UPRS Sodba I U 1882/2020-6

Jedro

Obe policijski prijavi sta sicer novi dejstvi, ki pa sta obstajali že v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Na izrecno vprašanje uradne osebe tožniku, zakaj tega razloga ni navedel že prej, je povedal, da je, tako kot ostali prosilci za azil, navajal ekonomske razloge in revščino. Ni vedel, da je pomembno navesti prave razloge. To je izvedel šele v Centru za tujce po tem, ko je prejel negativno odločitev o svoji prošnji. Takšno pojasnilo je tožena stranka pravilno zavrnila kot neprepričljivo ter zlasti neopravičljivo. Tožnik torej tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da tega razloga ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 26. 10. 2020.

2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite navedel nove razloge. Ob vložitvi prošnje se je skliceval na revščino, sedaj pa se sklicuje na to, da je Pakistan zapustil zaradi težav z družino, s katero so bili v sporu. Predložil je dve sliki prijav na policijsko postajo v kraju C. V prvi gre za prijavo zaradi streljanja, ki je bila vložena zoper osebo po imenu A.A., s čimer pa je mišljen tožnik. Fant po imenu B.B. je v alkoholiziranem stanju najprej ustrelil v zrak, nato pa svojo mamo v nogo. Ta fant je nato prijavil tožnika (pod zgornjim imenom), da je ustrelil njegovo mamo ter prijavil še pet ali šest oseb. To se je zgodilo leta 2011. Tožnik se je po tem dogodku selil iz kraja v kraj, saj ga je policija občasno iskala. Druga prijava pa je prijava iz leta 2018, ki jo je nasprotna družina podala zoper njegove bratrance, njegovega očeta in njega. V času, ko se je tožnik selil iz kraja v kraj, je izvedel, da je bil ubit njegov dedek po mamini strani in mamin brat. Z družino je šel na pogreb v kraj C. in se nato vrnil v kraj, kjer je nazadnje živel, to je v D. Izvedel je, da so njegovi bratranci ubili dve osebi na strani druge družine. To se je zgodilo 26. 6. 2018, zato jih je ta družina prijavila policiji. Pakistan je nato 1. 7. 2018 zapustil, saj se je zbal za svoje življenje. Kot je tožnik nadalje pojasnil, dogodka med seboj nista povezana, je pa omenil oba, v kolikor je to za postopek pomembno.

3. Tožnik teh dejstev ob vložitvi prošnje ni navedel, ker je tako kot drugi prosilci za azil, s katerimi se je nahajal v azilnem domu, navajal zgolj ekonomske razloge in revščino, da bi dobil izkaznico prosilca za azil. Dokazov o prijavi na policijski postaji ni predložil ob vložitvi prošnje, saj se ni zavedal, da so ti dokazi za postopek pomembni in ni vedel, kaj mora povedati, saj informiranja ni razumel. Podpisal je le zato, ker so tako ravnali tudi drugi prosilci za azil. Šele v Centru za tujce se je zavedel, da je pomembno, da je bilo njegovo življenje v Pakistanu ogroženo.

4. V obrazložitvi tožena stranka pojasnjuje potek dosedanjih postopkov. Prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil 22. 7. 2020, tožena stranka pa jo je zavrnila kot očitno neutemeljeno 1. 9. 2020. Upravno sodišče je tožbo tožnika s sodbo I U 1298/2020 zavrnilo. Odločitev o tožnikovi prošnji je tako postala pravnomočna 5. 10. 2020.

5. Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določbi 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotavlja, da tožnik sicer navaja nove razloge, zaradi katerih se ne more vrniti v izvorno državo, vendar pa so le-ti obstajali že v času podaje prošnje za mednarodno zaščito. Kljub temu, da je bil tožnik poučen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, teh razlogov ob vložitvi prošnje ni navajal. Tožnikovo pojasnilo, zakaj tega ni storil, je neprepričljivo in ga ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog. Tožnik je pred vložitvijo prošnje prejel informacije o postopku mednarodne zaščite in bil na razgovoru večkrat pozvan, naj pove vse svoje razloge, pa kljub temu ni tako ravnal. Tožena stranka zato razlogov, ki jih tožnik navaja sedaj, ne more sprejeti kot resničnih in meni, da v kolikor bi bilo njegovo življenje v Pakistanu resnično ogroženo, bi slednje vsaj na kratko omenil že ob vložitvi prošnje, saj ima življenjska ogroženost za odhod iz države gotovo večjo težo kot revščina. Ne verjame njegovim zatrjevanjem, da ni vedel, da je navedba pravega razloga pomembna, saj je bil pred postopkom natančno informiran in med samim postopkom na pravila postopka večkrat opozorjen. Iz izjave tožnika izhaja, da se je sam odločil, da razlogov, ki jih uveljavlja sedaj, ob vložitvi prošnje ne bo navedel, zato je krivda povsem na njegovi strani. Poudarja še, da so v skladu z določbami ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla. V zvezi s predloženima dokazoma ugotavlja še, da je tožnik po prvem dogodku leta 2011 v Pakistanu živel še do leta 2018 in s strani policije nikoli ni bil obravnavan. V zvezi z dogodkom iz leta 2018 pa navaja, da navedbam tožnika ne verjame, vsekakor pa je očitno, da tožnik pomoči pred pristojnimi organi, če očitanega dejanja ni storil, v svoji državi pred odhodom ni iskal.

