UPRS Sodba I U 1182/2019-60

Jedro

Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila.

Glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da je tožnik lahko brez težav zapustil državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožniku v Turčiji ni grozilo in mu v prihodnosti ne bi grozilo preganjanje. Tožnik ima po presoji sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer zaradi svojega političnega prepričanja, kot pripadnik Gülen gibanja, ker obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zgolj zaradi tega podvržen kazenskim postopkom. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1.

Na podlagi informacij o izvorni državi sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in tožnika ni zaslišala, ker je ob upoštevanju stališč SEU, izraženih v sodbah C-348/16, Sacko in C-556/17, Torubarov, ob presoji vseh pravnih in dejanskih elementov, zgolj na podlagi podatkov iz spisa, lahko ugotovilo, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera tožniku priznati mednarodno zaščito iz razloga, kot ga je navedel v svoji prošnji.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-1338/2016/47 (1312-09) z dne 28. 6. 2019 odpravi ter se prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilca A.A., roj. ... 1990 v kraju B., Turčija, državljana Turčije, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 28. 6. 2019.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. Tožnik je v upravnem postopku povedal, da je iz Turčije odšel .... 2016. Legalno je z letalom odpotoval preko Kosova do Slovenije. Ker se je izkazal s potnim listom z veljavnostjo od .... 2015 do ... 2025, tožena stranka v njegovo istovetnost ni podvomila. Od leta 2009 je pripadnik Gülen gibanja. Z gibanjem se je srečal, ko se je vpisal na fakulteto in so mu ponudili nastanitev v njihovih prostorih. Po poklicu je profesor zgodovine in geografije, čeprav kot profesor na šoli, ki bi pripadala gibanju, nikoli ni bil zaposlen. Dijake je poučeval zgolj volontersko, sicer pa je bil zaposlen v privatnih podjetjih, ki so bila v lasti pripadnikov gibanja. Pritiski na pripadnike tega gibanja so se začeli v letu 2013. Povedal je, da so oblasti po 14. 12. 2014 aretirale veliko število novinarjev ter preko medijev pričele izvajati negativno kampanjo zoper pripadnikov Gülenstov. To je vplivalo na manjši vpis otrok v tovrstne šole. Pritiski so se stopnjevali in konec leta 2016 je oblast v celoti prevzela te inštitucije. Takrat so zaprli nekatere njihove šole in banke. Sam je imel bančni račun v Bank Asya in bil naročnik časopisov Zaman in Sizinti, ki sta povezana z gibanjem ter uporabnik aplikacije ByLock, ki je prav tako povezana s pripadniki gibanja. V tem času so oblasti priprle veliko Gülenistov, med katerimi ima tudi sam veliko prijateljev. Ker so ga pričeli gledati kot izdajalca in terorista, se je preselil k prijatelju v drug del Istanbula, saj ga tam niso poznali. Doma ni zapuščal, razen ob dveh priložnostih, ko si je urejal vizum. Na vprašanje uradne osebe je povedal, da sam fizično nikoli ni bil ogrožen, da pa meni, da je ogrožena tudi njegova družina. Če bi ga na njegovem domu iskali in ga ne bi našli, bi lahko priprli katerega od družinskih članov.

