UPRS Sodba in sklep I U 1275/2019-14

Jedro

Ker je toženka naslonila izpodbijani sklep celo na poročila z dne 11. 6., 24. 7., dopis policije z dne 25. 7. 2019 in dopis Urada vlade z istega dne, za katere iz upravnega spisa ni razvidno, da bi jih sploh vročila tožniku oziroma ga z njimi seznanila, prav tako pa v zvezi z navedenimi listinami in v zvezi s poročilom o delu z dne 25. 7. 2019, s katerim je sicer seznanila tožnika, ni omogočila tožniku, da bi pričam oz. sestavljalcem teh dopisov postavljal vprašanja, je tako prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela pravice do izjave stranke in s tem načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-187/2018/44 (1312-20) z dne 26. 7. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Pridržala ga je na prostore Centra za tujce, in sicer od 25. 7. 2019 od 18.15 do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je iz poročila varnostne službe Azilnega doma, Varovanje ..., z dne 11. 6. 2019 razvidno, da je tožnik istega dne v sobi E7 grozil, da ima bombo in da je terorist. Iz dopisa Urade Vlade z dne 25. 7. 2019 je razvidno, da se je tega dne zaradi odtujitve zdravil iz ambulante azilnega doma izvajal rutinski pregled sob. Tudi tožnikove, ki pa se je pri tem razburjal, bil sovražno razpoložen, mahal je z rokami ter se tepel in tolkel po omarah. Govoril je tudi, da je v tej državi prvi, da zanj ne veljajo pravila ter da je terorist. Iz poročila varnostne službe z dne 24. 7. 2019 in dopisa Urada Vlade z dne 25. 7. 2019 je razvidno, da je tožnik 24. 7. 2019 zahteval od varnostne službe, da mu izroči njegovo terapijo. Po njegovem mnenju v paketku ni bilo dovolj tablet, zato ga je grobo zavrnil. Ob 16:35 uri je pred vhod v azilni dom prinesel kovček s svojimi stvarmi, ki jih je nato razmetaval po parkirišču. Hkrati se je vedel agresivno, kričal je in se prepiral z ostalimi prosilci ter žalil prisotnega varnostnika. Trdil je, da predpisana terapija zanj ni bila ustrezna, želel je namreč prejeti več tablet. S prosilcem se je poskušala pogovoriti ga. ..., socialna delavka, vendar je pogovor z njo zavrnil. S pogovorom je poskusila tudi ga. ... iz društva Up. Tožnik se je vedel nepredvidljivo, saj se je v času čakanja na policiste in reševalno službo večkrat razburil in potem pomiril.

3. Nadalje je, kot je razvidno iz poročila varnostne službe in dopisa Urada Vlade dne 25. 7. 2019, tožnik ob 5:00 uri prišel do vhoda v azilni dom, se ulegel na tla in povedal, da ne more spati. Ob 5:45 uri so varnostniki E., G. in V. videli, da ima tožnik nekaj ovito v brisačo. Na vprašanje varnostnika E., kaj ima zavito, je odgovoril, da nima ničesar, potem pa mu je dovolil, da je odvil brisačo. V brisači je bil zavit nož. Vidno je bilo, da je bil tožnik v takšnem psihičnem stanju, kot da je z njim nekaj narobe oziroma da je pod vplivom prepovedanih substanc. Varnostnik E. ga je nato pozval, naj mu izroči nož. Po nekaj minutah mu je varnostnik vzel nož, tožnik pa je popolnoma znorel, stekel v svojo sobo in povedal, da gre po drug nož in bo potem varnostnik že videl. Po približno dveh minutah je pritekel proti varnostniku z drugim nožem v roki. Ko se mu je približal, ga je ta z uporabo plinskega razpršilca za nekaj časa uspel umiriti. Čez nekaj časa je tožnik odšel, se vrnil z dvema krožnikoma in enega vrgel proti varnostnikom. Nato je odšel še po gasilni aparat. Tožnika so skušali pomiriti tudi drugi prosilci, vendar jim ni uspelo, zato je varnostna služba poklicala Policijsko postajo Ljubljana Vič. V azilni dom so zaradi tožnikovega vedenja prišli policisti, pripadniki Specialne enote in tudi nujna medicinska pomoč. Iz dopisa Urada Vlade je razvidno, da je tožnik v redni psihiatrični obravnavi psihiatra v azilnem domu in prejema predpisano terapijo.

