UPRS Sodba in sklep I U 1338/2020-14

Jedro

Sodišče šteje, da tožena stranka v postopku ni mogla upoštevati zatrjevanega „novega dejstva“ v zvezi s tožnikovim slabim duševnim stanjem, saj ga je tožnik uveljavljal šele v tožbi (ne da bi navedel, zakaj ga predhodno brez lastne krivde ni mogel uveljavljati pred toženo stranko v postopku v zvezi z njegovim drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, čeravno naj bi se samopoškodoval po lastni izjavi že v času pred podajo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka), saj to ni bilo zaznavno glede na njegove izjave. Sodišče pa presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, tega „novega“ dejstva pa tožnik predhodno ni uveljavljal v za to predpisanem postopku, ni pa navedel razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti, ti razlogi pa so takrat že obstajali. Poleg tega sodišče še pripominja, da zatrjevano slabo duševno stanje, ki naj bi se pri tožniku razvilo šele po odhodu iz izvorne države, zaradi nahajanja tožnika v zaporu in nato v Centru za tujce, medtem ko je njegova žena v Nemčiji, očitno glede na izjavo tožnika z dne 18. 6. 2020 tudi ni posledica razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. In ravno zaradi povečanja verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito se v skladu s 65. in 64. členom ZMZ-1 presoja pomembnost novih dejstev (in dokazov).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Postopek o zahtevi za izdajo začasne odredbe se ustavi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov 2. zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 4. 11. 2019. Prošnja je bila zavrnjena kot očitno neutemeljena z odločbo tožene stranke z dne 13. 12. 2019. Pravnomočna pa je postala 20. 1. 2020 (s sodbo Upravnega sodišča I U 45/2020 z istega dne). Prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je tožnik podal 18. 6. 2020, tega je zavrgla tožena stranka s sklepom z dne 1. 7. 2020, pravnomočen pa je postal 14. 7. 2020. Tožnik je nato 3. 9. 2020 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik utemeljuje svoj drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z istimi razlogi kot pri prejšnjih postopkih. Ob podaji prošnje je utemeljeval različne, med seboj oddaljene dogodke (uboj družine, ogroženost s strani oseb z dolgimi bradami ob podaji vloge za delo v vojski), ki pa niso bili razlog za njegov odhod iz izvorne države, pač pa želja po boljšem življenju. V prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni navedel novih dejstev in ni predložil novih dokazov. Izrecno je povedal, da še naprej uveljavlja iste razloge kot ob podaji prošnje. Tudi v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka je tožnik navedel, da je razloge, ki jih navaja, že povedal ter da nima drugih razlogov, njegove težave so iste, kot jih je že imel. Povedal je, da je vse navedel v predhodnem postopku.

3. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je dokazno breme na strani tožnika, ki mora sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki upravičujejo nov postopek. Tožena stranka ugotavlja, da glede na to, da so dejstva in okoliščine, ki jih tožnik uveljavlja v drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, obstajala že pred izdajo odločitve v predhodnem postopku, tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov na podlagi 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka njegov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgla brez vsebinske presoje na podlagi petega odstavka 65. člena ZMZ-1. Meni, da tožena stranka s tem ni upoštevala Procesne direktive II¹. Vztraja, da je tožnikov zahtevek dolžna vsebinsko obravnavati (kar iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno) in se do njega opredeliti, ne pa ga avtomatično zavreči, ker gre za drugi zahtevek za ponovno uvedbo postopka.