3. Na osebnem razgovoru je dodatno pojasnil delovanje gibanja Gülen (v nadaljevanju tudi: gibanja) in svojo vlogo v njem. Med vikendi je na svojem domu poučeval dijake ter njihove starše ali pa odšel na njihovo šolo. Zanje je organiziral tekmovanja, piknike in druga srečanja. Težave so se pričele v decembru 2013 z razkritjem korupcijske afere. Najemodajalec je zahteval, da se izseli iz stanovanja, v katerem je bival. Zaradi negativnega medijskega poročanja so dijaki prenehali prihajati k njemu. Pritiski na člane gibanja so se stopnjevali, država je kaznovala podjetja, ki so simpatizirala z gibanjem in iz istih razlogov zapirala šole. To je bil tudi razlog, da je izgubil službo najprej pri podjetju C., nato pri D. in nazadnje E., kjer je zaposlitev izgubil 15. 7. 2016. Takrat je namreč prišlo do poskusa državnega udara. Oblast je zaprla šole, podjetja, ki so simpatizirala s tem gibanjem, policija je pričela vdirati v stanovanja pripadnikov gibanja, ukinila je izdajo časopisov ter na splošno postala stroga do pripadnikov ali simpatizerjev gibanja. Po poskusu državnega udara je policija pričela z množičnimi aretacijami, zato se je začel skrivati. Nekaj dni je prespal v avtomobilu, nato pa se je preselil k prijatelju v drug del Istanbula in pri njem ostal dva do tri mesece. Stanovanje je zapustil le, ko je odšel v svoj rojstni kraj F., pa še to le za kratek čas, saj so mu znanci, ki so vedeli, da je Gülenist, zagrozili s prijavo. Zbal se je tudi za starše. Sicer je stanovanje zapustil samo še zaradi urejanja vizuma za odhod iz Turčije. Grožnje je prejemal tudi preko socialnih omrežij. Po nasvetu prijateljev je za odhod iz Turčije izbral majhno letališče ..., kjer težav pri odhodu ni imel. Meni, da zato, ker je na letališče prispel malo pred odhodom letala, policist njegovih podatkov v računalniku ni preveril. Izrecno vprašan je povedal, da težav od državnega udara do odhoda iz Turčije ni imel, saj se je ves čas skrival. Nekatere izmed njegovih prijateljev, ki so bili aretirani, so mučili in maltretirali. Enega so aretirali zgolj zato, ker je uporabljal aplikacijo ByLock. Po tem, ko je Turčijo zapustil, je izvedel, da so zoper njega uvedli postopek. Njegov prijatelj, katerega so aretirali in mučili, je izdal veliko imen. Meni, da ga na domu niso iskali, ker so nekako izvedeli, da je Turčijo zapustil. Če bi se moral vrniti, bi ga na letališču aretirali in mu sodili zaradi terorizma. V zvezi s svojimi navedbami je predložil tudi več dokazil (bančne izpiske, univerzitetno diplomo in potrdilo o statusu študenta, informacije o zaposlitvi, izjave prič, da je bil naročnik časopisov, povezanih z gibanjem, izjavo sodelavca iz Gülen gibanja ter prijatelja, pri katerem je živel pred odhodom).

4. Tožena stranka je na podlagi tožnikovih navedb ter predloženih dokazil presodila, da je tožnik izkazal, da je pripadnik Gülen gibanja. Kljub temu pa je njegovo prošnjo zavrnila, saj je menila, da ni izkazal preteklega in nevarnosti prihodnjega preganjanja. Na podlagi tožnikovih izjav je ugotovila, da, razen verbalnih groženj, težav ni imel. Ker iz predloženih dokazil izhaja, da je bil odjavljen iz zavarovanja šele z 31. 8. 2016, mu tudi ni verjela, da bi zaradi državnega udara izgubil zaposlitev 15. 7. 2016, kot je sam zatrjeval. Meni, da je njegovo zatrjevanje o strahu pred aretacijo, neprepričljivo. Če bi bil strah tako velik, ne bi hodil v službo še mesec in pol po državnem udaru in bi iz Turčije odšel že prej. Pa tudi sicer po njenem mnenju odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja dejanja preganjanja. Na podlagi preučenih informacij o izvorni državi je presodila, da tožniku pred odhodom iz izvorne države neposredno ni grozilo preganjanje, saj je iz Turčije odšel več kot tri mesece po državnem udaru, legalno in brez težav, upoštevaje zlasti, da se je spor med turškim predsednikom in Fethullahom Güllenom začel že decembra 2013. Ugotovila je, da turška oblast tožnika ni prepoznala kot pomembnega predstavnika oz. sploh kot predstavnika Gülen gibanja.

5. Tožnik je po opravljenem osebnem razgovoru toženi stranki posredoval še dodatna dokazila, s katerimi je izkazoval strah pred prihodnjim preganjanjem. Z njimi izkazuje, da je na seznamu oseb, ki jih oblasti iščejo z namenom aretacije zaradi uvedenega kazenskega postopka. Predložil je izjavo svojega odvetnika o policijski preiskavi, ki je bila opravljena na njegovem domu 3. 1. 2018, skupaj z izjavo sestre in soseda, kot prič pri opravljeni hišni preiskavi. Nadalje je predložil zapis o poizvedbah, ki jih je tožnikov odvetnik opravil na sedežu tožilstva v Istanbulu, kjer je izvedel, da je bil zoper tožnika izdan nalog za aretacijo ter dve fotografiji računalniškega zaslona z vpogledom v bazo UYAP, ki jih je odvetnik opravil.