4. S svojimi dejanji je tožnik kršil 2. in 8. alinejo 17. člena Uredbe o hišnem redu azilnega doma (Uradni list RS, št. 24/17), pri čemer je šlo za žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev in neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb. Hkrati je tožnik kršil tudi 4. člen iste uredbe, ki pravi, da morajo nastanjene osebe poleg določb hišnega reda spoštovati tudi navodila in ukrepe pristojnih oseb, ki so potrebni za organizacijo, izvajanje in vzdrževanje hišnega reda. Po mnenju Urada Vlade tožnik zaradi svojega vedenja in dejstva, da je večino časa odsoten, ne sodeluje, je slabo odziven in ne upošteva pravil, poleg tega pa se pogosto zapleta v konflikte tako z drugimi prosilci kot tudi zaposlenimi in varnostno službo, prestavlja resno grožnjo zase in za ostale nastanjene osebe. Tudi iz dopisa Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 25. 7. 2019, je razvidno, da so policisti zaradi kršitve javnega reda in miru imeli v postopku tožnika, ki si je v prostorih azilnega doma medsebojno grozil z drugim prosilcem in se nedostojno vedel, pri čemer so bile grožnje uperjene v državljanstvo obeh. Policisti so ugotovili, da tožnik ni upošteval varnostnikov v azilnem domu, ki so ga hoteli umiriti, nato pa jim je še grozil, da se jim bo maščeval. Po prihodu policistov je tožnik nadaljeval s kršitvami in bi prenehal niti po njihovih ukazih. Policisti so zoper prosilca uvedli postopek o prekršku zaradi kršitve določil Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM) ter določi Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1).

5. Toženka je tožnika soočila z dejanji, ki jih je storil dne 25. 7. 2019 (zapisnik o seznanitvi prosilca o pridržanju na prostore Centra za tujce) in ga prosila, naj pojasni te dogodke. Tožnik je povedal, da je res imel nož, saj je kuhar v azilnem domu. Ta njegov nož je posodil prijatelju, ker so hoteli lupiti krompir. Ko so mu vrnili nož, ga je obrisal z brisačo. Kasneje ga je dal varnostniku. Z nožem ni želel nikomur nič storiti. Ko mu je varnostnik odvzel nož, se je šel obut v svojo sobo. Nato je želel napasti varnostnika, ki ga je poškropil s solzivcem, saj ga je le-ta takrat tudi porinil. Povedal je, da ne drži, da je šel z drugim nožem nad varnostnika in da ima zaradi policistov veliko ran po telesu ter da se vidijo odtisi čevljev na več delih njegovega telesa. Nadalje je zatrdil, da drugega noža ni bilo. Na vprašanje, kaj je želel storiti z gasilnim aparatom, je odgovoril, da se je hotel braniti, ko ga je varnostnik poškropil. Če ne bi posredovali drugi prosilci, ki živijo tam in so ga zadržali, bi končal z varnostnikom. Dodal je še, da se bo temu varnostniku maščeval. Povedal je, da prej ni imel težav z varnostniki. Že dva dni ni jemal zdravil. Prejšnji dan jih je nehal jemati, sedaj bi rad kokain. Navajal je, da ne ve, zakaj so se spravljali ravno nanj, zakaj so njega poškropili, da so bili tam tudi astmatiki. Da se je varnostnik zmotil, da je kriv varnostnik, ki je kar škropil solzivec. Rekel je, da ni nikogar ogrožal. Izjavil je, da ničesar ne razume, ves čas razgovora je bil razdražen, dvigoval je glas in s pestjo udarjal po mizi. Na vprašanja ni odgovarjal naravnost, zato je bilo težko zabeležiti odgovore. Na vprašanje pooblaščenke, če je prišel do zdravnika in dobil kakšno zdravilo, je odgovoril, da gre v Postojno. Pooblaščenka je dala opombo na zapisnik, da je tožnik dejanje storil zaradi pomanjkanja zdravil, da je v stanju trenutne bistveno zmanjšanje prištevnosti in da je ukrep omejitve gibanja pretiran, neprimeren, neutemeljen in nezakonit.