5. Navaja še, da je tožena stranka predpostavila, da je tožnik oseba, ki lahko polno sodeluje v postopku (polno izvršuje svoje pravice in izpolnjuje obveznosti), vendar pa ni upoštevala dejstva, da ima tožnik resne psihične težave. To predstavlja novo dejstvo, ki se ga ni upoštevalo pri odločitvi, ki izhaja iz sklepa. Poudarja, da vse več okoliščin kaže na to, da je tožnik oseba s težavami v duševnem zdravju, zaradi česar bi ga bilo treba obravnavati kot prosilca s posebnimi potrebami ter mu na tej podlagi zagotoviti posebna procesna jamstva v tem kot tudi predhodnih postopkih mednarodne zaščite. Sklicuje se na 22. in 24. člen Procesne direktive II ter navaja, da država zagotovi, da se prosilcem, za katere je bilo ugotovljeno, da so prosilci, ki potrebujejo posebna procesna jamstva, zagotovi ustrezna podpora, da bi lahko uživali pravice in izpolnjevali obveznosti iz direktive med celotnim trajanjem azilnega postopka. Država mora zagotoviti, da se potreba po posebnih procesnih jamstvih upošteva tudi, kadar se taka potreba pokaže v katerikoli poznejši fazi postopka, ne da bi bilo zato treba ponovno začeti postopek. Med tovrstne ranljive skupine oseb spadajo tudi osebe s težavami v duševnem zdravju (2. člen ZMZ-1). Tako tudi ZMZ-1 določa, da naj bi se prosilcem, ki potrebujejo posebna jamstva v postopku, zagotovila ustrezna podpora, da lahko uživajo pravice in izpolnjujejo obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite (37. člen ZMZ-1). Navaja, da tožena stranka pri obravnavi drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni razjasnila dvomov glede ranljivosti prosilca, s tem pa mu je bila tudi kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave).

6. Dodaja, da se tožnik ne spozna na pravo mednarodne zaščite. Ne ve, če je bil informiran pravilno oz. sploh glede samega postopka ponovne podaje prošnje. Ve, da je sodeloval v kazenskem postopku, kjer večkrat omenil azil. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča (1 U 752/2020). Nasploh se ne počuti dobro, je dezorientiran, ima motnje razpoloženja, ponavlja enake besedne stavke. Počuti se utesnjenega, uporablja potrebna zdravila Lyrica ter Rivotril, katere prejema tudi v Centru za tujce. Ne razume nič več, ve, da je spet v zaporu. Večkrat je omenjal samomor, se je tudi samopoškodoval. Ne ve, zakaj se mu to dogaja. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Hkrati tožnik predlaga še izdajo ureditvene začasne odredbe. Svoj zahtevek tožnik umakne na naroku 18. 9. 2020.

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka glede očitkov nevsebinske presoje navaja, da se je opredelila do vseh tožnikovih navedb, pri čemer poudarja, da v postopku tožnik ni podal novih navedb in dokazov. Glede tožnikovih psihičnih težav pa poudarja, da ga je večkrat vprašala, ali razume, kar mu je bilo pojasnjeno, tožnik pa je to potrdil. Pritrdilno je odgovoril tudi na vprašanje, ali se dobro počuti. Na koncu postopka mu je dala možnost dodatnih navedb oziroma pripomb, pa tožnik ni imel česa dodati, povedal je, da je postopek razumel v celoti. Psihičnih težav ni niti omenjal, tudi iz njegovih izjav tega ni sklepati. Zato takšnega novega dejstva tožena stranka ni mogla upoštevati, saj zanj ni vedela in iz ničesar ne izhaja, da dejansko obstaja. Glede tožnikovih očitkov, da ne pozna prava mednarodne zaščite in da ne ve, če je bil pravilno informiran, poudarja, da je bil v vseh postopkih do sedaj informiran in vedno vprašan, ali razume postopek in informiranje, kar je tožnik vedno potrdil. Ves čas je imel na voljo tudi svetovalca za begunce, na katerega bi se lahko kadarkoli obrnil in razčistil morebitne dvome. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Glede I. točke izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