6. Tožnik v tožbi vztraja pri ponovni obravnavi njegove prošnje zaradi razlogov, ki jih je navedel v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka. Meni, da tožena stranka ni pravilno presodila njegovih trditev, torej da informiranja ob podaji prošnje ni razumel in da je ravnal kot drugi prosilci, to je, da je kot razlog pri podaji prošnje zatrjeval revščino. Prav tako je nepravilna odločitev tožene stranke, da je tožnik neverodostojen, ker ni iskal pomoči pred pristojnimi pakistanskimi organi. Tožena stranka tudi prejudicira odločitev o uspehu tožnika v zvezi z novimi navedbami, ne da bi pri tem upoštevala, da je policija v Pakistanu skurumpirana in neprofesionalna. Tožena stranka bi morala tožnika natančneje izprašati v zvezi z novimi razlogi ter preveriti, ali ni pri njem podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, zlasti pa morebitni pripadnosti posebni družbeni skupini. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa in ponovno poudarja, da so dejstva, ki jih tožnik sedaj uveljavlja, sicer nova, vendar pa so obstajala že v času vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik pa teh dejstev v prvotnem postopku ni navajal po svoji krivdi, saj je bil v upravnem postopku poučen o postopku mednarodne zaščite in jih je v tem postopku imel možnost navajati ter je bil s strani uradne osebe večkrat pozvan, da navede vse razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

10. Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi iz 40. člena Procesne direktive II¹.

11. Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalaga vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

12. Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu o tem, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je namreč pravilno ugotovila, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila pravnomočno zavrnjena, tožnik pa v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal, da novih dejstev in dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen, brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati (člen 40(4) Procesne direktive II).

13. V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pravilno opredelila do tožnikovega razloga, ki ga tokrat uveljavlja, in sicer strahu pred drugo družino, ki je leta 2018 prijavila tudi tožnika zaradi uboja članov te družine ter zaradi prijave streljanja iz leta 2011. Kot izhaja iz že citirane zakonske določbe 64. člena ZMZ-1, mora oseba v primeru, ko uveljavlja nove dokaze ali dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, izkazati, da jih brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Obe policijski prijavi sta sicer novi dejstvi, ki pa sta obstajali že v času tožnikovega bivanja v izvorni državi. Na izrecno vprašanje uradne osebe tožniku, zakaj tega razloga ni navedel že prej, je povedal, da je, tako kot ostali prosilci za azil, navajal ekonomske razloge in revščino. Ni vedel, da je pomembno navesti prave razloge. To je izvedel šele v Centru za tujce po tem, ko je prejel negativno odločitev o svoji prošnji. Takšno pojasnilo je tožena stranka pravilno zavrnila kot neprepričljivo ter zlasti neopravičljivo. Tožnik torej tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da tega razloga ni mogel uveljavljati že v času prvega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

14. Tožnik v tožbi ponovno izpostavlja, da ni vedel, da bi moral vse razloge za mednarodno zaščito navesti že ob vložitvi prošnje in da informiranja ob vložitvi prošnje ni razumel. Sodišče po vpogledu listin upravnega spisa ugotavlja, da je bil tožnik o pravilih postopka za mednarodno zaščito ustrezno poučen, da mu je uradna oseba tožene stranke na ustrezen način, to je z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na odločitev v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite. Tožnik je torej v predhodnem postopku imel vse možnosti, da natančno pojasni razloge, ki jih uveljavlja v zvezi s podano prošnjo, pa tega iz neopravičenih razlogov ni storil. Kot je razvidno iz listin upravnega spisa, je bil tožnik o svojih pravicah in obveznostih poučen tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 1, 2, 5, 6 in 7 zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 22. 7. 2020), kot tudi na samem osebnem razgovoru (stran 2, zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 8. 2020). Poleg tega sta bila oba razgovora opravljena ob sodelovanju tolmača, v jeziku, ki ga je tožnik razumel. V listinah spisa je dokumentirano, da je organ tožnika opozoril in primerno poučil o njegovih pravicah in dolžnostih, med drugim, da so vsi podatki in izjave, ki bi jih dal, varovani v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov, še zlasti pred organi njegove izvorne države in predvsem, da je dolžan navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik zato s svojimi navedbami ne more izkazati izpolnjevanja pogoja iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

15. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.²

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.
² C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2632/2017-5
• UPRS sodba I U 609/2017
• UPRS Sodba I U 1348/2018-6