6. Tožena stranka je te dokaze ocenila kot neprepričljive, saj iz informacij o izvorni državi izhaja, da turški odvetniki iz strahu zavračajo zastopanje strank, ki jih povezujejo z delovanjem v Gülen gibanju. Ugotavlja, da je na spletni strani portala UYAP navedeno, da so lahko vsem državljanom preko interneta dostopne informacije v zvezi z njihovimi postopki, zato ji ni razumljivo, zakaj bi fotografiji računalniškega zaslona opravil odvetnik. Dvomi, da se predloženi fotografiji nanašata na tožnika, saj veliko rubrik, vključno z imenom in priimkom tožnika, ni izpolnjenih. Tudi med samima dokumentoma poslikanima preko računalniškega zaslona je našla več neskladnosti. Medtem ko iz fotografije enega sklepa o prijetju izhaja, da naj bi ga izdalo Mirovno kazensko sodišče v Istanbulu, št. sklepa ..., iz drugega sklepa o prijetju z dne 15. 1. 2018, izhaja, da je bil izdan s strani Generalnega državnega tožilstva v Istanbulu, št. .... S tem pa se ne ujema niti izjava tožnikove sestre, ki naj bi bila navzoča pri hišni preiskavi 3. 1. 2018, in ki je izjavila, da naj bi policija, ki se je predstavila kot policijska uprava Uskudar, že 3. 1. 2018 pri sebi imela nalog o prijetju tožnika. Poleg tega je tožnik v razgovoru povedal, da bi bili v nevarnosti tudi njegovi družinski člani, če bi ga oblasti iskale in ga ne bi našle, kar se ujema z informacijami o izvorni državi tožnika. Vendar pa navkljub temu, tožnik nikoli ni navedel, da bi imeli težave njegovi družinski člani, ker ga oblasti po opravljeni hišni preiskavi niso našle.

7. Tožena stranka je tožnika pozvala, da listinske dokaze predloži v originalu. Tožnik je pojasnil, da tega ne more storiti, saj je sestra sklep o prijetju uničila iz varnostnih razlogov, stik z odvetnikom pa je izgubil in ne ve, kje se le-ta sedaj nahaja, medtem ko gesla za dostop v računalniški sistem sam nikoli ni imel.

8. Naknadno je tožnik predložil še kopije dokumentov, izdanih v kazenskem postopku zoper njegovega prijatelja G.G., iz katerih naj bi izhajalo, da ga je omenil kot člana Gülen gibanja. Tožena stranka je v zvezi s temi dokumenti ugotovila, da je tožnik ob njihovi predložitvi navedel, da gre za sodni dokument. Ker je bil predložen dokument le v delu (6 strani), brez podpisa uradnih oseb ter brez štampiljke, je tožnik po pozivu posredoval dokument v celoti (13 strani), za katerega pa tožena stranka ugotavlja, da se ne ujema s prvotnim dokumentom glede števila strani, še vedno je brez uradne štampiljke, vsebuje pa podpise. Ugotavlja tudi, da je tožnik ob predložitvi celotnega dokumenta navedel, da so bile izjave dane policiji ob aretaciji. Kot je nadalje tožnik pojasnil, mu je dokument posredoval prijatelj, odvetnik H.H., čigar ime je ravno tako omenjeno v dokumentu in naj bi bil le štiri dni po tem, ko mu je dokument posredoval, aretiran. Kot je tožena stranka ugotovila na podlagi prevoda, gre za zapisnik o zaslišanju, ki ga je izdala enota za boj proti tihotapstvu. Vendar pa tožena stranka ob tem izpostavlja, da v dokumentu ni izpolnjen kraj priprave zapisnika. Ugotavlja še, da izjave tožnika, da naj bi zanj G.G. navedel, da je član Gülen gibanja, ne držijo. Iz izjave, ki jo je G.G. podal, po njeni oceni izhaja le odgovor, kdo naj bi stanoval v točno določenem stanovanju ter da tožnik v času bivanja v tem stanovanju ni bil aktiven, ni organiziral srečanj in pogovorov z dijaki, ki jih tudi ni poučeval. Ugotavlja tudi, da sicer drži tožnikova navedba, da je H.H. izrecno omenjen v zapisniku, vendar pa ga G.G. ni z ničemer obremenil ali povezal z Gülen gibanjem.

