UPRS Sklep I U 1619/2020-7

Jedro

Ker se tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno po 1. in 2. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik, ki prihaja iz Maroka, za mednarodno zaščito zaprosil zaradi zemljiškega spora s sorodniki. Povedal je, da so ga bratranci, pa tudi policisti, ko so v sporu posredovali, večkrat tepli po glavi, zaradi česar ima sedaj težave. Nekoč je v sporu tudi sam poškodoval enega izmed bratrancev. Ker so ga obsodili na petletno zaporno kazen, je iz Maroka pobegnil. Na podlagi njegovih navedb je tožena stranka zaključila, da so tožnikovi razlogi nepomembni za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Družinski spori in razprtije, ki so posledica delitve premoženja, niso povezani z razlogi, ki jih za mednarodno zaščito določata Ženevska konvencija in ZMZ-1. Poleg tega gre za časovno oddaljene dogodke. Očitno je tožnik pobegnil zato, da bi se izognil prestajanju zaporne kazni. V zvezi s tožnikovimi navedbami o psihičnih težavah in glavobolih ugotavlja, da le-teh ni verodostojno izkazal. Pri tem je upoštevala podatke v upravnem spisu, iz katerih izhaja, da je zdrav in sposoben nadaljnjih postopkov. Poleg tega je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav z dne 13. 6. 2019, tožnik pa ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin zanj ni varen.

3. Tožnik je zoper izdano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem opozarja na kršitev 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj iz upravnega spisa izhaja, da je že sama tožena stranka med upravnim postopkom podvomila v tožnikovo procesno in poslovno sposobnost. Glede na podatke, s katerimi je tožena stranka v času odločanja razpolagala, bi morala prekiniti postopek in tožniku zagotoviti ustrezno zastopanje, saj gre očitno za ranljivo osebo s posebnimi potrebami po 13. členu ZMZ-1. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki naj tudi naloži, da izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke oziroma podredno, da sodišče izvede ta dokaz samo ter nato izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača vse tožnikove ugovore in vztraja pri izpodbijani odločbi. Obenem sodišče še obvešča, da je tožnik 27. 10. 2020 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, niti tožena stranka ne ve, kje se sedaj nahaja. Zato meni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

5. Sodišče je odgovor tožene stranke skupaj z obvestilom o tožnikovi zapustitvi azilnega doma poslalo tudi tožnikovi pooblaščenki.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj.

8. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 27. 10. 2020 zapustil azilni dom. Ker se torej tožnik ne nahaja več v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku treh dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

9. Sodišče se ob tem sklicuje na stališče oziroma ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017), po kateri to sodišče šteje, da z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokaže, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS). Iz podatkov v spisu tudi izhaja, da je imel tožnik ob podaji prošnje pooblaščenca, kar dodatno utemeljuje domnevo, da je bil tožnik obveščen o posledicah v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma.

10. Glede na zgoraj navedena stališča je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sklep I U 785/2016
• UPRS sklep I U 301/2016
• UPRS sklep I U 1/2016