6. Toženka ugotavlja, da je tožnik stalno povzročal težave, se je neprimerno vedel in grozil osebam v azilnem domu. Motil in ustrahoval je tudi ostale prosilce. Zaradi njegovega vedenja so morali v prostorih azilnega doma trikrat posredovati policisti in nujna medicinska pomoč, enkrat pa je morala posredovati tudi specialna enota. Ker do sedaj kljub večkratnim opozorilom s takšnim vedenje ni prenehal, mu je toženka omejila gibanje, saj gre glede na njegovo preteklo ravnanje povsem utemeljeno pričakovati, da tožnik s takšnim vedenjem ne bo prenehal. Vsa tožnikova dejanja kažejo na to, da bi, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, s takšnimi dejanji nadaljeval, s tem pa bi bila osebna varnost drugih in njega še vedno ogrožena. Ugotavlja tudi, da milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, v konkretnem primeru ni primeren. Utemeljeno je pričakovati, da bi tožnik, če bi ostal v prostorih azilnega doma, s kršitvami nadaljeval. Nastanjen bi bil v istih prostorih, kot je bil do sedaj, kjer velja enak hišni red, ki ga je v preteklosti kljub opozorilom večkrat kršil, s tem pa bi še vedno ogrožal sebe ter ogrožal in motil ostale prosilce in zaposlene. Tožnik je sam, po svoji volji prenehal jemati zdravila, pravila azilnega doma in javnega reda in miru pa je kršil, preden je prenehal z jemanjem zdravil. Tožnik je trdil, da pred tem dogodkom, ki se je zgodil, ni imel težav z varnostniki, kar glede na vse navedeno nikakor ne drži, saj je policija posredovala že dvakrat pred tem. Da se želi maščevati varnostniku, ki ga je poškropil s plinskim razpršilcem, kaže na njegovo izrazito napadalno vedenje in potencialno nevarnost napada Zato bi bil milejši ukrep popolnoma nesmiseln. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati.

7. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Toženka je svojo odločitev oprla predvsem na Poročila o delu v Azilnem domu (v nadaljevanju Poročilo o delu) za dneve 11. 6., 24. 7. in 25. 7. 2019. Tožnik meni, da dejansko stanje ni bilo zadostno ugotovljeno. Toženka ni pridobila izjav varnostnikov, ampak je sledila navedenim Poročilom o delu. Ni razvidno, kdo je ta poročila sploh sestavil, saj niso podpisana. Ni jasno, ali je bila oseba, ki je poročilo napisala, sploh navzoča od incidentih oz. kako in od koga je zanje izvedela. Trditev v poročilih, na katerih temelji izrek ukrepa, se ne da preizkusiti. Zato bi bilo treba pridobiti izjave prič - varnostnikov, še zlasti, ker se izjava, ki jo je tožnik podal toženki 25. 7. 2019 razlikuje od zapisanega v Poročilu o delu. Dne 25. 7. 2019 se je tožnik zapletel še v prepir s prosilcem B.B.. Prihod policistov v Poročilu o delu za dan 25. 7. 2019 ni zabeležen. To nakazuje nezanesljivost podatkov v Poročilih o delu. Toženka ni ugotavljala dejstev glede psihičnega stanja tožnika. Tudi pooblaščenka tožnika je toženko ob seznanitvi z ukrepom dne 25. 7. 2019 izrecno opozorila, da je do incidenta z nožem prišlo zaradi prenehanja jemanja zdravil in v stanju tožnikove bistveno zmanjšanje prištevnosti. Tožnik ima hude zdravstvene težave. Že ob oddaji prošnje je povedal, da je v depresiji. V času bivanja v azilnem domu je bil v redni psihiatrični obravnavi. Psihiater mu je predpisal tudi terapijo, in sicer zdravili Liriko in Rivotril. Prvo se uporablja pri večini kliničnih oblik epilepsij, drugo pa za zdravljenje epilepsije in nevropatskih bolečin. To pomeni, da tožnik nima le duševne motnje – depresije, ampak trpi tudi za epilepsijo. Nenadna ukinitev terapije lahko povzroči nastanek odtegnitvenih simptomov, zato morajo biti takšni bolniki pod stalnim nadzorom. Vsakršna prekinitev terapije je dopustna samo pod zdravniškim nadzorom. Če pride do samovoljne prekinitve terapije (kar je lahko posledica zmedenosti ob jemanju zdravil), je treba takoj obvestiti zdravnika psihiatra. Tožnik je 24. 7. 2019 prenehal jemati zdravila. Po tem se mu je stanje hitro poslabšalo. Zdravnik o tem ni bil obveščen. Tožnica je izrekla ukrep pridržanja, kot se izreka zdravim prosilcem, kljub dejstvu, da je bilo iz dokumentacije razvidno, da je tožnik v psihiatrični obravnavi in da prejema terapijo ter da je dne 24. 7. 2019 terapijo zavrnil ter prenehal jemati zdravila. Ni razvidno, ali so bili o dejstvu, da tožnik prejema terapijo, obveščeni reševalci, ki so jih poklicali v azilni dom, niti, kako so reagirali. Prav tako ni razvidno, da bi tožnika po incidentu z nožem pregledal zdravnik in ali je bil deležen ustrezne zdravniške pomoči. V takih primerih samo razgovor s socialnim delavcem in prostovoljci ni dovolj. Da bi toženka lahko objektivno ugotovila vsa pravno relevantna dejstva, bi morala razpisati ustno obravnavo in izvesti ugotovitveni postopek, kjer bi zaslišala varnostnike in morebitne druge priče, ki so bili navzoči ob jutranjem incidentu z nožem, skladno s 146. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 154. členom ZUP. Zaslišati pa bi morala tudi izvedenca psihiatra. Ugotoviti bi morala zdravstveno stanje tožnika, kakšno terapijo prejema, kako je prekinitev jemanja zdravila vplivala na njegovo zdravje in psiho, kakšno je njegovo sedanje zdravstveno stanje na dan ustne obravnave. Iz zapisnika z dne 30. 7. 2019 o osebnem razgovoru s tožnikom – prosilcem za mednarodno zaščito je razvidno, da se je tožnik tudi kasneje dne 30. 7. 2019 počutil slabo, spal je samo po dve uri na noč, še vedno je bil zelo razburjen, povzdigoval je glas, na vprašanja je odgovarjal nerazumljivo, na nekatera ni hotel odgovoriti. Bil je suiciden. Predvsem pa bi morala toženka s pomočjo izvedenca psihiatra ugotoviti, ali je kakršen koli ukrep pridržanja sploh primeren ukrep za tožnika ali bi morda namesto tega potreboval ustrezen zdravstveni tretma v bolnišnici. Vse navedeno pomeni kršitev postopkovnih pravil, kar je povzročilo napačno uporabo materialnega prava s strani toženke. Predlaga, naj se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep toženke odpravi oz. podredno, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženki v ponovni postopek.

8. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, skladno z 32. členom Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka naj takoj preneha izvajati ukrep pridržanja. Nadaljevanje izvajanja ukrepa pridržanja bi tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo, saj bi zadrževanje v Centru za tujce in neustrezna zdravniška obravnava tožniku lahko povzročila dodatno poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja celo do te mere, da bi si vzel življenje.

9. Toženka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni podala pisnega odgovora.

K I. točki izreka

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je na glavni obravnavi 7. 8. 2019 vpogledalo v upravni spis in prebralo priloge strank, in sicer tožeče stranke A1 do A2 ter toženke B1, ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju izpovedal o dogodkih 11. 6. , 24. 7. in 25. 7. 2019, in sicer da ni grozil, da ima bombo in da je terorist, soba v Azilnem domu je bila pregledana zato, ker je zvedel, da če plačaš 500 EUR šefu varnostnikov, imaš zagotovljen prevoz do Italije. Stopil je k temu varnostniku in mu rekel, da bo povedal vodji uprave, kaj se dogaja, čez dva dni je prišel k njemu v sobo, začel je razmetavati vse po sobi, tako da je bilo katastrofalno za pogledat. Drži, da je 24. 7. 2019 razmetaval svoje stvari iz kovčka po parkirišču Azilnega doma, se pa ne spomni točno, zakaj je to počel, saj dva dni ni dobil tablet za pomiritev. Če gre do 15. ure po tablete, jih lahko dvigne na recepciji, po tej uri pa lahko prosi samo varnostnika (do 15. oziroma 16. ure delajo v zdravstveni ambulanti v Azilnem domu, se je pa zgodilo, da je odšel v ambulanto, vendar jih tam ni bilo). Pred problemom, ki se je zgodil, ni dobil tablet. Potem pa so mu jih redno dajali. Noža on ni nikoli imel. Tudi ni nikoli grozil varnostnikom, ga pa je varnostnik v Azilnem domu poškropil s plinskim razpršilcem. Ne ve, zakaj, z varnostnikom sta zunaj skupaj kadila in mu je varnostnik razlagal, da je utrujen, nato ga je poškropil. Bil je zdravniško obravnavan v Azilnem domu, s strani zdravnika je dobil zdravila, trpi pa za depresijo. Enkrat ga je tudi obravnavala policija, dali so mu globo 150 EUR, ker naj bi varnostnik povedal, da ima bombo. Ne pozna B.B., vedno ga vsi provocirajo, vendar te osebe z imenom B.B. ne pozna. Nič ne ve o teh poročilih (na podlagi katerih je toženka izdala izpodbijani sklep).