9. Zaradi vsega navedenega tožena stranka listin, ki jih je tožnik naknadno predložil, ne sprejema kot verodostojnih. Zgolj okoliščina, da je tožnik pripadnik Gülen gibanja, sama po sebi ne izkazuje njegovega utemeljenega strahu pred preganjanjem. Ugotavlja, da informacije o tožnikovi izvorni državi sicer izkazujejo, da so bile aretirane in tudi obtožene osebe, ki so imele odprt račun pri Bank Asya, ter da so bili mnogi učitelji zaradi tega odpuščeni, vendar tožnik ni uspel izkazati, da bi v času bivanja Turčiji ali kasneje po njeni zapustitvi postal sumljiv za oblasti zaradi svoje pripadnosti Gülenovem gibanju. Na podlagi informacij ugotavlja, da do aretacij še vedno prihaja, vendar v manjšem obsegu. Kljub temu, da so številke preganjanih visoke, pa glede na veliko število pripadnikov gibanja le-te ne predstavljajo takšnega odstotka, da bi bilo mogoče govoriti o množičnih ali vsesplošnih aretacijah. Ugotavlja, da je bila večina sankcionirana na način, da je bila odpuščena ali začasno suspendirana, manjše pa je število tistih, ki so se znašli v kazenskem postopku. Zato meni, da ne zadošča, da je posameznik zgolj pripadnik Gülen gibanja, pač pa mora izkazati, da je za oblasti dejansko postal sumljiv, kar pa tožnik ni uspel izkazati.

10. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti, da mu v primeru vrnitve grozi nevarnost prihodnjega preganjanja oziroma nastanka resne škode po 28. členu ZMZ-1.

11. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ter več pripravljalnih vlogah izpodbija izdano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna mednarodno zaščito; podredno pa, da odločbo odpravi in toženi stranki vrne zadevo v ponovno odločanje.

12. Meni, da je tožena stranka napačno ugotovila, da tožnik do odhoda iz Turčije ni imel težav in da mu preganjanje pred odhodom ni neposredno grozilo je tudi sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani ugotavlja, da je tožnik prepričljiv v svojih izjavah glede pripadnosti Gülen gibanju, medtem ko šteje, da so njegove navedbe in ostala dokazila glede preganjanja neprepričljive. Očita ji, da neverodostojnosti ni ocenjevala v skladu z uveljavljeno sodno prakso z uporabo treh temeljnih strukturnih elementov notranje in zunanje konsistentnosti ter verjetnosti obstoja dogodkov, kot jih je opisal prosilec. Pri tem pa je potrebno razlikovati še med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi.

13. V zvezi z očitanim neskladjem med datumom odpovedi pogodbe, kot ga je navedel tožnik, ter plačanimi prispevki, kot izhajajo iz listin, tožnik pojasnjuje, da odpoved nujno ne sovpada z odjavo iz zavarovanj. Krog osumljenih oseb se je v Turčiji širil in ni pričakovati, da bi se prav vse odpovedi zgodile na dan 15. 7. 2016. Tožnikov poudarek je na tem, da mu je bilo po tem datumu onemogočeno delo pri delodajalcu, da je torej izgubil službo in meni, da točen datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni bistven. Kritičen je tudi do ugotovitve tožene stranke, da odpoved delovnega razmerja sama po sebi še ne pomeni preganjanja, saj sam ni zatrjeval zgolj odpovedi delovnega razmerja, pač pa številna druga dejanja preganjanja, do katerih se tožena stranka ni opredelila.

14. Izpostavlja, da je povedal, da so številne njegove prijatelje in kolege zaprli ter v zaporih nad njimi izvajali nasilje, da so bila njegova denarna sredstva na računu pri Bank Asya blokirana in da je lahko že samo dejstvo, da je nekdo imetnik bančnega računa pri tej banki, da je naročnik časopisa Zaman ali uporabnik aplikacije Bylock, zadosten razlog za aretacijo. Vse te navedbe so tudi v celoti podprte z informacijami o izvorni državi (zunanja konsistentnost).

15. Prepričljivo je opisal tudi svoj strah pred aretacijo, saj je v času po državnem udaru in do odhoda iz izvorne države le enkrat odšel do domačega kraja. Grožnje je prejemal celo preko socialnih omrežij. Da je bilo tožnika strah, izhaja tudi iz predloženih izjav v upravnem postopku (izjava I.I., s katerim je tožnik bival, ter J.J., sodelavca iz gibanja). Ugotovitve tožene stranke, da tožnik ni imel nobenih težav, so glede na navedeno protispisne.