11. ZMZ-1 sicer v petem odstavku 65. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga oseba vloži po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o zavrženju prvega zahtevka o uvedbi ponovnega postopka ali izvršljiva odločba o zavrnitvi prve ponovne prošnje kot neutemeljene. Tožnik očita, da je tako v konkretni zadevi ravnala tudi tožena stranka, kar je v nasprotju s Procesno direktivo II. Tožena stranka je sicer res zapisala na koncu izpodbijanega sklepa, da je zavrgla tožnikovo drugo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka v skladu s petim odstavkom 65. člena ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da navedeno ravnanje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj tožena stranka tožnikovega drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni le zavrgla brez vsebinske presoje na podlagi petega odstavka 65. člena ZMZ-1, temveč je ugotovila, da je tožnik podajal le navedbe, ki jih je podal v prejšnjih postopkih (ob tem je opisala, kaj je navedel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ter da je pri istih razlogih vztrajal ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka), v postopku v zvezi z drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka pa je izrecno navedel, da je razloge, ki jih navaja, že navedel v predhodnih postopkih ter da nima drugih razlogov, njegove težave so iste, kot jih je že imel. Predlagal ni niti novih dokazov. S tem pa niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1, da bi lahko tožena stranka dovolila vložitev ponovne prošnje, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče zato kot pravilno in zakonito ocenjuje odločitev tožene stranke, da je (sicer ne v skladu s petim, pač pa pravilno v skladu s prvim in četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1) zavrgla tožnikov drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

12. Med strankama je nesporno, da je tožena stranka že predhodno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito. Odločba je z zavrnitvijo tožnikove tožbe z odločbo Upravnega sodišča I U 45/2020 z dne 20. 1. 2020 postala pravnomočna. Prav tako je med strankama nesporno, da je prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka tožena stranka zavrgla s sklepom z dne 1. 7. 2020, pravnomočen pa je postal 14. 7. 2020.

13. Tožnik v tožbi kot novo dejstvo, ki se ga ni upoštevalo pri izpodbijani odločitvi tožene stranke, izpostavlja, da ima resne psihične težave. Meni, da bi mu bilo potrebno zagotoviti posebna procesna jamstva. Sodišče ugotavlja, da tožnik kljub temu niti v tožbi ne navede, katerih novih dejstev zaradi svojega duševnega stanja v postopku pred toženo stranko ni navajal oziroma katerih novih dokazov ni predložil, pri čemer morajo ta nova dejstva oziroma dokazi pomembno povečevati verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Le v takem primeru se namreč lahko dovoli vložitev ponovne prošnje, v skladu s prvim in četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1. Sama navedba slabega duševnega zdravja (četudi bi bil tožnik dejansko duševno bolan), brez dodatnih navedb, kaj bi to lahko pomenilo v njegovi izvorni državi oziroma na kakšne prepreke bi lahko tam naletel, če bi se vanjo vrnil s takšnim duševnim zdravjem, namreč ni zadosten razlog za povečanje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

