prišlo povsem spontano ob priložnosti pogreba zaradi napadov režimskih sil. On je torej eno takšnih demonstracij začel. To se ujema s poglavjem v poročilu EASO o osebah, ki se smatrajo, da nasprotujejo režimu, in ki omenja proteste oziroma demonstracije, do katerih je prihajalo spontano na druženjih ob določenih družinskih dogodkih.³ Konec leta 2011 je sodeloval na drugih demonstracijah, v kraju Sbene, ko je izstrelek zadel hišo njegove sestre in pri tem ubil sestro in njenega sina.

15. Dalje je povedal, da je bil zaradi udeležbe na demonstracijah s strani države iskana oseba. To je izvedel v Darayyi, ko je na začetku leta 2012 šel na začasno policijsko postajo, da bi podaljšal veljavnost vozniškega dovoljenja, za kar je treba pridobiti tudi potrdilo o nekaznovanosti. Referent na začasni policijski postaji mu je povedal, da je zahtevan s strani oblasti, da mu zaradi tega ne more izdati potrdila o nekaznovanju, temveč se mora obrniti na obveščevalni urad v Damasku. Povedal je, da ga referent na začasni policijski postaji ni mogel aretirati, ker takšne pristojnosti ni imel. V Darayyi naj bi namreč po njegovih pojasnilih prišlo do določenih sporazumov med oblastjo in uporniki, tako da so ustanovili začasno policijsko postajo, ki je služila kot upravna enota. Da so obstajale t.i. liste iskanih (“wanted lists“), je razvidno iz poročila EASO.⁴

16. Tožnik je na zaslišanju na posebno vprašanje povedal, da nikoli ni prečkal kontrolne točke, ki jo je vodila vladna stran, ker mu to ni bilo treba, saj se je zadrževal v Darayyi in mu ni treba iti izven Darayye. Darayyo je zapustil konec leta 2012. Odšel je v kraj, ki se imenuje Qudsiya (angl.), in ki je od Damaska oddaljen cca 20 km. V Qudsiya je ostal tri leta, ker je tedaj tam imela oblast opozicija. Ko pa je bila Qudsiya obkoljena, je iz Qudsiye odšel v B. (angl.), ki je del Damaska. Tam je bil 10 dni skrit pri prijatelju. Nato je s pomočjo častnika zapustil državo. Leta 2014 si je uredil potni list, tako da je na začasni postaji v Qudsiyi podkupil častnika.

17. Glede na vse navedeno sodišče šteje, da je tožnik na obravnavi ključne okoliščine v zvezi z demonstracijami zoper režim oziroma zoper napade režima na območje, kjer so bili uporniki, ustrezno pojasnil in mu zato verjame, da je sodeloval na demonstracijah in da prihaja iz območij, ki so za režim kritične.

18. Tožnik bi bil torej v primeru vrnitve v izvorno državo za oblast zelo sumljiv, ker prihaja iz območij, ki so za režim kritična. Sodeloval je na demonstracijah, poleg tega pa je z vidika njegovega strahu pred preganjanjem treba upoštevati tudi, da je bilo že več njegovih družinskih članov tudi ubitih (bratranca, ki je demonstriral, je ustrelil ostrostrelec, oziroma so njegovi sorodniki izginili (trije nečaki), ker so režimske sile ugotovile, da so sodelovali na demonstracijah.

19. Iz izpovedi tožnika, zaslišanega na glavni obravnavi, po mnenju sodišča tako izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja.

20. Iz dela poročila UNCHR iz novembra 2017, ki je v upravnem spisu, izhaja, da UNHCR meni, da večina sirskih državljanov, iskalcev azila, še naprej potrebuje mednarodno zaščito in izpolnjujejo definicijo begunca iz člena 1.A (2) Konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev. Za mnoge civiliste, ki so pobegnili iz Sirije, bo povezava s konvencijo iz leta 1951 v neposredni ali posredni, dejanski ali domnevani povezavi z eno od strani v konfliktu. Posebna značilnost konflikta v Siriji je, da različne strani v konfliktu pogosto pripisujejo politično mnenje večjim skupinam ljudi, vključno z družinami, plemeni, verskimi ali etničnimi skupinami ali celotnimi mesti, vasmi ali soseskami. Dojemanje politične pripadnosti pogosto temelji že na fizični navzočnosti posameznika na določenem območju ali na njegovem etničnem, verskem ali plemenskem ozadju. UNCHR tudi navaja, da sirska vlada pri odločanju, kaj predstavlja politično nasprotovanje, uporablja zelo široka merila in sicer vsako kritiko, nasprotovanje ali nezadostno zvestobo vladi, izraženo na kakršenkoli način ali v kakršnikoli obliki. Zato UNCHR meni, da osebe, ki nasprotujejo vladi, ali za katere se domneva, da nasprotujejo vladi, vključno s civilisti, ki izvirajo iz območij ali prebivajo na območjih, za katera se domneva, da nasprotujejo vladi, verjetno potrebujejo mednarodno zaščito na podlagi njihovega političnega mnenja ali njim pripisanega političnega mnenja.