16. Toženi stranki očita, da se ni opredelila do okoliščin, v katerih je izvorno državo zapustil, ampak zgolj zapisala, da ob odhodu iz Turčije ni imel težav. Tožnik je namreč povedal, da je odšel iz manjšega letališča, zakaj je odšel iz manjšega letališča in na kakšen način je odšel.

17. Meni, da je tožena stranka napačno ocenila dokaze, s katerimi izkazuje, da je zoper njega v Turčiji uveden kazenski postopek. Do podatkov iz baze UYAP, ki jih je predložil, lahko dostopajo le pooblaščene osebe. Tožnikov odvetnik je te podatke pridobil neuradno. Iskanje podatkov v bazi je mogoče po matični številki, po imenu, priimku osebe in imenih njenih staršev ali po številki zadeve. Za tožnika je bilo opravljeno po njegovi matični oz. identifikacijski številki. Obe fotografiji prikazujeta isto evidenco (zap. št. 1), ki se začne na prvi strani in nadaljuje na drugi. Tožena stranka je povsem napačno interpretirala ključni dokaz tožnika in ga z neskladnostmi, ki mu jih očita, ni soočila. Očita ji tudi, da se povsem posplošeno sklicuje na podatek iz informacij o izvorni državi, iz katerega izhaja, da so odvetniki v Turčiji odklanjali zastopanje strank, in pri tem spregleda, da se ta podatek nanaša na leto 2016 in na osebe, ki so v priporu. Glede na to, da tožnika ob hišni preiskavi 3. 1. 2018 niso našli, meni, da datum, ki je v UYAP zaveden in sicer 15. 1. 2018, ni sporen. S tem, ko tožena stranka tožniku ni omogočila, da očitana neskladja pojasni, je kršila njegovo pravico iz 22. člena Ustave RS.

18. V zvezi s sliko zapisnika o zaslišanju osebe G.G. tožnik pojasnjuje, da je dokument predložil po pooblaščenki in brez prisotnosti tolmača. Slednje je ob predložitvi dokumentov tudi izrecno zapisal in opozoril na morebitno možnost napačnega razumevanja dokumenta. Poudarja, da iz listine izhaja, kdo jo je izdal, prav tako je naveden kraj priprave zapisnika. Sprva je prejel le nekaj strani dokumenta, nato pa celoten dokument. Trdi, da je G.G. obremenil H.H., saj je njegovo ime navedeno na 10. strani zapisnika, torej ga je šteti za člana Gülen gibanja. Meni, da je tožena stranka poglavitne dele, v katerih je G.G. obremenil tožnika, izpustila in s tem spremenila pomen zapisanega. Ta je namreč tožnika obremenil, da je član Gülen gibanja s tem, ko je navedel, da je bil odgovorna oseba BLM, ki pomeni znotraj gibanja nekakšnega mentorja dijakov oz. študentov, ki jim daje informacije glede šolanja, nastanitve in podobno. Tožnik je bil mentor okoli 50 dijakom v 10 hišah. Glede na to, da jih je obiskoval na njihovih domovih, meni, da je povsem razumljiva izjava, da ti niso hodili v njegovo stanovanje. S tem, ko je tožena stranka izpustila bistveni del besedila, je kršila določila v zvezi z izvajanjem dokazov.

19. Toženi stranki še očita, da ga ni seznanila s prevodi listin, ki jih je sam predložil v turškem jeziku, niti ga ni seznanila z očitanimi neskladji. Prav tako se tožena stranka ni opredelila do informacij o izvorni državi, ki jih je sam predložil med postopkom.

20. V nadaljevanju še navaja, da je 2. 7. 2019 pridobil dokument, ki ga prilaga tožbi, in iz katerega izhaja, da je bil njegov potni list preklican. To pomeni, da oblasti še stopnjujejo pritisk nanj. V primeru vrnitve v matično državo bi bil nedvomno aretiran, s tem pa obstoji resna nevarnost, da bi bil podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Meni še, da bi tožena stranka morala izrek oblikovati v dveh točkah ter ločeno odločiti tako o statusu begunca kot subsidiarne zaščite.