12. V obravnavanem primeru je toženka tožniku omejila gibanje na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki med drugim določa, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, med drugim tudi iz razloga, če je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

13. Toženka je svojo odločitev oprla na štiri incidente, do katerih naj bi prišlo 11. 6., 24. 7. in 25. 7. 2019 v prostorih azilnega doma. Pri svoji odločitvi se sklicuje na Poročila o delu varnostne službe Varovanje ... z dne 11. 6., 24 7. in 25. 7. 2019, dopis Policijske postaje Ljubljana Vič z dne 25. 7. 2019 in dopis Urada vlade z istega dne. Sodišče ugotavlja, da iz navedenih poročil in dopisov izhaja drugačen opis dogodkov, kot ga je podal tožnik. Toženka je sledila navedbam varnostnikov, Urada Vlade (ki povzema sicer navedbe iz navedenih poročil o delu) in policistov glede tega, kako so se zgodili kritični dogodki. Po oceni sodišča je zato še zlasti pomembno, na kakšen način je prišlo do zapisov dogodkov v navedenih poročilih, kdo jih je zapisoval, ali je bil prisoten pri navedenih dogodkih in ali so bili v zvezi s tem izvedeni dokazi z zaslišanjem prič. Iz poročil o delu sicer ni razvidno, da bi bil tožnik prisoten pri njihovi sestavi in da bi lahko podal na zapisnik svoje pripombe o poteku dogodka oziroma da bi lahko v zvezi z opisanimi dogodki v poročilih postavljal vprašanja zapisovalcem dogodkov.

14. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da iz določil ZUP izhaja, da ima stranka postopka pri izvedbi dokazov pravico aktivno sodelovati v postopku, s čimer se uresničuje načelo zaslišanja stranke. ZUP namreč v prvem odstavku 146. člena določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Tretji odstavek 146. člena ZUP pa med drugim določa, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih (2. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP), in tudi to, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem (4. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

15. Tožnik pa v upravnem postopku ni imel možnosti, da bi se izrekel o navedenih poročilih varnostne službe, ki so zanj obremenjujoči (in ki jih povzema tudi dopis Urada vlade) oz. o dopisu policije, ki ni naveden niti v poročilu o delu z dne 25. 7. 2019. Da bi mu navedena poročila z dne 11. 6. in 24. 7., dopis Urada vlade in policije, oba z dne 25. 7. 2019, toženka sploh predočila, iz listin upravnega spisa ni razvidno. Toženka mu je sicer ob seznanitvi o pridržanju na prostore Centra za tujce 25. 7. 2019 predočila navedbe poročila o delu z dne 25. 7. 2019, pri čemer je tožnik 25. 7. 2019 toženki opisal dogodke drugače, kot izhaja iz navedenega poročila o delu. Da pa niti v zvezi z opisanim dogodkom iz tega predočenega poročila niti v zvezi s preostalima dvema poročiloma o delu z dne 11. 6. in 24. 7., kakor tudi ne v zvezi s dopisom Urada vlade in policijskim dopisom z dne 25. 7. 2019 tožnik ni mogel postavljati vprašanj varnostnikom oziroma drugim prisotnim pri navedenih dogodkih, pa je razvidno sicer že iz listin upravnega spisa, prav tako pa je tožnik na naroku to sam potrdil, ko je na vprašanje, če je imel možnost v Azilnem domu kakorkoli postavljati vprašanja pri sestavljanju poročil o delu oziroma ali je imel v postopkih pred toženko oziroma pred organi, ki vodijo postopek za mednarodno zaščito, možnost pričam postavljati vprašanja o tem postopku, povedal, da o teh poročilih (ki jih je na naroku 7. 8. 2019 predočala strankam sodnica) nič ne ve, sam je bil presenečen nad njimi. V nadaljevanju pa je še dodal, da se vpraša, ali lahko oni pišejo karkoli, posredujejo sodišču in sodijo na podlagi poročil, o katerih nič ne ve. Prav tako je sama pooblaščenka toženke to potrdila, ko je na naroku 7. 8. 2019 navedla, da ta poročila piše varnostna služba po pričanju varnostnikov oziroma policistov, pri čemer prosilci nikoli nimajo nobene možnosti, da bi posredovali v poročila. Navedla je, da je edina možnost, da prosilec pove svojo zgodbo, ta, da prosilca zasliši policija oziroma socialni delavci, kar pa je bilo v njegovem postopku storjeno. Navedeno sicer iz upravnega spisa za dogodke, navedene v poročilih o delu z dne 11. 6. , 24. 7. in 25. 7. 2019 ni razvidno (v upravnem spisu se ne nahajajo policijski zapisniki ali zapisniki socialnih delavcev Azilnega doma glede očitanih dogodkov), četudi pa bi tožnik govoril s policijo oziroma socialnimi delavci in povedal svojo zgodbo, pa s tem še vedno ne bi imel možnosti postavljati vprašanja pričam - varnostnikom, sestavljalcem poročil o delu oziroma obeh dopisov.

