UPRS Sodba I U 1298/2020-7

Jedro

Očitno je, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin. Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.

Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. Tožnik torej ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je Pakistan zapustil približno sredi leta 2018, ko je legalno preko Irana šel do Turčije, nato pa je do Italije prišel po balkanski poti. Italijanska policija ga je nato vrnila v Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. V Pakistanu je živel z družino v podnajemniški hiši. On in oče sta delala, ampak nista zaslužila dovolj, da bi lahko plačala najemnino in preživljala celotno družino. Njegovo življenje je bilo zaradi finančnih težav zelo težko in bratranec mu je svetoval, naj gre iz države, on pa mu bo plačal pot. To je tudi storil. V Pakistanu je delal v trgovini z oblačili. Dela v kakšnem drugem kraju v Pakistanu, si ni poskušal najti. Na začetku, ko so bile njegove sestre in brati majhni, je zaslužek zadostoval, sedaj, ko so večji, pa njegov zaslužek ne zadostuje več, saj se bodo sestre poročile. V drugem mestu bi dobil enako plačo, 20.000 ali 25.000 rupijev, to pa ni dovolj za njih vse. Njegova glavna težava je bil denar, saj bi se sestre morale poročiti, on pa bi moral to financirati. Ima tri sestre in tri brate, vsi se morajo poročiti. Če bi ostal tam, jim ne bi mogel zagotoviti poroke. Sedaj, ko njega ni, je začel delati njegov brat.

2. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Najprej so živeli v najemniški hiši, potem so kupili svojo. V šolo je hodil 12 let, ob tem je tudi delal. Doma je bila situacija slaba in moral je zapustiti šolo. Nato je delal v čistilnici. Lahko so preživeli z zasluženim, ni pa bilo dovolj, da bi poročili sestre in brate. Pakistan je zapustil, ker ima doma mlajše brate in sestre. Z očetom sta delala, vendar nista zaslužila dovolj, da bi vsi normalno živeli. Doma je bila situacija zelo slaba, bil je pod pritiskom, ker ni imel dovolj denarja. Ob soočenju, da je bila njihova težava zgolj v tem, da ni bilo dovolj denarja za poroke sorojencev, sedaj pa pravi, da je bila situacija doma zelo slaba, je odgovoril, da je težava, ker ni denarja za poroko. Ko bodo bratje in sestre odrasli, nimajo dovolj denarja, da bi se oni lahko poročili. Za hrano in šolo je bilo dovolj denarja. Tudi on se ni poročil zato, ker si poroke ne more privoščiti. Glede tega, ali je iskal delo drugje v Pakistanu, je povedal, da je tam plača 20.000 rupijev na mesec, kar je približno 100 evrov na mesec. Več od tega se ne dobi. Četudi bi imel dobro službo z dobrim plačilom v Pakistanu, tam ne bi ostal, saj je za to potrebno imeti dovolj izobrazbe, on pa tega nima.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Navedel je le ekonomske težave – v izvorni državi ima brata in sestre, ki jim mora financirati poroko. Povedal je, da z očetom nista dovolj zaslužila, da bi lahko plačala najemnino in preživljala celotno družino. Na osebnem razgovoru je tožnik nato dejal, da so zaslužili dovolj za preživetje, za hrano in šolanje so imeli dovolj denarja, težavo je predstavljalo pomanjkanje denarja za poroke vseh mlajših bratov in sester. Tudi sam se ni poročil, ker si poroke ne more privoščiti. Tožena stranka poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik takšnega preganjanja v svoji izvorni državi ni izkazal. Razlogi, ki jih je navajal prosilec nimajo nobene povezave z razlogi določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

4. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni ustrezno upoštevala njegovih navedb, in sicer, da je bila v njegovi matični državi situacija zelo slaba, bil je pod pritiskom, ker ni bilo dovolj denarja. Tožnik je živel skupaj s starši, tremi brati in tremi sestrami. Delal je on in njegov oče, ampak nista dovolj zaslužila, da bi vsi normalno živeli. Zaradi slabe situacije je moral zapustiti šolo in začeti delati. V Pakistanu je plača 20.000 rupijev na mesec, to je cca. 100 EUR. V skladu z njihovo kulturo je potrebno poskrbeti denar za poroko. Tožnik bi tako moral za poroko bratov in sester, ki so vsi mlajši od prosilca, zbrati denar. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da lahko gre v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP; glej npr. sodbe v zadevah Larioshima proti Rusiji z dne 23. 4. 2002, Budina proti Rusiji z dne 18. 6. 2009, M.S.S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011, Hirsi Jamaa in drugi proti Italiji z dne 23. 2. 2012). Posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka tako ni preverjala tožnikovih navedb z vidika, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti tistega minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storila s pridobitvijo splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Tega pa ni storila. Tožena stranka je poleg tega zmotno uporabila določbe materialnega prava. Ker je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za pravno nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V izpodbijani odločbi se tudi ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo. Za odločanje o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno obliko zaščite je bistveno ugotavljanje nevarnosti za resno škodo v primeru vrnitve, kar je negotov dogodek v prihodnosti, ki ga ni mogoče ugotavljati zgolj z dokazi o obstoju določenih historičnih dogodkov, ampak se to tveganje kot negotovo dejstvo ugotavlja tudi z raznimi specifičnimi informacijami ali splošnimi informacijami o stanju v izvorni državi. Teh informacij tožena stranka neutemeljeno ni pridobivala. Načelo nevračanja (non-refoulment) je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da po odpravi določbe vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik izvorno državo zapustil, saj je moral financirati poroko svojih sorojencev. Za preživetje so imeli dovolj. Tožnik ni izkazal preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Glede očitka, da ni pridobila informacij o izvorni državi tožnika, pa navaja, da tožnik ni navedel nobenih dejstev, iz katerih bi izhajalo, da Pakistan zanj ni varna država, dokazno breme je na njegovi strani. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstaja razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene in lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, vključno z njenimi povzetki dejstev ugotovljenih v upravnem postopku, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak bo obrazložitev tožene stranke zgolj podprlo z določenimi poudarki.

8. Tudi po presoji sodišča je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

9. Poleg tega tožnik tudi ni zatrjeval utemeljenega strahu zaradi resne škode, ki bi mu grozila ob vrnitvi v državo (28. člen ZMZ-1) zaradi namerne odtegnitve določenih socialnih ali drugih temeljnih storitev oziroma dobrin.¹ Trditveno breme v zvezi s tem pa je na tožniku. Drži, da se dejanja resne škode lahko izvajajo tudi preko kršitev 3. člena EKČP, vendar pa mora iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države.²

10. Ker pa je tožnik uveljavljal tudi varstvo pravice do prepovedi vračanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, ki ustreza pravici iz 3. člena EKČP, sodišče v nadaljevanju preverja, ali so v konkretni zadevi podane takšne okoliščine, ki segajo v okvir dometa varstva 3. člena EKČP z vidika prepovedi vračanja.

11. Glede tovrstnih tožbenih ugovorov prosilcev za mednarodno zaščito (pretežno iz severne Afrike) je Upravno sodišče v upravnih sporih³ že sprejelo pravno interpretacijo na podlagi standardov iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča EU, da bi določba 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki ustreza določbi druge alineje 28. člena ZMZ-1, lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.⁴ Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,⁵ ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.⁶ Tudi glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde tudi iz odločitev ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.⁷

12. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, torej ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov bodisi subsidiarne škode ali zgolj prepovedi vračanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice oziroma Sodišča EU. Tožnik je podal elemente, ki so preveč oddaljeni od zgoraj opredeljenih relevantnih okoliščin glede nečloveškega ravnanja. Tožnik torej ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“) glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takih okoliščinah tožena stranka tudi nima obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; ob tem je pomembno, da tudi tožnik, ki ima pooblaščenca, v konkretnem primeru tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP ali 4. člena (člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je ob tem upoštevalo, da je načelo nevračanja oziroma pravica iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v kontekstu mednarodne zaščite varovana tudi v nadaljnjem postopku, ki bi pomenil pravni naslov za njegovo odstranitev iz Slovenije.⁸

13. Na tej podlagi (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave na seji senata in je pri tem upoštevalo neposredni učinek določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika v takih primerih ne zahteva.⁹

-------------------------------
¹ Glej mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 25, 31, 35-36.
² Ibid. odst. 35.
³ Glej na primer sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1988/2019-8 z dne 8. 1. 2020, odst. 22-23 in I U 1097/2020 z dne 26. 8. 2020.
⁴ M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220.
⁵ Glej mutatis mutandis: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263.
⁶ Glej mutatis mutandis: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283.
⁷ Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018.
⁸ Ibid. odst. 39.
⁹ C-348/16, Sacko, odst. 45-46; C-585/16, Alheto, odst. 114, 126-127; C-556/17, Torubarov, odst. 40, 42-49, 73.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1395/2020-15
• UPRS Sodba I U 932/2019-6
• UPRS Sodba I U 2189/2018-5