21. V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene argumente in se v celoti sklicuje na izpodbijano odločbo ter uveljavljeno sodno prakso. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

22. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah se je tožnik skliceval še na nova poročila in članke o nezakonitih ukrepih predsednika Erdogana zoper predstavnike Gülen gibanja. Predložil je tudi odločbo tožene stranke št. 2142-1242/2019/29 z dne 2. 6. 2020, s katero je ta priznala mednarodno zaščito njegovi zakonski partnerici K.K. in njuni hčerki L.L.. Tudi njegova zakonska partnerica je članica Gülen gibanja. Navedel je še, da se je moral njegov brat konec maja 2020 zglasiti na policijski postaji, kjer je bil vprašan po tožniku, ki da ga iščejo že več let, pokazali pa so mu tudi, da razpolagajo s telefonsko številko tožnika.

23. Tožena stranka na pripravljalne vloge tožnika ni odgovorila.

K točki I izreka:

24. Tožba je utemeljena.

25. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta, na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in s tožnikom opravljenih osebnih razgovorov ter s strani tožnika predloženih dokazil, tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

26. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka tega člena se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 pa se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilcev v izvorni državi in resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

27. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (torej država, politične stranke ali organizacije) vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. V 2. odstavku 26. člena ZMZ-1 so primeroma našteta nekatera dejanja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Med drugim se med taka dejanja šteje tudi dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kaznivo dejanje ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona, ter dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Med razlogi preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi politično prepričanje prosilca (peta alineja).

28. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno dejansko stanje v zvezi z vprašanjem političnega prepričanja tožnika. Med strankama tako niso sporne ugotovitve tožene stranke o tem, da je tožnik pripadnik Gülen gibanja. Sodišče je pri svoji odločitvi izhajalo iz te, v zadevi ključne okoliščine in na podlagi tega sprejelo svojo odločitev.

29. Razen tega je tožnik v tožbi navedel novo dejstvo in sicer, da je dne 2. 7. 2019 pridobil dokument, iz katerega izhaja, da je bil njegov potni list z veljavnostjo od .... 2015 do .... 2025 preklican, in dokazilo o tem priložil tožbi (tožbena priloga A3).

30. Iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju, ZUS-1) izhaja, da sme tožnik v tožbi navajati nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora pri tem obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Zakon v nadaljevanju določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

31. V predmetni zadevi ni sporno, da so bili zadevni dokazi predloženi šele v upravnem sporu. Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32¹ v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95² za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe³. Glede na navedeno tako ne more biti dvoma, da je potrebno v predmetnem postopku upoštevati tudi predmetno dokazilo, ki je v sodnem spisu označeno kot tožbena priloga A3, saj sodišče obenem še ugotavlja, da je tožnik že v postopku pred toženko zatrjeval, da zoper njega v izvorni državi potekajo kazenski postopki.

32. Kot nadalje izhaja iz sodnega spisa je bila tožba tožnika skupaj s prilogami, torej tudi skupaj s prilogo A3, vročena toženi stranki v odgovor. Ta je podala splošen, nekonkretiziran odgovor, v katerem se je sklicevala na izpodbijano odločbo ter na uveljavljeno sodno prakso, ki je ni konkretno navedla. Sodišče tako ugotavlja, da tožena stranka pri tem ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožnika zlasti glede novo navedenega dejstva in novega dokaza, priloženega z namenom izkazovanja tega dejstva. Glede na pravila trditvenega in dokaznega bremena sodišče sodi, da je tožnik tisti, ki je v tem primeru novo zatrjevano dejstvo uspel izkazati (212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker je tožnik svoje trditve o tem, da oblast zoper njega vodi določene postopke, po presoji sodišča izkazal najmanj za pretežno verjetne, je skladno z 215. členom ZPP dokazno breme prešlo na toženo stranko, ki pa tega bremena ni zmogla, saj se do novo navedenega dejstva in dokazila niti ni opredelila. Glede na navedeno je sodišče uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP (domneva o priznanju dejstev). Tožena stranka bi sicer lahko učinek domneve priznanja dejstev preprečila z izjavo, da dejstev ne pozna, vendar to velja le v primeru, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila.