14. Sodišče nadalje po pregledu upravnega spisa ugotavlja, da tožnik v postopku v zvezi z drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ni navajal nobenih zdravstvenih težav, izrecno je na vprašanje tožene stranke povedal, da se dobro počuti, razumel je vse, kar mu je bilo ob zaslišanju pojasnjeno, podajal je smiselne odgovore na vprašanja, prav tako ob koncu postopka ni imel ničesar dodati niti ni imel pripomb na zapisnik (zapisnik z dne 3. 9. 2020). Tudi v postopku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito svojega slabega duševnega zdravja ni omenjal (prošnja za mednarodno zaščito in zapisnik osebnega razgovora z dne 5. 12. 2019). Prvič (in edinkrat) je ob zaslišanju v zvezi s prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka povedal, da se ne počuti najbolje in pokazal je brazgotine po telesu, nastale ob tem, ko je hotel storiti samomor. Takrat je tudi pojasnil, da ga je hotel storiti zato, ker je v Centru za tujce, pred tem pa je bil v zaporu 7 mesecev – naredil je napako in ukradel mobitel; noče biti še naprej v „zaporu“, v Nemčiji ima namreč ženo in je človek s čustvi in občutji (zapisnik z dne 18. 6. 2020). Odločitev tožene stranke v zvezi s prvim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka je postala pravnomočna. V postopku v zvezi z drugim zahtevkom, ki je predmet tega postopka, za uvedbo ponovnega postopka pa tožnik ni omenjal nikakršnih duševnih težav, izrecno je potrdil, da se v redu počuti (tudi v tožbi je izpostavil, da jemlje predpisana zdravila). Glede na navedeno sodišče šteje, da tožena stranka v postopku ni mogla upoštevati zatrjevanega „novega dejstva“ v zvezi s tožnikovim slabim duševnim stanjem, saj ga je tožnik uveljavljal šele v tožbi (ne da bi navedel, zakaj ga predhodno brez lastne krivde ni mogel uveljavljati pred toženo stranko v postopku v zvezi z njegovim drugim zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka, čeravno naj bi se samopoškodoval po lastni izjavi že v času pred podajo prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka), saj to ni bilo zaznavno glede na njegove izjave. Sodišče pa presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, tega „novega“ dejstva pa tožnik predhodno ni uveljavljal v za to predpisanem postopku, ni pa navedel razlogov, zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti, ti razlogi pa so takrat že obstajali. Poleg tega sodišče še pripominja, da zatrjevano slabo duševno stanje, ki naj bi se pri tožniku razvilo šele po odhodu iz izvorne države, zaradi nahajanja tožnika v zaporu in nato v Centru za tujce, medtem ko je njegova žena v Nemčiji, očitno glede na izjavo tožnika z dne 18. 6. 2020 tudi ni posledica razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. In ravno zaradi povečanja verjetnosti izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito se v skladu s 65. in 64. členom ZMZ-1 presoja pomembnost novih dejstev (in dokazov).

15. Zaradi navedenega sodišče kot nepotrebnega ni izvedlo zaslišanja tožnika o njegovem duševnem stanju niti ni izvedlo predlaganih dokazov s pridobitvijo izpisa tujca iz Centra za tujce v Postojni (o tem, katere psihosocialne ter zdravstvene usluge ter dejanja so bila tožniku nudena ter izvedena ob zatrjevanih samopoškodbah, ki so se zgodile že v času pred prvo podajo zahtevka o uvedbi ponovnega postopka), nadalje ni pridobilo uradnih zaznamkov uradnih oseb ter zapisnikov, danih v podpis tožniku, o njegovem duševnem stanju pred in po podani izjavi z dne 3. 9. 2020 v Centru za tujce, kakor tudi ni postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki naj bi podal oceno o tem, če je bil tožnik sploh s svojo lastno voljo zmožen še izraziti odgovore na vprašanja v postopku pridobitve mednarodne zaščite. Sodišče še pripominja, da na naroku ni zaznalo, da bi tožnik, ki je sodeloval s tolmačem in celo sam podal zaključno besedo, bil dezorientiran, imel motnje razpoloženja oziroma ponavljal enake besedne stavke, tj. da ne bi bil sposoben skrbeti za svoje pravice in obveznosti.

