UPRS Sodba I U 1274/2019-7

Jedro

Sodišče sicer ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik ni navedel novih dejstev, se pa strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1.

Sodišče drugače kot toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal nova dejstva, ki so sicer obstajala že v času prvotnega postopka, in sicer o tem, da so po njegovem razgovoru v postopku pred toženko nekajkrat grozili njegovi družini. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev v prvotnem postopku tožnik ne bi mogel brez svoje krivde takrat uveljavljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 21. 9. 2017. Toženka je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot neutemeljeno. Upravno sodišče RS je tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo toženke s sklepom I U 1345/2018 z dne 28. 11. 2018 zavrglo.¹ Navedeni sklep je postal pravnomočen 20. 12. 2018. Tožnik je bil nato na podlagi Uredbe EU št. 604/2013² vrnjen s strani Zvezne republike Nemčije 8. 7. 2019 v Republiko Slovenijo, kjer je 11. 7. 2019 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da utemeljuje tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z istimi razlogi kot pri podaji prošnje z dne 21. 9. 2017 (strah pred grožnjami s smrtjo zaradi spremembe vere). Po presoji vseh izjav tožnika, podanih v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, toženka ugotavlja, da se nanašajo na dogodke, ki se dogajajo v času njegove odsotnosti iz Irana. Tožnik je namreč navedel, da nima novih dejstev in dokazov, vse svoje težave je že povedal. Po odločitvi, ki jo je dobil v Sloveniji, se ni vrnil nazaj v Iran. Nič se ni zgodilo. V tem času so sicer nekajkrat grozili njegovi družini, zaradi česar se je štirikrat preselila. Prvič in drugič so varnostni organi družino našli, ko so se selili tretjič in četrtič, pa ne in ne pozna naslova, kjer njegova družina živi. Ko je čakal na odločitev, se je njegova družina preselila v drug kraj. Družina sedaj živi na skrivaj. To se je zgodilo, preden je dobil negativno odločitev. O tem, da so grozili njegovi družini, nima nobenega dokaza, saj so grozili po telefonu. Grozili so po njegovem razgovoru. Vse to se je zgodilo pred odločitvijo. Ker ni imel prevajalca, ni mogel povedati za te svoje težave, niti PIC-u ne.

3. Skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) je dolžan tujec sam navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Toženka na podlagi primerjave izjav tožnika v postopku po prvotni prošnji in postopku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugotavlja, da tožnik še naprej uveljavlja iste razloge kot že ob prvotni prošnji. V Iran se ni vrnil in nič se mu ni zgodilo. Drugih novih okoliščin tožnik pri vložitvi zahtevka ni navedel in ne predložil novih dokazil. Zato v tem konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1, s sklepom zavrgla.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Drži, da bi moral tožnik sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze glede spremembe vere, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem, vendar je bil postopek neustrezno voden, saj k temu konkretno ni bil spodbujen in opozorjen, glede na presplošno postavljena vprašanja. Vprašanje, ki mu je bilo postavljeno, ali ima kaj novega, je absolutno preširoko, odgovor na takšno vprašanje je: da ali ne. Vprašanje bi moralo biti zastavljeno konkretno, ali je kaj novega glede spremembe vere/groženj/preganjanja, tj. ali prakticira novo vero, kako in kje jo prakticira; kje, komu, kdaj in na kakšen način so bile podane grožnje, nič od tega tožnik v postopku ni bil vprašan, zato tudi odgovori niso bili konkretni, razen ob vprašanju pooblaščenke PIC-a, ko ga je vprašala, kaj se je zgodilo, ko so našli družino in je tožnik odgovoril, da so jih spraševali, kje je on. Tožnik je bil opozorjen na nova dejstva in nove dokaze, kar bi moralo biti konkretizirano z vprašanji, pa ni bilo. Tožnik ni bil opozorjen in spodbujen k navedbi utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov. Kaj pa naj tožnik odgovori na vprašanje, ali je kaj novega, takšno vprašanje za takšen postopek ni ustrezno. Razgovor ni bil voden na način, ki bi omogočil tožniku, da lahko celovito predstavi svojo tedanjo situacijo. Ker je toženka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, ki ga je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj je menila, da tožnik po svoji krivdi ni navedel novih dejstev oziroma ni predložil novih dokazov, ki so nastali po izdaji prve negativne odločbe, dejansko pa o tem konkretno sploh v postopku ni bil vprašan, temveč opozorjen le na generalni ravni, kar je absolutno pomanjkljivo glede na drugo družbeno in socialno okolje, iz katerega izhaja, je posledično tudi napačno uporabila določbe materialnega prava, ko je zahtevek zavrgla. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo toženka navaja, da pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo izključno na stran tožnika, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, torej samostojno podati izjavo z razlogi in novimi dejstvi, ki opravičujejo ponovni postopek. To pomeni, da mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Sam mora navesti vse, kar meni, da je pomembno. Tožnik je imel sicer ves čas ob podaji izjave o nameri po vložitvi ponovne prošnje prisotnega pooblaščenca, ki - razen enega vprašanja - ni menil, da bi moral tožnik svojo izjavo še karkoli dopolniti. Namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari. Zato so navedbe tožnika v tožbi, da bi mu morala toženka postaviti vprašanja, povezana s spremembo vere, ki jo je zatrjeval v prvem postopku, ki je bil pravnomočno končan z izdajo zavrnilne odločbe, popolnoma neutemeljene. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8. Sodišče sicer ne sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, da tožnik ni navedel novih dejstev, se pa strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1.