33. Glede na ugotovitev tožene stranke, da je tožnik v oktobru 2016 nemoteno zapustil ozemlje Turčije, ni nemogoče, da turške oblasti na določeno osebo v mesecu oktobru 2016 še ne bi bile pozorne, bi pa nanjo postale pozorne kasneje. To pritrjujejo tudi informacije o izvorni državi, ki sta jih stranki pridobili med upravnim postopkom, in ki govorijo tudi o širjenju kroga osumljencev (npr. članek z naslovom Poskus državnega udara v Turčiji z dne 30. 7. 2016, iz katerega izhaja, da je turška vlada preklicala potne liste približno 50.000 ljudem, da bi jim preprečila odhod iz države, članek z naslovom Zatiranje v Turčiji po poskusu državnega udara v številkah z dne 19. 8. 2016 pa govori o 75.000 preklicih potnih listin. Iz povzetka razmer po poskusu državnega udara, ki se v spisu nahajajo, kot npr. Radio Free Europe/Radio Liberty je avgusta 2016 poročal, da je predsednik Recep Tayyip Erdogan vse pozval, naj podpornike Gülen gibanja prijavijo tožilstvu in policiji 'četudi so vaši prijatelji' ter, da vsakega osumljenega, ki je v preteklosti govoril le dobro o Gülen gibanju naznanijo, razrešijo ali pridržijo. Glede na navedene informacije o izvorni državi o širjenju kroga osumljencev zgolj dejstvo, da je tožnik lahko brez težav zapustil državo, še ne more utemeljevati zaključka, da tožniku v Turčiji ni grozilo in mu v prihodnosti ne bi grozilo preganjanje. Iz listine A3, ki jo je tožnik predložil v postopku, tako izhaja, da je bila veljavnost njegovega potnega lista 2. 7. 2019 preklicana. Tožnik ima po presoji sodišča utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer zaradi svojega političnega prepričanja, kot pripadnik Gülen gibanja, ker obstaja velika verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo zgolj zaradi tega podvržen kazenskim postopkom. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja po peti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi s sedmim odstavkom 27. člena ZMZ-1.

34. V zvezi z ugotovitvami tožene stranke, da je bil tožnik glede preganjanja, ki mu grozi v prihodnje, neprepričljiv, in da dokazil, ki jih je po osebnem razgovoru predložil, to je izjavo odvetnika J.J. o policijski preiskavi, ki je bila opravljena na domu tožnika 3. 1. 2018, izjavo tožnikove sestre in soseda kot prič pri opravljeni hišni preiskavi, zapis o poizvedbah, ki jih je tožnikov odvetnik opravil na sedežu tožilstva v Istanbulu, dve fotografiji računalniškega zaslona z vpogledom v bazo UYAP, ki jih je opravil odvetnik ter zapisnik o zaslišanju njegovega prijatelja G.G., ne more sprejeti kot verodostojen dokaz, pa sodišče ugotavlja sledeče:

35. Sodišče sicer ne najde v obrazložitvi izpodbijane odločbe povsem jasnega zaključka, kaj je želela tožena stranka pojasniti s sklicevanjem na informacije o izvorni državi, da so odvetniki doživljali pritiske in aretacije in da so mnogi tudi zavrnili zagovarjanje pridržanih osumljencev zaradi strahu je v nadaljevanju s tem, da do podatkov v sistemu UYAP lahko dostopajo vsi državljani preko interneta in zato ni jasno, zakaj je fotografije računalniškega sistema opravil odvetnik, kar naj bi vzbujalo resen dvom v to, da se fotografiji dejansko nanašata na tožnika, sodišče kot prvo ocenjuje, da iz informacij ne izhaja, da bi se prav vsi odvetniki vzdržali zastopanja potencialnih osumljencev. Argument tožene stranke, da je na spletni strani tega portala navedeno, da vsi državljani lahko dostopajo do informacij o svojih primerih, pri tem pa ni jasno, od kod tožena stranka črpa te informacije, ob tožnikovem pojasnilu, da sam dostopa nikoli ni imel, je po presoji sodišča preveč pavšalen za zaključek tožene stranke, da predloženi dokumenti dejansko ne obstajajo, oziroma se ne nanašajo na tožnika (kršitev tretje in četrte alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Tožena stranka slednje utemeljuje s tem, da veliko rubrik ni izpolnjenih (ime, priimek, ime matere, očeta). Nasprotno temu, pa je po oceni sodišča tožnik prepričljivo pojasnil, da je ena izmed rubrik tudi matična številka osebe in za tožnika je bilo iskanje opravljeno na podlagi tega podatka, kar izhaja tudi iz podatkov upravnega spisa. Prav tako je tožnik prepričljivo in logično pojasnil, da fotografiji računalniškega zaslona ne prikazujeta dveh različnih dokumentov, kot je tožena stranka napačno razumela, pač pa gre za dve strani iste evidence. V zvezi z zapisnikom priče G.G. pa sodišče lahko zgolj ugotovi, da ta res nima uradne štampiljke, kot to ugotavlja tožena stranka. V zapisniku je v zvezi s tožnikom podana izjava, da je bil zadolžen kot odgovorna oseba .... S tem pa je tožnika povezal z Gülen gibanjem. Kot sodišče ugotavlja, tožena stranka dvoma v to, da bi bil tožnik Gülenist, nima.