21. Tudi iz poročil EASO o tožnikovi izvorni državi, ki jih je sodišče vpogledalo na obravnavi, in sicer iz dela poročila Syria, Targeting of individuals (marec 2020, str. 15), je razvidno, da so se v priporu znašle osebe zgolj zato, ker so protestirale ali na kakšen drug način izrazile svoje nestrinjanje z režimom. Prav tako iz poročil EASO, Syria, Security situation (maj 2020, str. 191), izhaja, da sirska vlada šteje posameznike iz območij, ki jih je nekdaj obvladovala opozicija, predvsem iz Vzhodne Ghoute in Darayye, kot zelo sumljive, in je lahko vsak, ki je bil na nek način povezan z opozicijo iz Vzhodne Ghoute ali iz Darayye, aretiran.

22. Tožnik se je torej pred oblastjo izmikal oziroma je živel na območjih, ki so jih obvladovali uporniki. Na demonstracijah v Al-Qadamu je izgubil bratranca, na hišo njegove sestre v kraju Sbene je sredi demonstracij padla raketa, ki je ubila tako sestro kot tudi njenega sina, zaradi udeležbe na demonstracijah so izginili trije njegovi nečaki, njegov sin se je zatekel v Turčijo (sedaj živi v Avstriji). To se sklada z informacijami o njegovi izvorni državi, da so v Siriji preganjani vsi, ki niso na vladni strani oziroma oziroma vsi, ki se jim zgolj pripisuje pripadnost protivladni strani. Ker po presoji sodišča že navedena dejstva zadoščajo za presojo pogojev za status begunca, se sodišče ni dodatno opredeljevalo v zvezi z dejstvom, da je tožnik sunit, ali da bi bil morda vpoklican v vojsko.

23. Kot dejanja preganjanja zoper tiste (tudi mirne protestnike), za katere se smatra, da nasprotujejo režimu, so v poročilih navedena naslednja: arbitrarna zapiranja in pridržanja (približno 150.000) brez sojenja ali nasilna izginotja, hišne preiskave na kontrolnih točkah, v bolnicah; nasilno naj bi izginilo približno 98.000 ljudi; poročila kažejo na sistematične zlorabe pravic, mučenja, izven sodne poboje civilistov, za kar ima vladni režim veliko oporo v močnih obveščevalnih službah; metode mučenja se uporabljajo za pridobivanje priznanj; v prvi polovici leta 2019 je 159 posameznikov umrlo zaradi mučenja, za kar je bila v 89% primerov odgovorna vlada.⁵ Preganjanje, ki tožniku grozi, dosega lastnosti preganjanja iz 26. člena ZMZ-1, saj je dovolj resne narave in dovolj intenzivno, da predstavlja hudo kršitev človekovih pravic.

24. Glede na izpovedbo tožnika in oceno verodostojnosti njegovih pojasnil o tem, kje je živel v času spopadov v Siriji oziroma kam se je selil, ki jo je sodišče naredilo na podlagi njegovega zaslišanja na glavni obravnavi in ob upoštevanju navedenih informacij o tožnikovi izvorni državi, sodišče meni, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Tožena stranka podatkom in navedbam v poročilih EASO ter priporočilom UNHCR glede ogroženih skupin prosilcev iz Sirije na glavni obravnavi tudi ni nasprotovala, kakor tudi ne ugotovitvi, kje je tožnik živel v času, ko je še bil v Siriji.

25. Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ocenilo je, da lahko samo odloči o stvari, ker v obravnavanem primeru narava stvari to dopušča in za takšno odločitev dajejo zadostno podlago podatki spisa in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je zato, ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, odločilo v sporu polne jurisdikcije in tožniku priznalo status begunca.

K II. točki izreka:

26. Odločitev v II. točki izreka te sodbe temelji na določbi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo, v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

-------------------------------
¹ Poročilo EASO „Syria Security Situation“ (maj 2020), poglavje 2.10.3. o varnostnih trendih in vplivu na civilno prebivalstvo, str. 182-183.
² Poročilo EASO „Syria Securtiy Situation“ (maj 2020): poglavji 2.11.1. o splošnem opisu guvernatov, 2.11.2. o ozadju konfliktov v ruralnem delu Damaska, in 2.11.3. o varnostnih trendih in vplivu na civilno prebivalstvo, str. 188-189, 191-192; glej tudi poglavje 2.11.3.6., str. 199; poročilo EASO „Syria Targeting of Individulas“ (marec 2020): poglavje 1.2.3., str. 21-22
³ „Syria Targeting of Individulas“ (marec 2020), poglavje 1, str. 15
⁴ „Syria Targeting of Individulas“ (marec 2020) poglavje 1.1.3., str. 16-17.
⁵ „Syria Targeting of Individulas“ (marec 2020) poglavji 1.1.1., 1.1.2.str. 14-16.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1351/2013
• UPRS Sodba I U 1743/2016-52
• UPRS sodba I U 1050/2016