9. Med strankama je nesporno, da je toženka že predhodno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, po tožnikovem odhodu iz azilnega doma v Ljubljani pa je naslovno sodišče s sklepom I U 1345/2018 z dne 28. 11. 2018 zavrglo tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo toženke. Sklep je postal pravnomočen 20. 12. 2018.

10. Sodišče drugače kot toženka ugotavlja, da je tožnik v postopku za uvedbo ponovnega postopka podal nova dejstva, ki so sicer obstajala že v času prvotnega postopka, in sicer o tem, da so po njegovem razgovoru v postopku pred toženko nekajkrat grozili njegovi družini, po telefonu, zaradi česar se je družina štirikrat preselila. Prvič in drugič so varnostni organi družino našli (takrat so jih spraševali, kje je tožnik), ko so se selili tretjič in četrtič, pa ne in ne pozna naslova, kjer njegova družina sedaj na skrivaj živi.

11. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da navedenih dejstev v prvotnem postopku tožnik ne bi mogel brez svoje krivde takrat uveljavljati, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč povedal, da so ta dejstva nastala pred odločitvijo toženke v prvotnem postopku (to se je zgodilo, preden je dobil negativno odločitev). Res je sicer tudi povedal, da komu pa naj bi o teh dejstvih povedal, ko pa ga je toženka vprašala, zakaj ni povedal o tem PIC-u (pooblaščencu tožnika v prvotnem postopku) oz. odločevalcu, če takrat ni imel prevajalca. Vendar bi lahko ta dejstva vsaj pisno v svojem jeziku sporočil še pred odločitvijo toženke o njegovi prvotni prošnji kateremukoli od obeh, ki bi morala njegovo izjavo prevesti in ustrezno ukrepati. Ker tega ni storil, sodišče ne more šteti, da teh dejstev ni navedel brez svoje krivde v prvotnem postopku.

12. Toženka je sicer v izpodbijanem sklepu res navedla, da tožnik ni podal novih dejstev, zaradi katerih zaproša za zaščito. Kot že izhaja iz prejšnjih dveh odstavkov obrazložitve, med strankama ni sporno, da je tožnik navajal na zaslišanju ob zahtevi za uvedbo ponovnega postopka tudi že navedena dejstva v zvezi z grožnjami njegovi družini. Tako je toženka sicer storila relativno kršitev postopka, ko je navedla, da tožnik v svojem zahtevku ni navajal novih dejstev, ki pa po ugotovitvi sodišča ni vplivala na pravilnost in zakonitost njene odločitve.

13. Ponovni postopek se namreč uvede pod izrecno navedenimi pogoji iz 64. člena ZMZ-1, med drugim tudi, če tožnik navede v zahtevku nova dejstva oz. predloži nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.³ Tega pa tožnik ni izpolnil, saj v navedenem postopku novih dokazov ni podal, nova dejstva, ki jih je podal, pa bi lahko uveljavljal v prvotnem postopku, zato se s tem ne bi pomembno povečala verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar pa je osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za uvedbo ponovnega zahtevka (64. člen ZMZ-1).

14. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka skliceval na razloge, ki jih je navedel že ob podaji prvotne prošnje, hkrati pa na razloge, ki jih po svoji krivdi predhodno v prvotnem postopku ni navajal in ki niso pravno relevantni za odločitev o ponovni prošnji za mednarodno zaščito, ter glede na to, da ni predložil nobenih novih dokazov k svoji zahtevi za uvedbo ponovnega postopka, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

15. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da je toženka zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje in s tem nepravilno uporabila materialno pravo, ker bi morala skladno z 8. in 138. členom ZUP z bolj konkretnim postavljanjem vprašanj tožniku poskrbeti, da bi tožnik sploh navedel ustrezna dejstva (ki bi mu lahko omogočila uvedbo ponovnega postopka). Toženka je sicer napačno uporabila prvi odstavek 64. člena in prvi odstavek 65. člena ZMZ-1, češ da je v tovrstnih zadevah dokazno breme izključno na tožniku in da pristojni organ ne sodeluje pri ugotavljanju dejanskega stanja, kar ni pravilna interpretacija ZMZ-1, saj je v nasprotju z določbo drugega in tretjega odstavka 40. člena Procesne direktive v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)⁴, kar pa v v konkretnih okoliščinah primera ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Po drugi strani pa tudi ni naloga toženke, da bi poskrbela za navedbo dejstev namesto tožnika. Le, če jih tožnik (nepopolno) navede, ga mora pozvati, da nepopolne trditve dopolni oz. jih pojasni, kar je skladno z načelom materialne resnice iz 8. člena ZUP v zvezi s 1. odstavkom 138. člena ZUP. V konkretnem primeru je tako tudi ravnala, ko je tožnik navajal nova dejstva v zvezi z grožnjami njegovi družini, zato je tudi z dodatnim postavljanjem vprašanj ugotovila, da je za ta dejstva tožnik izvedel že pred končanjem prvotnega postopka, pri čemer jih predhodno ni navedel, vendar ne brez lastne krivde, kot že navajano.

16. V zvezi z očitanimi ugovori glede nepostavljanja konkretnih vprašanj glede spremembe vere oziroma preganjanja, pa sodišče ocenjuje, da zadošča zadevni način postavljanja vprašanj toženke, ki je preverila, če obstajajo kakšna nova dejstva ali dokazi, ki so se pojavili po izdaji odločbe o tožnikovi prvi prošnji, saj je tožnik sam v nadaljevanju navedel, da ni nič novega, da je o vsem že povedal. V nadaljevanju je nato toženka preverila, ali obstajajo nova dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali že pred izdajo odločbe, vendar pa jih iz upravičenih razlogov tožnik ni mogel navajati pri prvem postopku, takrat pa je tožnik začel govoriti o grožnjah njegovi družini, kar je toženka v nadaljevanju ugotavljala s postavljanjem dodatnih vprašanj. Ker je tožnik navedel, da je za grožnje izvedel pred končanjem prvotnega postopka in ni tega ne brez svoje krivde prej sporočil ne svoji pooblaščenki ne toženki, kot že navajano, tudi ni utemeljen očitek toženki, da mu ni postavila dodatnih vprašanj v zvezi z navedenimi grožnjami, tj. kje, komu, kdaj in na kakšen način so bile podane, saj bi bilo nadaljnje vodenje postopka v zvezi s tem nepotrebno, ker bi bilo navajanje teh dejstev prepozno in s tem neupoštevno, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1. Sicer pa se sodišče tudi strinja s toženko, da je imel tožnik ves čas postopka za uvedbo ponovnega postopka prisotno pooblaščenko, ki bi lahko tožniku postavljala konkretnejša vprašanja, tudi v zvezi s spremembo vere in preganjanjem.

17. Na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (oprave katere tožnik ni niti predlagal), ker je ocenilo, da v tej zadevi ni sporno dejansko stanje, pač pa le pravna presoja o tem, ali bi morala toženka z bolj konkretnim postavljanjem vprašanj od tožnika pridobiti v postopku več dejstev in s tem sporna pravilnost vodenja postopka toženke (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Tožnik je namreč 3. 11. 2018 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen.
² Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. V nadaljevanju Uredba Dublin III.
³ Nova so tista dejstva oz. dokazi, ki so nastali po izdaji predhodne odločitve oz. ki so obstajali že prej, pa jih stranka brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).
⁴ Glej sodbo ESČP v zadevi MD et MA c. Belgique, odst. 66; glej tudi: Asylum Procedures and the Principle of Non-Refoulement: Judicial Analysis, EASO Professional Development Series for Members of Courts and Tribunals, produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, razdelka 5.2.2.4. in 6.4.2.3.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2632/2017-5
• UPRS sodba I U 609/2017
• UPRS Sodba I U 1348/2018-6