36. Sodišče torej sprejema, da je zelo verjetno, da je za tožnika na zahtevo enote za boj proti organiziranemu kriminalu dejansko bil izdan nalog za prijetje in da se zoper njega vodijo določeni kazenski postopki, njegov potni list pa je bil preklican. Tožniku navedeni ukrepi grozijo izključno zaradi njegove pripadnosti političnemu gibanju Gülen, ki nasprotuje aktualni turški oblasti, tj. subjektu preganjanja (sedmi odstavek 27. člena ZMZ-1), oziroma ga ta subjekt vsaj tako dojema. Glede na navedeno je podana tudi vzročna zveza med politično pripadnostjo tožnika in dejanji preganjanja, ki mu grozijo (osmi odstavek 27. člena ZMZ-1).

37. V obravnavani zadevi tožniku v izvorni državi grozijo dejanja preganjanja s strani subjektov, navedenih v 24. členu ZMZ-1 (prva in druga alineja 24. člena). Pri tem sodišče sodi, da dejanja preganjanja, kot tožniku grozijo v izvorni državi, vsebujejo tiste elemente preganjanja kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Sodišče ocenjuje, da so navedeni pravni, policijski oziroma sodni ukrepi, ki predstavljajo kazenski pregon, neutemeljeni in diskriminatorni, in tako ustrezajo dejanjem preganjanja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.

38. Na podlagi informacij o izvorni državi sodišče sklepa, da ob povsem realni možnosti, da bo tožnik ob vrnitvi v izvorno državo pridržan in zaslišan, obstaja tudi dovolj resna nevarnost, da bo tožnik podvržen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Pri tem sodišče poudarja, da je dokazni standard glede tega po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% verjetnosti, da osebi grozi preganjanje, in da gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo, tak standard pa je v azilnih zadevah potreben ravno zato, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ali poniževalno ravnanje nad zavrnjenim prosilcem za mednarodno zaščito. Temu dokaznemu standardu je po mnenju sodišča v konkretni zadevi zadoščeno, saj bi bil tožnik na podlagi izdanega naloga za prijetje ob morebitni vrnitvi zelo verjetno pridržan, zaradi njegovega pobega iz države, dolgotrajnega bivanja v tujini ter nasprotovanja oblastem, pa obstaja tudi večja verjetnost, da bodo turške oblasti na tožnika še bolj pozorne in je torej povišana tudi stopnja tveganja, da bi tožnik v priporu utrpel mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje, ki je že tako povišana za pripadnike Gülen gibanja.

39. Ker tožena stranka ni pravilno uporabila materialnega prava (24. člen in 25. člen ZMZ-1 ter 26. člen ZMZ-1 v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 65. člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1, tako, da je tožniku priznalo status begunca, kot izhaja iz izreka te sodbe. Sodišče je v tej zadevi odločilo brez glavne obravnave in tožnika ni zaslišala, ker je ob upoštevanju stališč SEU, izraženih v sodbah C-348/16, Sacko in C-556/17, Torubarov, ob presoji vseh pravnih in dejanskih elementov, zgolj na podlagi podatkov iz spisa, lahko ugotovilo, da je treba glede na okoliščine konkretnega primera tožniku priznati mednarodno zaščito iz razloga, kot ga je navedel v svoji prošnji.

K točki II izreka:

40. Odločitev v 2. točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju, Procesna direktiva II).
² Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb , upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (v nadaljevanju, Kvalifikacijska direktiva II).
³ Sodba v zadevi C-585/16, 110. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 545/2018-44
• UPRS Sodba I U 801/2020-57
• UPRS Sodba I U 17/2019-30