16. Tožnik je še uveljavljal, da se ne spozna na pravo mednarodne zaščite in ne ve, če je bil informiran pravilno oz. sploh glede samega postopka ponovne podaje prošnje. Sodišče iz zapisnika ob 2. zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, ki je del upravnega spisa, ugotavlja, da je bil v postopku zadostno informiran. Pojasnjeno mu je namreč bilo, da mora navesti nova dejstva ali dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ti morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko že obstajali v času prejšnjih postopkov, vendar jih iz upravičenih razlogov takrat ni uveljavljal (prvi odstavek zapisnika z dne 3. 9. 2020). Povedano mu je bilo tudi, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih meni, da je potrebno uvesti ponoven postopek za priznanje mednarodne zaščite, za svoje navedbe pa mora predložiti konkretne nove dokaze ali dejstva, ki upravičujejo uvedbo ponovnega postopka in bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico ter na kaznivost krive izpovedbe (drugi odstavek zapisnika z dne 3. 9. 2020). Pojasnjeno mu je tudi bilo, da bo organ o njegovi zahtevi odločil s sklepom in če bo zahtevek upravičen, bo dovoljena vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, sicer pa bo organ njegov zahtevek zavrgel s sklepom (tretji odstavek zapisnika z dne 3. 9. 2020). S tem je bila tožniku smiselno predstavljena vsebina 64. in 65. člena ZMZ-1, ki urejata uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Tožnik je bil tudi vprašan, ali razume postopek in informiranje, kar je tožnik potrdil (zadnji odstavek na prvi strani zapisnika ter odgovor na drugi strani zapisnika z dne 3. 9. 2020). Ko je tožnik povedal, da navaja iste razloge, kot jih je že podal v predhodnih postopkih, mu je bilo s strani uradne osebe ponovno pojasnjeno, da lahko vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka le, če predloži nove dokaze ali dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, še enkrat je bil opozorjen na čas nastanka dejstev ali dokazov, ki se jih lahko uveljavlja kot nova (predzadnji odstavek na drugi strani zapisnika z dne 3. 9. 2020). Glede na navedeno ni relevantno, če se tožnik ne spozna na pravo mednarodne zaščite, kajti uradna oseba tožene stranke mu je (večkrat) pojasnila institut zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je želel podati, sam pa je potrdil, da je informiranje o tem razumel, vendar je vztrajal, da je vse svoje razloge že podal v predhodnih postopkih, novih dokazov pa ni imel. Pojasnil je tudi, da je razumel postopek v celoti in nanj ni imel pripomb (zadnji odstavek na tretji strani zapisnika z dne 3. 9. 2020). Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da zaradi zadostnega informiranja v konkretnem postopku ni relevantno sklicevanje tožnika na ugotovitve sodišča v zadevi I U 752/2020², da ni mogoče izključiti možnosti, da tožnik pomena pojmov azil in mednarodna zaščita pravilno sploh ne razume ter meni, da gre za dva različna pravna statusa, kakor tudi, da je na obravnavi povedal, da je tekom kazenskega postopka zahteval „civilno zaščito“. V konkretnem upravnem postopku je namreč po oceni sodišča prejel dovolj informacij, da bi lahko vedel, kaj bi moral navesti oziroma predložiti, da bi s tem bistveno povečal verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, skladno s 64. in 65. členom ZMZ-1. Sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo tožnika, saj je predlagani dokaz neprimeren za dokazovanje navedenega dejstva glede informiranja s strani tožene stranke. Tožnik je namreč zatrdil, da ne ve, če je bil dovolj informiran (ne pa, da ni bil informiran), obseg informiranja pa je razviden iz zapisnika z dne 3. 9. 2020, zoper katerega vsebino tožnik ni imel pripomb.

17. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka, ob tem, ko se je tožnik v 2. zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval le na razloge, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje oziroma ob 1. zahtevku za uvedbo ponovnega postopka, hkrati pa po svoji krivdi ni zatrdil svojega domnevno slabega psihičnega stanja, ravnala pravilno, ko je zavrgla tožnikovo 2. zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

18. Na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede II. točke izreka:

19. Na podlagi drugega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče s sklepom ustavi postopek, če se tožba umakne. Posebne določbe, ki bi se nanašale na odločanje o umiku zahteve za izdajo začasne odredbe, ZUS-1 nima. Tako v primeru umika tožbe kot tudi v primeru umika zahteve za izdajo začasne odredbe je pomembna izjava stranke, ki pomeni, da tožbe oziroma predloga, o katerem naj sodišče odloča, ni več. Zaradi tega je sodišče tudi sklep o ustavitvi postopka o zahtevi za izdajo začasne odredbe sprejelo ob smiselni uporabi drugega odstavka 34. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
² Postopek je tekel v zvezi s tožbo zoper omejitev gibanja tožniku.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2632/2017-5
• UPRS sodba I U 609/2017
• UPRS Sodba I U 1348/2018-6