16. Ker je toženka naslonila izpodbijani sklep celo na poročila z dne 11. 6., 24. 7., dopis policije z dne 25. 7. 2019 in dopis Urada vlade z istega dne, za katere iz upravnega spisa ni razvidno, da bi jih sploh vročila tožniku oziroma ga z njimi seznanila, prav tako pa v zvezi z navedenimi listinami in v zvezi s poročilom o delu z dne 25. 7. 2019, s katerim je sicer seznanila tožnika, ni omogočila tožniku, da bi pričam oz. sestavljalcem teh dopisov postavljal vprašanja, je tako prišlo do kršitve 146. člena ZUP, posredno pa tudi do kršitve načela pravice do izjave stranke in s tem načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP).

17. Razen tega mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, obvezno razpisati ustno obravnavo v zadevah med drugim tudi takrat, kadar je treba zaslišati priče ali izvedence. V navedeni zadevi pa uradna oseba, ki je vodila postopek v zvezi z omejitvijo gibanja, ni na ustni obravnavi zaslišala prič in dala tožniku možnost, da pričam postavlja vprašanja, četudi je drugače opisal dogodek celo v zvezi s predočenim poročilom o delu z dne 25. 7. 2019, ampak je zgolj uporabila poročila o delu, ki naj bi jih sestavili varnostniki o dogodkih v azilnem domu ter dopis Urada vlade (ki povzema vsebino teh poročil), in je s tem prišlo tudi do kršitve prvega odstavka 154. člena ZUP.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov prišlo v upravnem postopku do kršitev pravil postopka, je sodišče iz navedenih razlogov izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Toženka bo morala v ponovljenem postopku tožnika seznaniti s poročili o delu in dopisi, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, razpisati ustno obravnavo in na njej zaslišati priče – predlagane varnostnike tako, da bo imel tožnik možnost pričam postavljati vprašanja, hkrati pa bo morala dati tožniku tudi možnost, da predlaga tudi morebitne druge dokaze. Opredeliti se bo morala tudi do navedb o slabem zdravstvenem stanju tožnika zaradi ne jemanja zdravil in ne/primernosti izreka ukrepa omejitve gibanja v zvezi s tem, v zvezi s čimer je tožnik predlagal postavitev in zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke.

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, mora toženka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, saj sodna odločba z vročitvijo strankam postane pravnomočna. Po določbi drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu št. 2013/33/EU v zvezi z odločbo 28(4) Dublinske uredbe, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito. Gre za jasno in brezpogojno določbo, ki ima neposredni učinek.

20. Ker je sodišče sklep odpravilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Zaradi tega kot nepotrebnih v postopku tudi ni izvedlo še drugih predlaganih dokazov, tj. ni zaslišalo prič E., G. in V., kakor tudi ne postavilo in zaslišalo izvedenca psihiatrične stroke. Sodišču se sicer tekom naroka 7. 8. 2019 ni postavil dvom v poslovno sposobnost tožnika, saj je tožnik mirno in zbrano spremljal potek naroka ter je smiselno in tekoče odgovarjal na postavljena vprašanja.

K II. točki izreka

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi (izpodbijani sklep toženke je odpravljen, zadeva pa je vrnjena toženki v ponovni postopek), torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 507/2019-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1696/2017-12
• UPRS Sodba I U 524/2022-15